2015, zadnjič

1. Africa Express Presents: Terry Riley’s In C Mali

Nekaj je na teh ponavljajočih in prepletajočih se glasbenih frazah. Razvije se stalen utrip, razširja evforija, na ustih pa nastane nasmeh.  Obstaja ogromno različic tega Rileyevega klasika, eno izmed mojih najljubših pa so posneli malijski glasbeniki s pomočjo dveh meni ljubih nekolonialistov: Briana Ena in Damona Albarna. S tako predanostjo in ljubeznijo odigrane različice še nisem slišal. Repeticija, v kateri se skriva veselje do ustvarjanja, veselje do življenja. Življenje sámo. Za zjokat lepo.

2. Natural Snow Buildings – Terror’s Horns / The Ladder

Hm, kako sem lahko vse do letošnjega leta zgrešil tale francoski duet? V dobrih dvajsetih letih je namreč izdal že 20+ albumov. Obvlada dve stvari in to do potankosti: počasen in neprijeten doom folk in sončno, hja, najbolj transcendentalno ambientalo zadnjih nekaj let. Čista nirvana. Tudi za fene Popol Vuh. Florian Fricke od ginjenosti joče v onostranstvu.

Duet je malo za tem izdal še neke vrste dopolnilo: The Ladder, ki zvočno dopolnjuje prvoten album, celoten izdelek pa podaljša na spoštljivo uro in pol.

3. Voices from the Lake – Live at MAXXI

Koncertni izdelek italijanskega dueta, ki mi je padel v ušesa že s prvencem leta 2012. Še vedno slišim meni tako ljubi duh zgodnjega ambientalnega techna (The Orb, Biosphere). Beatov je sicer tokrat manj, a je zato več temnega lebdenja in filmskega vzdušja. Z zaključkom, ki maha proti legendarnima The Future Sound of London in Global Communication. Slikovita moč elektronske glasbe.

2015, tretjič

4. Inventions – Maze of Woods

Izdelek Matthewa Cooperja (Eluvium) in Marka T. Smitha (Explosions in the Sky) zveni kot presek njunih matičnih projektov: zasanjano in intimno. Preveč detajlno za ambientalo, premalo nazorno za karkoli drugega. Pastoralna romantika.

5. Reshaft – Decon

No, ta je sicer iz novembra 2014, a je ostal z mano še letos. Eden izmed zanimivejših albumov elektronske glasbe, štrleč iz povprečja na področju, kjer stvari postanejo hitro formulaične in predvidljive. Posamezni elementi so sicer znani, a celota vsebuje nekaj posrečenih obratov in prebliskov. Od zasanjanega do nazorno plesnega v desetih korakih.

6. Viet Cong – Viet Cong

Dva komada za večnost: Continental Shelf in Silhouettes. Prvi povzema alternativno kitarjenje od konca sedemdesetih naprej, drugi pa raznim interpolom in editorsom pokaže, kako se dela urgentno posenčeno glasbo. Ples, hrup, vznesenost in This Heat. Dober album, naslednji bi lahko bil odličen.

7. Kode9 – Nothing

Ta glasba zveni, kot da jo je izvrgel algoritem: popolno. Kot monolit, ki ga človek lahko samo opazuje in občuduje. Vključuje vse, kar je bilo in nič od tega, kar še bo. Popolni album za tukaj in zdaj. Neoseben in ločen od vseh kontekstov ter funkcij. In kljub temu – ali pa ravno zaradi tega! – deluje. Kot prerez in povzetek scene, kot slovo od prvega glasu dubstepa: Spaceapea.

2015, drugič

8. Heroin in Tahiti – Sun and Violence

Italijanski duet, ki z dronažo, etno prebliski in psihadelijo razširja zavest, vmes pa se ustavi pri bogati zapuščini filmske glasbe iz majavih špageti vesternov in rumenih kriminalk. Tukaj zori nekaj posebnega, ta dva Italijana sta z vsakim albumom boljša, njuna vizija čedalje bolj jasna. Že naslednji album bi lahko pomenil preboj.

9. MG – MG

Album elektronske glasbe, ki ga bolj kot prelomnost in raziskovalni duh označujeta samozavest in izkušnje. Se pozna, da je Martin Gore zraven že od samega začetka, torej od takrat, ko sta techno in industrija bila še v povojih. Da je član svetovno znane pop skupine je očitno. Vsak komad vsebuje določen pop dejavnik, pa najsi gre za melodijo ali privlačen zvok. Suvereno krmarjenje med ambientom in technom.

10. Godspeed You! Black Emperor – ‘Asunder, Sweet and Other Distress’

Priznam, po monolitu Lift Your Skinny Fists Like Antennas to Heaven me tale kanadska skupina ni več tako pritegnila. Na maratonski dolžini je povedala vse o vznesenem kitarjenju in avantgardnih vijugah. Naslednja dva albuma sem pospremil z enim ušesom, tale ta nov pa ima spet nekaj, mogoče nekakšno prečiščenost in osredotočenost.

11. Anna von Hausswolff – The Miraculous

Black Sabbath + Kate Bush + ABBA + drone + nordijski gothic+orgle + Sturm und Drang

Drama in spektakel. Velik in mogočen pop.

2015, prvič

12. The Orb – Moonbuilding 2703 AD

Hm, kar sem Orba tiče ostajam zvest predvsem njegovim delom iz devetdesetih, bolj ali manj pa se izogibam vsemu, kar je izdal v novem tisočletju – z izjemo zgoraj omenjenega izdelka. Ne vem, mogoče je skrivnost samo v tem, da album izjemno lepo teče, mogoče tudi v tem, da je duet dobro uravnotežil psihadelična čudaštva in beate. Še več, tole celo gruva in je šik, kot da gre za Fehlmannov samostojni projekt.

13. Ian William Craig – Cradle for the Wanting

Tale šolani operni pevec je nekaj posebnega. Ustvarja predirljive harmonije in atmosfero, nato pa se začnejo ti oblaki kot na starem magnetofonskem traku luščiti in počasi izginjati. Ustvarjalec, ki se samoizniči. Prav fascinantno je poslušati sesedanje sakralnega v prakoščke, borbo glasu s silami razkroja.

14. Noveller – Fantastic Planet

Sarah Lipstate obvlada svoj inštrument. Kitaristka že dobro desetletje ustvarja panoramska obeležja, ki so enostavno, um, lepa. Njena glasba lebdi in vabi, deluje lahkotno, a skriva določeno tehnično dovršenost, ki ponavadi ni poslušljiva. In to je v bistvu največji dosežek tega albuma – to in seveda, da je prijeten in, um, lep. Filmsko.

15. Aphex Twin – Computer Controlled Acoustic Instruments pt2

Fascinacije nad lanskoletnim Syrom nisem najbolje razumel. Se je pa nad njo zamislil Aphex Twin in fenom na ljubo letos na net vrgel za nekaj dvajset ducatov demo posnetkov. No, tale kratek uradni EP pa me je še posebej pritegnil. Ponudi točno to, kar pravi naslov, a pomembno je nekaj drugega: to, da je po dokaj preračunljivem in negovanem Syru spet skočila na plano Twinova bolj čudaška in temnejša plat.

WARP

2014, drugič

Silo – Work

Po 13 letih je danski trio končno izdal svoj tretji album. In skupina še vedno obvlada natanko en trik: repeticijo. Vse, torej stisnjene kitare, razbiti sintiji in razni pevci, je podrejeno viziji industrijskega vrtiljaka z ostrimi robovi. Tokrat brez mehke zamaknjenosti kot na prejšnjem albumu, a z vsiljivimi zvoki, ki zahtevajo nenehno pozornost.

Bohren & Der Club of Gore – Piano Nights

Ti Nemci so bili svojčas tudi že bolj radikalni in zlovešči. Piano Nights je bolj ambientalen in skorajda že preveč nevsiljiv. Za ozadje. Ampak … le malo skupin tako dobro obvlada urbani noir feeling, pa čeprav ga skupina že od nekdaj podčrtuje s poceni nakazanimi eksistencialnimi vsebinami. Še vedno kul. Zaenkrat.

Sleaford Mods – Divide and Exit

Priznam, razumem vsako tretjo ali četrto, a to ne pomeni, da ne morem ob tej glasbi uživati. Duet Sleaford Mods je neposreden, v svojem izrazu enostaven in enodimenzionalen, a učinkovit. Na hitro skupaj nametane podlage, ki sledijo redukcionistični logiki post-punka iz konca sedemdesetih in govorjenje, tudi kričanje tvorijo enega izmed najunikatnejših letošnjih glasbenih izrazov. Punk.

…Of Sinking Ships – The Amaranthine Sea

Pa sem mislil, da me takšna glasba ne gane več. Je že res, da so o vzneseni kitarski glasbi že vse povedale skupine kot sta Do Make Say Think ali Godspeed You! Black Emperor, ampak vseeno … The Amaranthine Sea je post-rock (oziroma kakorkoli se takšni glasbi sploh reče v letu 2014) po alinejah, ponovitev znane formule s prepoznavnim (brezčasnim?) čustvenim nabojem.

Timber Timbre – Hot Dreams

Še eden izmed tistih bendov za katerega se zdi, da je sestavljen iz samih referenc in citatov. Posenčena petdeseta, David Lynch in četrtina Orbisona. Pravi postmodernističen bend, ki na enem mestu združuje vse, zato da nam ni potrebno brskati na sto koncih. Hvala. In glasba je tudi dobra.

 

2014, prvič

Actress – Ghettoville

Ghettoville naj bi bil zadnje dejanje glasbenega potovanja, ki se je začelo pred šestimi leti s prvencem Hazyville. Na prejšnjih albumih so bile skladbe še prekrite s prožno digitalno kožo, na novem pa jih načenjajo sile razkroja. Produkcijski lesk nizkokvalitetne glasbene datoteke riše opran digitalni svet, ki so mu šteti dnevi. Komadi se kot zombiji vlečejo k nedoločenemu cilju. Razpad.

Eno • Hyde – High Life

Veterana Brian Eno in Karl Hyde (Underworld) sta letos izdala dva album: Someday World in High Life. Medtem ko je prvi preveč rutiniran in brez večjih presenečenj, je drugi prijetno neobrušen in bolj pustolovski. Na njem Eno zasleduje svoje običajne ljubezni (afriški ritmi, repeticija), Hyda pa slišimo na kitari in vokalih. High Life je poenostavljen na najnujnejše elemente in v tem je njegov največji čar. Spontano in prosto.

Andy Stott – Faith in Strangers

Večina glasbe na tem albumu zveni, kot da ni namenjena nam, poslušalcem. Veliko navznoter usmerjenega rotenja in šepetanja, ki sledita neznani osebni enačbi. Svet je siv in kovinski, tu pa tam odmevajo industrijski obrati in pokvečen drum & bass. V najsvetlejših trenutkih je Faith in Strangers optimiziran elektropop s temnimi obrobami. Naslednjič pa več komadov kot je Violence!

Fatima Al Qadiri – Asiatisch

Vse na tem albumu je fejk, začenši s priredbo Nothing Compares 2 U, ki je odpeta v nesmiselnih zlogih, ki ustrezajo naši predstavi o kitajskem jeziku. Al Qadirijeva navrže še množico poceni zvenečih »azijskih«, um, takšnih zvokcev, ki jih ponavadi poslušamo pri kitajcu na vogalu ter jih podloži z modernimi beati iz hyperdubovega laboratorija. Stereotipi, predstave, evropska ignoranca. Dobro, da je glasba tako sveža kot je konceptualna malha polna.

Dean Blunt – Black Metal

Kdo bi si mislil … Dean Blunt čedalje manj skriva, a postaja čedalje bolj zanimiv in intriganten. V glasbenem smislu seveda, ker o Bluntu kot osebi seveda vemo še vedno malo oziroma skoraj nič. Jasno je, da obvlada, čeprav se trudi svoje skladbe premazati s poceni zvenečo patino. Kitare in godala na albumu so enostavno preveč dobro posnete …Njegovo petje, no govorjenje je še vedno učinkovito, ker ga Blunt uporablja v pravih kontekstih. Največje presenečenje pa je jasno izražena kompozicijska potenca, ki se odraža v dveh odličnih dolgometražnih skladbah: X in Forever. Še vedno outsider, a tokrat skoraj že P od popa.

2013, zadnjič

Eluvium – Nightmare Ending (01:23:39)

Nad glasbo tega izvajalca bdi duh Briana Ena, natančneje, zvok Angleževih albumov iz osemdesetih. Tople plasti sintijev in nekaj klavirskih akordov. A razlika je. Če so Enove kompozicije vedno prežete z nekakšnim distanciranim akademskim leskom, nas Eluvium povabi čisto blizu. Popolna glasba, ko je potrebno obarvati prostor z nevsiljivo glasbo.

Autechre – Exai (02:00:36)

Zanimivo, ta dva staroborca angleške elektronske scene tudi na enajstem albumu ostajata zanimiva in zahtevna. Še več, imam občutek, da so funkcije višjega reda, po katerih teče njuna glasba, na trenutke postale še bolj kompleksne, poteki še bolj ovinkasti, a po drugi strani na nekaterih zapisih po dolgem dolgem času izkazujeta prav neverjetno – seveda za njune razmere – transparentnost in nazornost. Višji nivo.

Minilogue – Blomma (02:25:46)

8 komadov, dobri dve uri in pol dolg album. Že to je fascinantno in omembe vredno. A švedski duet ponudi tudi vsebino, ne samo obliko. Blomma veliko dolguje legendarnemu albumu  The Orb’s Adventures Beyond The Ultraworld, torej albumu psihadeličnega ambient techna, ki je pomembno krojil prvo polovico devetdesetih. Ambiciozno. Minimalističen ambient techno, megleni jazzerski nastavki, kot da bi prileteli iz sedemdesetih in za povrh še 45-minutna ambientala, ki bi lahko bila kar samostojna izdaja. Odkritje leta!

Steve Hauschildt (02:28:33)

S/H je zbirka neizdanih komadov, ki so nastali med leti 2005 in 2012. Hauschildt (klaviaturist letos na žalost razpadlih Emeralds) z nežnimi sintijevskimi linijami plete rahle glasbene mikro svetove in pri tem vsaj tretjino dolguje krautrockerski struji (Ashra, Cluster, zgodnji Kraftwerk). V bistvu vsi komadi zvenijo enako, a me to ne moti preveč. V tem primeru to enakost razumem kot jasno ustvarjalno kontinuiteto in manj kot pomanjkanje idej. Dve in pol urni glasbeni tok, ki le redko predrami z bolj vsiljivimi zvoki. Spokojno. Kot ozadje za branje lahkotnih knjig, sestavljanje pohištva ali sortiranje perila.

2013, tretjič

Function – Incubation (58:01)

En techno album mora biti seznamu. Function izhaja iz matice Sandwell District in je seveda zvest njenemu značilnemu noirish technu z industrijskimi odmevi. Suvereno, hipnotično, na nivoju.

 

Deafheaven – Sunbather (59:54)

Indiezacija metala. No, že lani je Bosse-de-Nage podobno norel, Deafheaven pa je kombinacijo konkretnega metalskega tepeža, vokalov, kot da so padli iz kakšnega črnometalskega albuma in postrockerske vznesenosti združil v lično zapakirano harmonično in melodično celoto. Hitro, surovo, himnično. Šminkersko? Stadionsko? Tudi, a zaenkrat je to še nemoteče.

James Ferraro – NYC HELL, 3:00 AM (01:01:34)

Tale čudak se je na začetku ukvarjal predvsem z recikliranjem pogrošnih korporacijskih zvokcev in muzaka, na nekaj zadnjih izdajah pa se je lotil R&B-ja, oziroma njegove dekonstrukcije. Odstranil je vso visoko proračunskost in kao seksualnost ter iz te skurbane zvrsti ustvaril en velik wtf od glasbe brez oprijemljivih sidrišč. Distopično. Za noči, ko edino družbo predstavlja neonski napis na sosednji stavbi.

Zomby – With Love (01:20:23)

Zomby na novem albumu ostaja zvest svojemu pretencioznemu minimalizmu, vmes malce pogleda v devetdeseta in nas spomni na jungle in drum&bass, v splošnem pa ustvarja klinično čiste črne kristale na nikogaršnjem postpostpost glasbenem ozemlju. Album vsebuje 33 digitalnih miniatur: ezoteričnih, ambicioznih in vseskozi prežetih s hladnim retro kičem.

2013, drugič

Fire! Orchestra – Exit! (44:23)

Rad imam velike jazzerske projekte (npr. Septober Energy ali Escalator Over The Hill), to mojstrsko zrežiranost vsega, do popolnosti izpiljene aranžmaje in občutek velikega prostora, ki ga vsi sodelujoči polnijo in praznijo. Fire! Orchestra vsebuje 28 glasbenikov švedske impro in jazz scene, ki v 45-minutah predelajo vznesenost in svobodo, vseskozi pa neobremenjeno, predvsem pa vrhunsko muzicirajo.

Ritornell – Aquarium Eyes (47:39)

Tale avstrijski projekt se mi zdi prekleto podcenjen. Svoj delež pozornosti bi moral dobiti že s prvencem Golden Solitude, a je bilo glasbeno-zgodovinsko rešeto neusmiljeno. Zaenkrat kaže, da bo tudi novi album izvisel. Škoda, kajti tale spojitev elektronskega in jazzerskega ima kaj za pokazati. Malce moti edino vključitev vokalov, zaradi katerih na trenutke vse skupaj zveni malce preveč na izi in klišejsko, a pri inštrumentalih gre še vedno za vijugasto đeziranje na visokem nivoju.

Locrian – Return to Annihilation (49:45)

Medtem ko imam občutek, da me med poslušanjem The Body nekdo po glavi mlati s topim predmetom, Locrian vseeno izkazuje malce več občutka za zvočni teror. Skupina vloži  veliko energije v strukturiranje napetosti in vzdušja, v tkanje zloveščega poteka, ki se zaključi s 15-minutnim Obsolete Elegies. Tale uvodni posnetek je še najbolj vznesen in, um, pozitiven. Nato pa gre pot samo še navzdol. V najgloblje brezno.

Parquet Courts – Light Up Gold / Tally All The Things That You Broke EP (33:06 / 19:27)

Rad imam glasbenike, ki ne zapletajo stvari po nepotrebnem. Keep it simple, pravim. Formula teh newyorčanov: mladostna sila + nekaj zajebancije in brezbrižnosti, in to je to. Melodično in nalezljivo. Pa še na EP-ju se nahaja lep poklon Becku in Beastie Boysom (He’s seeing Paths).

2013, prvič

Broadcast – Berberian Sound Studio (37:26)

Gre za soundtrack istoimenskega filma, ki mi je ostal v lepem spominu. V njem se režiser Peter Strickland naslanja na filmsko zgodovino: na pogrošne, s krvjo in gravžem ozaljšane italijanske filme iz sedemdesetih. V kar 39 kratkih zapisih Broadcast pokrije italijansko filmsko glasbo tistega obdobja, najočitneje Morriconeja in progrockerje Goblin. Orgle, baročni čembalo, sintetizatorske plasti in iz onostranstva kanalizirani ženski glasovi tvorijo okultno in paranormalno celoto, ki je ostala z mano, pa čeprav je album izšel že letos januarja.

Oneohtrix Point Never – R Plus Seven (42:46)

Daniel Lopatin že nekaj let dela s kičem preteklosti in iz njega ustvarja eksperimentalne in psihadelične kompozicije. Njegova glasba ima retro lesk, a v sebi skriva moderno ost. Na novem albumu v nekaterih komadih vneto vzorči glasovne koščke in tako spominja na Jarrov Zoolook iz davnega 1984. Plus točke za to. Skratka, Lopatin še vedno ostaja na, um, pravi strani slabega okusa.

The Body – Christs, Redeemers (43:55)

S tema dvema fenoma skupine Magma, ki na fotografijah rada pozirata z orožjem, ni heca. Že njun prejšnji album je bil čisti urnebes, a me je zmotila malce neudarna produkcija, ampak tole … bobni in kitare kot iz granita. Pa še elektronski efekti, simfonični elementi in pevčev glas, ki le še poudarja zvočno morijo tega end-of-the-world metala. Z enim stavkom: vsi smo na poti v klavnico in ta album je naš soundtrack.

Dean Blunt – The Redeemer (43:58)

Všeč mi je ta amaterskost in cenenost Bluntove glasbe. Zveni, kot da je nastala doma na prenosniku –  čeprav, za novi album je pospravil svoje škatlice in v glasbo vključil med drugim harfo, trobento in kitaro. Zdaj je njegov šibak glas še bolj v ospredju, a ga uporablja v pravih kontekstih, zato album nekako deluje. The Redeemer je razdrobljen pop album in edina rdeča nit, ki veže vseh 19 zapisov je Bluntova zagonetna osebnost. Pesmi delujejo bolj kot skice, inštrumentali se izmenjujejo z odpetimi vinjetami in sporočili s telefonskega odzivnika. Kdor zna iz napol strukturiranih pesmi in omejenih virov potegniti tako veliko, ima mojo simpatijo. Odpadniški pop v svoji najlepši obliki.