Broadcast – Mother is the Milky Way
Skupina Broadcast je delala malce drugačno pop glasbo. V njej se je odsevala ljubezen do čudaškega psihadeličnega popa šestdesetih, analognih sintov in BBC-jeve radiofonične delavnice. Osrednje mesto je zavzemal glas Trish Keenan, ki je dal glasbi pridih sanjavosti in skrivnosti. V diskografiji mi je najbolj všeč album Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age (2009), ki ga je skupina naredila skupaj z Julianom Houseom (The Focus Group). Sestavljen je iz 23 kratkih, večinoma instrumentalnih zapisov. Skladbe so nemirne, na trhlih temeljih in tik pred razpadom. V nje nenehno vdirajo razni terenski posnetki in efekti, tu pa tam se pojavi tudi opran glas Trish. Skupina je z omenjenim albumom naletela na nekaj res posebnega in škoda, da je šlo za njen zadnji studijski album. Po smrti Trish Keenan leta 2011 smo od imena Broadcast dobili le še glasbo za film Berberian Sound Studio (2013). Lani je založba Warp izdala tri Broadcastove naslove: zbirko koncertnih posnetkov Maida Vale Sessions, instrumentale Microtronics in EP Mother is the Milky Way, ki je v majhni nakladi prvič izšel leta 2009. S prej omenjenim albumom Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age si deli poglavitne prvine: nenavadnost in sanjavo/mrzlično vzdušje. Še dolžina je prava: 11 zapisov, 19 minut – kot kratke lepe ali moraste sanje. V Broadcastovi glasbi proti koncu kariere ločnice med tema dvema svetovoma tako ali tako ni bilo več.
The Chemical Brothers – Dig Your Own Hole
Težko opišem, kako veliko mi pomeni album Dig Your Own Hole. Je eden izmed pomembnih gradnikov moje glasbene socializacije in del mojega glasbenega DNK-ja. Poslušal sem ga že neštetokrat in še vedno ga vsaj nekajkrat na leto. Spominja me na leto 1997, na določeno obdobje mojega življenja. Singli Setting Sun, Block Rockin’ Beats, Elektrobank in The Private Psychedelic Reel so vtisnjeni v mojo in občo zavest, a tudi ostale skladbe so, kar se energije in nabildanosti tiče, na enakem nivoju. Big Beat pač, zvok, ki je bil eno, dve sezoni nekaj najboljšega. Dig Your Own Hole je eden izmed tistih albumov, ki ga nosim s sabo, pa čeprav se tega ne zavedam vedno. Tako mi je pomemben, da sem ga lansko leto, ob 25. obletnici izida, kupil še enkrat. Nova različica poleg originalnega albuma vsebuje pet dodatnih skladb. Omenil bi dve: Cylinders, čisto atipično skladbo bratov, ki bi spadala na kakšno chill out kompilacijo in alternativno, bolj zasanjano različico skladbe Where Do I Begin. Klasik plesne elektronske glasbe.
Murcof – Martes
Pomembna točka moje glasbene socializacije je bila tudi kompilacjia Clicks + Cuts (2000). Z njo se mi je odprl nov glasbeni svet, v katerem lahko tudi neglasbeni elementi (npr. šumenje in prasketanje) s pravilnim urejanjem dobijo glasbeno obliko. Celotna scena me je zelo pritegnila, a je hitro postala shematska in predvidljiva. Zanimivo pot naprej je takrat pokazal Fernando Corona. Konec devetdesetih je bil član projekta Nortec Collective (šlo je za skupino v okolici Tijuane zbranih producentov, ki so lokalno tradicionalno glasbo spojili z elektronsko), leta 2002 pa je izdal svoj prvi album kot Murcof. Na prvencu Martes je združil že omenjeno clicks & cuts estetiko z elementi klasične glasbe (klavir, godala) in rezultat je tudi po 20 letih še vedno čaroben. Melanholični glitch.
Centipede – Septober Energy
Centipede je bil ambiciozen projekt Keitha Tippetta iz leta 1971. Štel je 50 članov, naprednih glasbenikov, ki so delovali na kontinuumu (in stičišču) rock in jazz glasbe. Med njimi je bilo tudi nekaj znanih imen iz skupin kot sta Nucleus in Soft Machine. Projekt je obstajal samo dobro leto in v tem času je s pomočjo (producenta) Roberta Frippa (King Crimson) nastal Septober Energy. Album je razdeljen na štiri dele. Drugi in četrti del sta bolj strukturirana in melodična, prvi in tretji pa čista bisera eksperimentiranja in improvizacije. Glasbeniki se v 85 minutah sprehodijo od free-jazzerske kakofonije in psihadeličnih impulzov do bolj strukturiranega jazz-rockerskega ustvarjanja. Septober Energy je delo kolektiva, sodelujoče glasbenike žene želja po svobodnem ustvarjanju in težnja po splošnem dobrem. Četrti del albuma se začne s Tippettovim klavirskim solom in se konča z mantričnim ponavljanjem enih in istih verzov, s klicem po osvoboditvi in svobodi človeka. Septober Energy je intenziven in svoboden izraz človekove ustvarjalnosti brez omejitev. Vsebuje brezčasni naboj, ki tudi še po petdesetih letih gori in prepriča.
The Detroit Escalator Co. – Soundtrack [313]
Po dobrih 25 letih še vedno prepriča tudi glasba Neila Ollivierre, ki jo je naredil pod imenom The Detroit Escalator Co. Vse do letošnjega leta nisem vedel, da se je v devetdesetih v Detroitu delal tudi tako upočasnjen in atmosferičen techno. Njegova glasba bi v tistem obdobju brez težav našla svoje mesto tudi pri založbi Warp. Soundtrack [313] je v osnovi preprost album, sestavljen iz majhnega števila elementov, a glasba pusti vtis. Kljub temu, da ima skupne točke z IDM kolegi preko Atlantika, ima tudi nekaj čisto svojega. Krasi ga počasen in trezen utrip. Počasnost, s katero se posamezne skladbe premikajo in razvijajo, je čisto hipnotizirajoča. Ponovna izdaja vsebuje šest dodatnih skladb. Ollivierra je poleg albuma Soundtrack [313] (1996) izdal še Black Buildings (2001). Oba sta super in eno izmed mojih najljubših odkritij lanskega leta.