2018, zadnjič

Rafael Anton Irisarri – Midnight Colours / Ian William Craig – Thresholder

Dronaža in dronaža s plusom

Irisarri sicer ni eden izmed tistih največjih čudakov drone/ambient/noise miljeja, ki vse, kar ustvarijo tudi izdajo, a se je letos in lani vseeno nabralo sedem projektov, med katerimi najbolj izstopa Midnight Colours. Če Irisarri kaj obvlada, potem obvlada oblikovanje rahlo nazobčanih melanholičnih prostranstev. Skladbe tečejo in se raztezajo, mi jih pa ujamemo le za nekaj trenutkov na njihovi večni poti. Slikovito. Slikovit, predvsem pa vznesen je tudi Ian William Craig. Thresholder je zbirka komadov, ki so se nabrali v zadnjih nekaj let, končni izdelek pa spominja na grobe produkcije iz obdobja albuma A Turn of Breath (2014). Njegov glas je izgubljen med šumenjem in se bori s silami razkroja. Počasi se lušči in izginja v ozadje. Sveto samoizničenje.

David Sylvian & Holger Czukay – Plight & Premonition / Flux + Mutability

Pablo’s Eye – Spring Break & Bardo for Pablo

Biosphere – The Hilvarenbeek Recordings

Frakkur – 2000 – 2004

Starine

Peščica ponovnih izdaj: npr. kolaboracija Davida Sylviana (Japan) in Holgerja Czukaya (Can), ki sta konec osemdesetih zagrešila dva albuma prijetnega meditativnega toka; dve pregledni kompilaciji (od treh načrtovanih) težko umestljive skupine Pablo’s Eye, ki je v devetdesetih na samosvoj način preuredila etno in art pop, lotila pa se je tudi ambient techna, drum & bassa in trip hopa; ponovno izdani terenski posnetki Geira Jenssena (Biosphere), ki se je odpravil na ekološko kmetijo Boerderij ‘t Schop, posnel dogajanje podnevi in ponoči ter posnetke vključil v svoje prepoznavne ponavljajoče se zvočne zanke; izid stvaritev Jónsija Birgissona, pevca skupine Sigur Ros – kot Frakkur je na začetku dvatisočih naredil nekaj hecnih indietronic uspavank in ambiental, ki dišijo po dolgih islandskih nočeh in magičnih zgodnjih albumih matične skupine.

 

Advertisements

2018, drugič

Kode9 & Burial – Fabriclive 100

Zadnji del serije Fabriclive sta zagrešila dve ključni figuri elektronske glasbe zadnjih let. Kode9 je ustanovitelj vplivne založbe Hyperdub, Burial pa je eden izmed najbolj samosvojih in prepoznavnih producentov v tem tisočletju. Prvi je v pričujoči miks vključil razne footwork izpeljanke in je osredotočen na tukaj in zdaj, drugi pa, kot da se je pri izbiri ravnal bolj po osebnih preferencah in lastni glasbeni socializaciji. Prvega prepoznamo po tekočih in brezhibnih prehodih med komadi, drugega po grobih prehodih, rejverskih sentimentih in jungle/drum & bass zadevah. Dinamično.

The Third Eye Foundation – Wake the Dead / Visionary Hours – Beyond the White 

Melanholija

Matt Elliott izdaja samosvoje kantavtorske albume, The Third Eye Foundation pa je njegov bolj elektronsko obarvan projekt. Na melanholičnem Wake the Dead je izpopolnil svoje pogrebne koračnice, ki jih prežemajo žalobni glasovi iz onostranstva in morilski nizkotonci. Melanholičen s prebliski optimizma je Hayden Berry (Visionary Hours), ki zmore narediti vtis tudi brez velikih gest. Njegova glasba temelji na ponavljanju, je intimna in usmerjena navznoter. Dve melanholiji torej, ena na gledališkem odru, druga ob tabornem ognju.

тпсб – Sekundenschlaf /  Hieroglyphic Being – The Red Notes

?????

Sleep-deprived, breakbeat-driven vignettes of unclear authorship, from somewhere west of Lake Lagoda, near the Russia-Finland border. (Založba Blackest Ever Black o albumu Sekundenschlaf, oziroma po domače: drum & bass album, ki poskuša skriti, da je drum & bass album. Nostalgično, a z določenim sodobnim obratom).

Leta 2015 je izšel ambiciozen album We are not the First, s katerim je Hieroglyphic Being segal proti Sun Raju. Novi album je bolj prizemljen, a še vedno malce poseben. Čeprav na njem najdemo sledi Drexciye in njenih povezanih projektov, je avtorski pečat zelo močan. A brez pogleda navzgor vseeno ne gre. Ko beati utihnejo, tokovi spet kažejo proti vesolju.

2018, prvič

Tom Rogerson with Brian Eno – Finding Shore / From the Mouth of the Sun – Hymn Binding

Dva iz ’17

Albumi, ki izidejo decembra gredo velikokrat mimo mene, saj se glasbene strani v tistem času ukvarjajo predvsem z obračunom leta, tekoče stvari pa pustijo ob strani. Finding Shore je prišel tako na vrsto šele letos, a ostal z mano večji del leta. Tom Rogerson je šolani pianist, ki je za tole kolaboracijo malce zimproviziral na klavirju in izdelke poslal Brianu Enu. Ta jih je po svoje preuredil in nastalo je 13 zapisov, ki si ne bi mogli biti bolj različni. V nekaterih je klavir v ospredju in skorajda brez dodanih efektov, spet drugje je do neprepoznavnosti spremenjen. Vzdušje je romantično in intimno, a idila ne traja dolgo, saj za ovinkom že čakajo Enovi bolj eksperimentalni vzgibi – in to so tudi najbolj zanimivi trenutki albuma. Hymn Binding sicer ni izšel decembra, a sem ga vzel za svojega šele letos. Prejšnji album Into the Well je bil veličasten in nabit z wanderlustom, za Hymn Binding pa je vsaj na začetku kazalo, da deluje na drugačni ravni. A sem se zmotil … Aaron Martin in Dag Rosenqvist sta le rahlo spremenila obliko, v glasbi izražena želja po notranjem/zunanjem potovanju pa je ostala enaka. Enostavno lepo.

Fire! – The Hands / The Body – I have fought against It, But I can’t any longer.

Sila

Težko je slediti produkciji obeh izvajalcev. Saksofonist Mats Gustafsson deluje, kot se pač za jazzerja spodobi, v neštetih projektih, duet The Body pa je od zadnjega albuma, ki sem ga bolj natančno poslušal (I Shall Die Here, 2014) izdal vsaj 10 zadev. In pri teh end-of-the-world metalcih ni nič pretresljivo novega. Še vedno so prežeti z nihilizmom in s tistim vsi-smo-na-poti-v-klavnico filingom. Ko udarijo po glavi, udarijo s topim predmetom, ko so potrebni dodatni demoni, angažirajo še pevko. Silno. Vsaj tako silno pa je tudi Gustafssonovo ekspresivno igranje saksofona brez katerega bi album The Hands lahko prodali tudi kot stonerski dogodek. Basovske linije namreč zvenijo, kot da so pobrane iz še neizdanih posnetkov skupine Black Sabbath. Album ima zaradi tega privlačno rockersko dušo in je najboljši takrat, ko se Fire! počasi vali in žge pri živem telesu.

DJ Koze – Knock Knock / SOPHIE – Oil of Every Pearl’s Un-Insides

Preteklost in sedanjost

Medtem ko Stefan Kozalla znotraj projekta Adolf Noise ustvarja prvovrstne odklopi, je s psevdonimom DJ Koze bolj na strani množic. Knock Knock je poklon plesišču in filtriran skozi prepoznavno avtorjevo produkcijo polno hecno spremenjenih glasov in žametnih godal. Lepo poravnan album, ki povzema zgodovino, da nam ni treba brskati na sto koncih. Edina beseda, ki mi pade na misel pri albumu Oil of Every Pearl’s Un-Insides je: skrajno.  SOPHIE je skrajna v ravnanju z zvokom in s svojim glasom. Njena glasba je prepredena z raznimi motilci, s šumi, rezi in kakofonijo, gnana z industrijskimi beati in urgentnimi sint sekvencami. Je izven okvirjev bezajoča, a domača, ko gre za kratke poklone soul/ R&B divam in pop kiču. In ko SOPHIE udari po glavi, bi lahko njen album priključili zgornjima dvema. Pop album leta.

2017, zadnjič

The Necks – Unfold

Glasba, ki je v nenehnem vročičnem gibanju in zvijanju. In ko že imaš občutek, da jo trdno držiš, se ti spet zmuzne. Avstralski trio tudi na svojem x-tem albumu ostaja brezkompromisen in obenem zvočno prepoznaven. Svobodno muziciranje v najboljšem pomenu besede.

Ryuichi Sakamoto – async

Async deluje na dveh ravneh: kot filmska glasba za imaginarni film Andreja Tarkovskega in kot meditacija o življenju in smrti. Sakamoto je namreč uspešno prebolel težko bolezen. Rezultat je intimen in zelo oseben album elektronske glasbe, ki ga je težko umestiti v kakršnokoli zvrst. Naslednje leto izide še album async – Remodels in do zdaj izdani remiksi (Andy Stott, Arca, Oneohtrix Point Never idr.) kažejo, da bo odlično dopolnjeval original.

Actress – AZD

Težko povem zakaj, a Actressove produkcije so takoj prepoznavne. Če je prejšnji album še risal opran digitalni svet, je AZD spet bolj prožen in živ. Mogoče so celo prvič v njegovi diskografiji stvari malenkost predvidljive, a to ne spremeni spoznanja, da še vedno mojstrsko obvlada ravnotežje med plesiščem in abstrakcijo.

Equiknoxx – Colón Man

Že lani sta izdala odličen prvenec, na novem albumu pa Jamajčana nadaljujeta s svojo vizijo dancehalla, ki se ga lotevata z bolj apolonične in abstraktne smeri. Seveda tu pa tam tudi hedonistično poka, a se vseeno skladbe večinoma bolj zvirajo in skorajda že nerdovsko razvijajo. Eksotično, zgoščeno in že po dveh albumih zelo prepoznavno.

2017, drugič

Second Woman – S/W

Tako lepo drseče teksture sem nazadnje slišal na začetku dvatisočih, ko je bil na pohodu t.i. digitalni minimalizem. Vladislav Delay, snd in kompilacijska serija Clicks & Cuts so bili takrat pravo razodetje novih zvokov in možnosti. Ameriški duet gre sicer po podobni poti, a vseeno premore dovolj lastnega glasu, da štrli iz povprečja.

Godspeed You! Black Emperor – “Luciferian Towers”

Nekako razumem mlačne odzive na ta album. Skupina na njem ne dosega izrazne moči in apokaliptične sivosti zgodnjih del – še več, vznesenost se nekajkrat prevesi v melodramatično solzavost. Ampak vseeno, veličastnih in vznesenih momentov je še vedno dovolj.

Steve Lehman & Sélébéyone – Sélébéyone

Sélébéyone je jazzersko – hiphoperski projekt saksofonista Stevea Lehmana, ki ne gre čisto po ustaljeni poti podobnih projektov. Ima sicer beate in reperje, a tudi saksofonske solaže in obrate v komadih, ki bodo za hiphoperje verjetno preveč izven okvirja. Po drugi strani pa tudi jazzerji ne bodo zadovoljni, ker na njem ni tiste pričakovane interakcije med glasbeniki. Za vse ostale pa je to razodetje leta 2016, ki je odmevalo še letos.

Sherwood & Pinch – Man vs. Sofa

Srečanje dveh generacij. Adrian Sherwood je legendarni producent, ki je konec sedemdesetih in v osemdesetih prenesel dub in reggae v zatohla angleška skladišča, brez Pincha pa si je težko predstavljati (post)dubstepersko pokrajino zadnjih deset let. Pričujoči album je njuno drugo sodelovanje in vsebuje veliko trdih beatov in nekaj fajn kičastih momentov (priredba skladbe Merry Christmas Mr. Lawrence!).

2017, prvič

Davy Kehoe – Short Passing Game

Takšnih čudakov je na Bandcampu veliko. Takšnih, ki zvenijo, kot da so v svojo glasbo vrgli vse bende, ki so jim všeč. Po kakšnih poteh je Davy Kehoe prišel iz te množice in pristal na letošnjih glasbenih best of seznamih ni čisto jasno. Analitično gledano so vplivi jasni: monotonija krautrocka, glasbena primitivnost legendarnih Suicide, drobci duba, no wavea in še česa. Ko pa se ti vplivi zlijejo v celoto, dobimo zvočno enega izmed najbolj idiosinkratičnih izdelkov letos.

Moon Duo – Occult Architecture Vol. 2

Ta duet se v šestih letih od prvenca ni naučil ničesar novega. V sebi nosita točno en komad, ki ga vedno znova kanalizirata v snovnost. Do potankosti sta naštudirala z lava lampo obsijano kitarjenje od šestdesetih naprej, tokrat pa je njuna psihadelija še posebej prijazna, takšna za celo družino, na robovih poravnana in melodična.

Kamasi Washington – Harmony of Difference

Kamasijevo sodelovanje s Kendrickom Lamarjem in Flying Lotusom je približalo jazz tudi generaciji, ki se ga ponavadi otepa. Ta kratek EP je logično nadaljevanje (ali zaključek) triurnega The Epica iz leta 2015. Spiritual jazz, oziroma duhovna hrana, ki poziva k enotnosti, uporu in transcendenci. Vrhunec: zaključna skladba Truth. Svet je lahko zelo lep. Vsaj teh 14 minut.

Eluvium – Shuffle Drones

Naslovi vseh 23 skladb tvorijo naslednje sporočilo:

Simply put, the suggested manner of listening to this work is to isolate the collection and to randomize the play pattern on infinite repeat — thus creating a shuffling drone orchestration. The intent is to create a body of work specifically designed for and in disruption of modern listening habits and suggest something peaceful, complex, unique, and ever-changing. Thank You.

Ali po domače: 23 kratkih simfoničnih dronov, ki jih lahko poslušamo po vrsti ali po naključnem vrstnem redu. Enkrat ali desetkrat. Z vedno enako čudovitim rezultatom.

2017, uvod

Yasuaki Shimizu – Music for Commercials

To je zvok, ki ga zadnja leta lovi marsikateri zanesenjaški bandcamper. Le sledite znački vaporwave in razkril se bo prostran svet glasbe, ki se napaja iz osemdesetih in devetdesetih. Založba Beer on the Rug, James Ferraro, Oneohtrix Point Never in še mnogi drugi zganjajo nostalgijo po preteklosti s pompoznimi, kičasti in cenenimi zvoki, ki so pobrani iz raznih starih računalniških programov, predstavitvenih spotov korporacij in pop muzaka. Za vizualni del pa skrbijo tiste smešne računalniške animacije, ki so kazale moč takratne tehnologije.

Pričujoči album je eden izmed originalov. Iz leta 1987. Narejen s takratno state of the art tehnologijo zveni tako, kot želijo prej omenjeni zveneti danes. Ampak Shimizu ni bil kr en, ampak šolani glasbenik, ki je deloval tako v pop vodah kot tudi v bolj avantgardno usmerjenih krogih. Pričujoča kompilacija vsebuje kratke kompozicije, ki jih naredil za reklame. Skladbe so dobile naslove kar po znamkah, za katere so bile napisane (npr. Honda, Seiko ali Bridgestone).

Skladbe so kratke, dolge okoli minute. Vsaka nosi svoje razpoloženje in kar predstavljam si tržnike, ki na sestankih Shimizuju trosijo pridevnike »optimistično«, »vzneseno« in »slavnostno«. Veliko je repeticije in enostavnosti, kar verjetno izhaja iz spogledovanja z minimalizmom, a po drugi strani tudi melodičnosti in barvitosti, saj je glasba morala pritegniti ljudi. Zbrane skladbe sicer nosijo produkcijski pečat tistega časa, skozi prizmo novejših tendenc, ki dandanes lovijo ravno takšen zvok, pa izpade album neverjetno svež in lahko bi se celo reklo: moderen. In ravno zaradi te fascinantne dvojnosti in seveda kvalitete samih zapisov je album potrebno izpostaviti.

 

2016, zadnjič

1. Bonnie ‘Prince’ Billy & Bitchin Bajas – Epic Jammers and Fortunate Little Ditties

Fascinantno, da takšen napol hipijevski album deluje tako dobro v letu 2016. Že sami naslovi komadov (npr. Show Your Love and Your Love Will Be Returned ali You Will Soon Discover How Truly Fortunate You Really Are) spominjajo na pozitivne afirmacije iz najcenejših knjig za samopomoč. Pa komadi, ki se naslanjajo na izgubljanje v toku, na meditativne blodnje in krautrockerske maše iz začetka sedemdesetih. In Bonnie ‘Prince’ Billy, ki zveni, kot da so ga posneli med dremežem … A deluje. Iskren album brez trohice cinizma in ironije. Nadzorovana psihadelija, ki se dodobra odpre šele po prvi tretjini: komadi zadihajo in postanejo prostorni. Glas Princea Billyja se  med ponavljanjem manter v plasteh sintetičnega toka začne razblinjati in preden dokončno odtava: spodbudna prizemljitev: Your Hard Work Is About to Pay Off. Keep On Keeping On. Seveda.

 

2. Explosions in the Sky – The Wilderness

Skupina je bila, kar se vznesene kitarske glasbe tiče, vedno v senci bolj opaznih imen kot sta npr. Godspeed You! Black Emperor ali Do Make Say Think. Enostavno ni imela ničesar takšnega, kar bi jo ločilo od drugih. Pričujoči album pa je vseeno malce drugačen. Na njem se je skupina poigrala z obliko post-rocka, na njega pogledala z druge perspektive, hkrati pa ohranila njegov privlačen čustveni naboj. Vse skupaj deluje bolj mikroskopsko, na manjši ravni, a ima enak učinek.

3. Eluvium – False Readings On

Sveta glasba, ki lebdi nekaj metrov nad tlemi. Velike geste in prostori, počasno premikanje, celo operni pevci se ustavijo za nekaj trenutkov. Pozitivno, vzneseno, zvočni približek opazovanju rumene svetlobe, ki prihaja skozi okna katedrale. Tu pa tam se pojavi malce umazanije, a tudi ta je v službi svetega. Life-affirming.

4. Andy Stott – Too Many Voices

Mah, lahko bi kaj jamral: recimo nad spoznanjem, da se je Stott, ki je imel enega izmed bolj prepoznavnih stilov zadnjih nekaj let, pridružil karavani, tripajoči na negovan 80’s retro kič, in da so nekateri komadi le dve ulici oddaljeni od konvencionalnega elektro popa. Pa ne bom. Ker skozi nekatere komade vseeno še pronica tisti zloben industrijski/dub-techno feeling, ki je haral na prejšnjih stvaritvah.

2016, tretjič

5. Raime – Tooth

Bolj ekonomično in redukcionistično ne gre. Raime uporabi samo tiste elemente, s katerimi komadi ravno še delujejo. Tooth je eno in isto vračanje na začetek, vrtenje v krogu brez vidnega napredka. Krožna ujetost in potlačenost. Bolanpeslovisvojrep. Res.

6. Autistici & Justin Varis – Nine

Pomirjujoča lepota sakralnega dronea. 16 krat. Tole kar gre in gre, se razteza, zavzema prostor ter potuje proti nedoločenemu cilju.

7. Umberto – Alienation

Za vse fene glasbenega primitivizma Johna Carpenterja, vizualne estetike Argenta, Fulcija in Bave iz osemdesetih ter zraven pripadajočih zvokov Goblina in Claudia Simonettija. Tako dramatično in resno, da je že smešno, torej takšno, kot so pač takrat bile italo grozljivke.

8. The Orb – COW / Chill Out, World

Vau, to pa je lepo. COW je vrnitev k Orbovemu legendarnemu prvencu. Sicer (skoraj) brez beatov, zato pa z značilnimi okoljskimi zvoki, glasovnimi sempli, bizarnimi efekti in postfloydovsko psihadelijo. Duhovni sorodnik klasika Chill Out (The KLF!).

2016, drugič

9. Wolf Müller & Cass. – The Sound of Glades

Tole je več kot popolno za predvajanje v kakšnem wellness centru. Kičasti sintiji, zvoki narave in čista ezoterika. Popolno za ozadje. Mogoče že iz zvočnikov na naslednjem new agerskem krožku blizu vas.

10. Ian William Craig – Centres

V treh letih trije res dobri albumi. Craig nadaljuje tam, kjer je končal na lanskem albumu: svoj šolani glas cefra na prakoščke, ga prekriva s šumom, po novem pa ga tu in tam tudi izpostavi v vsej svoji lepoti. Eden izmed najzanimivejših izvajalcev zadnjih nekaj let.

11. Steve Hauschildt – Strands

Hauschildt dela nevsiljivo sintijevsko glasbo, ki vsaj tretjino dolguje Ashri in Clusterju. Na zadnjih nekaj albumih pa se zateka v estetiko, ki je bližje new agerskemu razsvetljenju. Strands je blizu sintijevske ezoterike, blizu tiste brezciljnosti in poljubnosti, a še na pravi strani kiča.

12. Marielle V Jakobsons – Star Core

Sintiji brbotajo kot v najboljših Clusterjevih časih, nekje vmes pa lebdita violina in flavta. Sedativno kot najboljši chill out. Skoraj. Tole je vseeno preveč skrbno narejeno in načrtovano. Za takšen easy listening je potreben hard work.