Everything is Wrong. Že 26 let.

Mobyjev Everything is Wrong sem kupil ob izidu leta 1995 v Dallas Mute Shopu, ki se je pri nas na obrobju nahajal v zaklonišču sredi blokovskega naselja. Še zdaj se spomnim vonja vlage, ki te je zajel, ko si se začel po kamnitih stopnicah spuščati navzdol. Najprej si moral iti mimo polnih polic z videokasetami. Na njih so bile bele nalepke in z roko napisani naslovi. V kotu na steni je bila televizija. Na njej se je po navadi predvajal kakšen xy film. Da si prišel do trgovine si moral najprej mimo videoteke s piratskimi kasetami. Maksimalna devetdeseta.

V CD shopu je delal tip, ki je bil še najbližje starejšemu bratu/kul sosedu/čudaškemu stricu, skratka arhetipu osebe, ki te uvede v skrivnosti dobre glasbe. Tam sem dobil vse, no, pač tisto, o čemer sem kakšen dan prej bral v Dr. Musiku. Npr. Juno Reactorja, soundtrack za film Judgment Night in Mobyja.

Moby je bil v tistem obdobju nekaj časa moj najljubši izvajalec in prvi od katerega sem kupil vse, na kar sem naletel. Bil je tudi prvi resni izvajalec elektronske glasbe, ki sem ga poznal, oziroma resen, če sem ga primerjal s heci kot je 2 Unlimited. Še zdaj se spomnim, ko sem prvič videl videospot za skladbo Go. Ta nenavaden in skrivnosten spot me je čisto prevzel. Skladba z melodijo iz Twin Peaksa pa tudi. Album Everything is Wrong mi je še zdaj všeč. To je bilo obdobje, ko je Moby v knjižicah CD-jev objavljal kratke eseje o veganstvu in o onesnaževanju Zemlje (začetek se glasi: By »Everything is Wrong« I mean EVERYTHING). Držala se ga je nekakšna alternativna aura, a je obenem imel skladbe, s katerimi je pritegnil širšo množico.

Na Everything is Wrong je zbrana široka paleta Mobyjevih glasbenih izrazov: kitarska jeza, klubska scena, vznesene himne in sentimentalne baladice. Dolg je dobrih 45 minut in vsebuje 13 skladba. Je razgibana, a zaokrožena celota. Deluje kot časovna kapsula sredine devetdesetih, kot prerez zvrsti, ki so takrat bile popularne. Skladba Feeling so Real je še po 26 letih nabita z nepopisnim veseljem in energijo. Predvsem pa GLASNA, tako GLASNA. God Moving Over the Face of the Waters ima še vedno svojo veličastno moč. Kitarsko norenje (All That I Need is To Be loved in What Love) prekinja ustaljen tok albuma, počasni Into the Blue in When It’s Cold I Want to Die grejeta kot topla odeja pozimi in Everytime you Touch Me in Bring Back My Happiness prinašata klubsko vzdušje v dnevno sobo. Vse skladbe znam na pamet, a jih še vedno rad poslušam.

Ob izidu je izšla tudi posebna izdaja albuma. Vsebovala je dva CD-ja. Na prvem se je nahajal  album in na drugem daljša skladba Underwater, razdeljena na pet delov. Sestavljena je iz počasnih sakralnih tonov in podvodnih zvokov. Nič posebnega, a dobro ozadje za bolj ustvarjalna dela.

Everything is Wrong je moj drugi najljubši Mobyjev album. Na prvem mestu je izdaja, ki je izšla eno leto kasneje, leta 1996. Everything is Wrong: Non-Stop DJ Mix album je zbirka remiksov, ki jih je Moby nanizal v dva dobro uro trajajoča miksa. Oba CD-ja sta podnaslovljena:

Disc 1: Hard Techno – Joyous Anthems – Quiet Ambiance

Disc 2: New York Hard House – Groovy Acid – Melodic Trance

Kakšni komadi, kakšno vzdušje! Težko je izpostaviti posamezne remikse, eni so celo boljši kot izvirniki. Kot celota pa so enostavno super. Moby obvlada potek in dramaturgijo seta. Prehodi so brezhibni, oba miksa imata svoje vrhunce in predvidljive počasne dele, med katerimi lahko plesalci, no, poslušalci zadihajo. Oba seta sta energična in zanosna ter koncentrirani dopaminski bombi. Klubsko vzdušje za dnevno sobo in velik dosežek, saj v bistvu poslušamo peščico istih skladb v različnih verzijah. Večina remiksov je Mobyjevih, svoja pa sta prispevala tudi Westbam in Josh Wink, v devetdesetih znana lika techno scene. Evertything is Wrong: Non-Stop DJ Mix album je najbolj podcenjena izdaja v Mobyjevi diskografiji in eden izmed mojih najljubših glasbenih izdelkov ever.

Mobyja sem spremljal tudi nadaljnja leta. Pregnal me ni niti Animal Rights, cel album kitarskega norenja. Leta 1997 izide I Like to Score, zbirka njegovih skladb, ki so se pojavile v filmih (npr. The Saint in Heat). Z Mobyjevega vlaka sem izstopil leta 1999, ko je večina šele vstopila. Takrat je namreč izšel album Play, njegov komercialno najbolj uspešen album. Moby je na albumu križal stare blues posnetke Alana Lomaxa z modernimi ritmi in zadel terno. Plošča se je prodala v dvanajstmilijonski nakladi in prinesla množico hitov. Sprememba stila mi ni sedla, album je sicer še imel nekatere Mobyjeve prepoznavne elemente, a se mi je zdel preveč preprost in banalen. Kar je sledilo, je bilo predvidljivo. Moby je poskušal ponoviti uspešno formulo, a se je začel utapljati v reciklaži samega sebe. Tekom let je njegova glasba postala čedalje bolj predvidljiva in ustrežljiva, predvsem pa čedalje bolj odveč. Kljub temu še vedno poslušam skoraj vsak njegov album, ki ga izda. Kot izvajalec predstavlja pomembno postajo v moji glasbeni socializaciji, zato ima pri meni posebno mesto.

Kdo je Sebastian Gandera?

Glede na statistiko strani Last.fm sem letos zaenkrat največ poslušal Sebastiana Gandero, meni še pred kratkim čisto neznanega glasbenika. Ko naletim na izvajalca, ki me res pritegne, grem takoj pogledat, kaj vse je izdal, kdaj, predvsem pa poskušam o njem izvedeti čim več. In to je bilo pri Ganderi težko. Po posvetovanju s stranema Discogs in Rate Your Own Music, mojima zanesljivima pomočnikoma pri ohranjanju pregleda nad glasbenim svetom, sem o njem izvedel malo. Tudi po prečesavanju maloštevilnih recenzij in blogerskih zapisov vem le malo več od nekoga, ki za njega sliši prvič. Je Francoz, ampak to je bilo kar jasno. Njegovo pravo ime je Eric Morin in najbolj aktiven je bil v obdobju od konca osemdesetih do sredine devetdesetih. V tem času je v zavetju svoje študentske sobe posnel obilico materiala, ki ga je nato preko prijateljev in znancev v majhnih količinah posredoval svetu. Na kasetah, seveda. Njegova glasba je tako pristala (in ostala) v rokah posvečenih krogov, ki so bili ob pravem času na pravem mestu. Vse do zdaj.

Avstralska založba Efficient Space, ki se je specializirala za ponovne izdaje fascinantnih robnih stvaritev, je v tem primeru naredila veliko delo. Leta 2018 je izdala zbirko 15 skladb Le Raccourci, ki nudi kratek pregled tega dokaj neznanega izvajalca. Leto zatem je izdala še Contre-Sens, kolaž Ganderovih skladb, izdanih in neizdanih ter kot so spodobi – na kaseti! Omenjeni zbirki sta trenutno tudi edini uradni izdaji njegove glasbe. Večji del ostale diskografije (vsaj tiste uradno zabeležene) sem dobil na stranpoteh interneta. Na CD-ju ali LP-ju po mojih informacijah ni izdal ničesar. Tudi vir digitalnih datotek, ki jih imam, so kasete, zato jih vse po vrsti krasi prijeten šum magnetofonskega traku.

Gandero je težko povezati s kakršnokoli sceno. Svoje skladbe je sicer objavljal tudi na raznih obskurnih kompilacijah noise, industrial in darkerske scene, a njegova glasba ne sodi v nobenega izmed naštetih miljejev. Kot izgleda je s svojim načinom ustvarjanja, kombinacijo formalnosti in ekspresivnosti pritegnil vse prej naštete. Njegova glasba je v bistvu preprosta, sestavljena iz malo elementov, a ima svoj čar. Ohranja določeno formalnost in resnost glasbeno šolanega, a je izvajana lahkotno in z nalezljivo domačnostjo. Zaradi tega tudi bolj stroge klavirske miniature zvenijo manj akademsko kot bi lahko. Deluje, kot da je prišla iz čisto drugega sveta. V njej ni čutiti nobenega vpliva takratnih poglavitnih glasbenih silnic. Mogoče ravno zaradi tega dolgega mirovanja in odrezanosti zdaj zveni toliko bolj živo in pristno.

Njegove skladbe lahko v grobem razdelimo v tri skupine. V prvi so kratke in ekspresivne klavirske skladbe, v katerih pride najbolj do izraza njegova formalna izobrazba. V drugi najdemo klavirske skladbe, ki jih dopolnjujejo zvoki poceni, a simpatično zvenečih sintov in razni terenski posnetki (npr. pasji lajež ali otroški vrvež). V tretjo skupino spadajo odkloni, tudi takšni, na katerih Gandera zapoje in s tem pridoda svojim stvaritvam posebno intimno noto.

Na strani založbe Efficient Space sem prebral, da je Gandera opravil celo en nastop v živo. Končal naj bi se klavrno in pri protagonistu sprožil osebno dramo večje razsežnosti. V tem kontekstu je vse skupaj seveda lahko le prebrisan PR in ustvarjanje (še dodatne) mitologije. Možno pa je, da je zgodba resnična in s tem se podoba Gandere kot tenkočutnega novoromantika, ki je raje kot udejstvovanje izbral eskapizem in ustvarjanje neizmerne količine glasbe, le še utrjuje.

Kaj dela dandanes, ne vem. Po letu 1994 so za njim izginile vse glasbene sledi. Ostala je glasba, samosvoja in iskrena ter kot izgleda neločljivo povezana z avtorjevo osebnostjo. Takšna po navadi tudi najbolj pritegne in pusti najmočnejšo sled.

2020, zadnjič

 

Sault – Untitled (Black Is) / Untitled (Rise)

Zaenkrat je še veliko stvari neznanih. Kdo sploh je Sault? Na družabnih omrežjih ga ni, prav tako se izogiba medijev. Pojavil se je leta 2019 in albume izdaja preko Bandcampa. Na Wikipediji je dobil svojo stran šele pred kratkim. Res me zanima, a bo po letu 2020 še vedno tako. Oba lani izdana albuma sta končala na marsikaterem seznamu najboljših albumov. Po letu večje medijske pozornosti se verjetno v zaodrju veliko dogaja. Untitled (Black Is) in Untitled (Rise) sta tematsko povezana. Skozi oba se vijejo resnične podobe: od smrti Georgea Floyda do gibanja Black Lives Matter. Obenem sta vir opolnomočenja ter pozivov k enakosti in spremembam. Musik zur zeit. Seveda Sault ni prvi (in verjetno tudi ne zadnji), ki govori o teh temah. Oba albuma sem vzel za svoja predvsem zaradi pristopa in (popolne) izvedbe. Pozna se, da nad Saultom zaenkrat še ne visi rigidna roka založbe. Oba albuma delujeta bolj kot mikstejpa, kot igrišče za brezskrbno preizkušanje. Črpata iz bogate dediščine soula, hip-hopa, disko glasbe, a nista v tem nič kaj nostalgična. Zvenita moderno in sta nasičena z idejami in pozivi. Vsaka skladba je pomenljiva in ima svoje mesto – ne glede na to, ali gre za vmesno, npr. minuto dolgo bodrenje ali uresničen pop (hit). Kljub stilski razdrobljenosti in številu skladb albuma zvenita kot iz enega kosa. Skozi njiju se vleče ustvarjalna sila, ki (zaenkrat) sledi samo zakonom ustvarjalcev. Sicer takšna svoboda in preizkušanje ustvari tudi kakšen manj obrušen del, a vseeno: tadva albuma bosta z mano še dolgo časa.

Alternate African Reality – Electronic, Electroacoustic And Experimental Music From Africa And The Diaspora

L’Esprit de Nyege 2020

Dve kompilaciji, ki odpirata oči in podirata predstave o »afriški glasbi«. Konec devetdesetih je pri založbi Susan Lawly izšla kompilacija Extreme Music from Africa. Na njej so bili zbrani afriški izvajalci eksperimentalne in noise scene, torej glasbe, ki je po navadi ne povezujemo z omenjeno celino. Šlo je za intrigantno zbirko glasbe, a z eno pomanjkljivostjo: niso je naredili afriški izvajalci. Po izidu so se namreč hitro razširile novice, da gre za hoax, torej navadno prevaro. Avtor skoraj vseh skladb naj bi bil William Bennett, ustanovitelj omenjene založbe in član zvočnih radikalnežev Whitehouse. Prevara gor ali dol, sama kompilacija je spodobna zbirka ekstremne glasbe in še dandanes zanimiva kurioziteta. Lani je založba Syrphe izdala kompilacijo Alternate African Reality – Electronic, Electroacoustic And Experimental Music From Africa And The Diaspora. Seveda me je naslov pritegnil in nisem bil razočaran. Tokrat gre zares. Založba je k izdaji priložila 30 stransko besedilo, ki vsebuje analizo Bennettove kompilacije, razpravo o elektronski glasbi v Afriki in biografije vseh 32 sodelujočih izvajalcev. Izčrpno in zelo informativno. In kakšna je glasba? V bistvu naslov pove vse: eksperimentalna, težko opredeljiva in pogosto prepletena s terenskimi posnetki. Skladbe se med seboj razlikujejo kvečjemu po tem, koliko lokalnega pridiha še vsebujejo (npr. petja in tolkal). Nekaj je tudi plesa, a ga je veliko več na kompilaciji L’Esprit de Nyege 2020, ki je izšla pri ugandski založbi Nyege Nyege Tapes. Založba vsako leto organizira večdnevni festival na katerem se predstavijo izvajalci celotne Afrike. Festival je letos zaradi koronavirusa odpadel, oziroma je potekal na spletu. Tik pred koncem leta je izšla kompilacija, s katero je založba hotela zajeti duh festivala in sodelujočih izvajalcev. Zbirka je obsežna tako v smislu števila skladb (48!) kot zvrsti. Nekaj jih prepoznam (npr. kuduro ali gqom), večino časa pa sem brez besed in se predvsem čudim. Čudim se nad ustvarjalno silo in pestrostjo nastalih oblik, nad moderno glasbo, ki obenem v sebi še vedno nosi lokalni značaj. Super.

2020, tretjič

Actress – Karma & Desire

Arca – @@@@@

The Soft Pink Truth – Shall We Go On Sinning So That Grace May Increase?

William Basinski – Lamentations

Štirje albumi, kjer zvrsti in predalčki ne pomenijo nič. Elektronska glasba. Recimo.

Actress je eden izmed najzanimivejših producentov zadnjih deset let. Ne vem zakaj, ampak beseda, ki mi ob njegovem ustvarjanju pade na pamet je: asimetrično. Na njegovih produkcijah je nekaj nenavadnega, nepravilnega, a tudi takoj prepoznavnega. Znane oblike, npr. house, techno ali IDM upogiba tako dolgo dokler ne nastane nekaj novega. Karma & Desire je ambiciozen, skoraj 70 minut dolg album, na katerem Actress pokrije impresivno paleto razpoloženj in zvrsti. V primerjavi s prejšnjimi albumi je na njem več pevk in pevcev, a to ne pomeni, da je tudi bolj dostopen. Actressova produkcija ima nekaj ezoteričnega, težje predirnega, zato album zahteva pozornost in večkratno poslušanje. Težko je tudi izbrati skladbo, ki bi ga zvočno dobro povzela. Vseh 17 zapisov povezuje vibe, nočni vibe, kjer se vrstijo klubski hedonizem, razbiti R&B in futuristična zgodnja devetdeseta, ki se nikoli niso zgodila. Karma & Desire vsekakor ni tako radikalen kot nekateri Actressovi prejšnji albumi (npr. Splazsh ali Ghettoville), a zaradi dolžine in razdrobljenosti vseeno predstavlja svojevrsten izziv.

Arcina glasba se mi že od vsega začetka zdi malce precenjena. Sem bolj zmerni fen, nekatere izdaje mi potegnejo, druge veliko manj. Najprej sem mislil, da bo na seznamu končal album KiCk i. Je album, ki s prepoznavno dezorientirajočo produkcijo in plesnimi ritmi takoj pritegne. Na njem je nekaj čistih bangerjev (npr. KLK), zato hitro zleze pod kožo. Po dolgotrajnejšem poslušanju je začel njegov lesk bledeti. Ni mi bil več tako zanimiv in privlačen – kot da je razkril vse svoje skrivnosti. Veliko bolj trajno vrednost je izkazal @@@@@, ki je izšel pred njim. Že sama oblika je nekaj posebnega. Gre za en samcat zapis dolžine 62 minut (!). Obstaja tudi lažje obvladljiva različica, razdeljena na 30 skladb, ampak jaz sem ga poslušal na način, kot je bilo zamišljeno: v enem kosu. @@@@@ je čutni overkill, v katerem se vedno nekaj dogaja: naporne pasaže se izmenjujejo s čisto lepoto, hiperaktivno nizanje zvokov s spokojnostjo. Tudi po večkratnem poslušanju se ne navadiš na bolj hrupne in kaotične dele, kot ne naveličaš tistih mirnih in bolj urejenih. @@@@@ utruja, frustrira, a obenem tudi preseneča in navdušuje, predvsem pa na vsakem koraku vzbuja čudenje. Nisem slišal veliko glasbe letos, ki bi zmogla vse to.

The Soft Pink Truth je Drew Daniel, polovica domiselnega dueta Matmos. Tudi Shall We Go On Sinning So That Grace May Increase? predstavlja zaokroženo celoto, a je Daniel v realizaciji koncepta manj radikalen kot Arca. Njegova suita je razdeljena na 9 postaj, spremembe so počasnejše in prehodi bolj naravni. Dogaja pa se vseeno veliko. Vsaka skladba je svet zase in pokriva določeno zvrst in razpoloženje. Slišimo marsikaj: npr. fensi house, ezoteriko in minimalizem, lahkotno barsko džeziranja … Vrhunec albuma predstavljajo zadnje štiri skladbe, ki tvorijo izrazit dramaturški lok. Počasno stopnjevanje in dodajanje. Začetna obotavljivost in kratek, a intenziven izbruh plesne vznesenosti. Nekaj najboljšega, kar sem letos slišal. Kot celota je Shall We Go On Sinning So That Grace May Increase? manj divji in bolj osredotočen kot @@@@@, a nič manj vznemirljiv.

William Basinski je svoj trik, t.j. razkroj in počasno umiranje, izpopolnil že na svojem čislanem projektu The Disintegration Loops. Kljub močnemu čustvenemu naboju se mi je zdela ta zbirka umirajočih velikanov vedno bolj privlačna v teoriji. V praksi je skoraj 5 urna stvaritev predvsem dolgovezno in za poslušalca težko opravilo. Dobra in zelo privlačna ideja je na dolžini tridesetih, štiridesetih ali celo šestdesetih minut hitro izgubila svoj čar. Novi album Lamentations v tem oziru deluje kot povzetek. Na njem v manj kot eni uri še enkrat obnovimo poglavitne poudarke njegovega ustvarjanja. Spet smo soočeni z repeticijo in tragičnim razkrojem, a tokrat na bolj zmerni dolžini, kar pomeni, da je čustveni učinek večji. Slišimo zavijanje in preskakovanje starih plošč, glasove iz onostranstva ter počasno, res počasno sesedanje in luščenje zvoka. Včasih stvari počasi izginjajo, spet drugje se skozi goste plasti počasi prebijajo v ospredje. Določene pasaže in vzdušje spominja na Caretakerja, a je na albumu vseeno še dovolj ustvarjalne osebnosti Basinskega.

P.S. Skladba O, My Daughter, O, My Sorrow vsebuje koščke te skladbe.

2020, drugič

Biosphere – Dropsonde

Kruder & Dorfmeister – 1995

Ennio Morricone – Morricone Segreto

Tri izdaje, ki za leto 2020 niso ne vem kako pomembne ali relevantne. So pa pomembne zame. Geir Jenssen je eden izmed mojih najljubših izvajalcev. Vse, kar je izdal v devetdesetih pod imenom Biosphere, torej studijske albume in razne kolaboracije, je vredno poslušanja. Če se je na začetku pod okriljem ambient techna ukvarjal z vesoljem in vesoljci (npr. Patashnik), je v drugi polovici devetdesetih začel s svojo glasbo slikati lepote in nevarnosti nordijske pokrajine. Substrata je dober primer tako imenovanega arktičnega ambienta, Jenssenovega načina dela, spoja elektronskih zvokov in terenskih posnetkov. Vrh tega načina dela predstavlja Cirque, ki je eden izmed mojih najljubših albumov. V dvatisočih je njegova glasba začela izgubljati čar in ravno Dropsonde je zadnji album, ki še vsebuje nezamenljiv Jenssenov pečat. Svojo prepoznavno paleto zvokov je na njem razširil s tolkali, ki nekatere skladbe poživijo z jazzovskim gruvom. Album se mi je ob izidu leta 2006 zdel okej, sicer malce predolg, a dober. Vseeno ga nisem veliko poslušal – vsaj ne toliko, kot njegove albume iz devetdesetih. Jenssen zadnja leta v sklopu svoje založbe Biophon tiho in onkraj večje medijske pozornosti skrbno pripravlja ponovne izdaje svojih studijskih albumov. Nove izdaje imajo spremenjene naslovnice in osvežen zvok ter, kar mene najbolj zanima, dodatne, po navadi še neizdane skladbe. Letos je prišel na vrsto Dropsonde, ki na drugem disku vsebuje sedem dodatnih skladb. Še neslišanega je za dobrih 45 minut in gre za bolj kompaktno in kratkočasno celoto kot skoraj 70 minut dolg original na prvem disku. Na dodatku je na zgoščen način še enkrat (in v bistvu zadnjič) prisotno vse, kar mi je pri Jenssenu všeč – njegov način dela in ravnanje z zvokom, ki se odraža v prepoznavni barvi in zankanju. Ta dodatek me je ponovno spomnil, zakaj ga rad poslušam, prav tako pa služi kot motivacija za ponovno odkrivanje in vrednotenje originala iz 2006.

Avstrijski duet Kruder & Dorfmeister se me drži še iz tistega obdobja, ko se začne oblikovati mreža izvajalcev, ki nato pomembno vpliva na vsakršno nadaljnje sprejemanje in dojemanje glasbe. Sta pomemben gradnik (in spomin) na nekaj, kar sem v devetdesetih postopoma začenjal imenovati Moja glasba in zaradi tega imata pri meni prav posebno mesto. Najprej sem slišal njun zdaj že legendarni miks za serijo DJ Kicks, nato še zbirko remiksov The K&D Sessions. Vsem remiksiranim skladbam sta vtisnila svoj pečat in si jih naredila za svoje. Zares svojih skladb sta naredila le peščico, zato se je že takrat, v devetdesetih, nestrpno čakalo na njun album. Čakanje pa je bilo zaman, saj do izida albuma nikoli ni prišlo. Letos pa … vau, sem septembra zasledil novico, da bosta končno izdala dolgo pričakovan prvenec. 1995 bi moral iziti že, hja, leta 1995, saj je večina skladb nastala v letih 1993/94. Narejenih je bilo celo že nekaj testnih primerkov albuma, ki sta jih razdelila prijateljem in didžejem, nato pa ju je zasulo delo z remiksi in dolgo trajajoča svetovna turneja. Konec devetdesetih ga nista več hotela izdati, saj je bila celotna downtempo scena že v zatonu. Tako je album ostal v predalu. Kruder je nato leta 1999 izdal samostojni album pod imenom Peace Orchestra, Dorfmeister pa je tako ali tako že od sredine devetdesetih deloval (in še deluje) v projektu Tosca. Pred leti sta našla škatlo s starimi posnetki in se odločila, da jih končno izdata. No, to je vsaj uradna, zdaj veljavna razlaga. Obstaja tudi druga razlaga, ki sem jo zasledil v enem izmed starejših intervjujev: albuma nista izdala, ker sta menila, da ni dovolj dober. Kakor koli že, 1995 je fascinanten iz vsaj dveh razlogov. Prvi se nanaša na samo dejstvo, da je sploh izšel. Za določeno sceno in generacijo je to dogodek leta. Drugi pa se nanaša na spoznanje, kako dobro zveni četrt stoletja po izidu. Ironično, zveni boljše, kot če bi npr. izšel na začetku dvatisočih ali na koncu devetdesetih. Seveda njun jazzy downtempo nosi pečat časa, a ne zveni tako zastarelo, kot bi po vseh pravilih moral. 1995 je kot časovna kapsula, ki vsebuje čar in groove določenega obdobja. Skladbe nosijo duetov nezamenljiv pečat, so kratkočasne in prepoznavno easy in mellow. Njuni najboljši skladbi sta po moje sicer še vedno (že v devetdesetih izdani) High Noon in Black Baby, a to ne zmanjšuje vrednosti tega albuma. Vsaj zame ne.

Ennio Morricone. Še eden izmed mojih najljubših. Na začetku je bila glasba iz Leonejevih špageti vesternov. Trda, prvinska in neizprosna. Nato sta sledila veličastna Once upon a time in the West in Once upon a time in America. Nato sem spoznal njegova dela za druge režiserje: npr. The Mission in Cinema Paradiso. Enkrat na začetku dvatisočih pa sem naletel na kompilacijo Mondo Morricone: The Trilogy. To pa je bil čisto drugačen Morricone: lahkoten, kul in stajliš. Z eno nogo v bossa novi, sladkorju in v tisti nezamenjljivi italijanski melodrami. Kot spremljava za pozabljene italijanske kriminalke (giallo filme), drame in komedije ter z vedno prisotno Eddo Dell’Orso, ki je sladkim zvokom dodala erotično noto. Malce kasneje sem s kompilacijo Crime and Dissonance in kolektivom Gruppo di Improvvisazione Nuova Consonanza spoznal še Morriconeja eksperimentatorja. Divjega in psihadeličnega. Z glasovi, ki kričijo, zavijajo, ječijo in stokajo v krčih strahu in groze. Brez teh dveh obrazov maestra ne morem. Tistih njegovih hitov ne potrebujem več, a ta dva čudovita sveta, ki sta bila obenem tudi vstopna postaja v pisan italijanski filmski svet sedemdesetih let, imata pri meni prav posebno mesto. Kompilacij, ki povzemajo Morriconejevo obsežno delo je veliko. Večina se jih ustavi pri najbolj znanih skladbah, nekatere pa pogledajo globlje. Ena izmed takšnih je Morricone Segreto, ki je izšla le nekaj mesecev po njegovi smrti. Vsebuje sedem še neizdanih skladb in pokriva skladateljevo najbolj bogato obdobje delovanja, t.j. od konca šestdesetih do začetka osemdesetih. Skladbe črpajo iz obeh prej omenjenih svetov in predstavljajo Morriconejevo manj znano plat ustvarjanja.

2020, prvič

Croatian Amor – All In The Same Breath

Daniel Avery & Alessandro Cortini – Illusion of Time

Electric Litany – Under a Common Sky / The Amniotic Tranquility Of Being Indoors During A Thunderstorm

Albumi, ki so zbrani v tem razdelku so dobri, v redu, pač okej. V ničimer ravno ne izstopajo, posamezni izvajalci imajo v diskografiji tudi boljše. A ironično, to so albumi, ki sem jih letos veliko poslušal, skoraj največ. O prvih dveh ni veliko za povedati. Croatian Amor je lani izdal album Isa, ki je še zdaj izziv in ga je težko do konca doumeti. All In The Same Breath je v primerjavi z njim bolj dostopen in lažje poslušljiv. Malce kiča, new agea, nekaj sanjavih glasov. Nič kaj zahtevnega, na njem zasledimo celo očitne reference in vplive, kar je redkost pri izdelkih, ki pridejo od založbe Posh Isolation. Ključ takšne poslušljivosti je tudi sama dolžina: 10 skladb, 34 minut. Obvladljiva je tudi kolaboracija Averyja in Cortinija: 10 skladb, 43 minut. Illusion of Time je z izjemo enega zapisa prijetno dremanje med kičastimi sinti in ambientalnimi prostranstvi. Prijazno in poravnano ter skorajda že preveč konvencionalno.

Skupina Electric Litany je leta 2014 izdala album Enduring Days You Will Overcome, enega izmed mojih najljubših albumov tistega leta. To je bila velika glasbena predstava sestavljena iz srce parajočih refrenov in eksistencialistično nabitih prostranstev, kjer ni bilo prostora za ironijo in dvoumnost. Bolj neposredne, z osemdesetimi prežete skladbe bi lahko podtaknili na kakšno indie rock plejlisto, a je imela skupina tudi bolj ambiciozno in velikopotezno plat (album je produciral sam Alan Parsons!). Novi album, Under A Common Sky je izšel decembra 2019 in vse, kar velja za prejšnji album, torej ambicioznost, velikopoteznost. velike geste, patos, velja tudi za novega. Prav tako v pevčevem glasu še vedno odmevata velika jokavca Yorke in Jónsi. A album kot celota na žalost ni tako dober. Ne vem, nekaj je zmanjkalo, mogoče je manjkal spet mož kalibra Parsonsa, da bi skupinino ambicioznost bolj jasno kanaliziral v pop format. Album sem tako nekajkrat poslušal in na njega pozabil. Potem pa je letos spomladi izšla kompilacija The Amniotic Tranquility Of Being Indoors During A Thunderstorm, ki vsebuje neizdane skladbe in demo posnetke. Ogenj teh starejših skladb me je bolj pritegnil, po zaključni, skorajda že postrokerski žalostinki pa sem dal še eno priložnost tudi najnovejšemu studijskemu albumu. Zdaj sem mi zdi vseeno boljši kot na začetku leta. Iz najboljših skladb obeh izdaj si lahko naredim celo spodobno plejlisto. Naslov? Solze in sanje, prijatelj. Solze in sanje.

Bohren & der Club of Gore – Patchouli Blue

Roger Eno & Brian Eno – Mixing Colours

Albuma, ki sta mi bila bolj všeč, kot sem pričakoval. Časi, ko me je Bohren & der Club of Gore res prevzel in očaral, segajo že daleč nazaj. Skupina še vedno igra počasi, a sem pri zgodnjih albumih imel občutek, da za tem stoji nekakšen premislek, da ne rečem koncept. Na odličnem Midnight Radio je skupina s počasnostjo in pomenljivimi premori ustvarjala slikovite sence in prepade. Na naslednjih dveh je v svoj zvok vključila saksofon in s tem vzpostavila vse do današnjega dne obstoječo asociacijo na Badalamentija, Lyncha in Twin Peaks. Kljub temu, da se je mestoma približala barskemu jazzu in kiču, je bila v njeni glasbi še vedno ujeta nočna urbana groza. Zadnjih deset let Bohren & der Club of Gore igra počasi, ker je to pač kul in šik. Počasnost je postala prepoznavni znak skupine, stil, ki ga je do potankosti izpilila. Dnevi preizkušanja so mimo, njena glasba je zadnjih deset let zelo predvidljiva. Patchouli Blue se mi januarja ob izidu ni zdel ne vem kako zapomnljiv, ampak kot izgleda je sladki strup noir počasnosti vmes opravil svoje delo. Skupina enostavno zveni dobro, pa čeprav je počasnost zdaj bolj v funkciji čilanja in kulise za večerna opravila.

Umirjeno in počasno je tudi dogajanje na Mixing Colours. Album je izšel ob pravem času – marca, ko se je življenje začelo upočasnjevati in ustavljati, zunanje ustavljanje pa se je sčasoma preneslo tudi v notranjost. Dnevi so začeli postajati čedalje bolj enaki in se kmalu spojili v enega samega, neskončnega. Tudi z albumom je bilo podobno. 75 minut introspektivne glasbe, 18 skladb, ki se sčasoma zlijejo v eno. Nič kaj ne izstopa, tudi po večkratnem poslušanju sem si zapomnil le peščico skladb. Album vsebuje preproste klavirske motive Rogerja Ena in subtilne posege brata Briana. Kakšen poudarek tu, trezna okrasitev tam. Nič več, nič manj. Slušalke so skoraj obvezna oprema. Sredi leta sta izdala še EP Luminous z dodatnimi skladbami, ki se brez večjih težav zlijejo z že obstoječimi. Glasba, ki je prišla ob pravem času in je ravno zato ostala z mano. V normalnih razmerah ne bi dobila priložnosti. Soundtrack nepozabnega obdobja, Mixing Colours: Music for Lockdowns bi bil bolj primeren naslov.

2020, uvod

 

Internazionale – Armour of Stars

A Winged Victory for the Sullen – A Winged Victory for the Sullen

Dub Tractor – More Or Less Mono

Last.fm je super stran za vse, ki imamo radi statistiko in glasbo. Z njeno pomočjo že dobrih 12 let beležim svoje glasbene navade. Pregledujem lahko sezname najbolj poslušanih izvajalcev in albumov za različna obdobja. Številke ne lažejo in včasih sem presenečen, koliko sem poslušal določenega izvajalca. Včasih tudi, kako veliko sem poslušal točno določen album, a se ga nič ne spomnim. Proti koncu leta sem pogledal, katere starejše tri albume sem v zadnjem letu največ poslušal.

Rad pregledujem katalog danske založbe Posh Isolation, saj v njem vedno najdem kaj zanimivega in drugačnega. Letos izdane stvari založbe me niso ravno pritegnile, sem pa našel nekaj res dobrih starejših izdaj. Npr. album Armour of Stars (2015), ki mu je bilo težko priti do konca. Že sama dolžina je bila izziv: 16 skladb, 78 minut. Na začetku sem težko spremljal dogajanje. Vse je zvenelo enako in brezoblično. Le tu in tam je kaj pritegnilo mojo pozornost. Med motnimi čečkarijami je zasijala nekakšna jasnost in lepota, kar je bilo zadosti, da sem se k albumu redno vračal. Melanholija? Optimizem? V bistvu svojevrstna kombinacija obojega, postavljena v le na videz nedostopno industrijsko okolje.

Svojevrsten je tudi duet Stars of the Lid. Njegov magnum opus And Their Refinement of the Decline (2007) sede predvsem v obdobju leta, ko so dnevi krajši in tempo življenja počasnejši. Po tako veličastnem in obsežnem, dobri dve uri dolgem albumu nista imela več nič za povedati, zato sta se lotila drugih projektov. Eden izmed članov, Adam Wiltzie, je s pianistom Dustinom O’Halloranom ustanovil A Winged Victory for the Sullen. Njun istoimenski prvenec (2011) nadaljuje tam, kjer je končal Stars of the Lid, le da tokrat dooolge kitarske in godalne drone dopolnjujejo še preprosti klavirski motivi. Rezultat je kar podoben mogočni matici, a ima vseeno nekaj svojega, nekakšno tiho moč, ki pritegne. Prav tako pa je s svojo dolžino 45 minut veliko lažje obvladljiv.

Ena izmed mojih najljubših skladb od Björk je Cocoon, počasna uspavanka, ki jo najdemo na pevkinem četrtem albumu Vespertine (2001). Minimalistično in prasketajočo podlago je naredil Thomas Knak, danski producent, ki je v tistem obdobju s svojim projektom Opiate delal na samosvoji različici IDM. Bil je član skupine Future 3, v kateri je deloval tudi Anders Remmer. Tudi Remmer se je s svojim projektom Dub Tractor bolj ali manj gibal na podobnem terenu kot Knak. Izdajal je pri Morr Music in City Centre Offices, dveh založbah, okoli katerih se je konec devetdesetih in na začetku dvatisočih oblikovala prav posebna in prepoznavna glasba. Topla, melodična in igriva. Enako nerdovska kot angleška IDM scena devetdesetih, a vseeno z lastno identiteto. More Or Less Mono je izšel leta 2003, ko je ta meni zelo ljuba majhna scena že izzvenela. V zaokroženi obliki še enkrat poudari značilnosti tega specifičnega ustvarjanja in poudari vezi z indietronico, s skupinama kot sta Lali Puna in The Notwist.

Caterina Barbieri – Ecstatic Computation

Hammock – Silencia

Shed – Oderbruch

Trije albumi z letnico 2019, ki sem jih šele letos znal ceniti. Pri Caterini Barbieri mi ni čisto jasno, zakaj je tako dolgo trajalo. Ecstatic Computation namreč nadaljuje tam, kjer sem že bil in je bilo super: v vesolju s Tangerine Dream in Klausom Schulzem. Albumi kot so Ricochet, Timewind in Moondawn imajo pri meni posebno mesto. Vsi zvenijo kot potovanje v tuje, še neznane svetove. Glasba za razširjanje zavesti, za odklop. Barbieri ponuja podobno psihadelično potovanje, a pri tem ne zganja pretirane nostalgije. Ecstatic Computation je svež in moderen ter v primerjavi z marsikaterim rojakom iz sedemdesetih in osemdesetih izjemno osredotočen.

Duet Hammock že dobrih 15 let izdaja albume. Najbolj uresničena in zaokrožena se mi zdita predvsem zadnja dva: Universalis in Silencia. Oba sta izšla na repu leta, prvi konec 2018 in drugi konec leta 2019. Universalis me je takoj pritegnil, za Silencio pa sem potreboval več časa. Na začetku je zvenelo vse enako: 11 postaj počasi premikajočih se gmot procesiranih godal in pihal. A sčasoma spoznanje: te veličastne tvorbe imajo svoj glas, lepoto, v njih se skriva občutek minljivosti in nekaj tragičnega. Ganz grosses Kino, bi rekli Nemci.

René Pawlowitz (Shed), sicer hišni DJ razvpitega Berghaina, je iz techna že zdavnaj doktoriral. Ne glede na to, ali so obrati nižji ali višji, beati pa bolj lomljeni ali kontinuirani – vse njegove skladbe imajo prepoznavno tehnoidno sredico. Shed kljub svoji kilometrini (in kilometrini zvrsti) iz techna še iztisne nekaj svežega, predvsem pa privlačno poslušljivega. Na Oderbruchu slišimo nekaj klasičnega zabijanja, a tudi pravega postrejverskega čilanja, kot da smo leta 1992. Pač izdelek nekoga, ki pozna zgodovino, predvsem pa bistvo zvrsti.

2019, zadnjič

Liturgy – H.A.Q.Q. / Earl Sweatshirt – Some Rap Songs

Posebneža

Hunter Hunt-Hendrix, idejni vodja skupine Liturgy,  je mož veliko, oziroma velikih besed. Na Youtubu objavlja dolga filozofska razglabljanja o življenju in umetnosti. Njegov miselni tok je počasen in ovinkast, tako da včasih ni čisto jasno, kam meri in gre. Včasih tudi ni jasno, če sam ve, kaj hoče povedati. Ta samooklicani teoretik black metala je napisal tudi manifest, v katerem je opredelil t.i. transcendentalni black metal. Afirmativnost in sprejemanje namesto nihilizma. Burst beat namesto blast beata. Prav tako ameriške skupine poziva, da prekinejo z evropsko tradicijo black metala. V svojem početju je tako zavzet in resen, da je že čisto pretenciozen in smešen. Da za takšne čudake ni prostora v metalu, kjer obstaja stroga meja med pravimi in nepravimi, je jasno. Da je tarča posmeha in obtožen hipsterizacije zvrsti, tudi. Ampak se ne pusti. Vztraja in vztraja in bo verjetno vztrajal še dolgo zatem, ko bo črnina marsikaterega pravoverca že zdavnaj zbledela. Novi album H.A.Q.Q. je vznesen urnebes na tretjo potenco. Krasi ga močno zgoščen zvok ter mehanična in klinično čista izvedba. Včasih vse skupaj zveni kot izdelek naprednega softverja in ne ljudi. Občutek tega se še poglobi z mestoma grobimi rezi, ki zvenijo kot zadnji znaki življenja umirjajočega trdega diska. Intenzivno. Stopnja intenzivnosti se sicer zmanjša med krajšimi prehodnimi skladbami, ne pa tudi čudaškost. Slišimo podivjan klavir, glasove iz onostranstva in nadvse bizaren glasbeni dialog med klavirjem in zvonom. Noro in posebno, ja,  transcendentno. Nekaj posebnega je tudi Earl Sweatshirt. Izstopal je že, ko je bil še član hiphoperskega kolektiva Odd Future. Monoton način podajanja in bolj eksperimentalna produkcija sta prepoznavna znaka njegovega ustvarjanja. Na Some Rap Songs se je poigral še z obliko. 15 skladb, 24 minut. Krasi ga samosvoja produkcija, kjer mestoma sploh ni več razlike med likom in ozadjem. Spremljava in glas se stopita v celoto, tako da ni več čisto jasno, o čem Earl sploh govori. V ospredje se pomakne posredovanje določenega razpoloženja, sporočilo pa postane drugotnega pomena. Ko je jasno, o čem govori, se razkrijejo besedila, ki se dotikajo očetove smrti, anksioznosti in depresije. Že sam naslov albuma Some Rap Songs je čisti understatement. To niso kr eni komadi, ampak zanimiv obrat, kako lahko zvrst zveni. Ali je to posledica konceptualnega premisleka ali specifičnega duševnega stanja izvajalca, je težko odgovoriti. Eno je jasno: na delu je nekdo, ki si je elemente hip-hopa uredil po svoji notranji enačbi.

Klein – Lifetime

Craig Leon – The Canon – Anthology Of Interplanetary Folk Music Vol. 2

James Ginzburg – Six Correlations

Fennesz – Agora

Eksperimentalno

Klein v svojo glasbo vključuje nenavadne, zelo obdelane zvoke in bizarne glasovne koščke. Rezultat je nekakšna sodobna musique concrete, močno eksperimentalna glasba z jasno notranjo logiko ustvarjanja, ki na videz nepovezane kolaže poveže v smiselno celoto. Višji nivo. Ime Craig Leon verjetno ni tako znano, a je imel kot producent pomembno vlogo pri oblikovanju zvoka skupin Suicide, The Ramones, Blondie idr. Dandanes dela predvsem z orkestri, vmes pa najde čas tudi za svoje produkcije. Lani je izšla kompilacija Anthology of Interplanetary Folk Music Vol. 1: Nommos / Visiting. Vsebuje prva dva albuma iz začetka osemdesetih, klasika minimalistične elektronske glasbe s tribalistično-industrijskom pridihom. The Canon – Anthology Of Interplanetary Folk Music Vol. 2 vsebuje nove skladbe in se stilno navezuje na prej omenjena dela. Tudi tokrat je elektronska glasba minimalistična in etnoizirana. Krasi jo privlačna primitivnost in urgentna repeticija, vse skupaj pa povezuje raziskovalna drža nekoga, ki ve, kaj dela. James Ginzburg, sicer ena polovica projekta Emptyset in ustanovitelj založbe Subtext, je lani izdal kratek album, kjer raziskuje možnosti elektroakustične in drone glasbe. Na Six Correlations so v osnovi ne lahko poslušljivi koncepti izraženi v lažje prebavljivih okoljih. Fennesz ima tisto, kar je v elektronski glasbi res pomembno: prepoznaven zvok. Hitro prepoznamo njegov zrnast kitarski tok, s katerim ustvarja čudovita, melanholično – romantična obeležja. Agora že po nekaj sekundah zveni domače, a tudi vznemirljivo. Nekaj je drugače kot ponavadi, mogoče dejstvo, da je bil Fennesz prisiljen posneti album z manjšimi sredstvi in manj opreme. Mogoče pa je tokrat tudi pomembna oblika: štirje zapisi, dolgi med 10 in 12 minut, kar je dovolj časa, da se zgoščen zvočni tok maksimalno razvije. Kakorkoli že, Agora je Fenneszov najboljši album v tem desetletju.

Robag Wruhme – Venq Tolep / Silent Servant – Shadows Of Death And Desire

Pop

Lani je DJ Koze izdal enega izmed najbolj čislanih albumov leta. Knock Knock je bil lep poklon plesišču in avtorjev prvi album po šestih letih. Njegov glasbeni kolega  Robag Wruhme si je za novi album vzel več časa – 8 let je minilo od prejšnjega. Oba izdajata pri nemški založbi Pampa Records, kjer so nagnjeni bolj h kvaliteti kot kvantiteti. Založba obstaja že 10 let, a je število izdanih enot komaj preseglo številko 30. Osrednja tema založbe je techno in vse njegove izpeljanke. Venq Tolep je album techno glasbe, a z vsemi elementi lahko poslušljive pop glasbe. Pritegne s privlačnimi zvoki ter šik in negovano produkcijo. Vsaka skladba nosi nekaj zapomnljivega: melodijo ali glasovni košček in je s svojimi tremi, štirimi minutami ravno dovolj dolga. Poravnano in zaokroženo. Tudi Silent Servant ne komplicira, njegov novi album traja malce manj kot pol ure. Vse, kar velja za Venq Tolep, velja tudi za Shadows Of Death And Desire. Razlika je le v estetiki. Če prvi povzema nemško negovano techno produkcijo, ki sega vse do vplivne založbe Kompakt, korenine drugega segajo v industrijo in darkizme osemdesetih. Album nosijo avtoritativni beati in zlobne linije, ki spominjajo na D.A.F. Vmes zadiši tudi po zatohlih industrijskih skladiščih. Robato.

2019, drugič

 

Croatian Amor – Isa / Varg – Nordic Flora Series Pt. 5: Crush

Spit Sugar Free Red Bull Into My Mouth / Placing My IPhone X Facing Up To See When U Answer My Texts

Letos je danska založba Posh Isolation praznovala 10. obletnico delovanja. Tekom let je postala zanesljiv naslov inovativne elektronske glasbe. Kompilacije I Could Go Anywhere But Again I Go With You (2018), Summer Storms (2019) in You & Me (2016) so dober primer neverjetne založbine širine. Njeni izvajalci sicer črpajo iz techna, ambienta, noisea, industriala, raznih darkizmov in retroizmov ter na svoj način obračajo trap, a vse to počnejo – in to si upam reči – na še neslišan način. V zadnjih letih je založba oblikovala privlačno in prepoznavno estetiko, ki zveni, kot da je nastala iz niča. Opravka imamo z generacijo izvajalcev, ki deluje izven bogate dediščine osemdesetih in devetdesetih. Croatian Amor in Varg sta dva izmed najbolj produktivnih izvajalcev, saj sodelujeta še v številnih drugih projektih (npr. Damien Dubrovnik, Flora). Prvi je letos izdal enega izmed najbolj nepredirnih albumov. Isa je zmuzljiv izdelek, ki mu težko prideš do konca. Deconstructed club?, postpost R&B? Album je razhraljan in preko ovinkov povezan v zaokroženo celoto. Tudi pri Vargu so stvari težko oprijemljive. Ponavadi je le nekaj ulic stran od techna, a vključuje določene sentimente – Social Network Musique Concrete & Blues? Smartphone ASMR? – ki njegovo glasbo zasučejo v nepredvidljive in čisto samosvoje smeri. Zvočno domiselno in – kot se spodobi – skoraj v celoti narejeno na mobilnih napravah.

 

Kankyō Ongaku: Japanese Ambient, Environmental & New Age Music 1980-1990

Jónsi & Alex Somers – Lost and Found

William Basinski – On Time Out of Time

Ambient

Spencer Doran je velik oboževalec japonske ambientalne glasbe iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To svojo ljubezen je tekom let že izrazil z raznimi miksi in z glasbo, ki jo ustvarja v projektu Visible Cloaks. Kompilacija Kankyō Ongaku: Japanese Ambient, Environmental & New Age Music 1980-1990 je njegovo delo in ponuja pregled nad ključnimi izvajalci tistega obdobja. Eden izmed poglavitnih vzorov zbranih izvajalcev je seveda Brian Eno, a so ti v svojo glasbo vključili še elemente japonske tradicionalne glasbe, okoljske zvoke in rahel new agerski pridih. Spokojno in introvertirano. Za upočasnitev sveta. Skupina Sigur Ros zadnja leta ustvarja dolgovezne in v najboljšem primeru povprečne ambientale (npr. projekt Liminal). Pevec Jónsi je lani izdal skladbe, ki jih je na začetku dvatisočih naredil kot Frakkur, letos pa je s Somersom izdal album ambientalne glasbe, ki v primerjavi z izdelki matične skupine ne diši po institucionalnih smernicah. Spominja na kratke dneve in dolge noči, na domačnost, toplino, predvsem pa magijo tistih zgodnjih albumov Sigur Rosa, ko je skupina zvenela, kot da ni s tega sveta.

The sounds of On Time Out of Time date from 1.3 billion years ago, when two massive black holes merged and the resultant gravitational waves rippled across our universe. 

William Basinski se mi je zdel vedno malce precenjen, zato sem bil presenečen, da me je tale novi album tako pritegnil. Začetno temno brnenje se ob spremljavi nizkotoncev počasi pretoči v valovanje. Zvok se začne raztezati in zajedati v vse pore prostora. Mestoma tako spominja na najbolj out there skladbe Briana Ena z albuma Apollo: Atmospheres and Soundtracks – a večji del časa gre čisto svojo pot. Vesoljsko.

 

Antologia de Música Atípica Portuguesa Vol.2

Taxi Sampler 01 – Rhythms & Vibes from the Spirit of Young Africa

Various Artists

Antologia de Música Atípica Portuguesa je glasbena serija, kjer portugalski ustvarjalci elektronske glasbe reinterpretirajo državne tradicionalne pesmi. Na prvem delu, ki je izšel 2017, so se lotili delavskih pesmi. Na drugem izvajalci poskušajo zaobjeti čimveč regionalnih stilov in jih postaviti v nov zvočni kontekst. Ta je sestavljen iz procesiranih okoljskih zvokov in sodobne elektronske produkcije. Rezultat je abstrakten etno, kjer na izvorno snov spominjajo samo še koščki. Bolj konkretno je dogajanje na kompilaciji Taxi Sampler. Naslov zbirke pove vse: plesna glasba. Sodobna, izven evropskih vzorcev in načinov dela ter pripravljena za vrtenje v klubih širom sveta. Sveže.

2019, prvič

Hammock – Universalis / Kyle Bobby Dunn – From Here to Eternity

Drone, sveti drone.

Koliko takšnega ambientalnega kitarjenja sem v zadnjih dvajsetih letih že slišal? Res veliko, a vseeno: nekaj je na Hammockovi počasnosti in prostranosti, kljub temu, da močno pobira od izvajalcev kot sta Stars of the Lid in Labradford. Universalis je zaokrožen in kompakten album. Bdi nekaj metrov nad zemljo in je oddaljen od vseh tuzemskih skrbi. Nekje daleč stran je tudi Kyle Bobby Dunn, čigar novi album lebdi in se premika cele tri ure. Tri ure mogočne in vznesene glasbe, tri ure kontinuiranega toka, ki se razteza proti obzorju, no, večnosti. Čisti eskapizem, glasba, ki nima nič z vsakdanjim življenjem in vsebuje nekaj, kar še najboljše opišem kot: otroško čudenje nad svetom. Ker pa je Dunn tipičen predstavnik hiperproduktivnega ambient/drone miljeja, kjer se vse, kar se posname, tudi izda, lahko na njegovem Bandcampu najdemo še dodatne tri ure skic, ostankov, skratka vse, kar ni končalo na končnem izdelku.

 

 

Kid Koala – Music to draw to: Io / D. Rothon – Nightscapes

Noč.

Kid Koale se spomnim iz začetka dvatisočih po nerdovskem prvencu, kolažu obskurnih semplov in kot sodelavca na odličnem konceptualnem albumu Deltron 3030. Potem sem ga izgubil izpred oči (ušes) – vse do letošnjega leta, ko sem presenečeno ugotovil, da sicer na nastopih še vedno zganja virtuozne norčije z gramofoni, na studijskih albumih pa zveni čisto drugače. Leta 2017 je začel cikel albumov, kjer s pomočjo gostujočih pevk udejanja svoja besedila in ideje. Music to draw to:Io predstavlja drugo postajo novega načina dela. Prva asociacija: noč, nočna glasba. Kid Koala dojema noč predvsem kot čas za intimnost in samorefleksijo, kar pomeni, da celoten album (z redkimi izjemami) prežema določena mirnost in spokojnost. Ko se razlijejo prijetne ambientale, celo Brian Eno ni daleč. Če me je Kid Koala presenetil, me D. Rothon nikakor ni. Vse je bilo jasno že pred poslušanjem: naslov albuma in naslovnica povesta vse o glasbi. Nočna glasba, glasba za nočna vandranja in sanjarjenja. In These Quiet Streets. Straight On Till Morning. Lonesome Depot. Aja, pa Waldeinsamkeit! V bistvu bi lahko napisal samo naslove skladb. In ravno zaradi tega romantičnega dojemanja noči, kjer je neprijetnost in groza redek pojav, albuma spadata skupaj. Na drugem polu sta tako ali tako že dodobra usidrana Angelo Badalamenti in Bohren & Der Club of Gore.

Kevin Richard Martin – The Sirens / The Caretaker – Everywhere at the End of Time – Stage 6

Konceptualno.

Albuma, ki dobita smisel šele z dodatno razlago. Po rojstvu so se za Martinovega otroka stvari zapletle – tako zapletle, da je otrok potreboval dodatno skrb in nekaj urgentnih posegov. Sirens je zvočni dokument te negotovosti in ostalih čustev, ki so se porodila v tem obdobju. Mojstrsko, kako uspe Martinu s tako minimalističnim pristopom izraziti celo paleto razpoloženj in čustev: od obupa, šoka, strahu in vse do optimizma in upanja. Naslovi skladb so hkrati tudi resničnost: There is a Problem, Life Threatening Operation 2, The Surgeon, Mechanical Chatter in the I.C.U. in čisto na koncu: A Bright Future. Neprijetno, na trenutke zavestno klinično hladno in mehanično, a vseskozi neverjetno intimno. Zvočni zapis zaznamujoče izkušnje. Leyland Kirby deluje pod različnimi imeni, njegovo najbolj znano pa je verjetno The Caretaker. Skozi glasbo se že 20 let vijejo teme spomina in razkroja spominskih sledi zaradi vpliva demence. Leta 2016 je začel večdelni projekt Everywhere at the End of Time, ki se je letos s šestim delom zaključil. Šesti del dobi pretresljivo vrednost v kontekstu prejšnjih petih. Se spomnite glasbe, ki se vrti, ko Jack Nicholson v The Shining pride v plesno dvorano? Tisto plesno glasbo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja? No, to je osnova za The Caretakerja. Prva stopnja vsebuje zaokrožene skladbe, polne nedolžnih melodij ter podložene s prijetnim šumenjem in prasketanjem vinilnih plošč. Tekom projekta postajajo melodije čedalje manj celovite, določeni koščki začenjajo izginjati, čez celotno izkušnjo pa se začenja zgrinjati plast neprijetnosti in tesnobe. Na tretji stopnji so skladbe in s tem melodije čedalje manj stabilne in zanesljive. Na četrti in peti stopnji kontinuiteta izgine. Slišimo samo še brezoblično gmoto in grobe reze. Tu pa tam še zazvenijo melodije z začetka, a so komajda prepoznavne, predstavljajo le košček nekdanje celote. V šestem delu piha samo še sibirski veter in oddaljen odmev nekdaj domačih tem. Zvočni zapis propada spominskih sledi. Kirbyjevo veliko delo, ki nas v šestih urah in pol spomni na lastno minljivost. Kako naprej od tukaj? Nemogoče, Kirby je že pred koncem projekta napovedal, da bo The Caretakerja ob koncu šestega dela za vedno upokojil. May the ballroom remain eternal.