2017, zadnjič

The Necks – Unfold

Glasba, ki je v nenehnem vročičnem gibanju in zvijanju. In ko že imaš občutek, da jo trdno držiš, se ti spet zmuzne. Avstralski trio tudi na svojem x-tem albumu ostaja brezkompromisen in obenem zvočno prepoznaven. Svobodno muziciranje v najboljšem pomenu besede.

Ryuichi Sakamoto – async

Async deluje na dveh ravneh: kot filmska glasba za imaginarni film Andreja Tarkovskega in kot meditacija o življenju in smrti. Sakamoto je namreč uspešno prebolel težko bolezen. Rezultat je intimen in zelo oseben album elektronske glasbe, ki ga je težko umestiti v kakršnokoli zvrst. Naslednje leto izide še album async – Remodels in do zdaj izdani remiksi (Andy Stott, Arca, Oneohtrix Point Never idr.) kažejo, da bo odlično dopolnjeval original.

Actress – AZD

Težko povem zakaj, a Actressove produkcije so takoj prepoznavne. Če je prejšnji album še risal opran digitalni svet, je AZD spet bolj prožen in živ. Mogoče so celo prvič v njegovi diskografiji stvari malenkost predvidljive, a to ne spremeni spoznanja, da še vedno mojstrsko obvlada ravnotežje med plesiščem in abstrakcijo.

Equiknoxx – Colón Man

Že lani sta izdala odličen prvenec, na novem albumu pa Jamajčana nadaljujeta s svojo vizijo dancehalla, ki se ga lotevata z bolj apolonične in abstraktne smeri. Seveda tu pa tam tudi hedonistično poka, a se vseeno skladbe večinoma bolj zvirajo in skorajda že nerdovsko razvijajo. Eksotično, zgoščeno in že po dveh albumih zelo prepoznavno.

Advertisements

2017, drugič

Second Woman – S/W

Tako lepo drseče teksture sem nazadnje slišal na začetku dvatisočih, ko je bil na pohodu t.i. digitalni minimalizem. Vladislav Delay, snd in kompilacijska serija Clicks & Cuts so bili takrat pravo razodetje novih zvokov in možnosti. Ameriški duet gre sicer po podobni poti, a vseeno premore dovolj lastnega glasu, da štrli iz povprečja.

Godspeed You! Black Emperor – “Luciferian Towers”

Nekako razumem mlačne odzive na ta album. Skupina na njem ne dosega izrazne moči in apokaliptične sivosti zgodnjih del – še več, vznesenost se nekajkrat prevesi v melodramatično solzavost. Ampak vseeno, veličastnih in vznesenih momentov je še vedno dovolj.

Steve Lehman & Sélébéyone – Sélébéyone

Sélébéyone je jazzersko – hiphoperski projekt saksofonista Stevea Lehmana, ki ne gre čisto po ustaljeni poti podobnih projektov. Ima sicer beate in reperje, a tudi saksofonske solaže in obrate v komadih, ki bodo za hiphoperje verjetno preveč izven okvirja. Po drugi strani pa tudi jazzerji ne bodo zadovoljni, ker na njem ni tiste pričakovane interakcije med glasbeniki. Za vse ostale pa je to razodetje leta 2016, ki je odmevalo še letos.

Sherwood & Pinch – Man vs. Sofa

Srečanje dveh generacij. Adrian Sherwood je legendarni producent, ki je konec sedemdesetih in v osemdesetih prenesel dub in reggae v zatohla angleška skladišča, brez Pincha pa si je težko predstavljati (post)dubstepersko pokrajino zadnjih deset let. Pričujoči album je njuno drugo sodelovanje in vsebuje veliko trdih beatov in nekaj fajn kičastih momentov (priredba skladbe Merry Christmas Mr. Lawrence!).

2017, prvič

Davy Kehoe – Short Passing Game

Takšnih čudakov je na Bandcampu veliko. Takšnih, ki zvenijo, kot da so v svojo glasbo vrgli vse bende, ki so jim všeč. Po kakšnih poteh je Davy Kehoe prišel iz te množice in pristal na letošnjih glasbenih best of seznamih ni čisto jasno. Analitično gledano so vplivi jasni: monotonija krautrocka, glasbena primitivnost legendarnih Suicide, drobci duba, no wavea in še česa. Ko pa se ti vplivi zlijejo v celoto, dobimo zvočno enega izmed najbolj idiosinkratičnih izdelkov letos.

Moon Duo – Occult Architecture Vol. 2

Ta duet se v šestih letih od prvenca ni naučil ničesar novega. V sebi nosita točno en komad, ki ga vedno znova kanalizirata v snovnost. Do potankosti sta naštudirala z lava lampo obsijano kitarjenje od šestdesetih naprej, tokrat pa je njuna psihadelija še posebej prijazna, takšna za celo družino, na robovih poravnana in melodična.

Kamasi Washington – Harmony of Difference

Kamasijevo sodelovanje s Kendrickom Lamarjem in Flying Lotusom je približalo jazz tudi generaciji, ki se ga ponavadi otepa. Ta kratek EP je logično nadaljevanje (ali zaključek) triurnega The Epica iz leta 2015. Spiritual jazz, oziroma duhovna hrana, ki poziva k enotnosti, uporu in transcendenci. Vrhunec: zaključna skladba Truth. Svet je lahko zelo lep. Vsaj teh 14 minut.

Eluvium – Shuffle Drones

Naslovi vseh 23 skladb tvorijo naslednje sporočilo:

Simply put, the suggested manner of listening to this work is to isolate the collection and to randomize the play pattern on infinite repeat — thus creating a shuffling drone orchestration. The intent is to create a body of work specifically designed for and in disruption of modern listening habits and suggest something peaceful, complex, unique, and ever-changing. Thank You.

Ali po domače: 23 kratkih simfoničnih dronov, ki jih lahko poslušamo po vrsti ali po naključnem vrstnem redu. Enkrat ali desetkrat. Z vedno enako čudovitim rezultatom.

2017, uvod

Yasuaki Shimizu – Music for Commercials

To je zvok, ki ga zadnja leta lovi marsikateri zanesenjaški bandcamper. Le sledite znački vaporwave in razkril se bo prostran svet glasbe, ki se napaja iz osemdesetih in devetdesetih. Založba Beer on the Rug, James Ferraro, Oneohtrix Point Never in še mnogi drugi zganjajo nostalgijo po preteklosti s pompoznimi, kičasti in cenenimi zvoki, ki so pobrani iz raznih starih računalniških programov, predstavitvenih spotov korporacij in pop muzaka. Za vizualni del pa skrbijo tiste smešne računalniške animacije, ki so kazale moč takratne tehnologije.

Pričujoči album je eden izmed originalov. Iz leta 1987. Narejen s takratno state of the art tehnologijo zveni tako, kot želijo prej omenjeni zveneti danes. Ampak Shimizu ni bil kr en, ampak šolani glasbenik, ki je deloval tako v pop vodah kot tudi v bolj avantgardno usmerjenih krogih. Pričujoča kompilacija vsebuje kratke kompozicije, ki jih naredil za reklame. Skladbe so dobile naslove kar po znamkah, za katere so bile napisane (npr. Honda, Seiko ali Bridgestone).

Skladbe so kratke, dolge okoli minute. Vsaka nosi svoje razpoloženje in kar predstavljam si tržnike, ki na sestankih Shimizuju trosijo pridevnike »optimistično«, »vzneseno« in »slavnostno«. Veliko je repeticije in enostavnosti, kar verjetno izhaja iz spogledovanja z minimalizmom, a po drugi strani tudi melodičnosti in barvitosti, saj je glasba morala pritegniti ljudi. Zbrane skladbe sicer nosijo produkcijski pečat tistega časa, skozi prizmo novejših tendenc, ki dandanes lovijo ravno takšen zvok, pa izpade album neverjetno svež in lahko bi se celo reklo: moderen. In ravno zaradi te fascinantne dvojnosti in seveda kvalitete samih zapisov je album potrebno izpostaviti.

 

2016, zadnjič

1. Bonnie ‘Prince’ Billy & Bitchin Bajas – Epic Jammers and Fortunate Little Ditties

Fascinantno, da takšen napol hipijevski album deluje tako dobro v letu 2016. Že sami naslovi komadov (npr. Show Your Love and Your Love Will Be Returned ali You Will Soon Discover How Truly Fortunate You Really Are) spominjajo na pozitivne afirmacije iz najcenejših knjig za samopomoč. Pa komadi, ki se naslanjajo na izgubljanje v toku, na meditativne blodnje in krautrockerske maše iz začetka sedemdesetih. In Bonnie ‘Prince’ Billy, ki zveni, kot da so ga posneli med dremežem … A deluje. Iskren album brez trohice cinizma in ironije. Nadzorovana psihadelija, ki se dodobra odpre šele po prvi tretjini: komadi zadihajo in postanejo prostorni. Glas Princea Billyja se  med ponavljanjem manter v plasteh sintetičnega toka začne razblinjati in preden dokončno odtava: spodbudna prizemljitev: Your Hard Work Is About to Pay Off. Keep On Keeping On. Seveda.

 

2. Explosions in the Sky – The Wilderness

Skupina je bila, kar se vznesene kitarske glasbe tiče, vedno v senci bolj opaznih imen kot sta npr. Godspeed You! Black Emperor ali Do Make Say Think. Enostavno ni imela ničesar takšnega, kar bi jo ločilo od drugih. Pričujoči album pa je vseeno malce drugačen. Na njem se je skupina poigrala z obliko post-rocka, na njega pogledala z druge perspektive, hkrati pa ohranila njegov privlačen čustveni naboj. Vse skupaj deluje bolj mikroskopsko, na manjši ravni, a ima enak učinek.

3. Eluvium – False Readings On

Sveta glasba, ki lebdi nekaj metrov nad tlemi. Velike geste in prostori, počasno premikanje, celo operni pevci se ustavijo za nekaj trenutkov. Pozitivno, vzneseno, zvočni približek opazovanju rumene svetlobe, ki prihaja skozi okna katedrale. Tu pa tam se pojavi malce umazanije, a tudi ta je v službi svetega. Life-affirming.

4. Andy Stott – Too Many Voices

Mah, lahko bi kaj jamral: recimo nad spoznanjem, da se je Stott, ki je imel enega izmed bolj prepoznavnih stilov zadnjih nekaj let, pridružil karavani, tripajoči na negovan 80’s retro kič, in da so nekateri komadi le dve ulici oddaljeni od konvencionalnega elektro popa. Pa ne bom. Ker skozi nekatere komade vseeno še pronica tisti zloben industrijski/dub-techno feeling, ki je haral na prejšnjih stvaritvah.

2016, tretjič

5. Raime – Tooth

Bolj ekonomično in redukcionistično ne gre. Raime uporabi samo tiste elemente, s katerimi komadi ravno še delujejo. Tooth je eno in isto vračanje na začetek, vrtenje v krogu brez vidnega napredka. Krožna ujetost in potlačenost. Bolanpeslovisvojrep. Res.

6. Autistici & Justin Varis – Nine

Pomirjujoča lepota sakralnega dronea. 16 krat. Tole kar gre in gre, se razteza, zavzema prostor ter potuje proti nedoločenemu cilju.

7. Umberto – Alienation

Za vse fene glasbenega primitivizma Johna Carpenterja, vizualne estetike Argenta, Fulcija in Bave iz osemdesetih ter zraven pripadajočih zvokov Goblina in Claudia Simonettija. Tako dramatično in resno, da je že smešno, torej takšno, kot so pač takrat bile italo grozljivke.

8. The Orb – COW / Chill Out, World

Vau, to pa je lepo. COW je vrnitev k Orbovemu legendarnemu prvencu. Sicer (skoraj) brez beatov, zato pa z značilnimi okoljskimi zvoki, glasovnimi sempli, bizarnimi efekti in postfloydovsko psihadelijo. Duhovni sorodnik klasika Chill Out (The KLF!).

2016, drugič

9. Wolf Müller & Cass. – The Sound of Glades

Tole je več kot popolno za predvajanje v kakšnem wellness centru. Kičasti sintiji, zvoki narave in čista ezoterika. Popolno za ozadje. Mogoče že iz zvočnikov na naslednjem new agerskem krožku blizu vas.

10. Ian William Craig – Centres

V treh letih trije res dobri albumi. Craig nadaljuje tam, kjer je končal na lanskem albumu: svoj šolani glas cefra na prakoščke, ga prekriva s šumom, po novem pa ga tu in tam tudi izpostavi v vsej svoji lepoti. Eden izmed najzanimivejših izvajalcev zadnjih nekaj let.

11. Steve Hauschildt – Strands

Hauschildt dela nevsiljivo sintijevsko glasbo, ki vsaj tretjino dolguje Ashri in Clusterju. Na zadnjih nekaj albumih pa se zateka v estetiko, ki je bližje new agerskemu razsvetljenju. Strands je blizu sintijevske ezoterike, blizu tiste brezciljnosti in poljubnosti, a še na pravi strani kiča.

12. Marielle V Jakobsons – Star Core

Sintiji brbotajo kot v najboljših Clusterjevih časih, nekje vmes pa lebdita violina in flavta. Sedativno kot najboljši chill out. Skoraj. Tole je vseeno preveč skrbno narejeno in načrtovano. Za takšen easy listening je potreben hard work.

2016, prvič

13. The Avalanches – Wildflower

Ne, ni boljši kot legendarni prvenec iz leta 2000. Preveč časa je minilo in preveč se je zgodilo v glasbenem svetu od takrat. Skupina je tudi tokrat prebrskala arhive plat in iz semplov diska, funka in psihadeličnega popa sestavila zaokroženo celoto s pozitivnim in vznesenim feelingom, ki je krasil že prvenec. Večno poletje.

 

 

 

14. Autechre – elseq 1-5

A sem ta album kdaj poslušal od prvega do zadnjega komada, torej v enem kosu? Nikoli. Pri 21 komadih, ki jih je za dobre 4 ure, je to velik izziv. V bistvu ga sploh nisem veliko poslušal, saj zadnjih nekaj duetovih albumov zahteva celega človeka in pravo duševno uglašenost. Občasen in predvsem naključen scenosled štirih, petih komadov pa je pokazal, da je Autechrova glasba še vedno ambiciozna, zanimiva, raziskovalna, pretenciozna, dolgovezna, samozadostna, abstraktna, nedostopna in včasih tudi izjemno poljubna in brezciljna. Ni veliko glasbe, ki bi pokrivala vse te parametre.

15. Biosphere – Departed Glories

Na naslovnica je fotografija, ki je bila posneta pred dobrimi 100 leti. Ruski fotograf Sergei Mikhailovich Prokudin-Gorskii je s primitivno metodo koloriziral svoje fotografije in tako je svet carske Rusije zasijal v barvah. Fascinantno je dandanes gledati te stare fotografije, nekatere izgledajo, kot da so snete z Instagrama. Departed Glories zveni kot odmev tega že davno neobstoječega sveta. Gre za nekakšen etnoiziran ambient, za starikavo gmoto iz preteklosti z vijugami, ki zahtevajo dobre slušalke.

16. Tim Hecker – Love Streams

Njegova zadnja dva albuma (Virgins in Ravedeath, 1972) sta dobila oh in sploh pohval, a se me nista dotaknila. Še vedno menim, da je Tim Hecker rahlo precenjen, ampak vseeno je Love Streams ostal z mano do konca leta. In težko s prstom pokažem zakaj; nekaj enostavno je na teh procesiranih zborih in grobem šumenju, nekaj, kar se na koncu sprovede v rahlo pretenciozno, a smiselno celoto.

2015, zadnjič

1. Africa Express Presents: Terry Riley’s In C Mali

Nekaj je na teh ponavljajočih in prepletajočih se glasbenih frazah. Razvije se stalen utrip, razširja evforija, na ustih pa nastane nasmeh.  Obstaja ogromno različic tega Rileyevega klasika, eno izmed mojih najljubših pa so posneli malijski glasbeniki s pomočjo dveh meni ljubih nekolonialistov: Briana Ena in Damona Albarna. S tako predanostjo in ljubeznijo odigrane različice še nisem slišal. Repeticija, v kateri se skriva veselje do ustvarjanja, veselje do življenja. Življenje sámo. Za zjokat lepo.

2. Natural Snow Buildings – Terror’s Horns / The Ladder

Hm, kako sem lahko vse do letošnjega leta zgrešil tale francoski duet? V dobrih dvajsetih letih je namreč izdal že 20+ albumov. Obvlada dve stvari in to do potankosti: počasen in neprijeten doom folk in sončno, hja, najbolj transcendentalno ambientalo zadnjih nekaj let. Čista nirvana. Tudi za fene Popol Vuh. Florian Fricke od ginjenosti joče v onostranstvu.

Duet je malo za tem izdal še neke vrste dopolnilo: The Ladder, ki zvočno dopolnjuje prvoten album, celoten izdelek pa podaljša na spoštljivo uro in pol.

3. Voices from the Lake – Live at MAXXI

Koncertni izdelek italijanskega dueta, ki mi je padel v ušesa že s prvencem leta 2012. Še vedno slišim meni tako ljubi duh zgodnjega ambientalnega techna (The Orb, Biosphere). Beatov je sicer tokrat manj, a je zato več temnega lebdenja in filmskega vzdušja. Z zaključkom, ki maha proti legendarnima The Future Sound of London in Global Communication. Slikovita moč elektronske glasbe.

2015, tretjič

4. Inventions – Maze of Woods

Izdelek Matthewa Cooperja (Eluvium) in Marka T. Smitha (Explosions in the Sky) zveni kot presek njunih matičnih projektov: zasanjano in intimno. Preveč detajlno za ambientalo, premalo nazorno za karkoli drugega. Pastoralna romantika.

5. Reshaft – Decon

No, ta je sicer iz novembra 2014, a je ostal z mano še letos. Eden izmed zanimivejših albumov elektronske glasbe, štrleč iz povprečja na področju, kjer stvari postanejo hitro formulaične in predvidljive. Posamezni elementi so sicer znani, a celota vsebuje nekaj posrečenih obratov in prebliskov. Od zasanjanega do nazorno plesnega v desetih korakih.

6. Viet Cong – Viet Cong

Dva komada za večnost: Continental Shelf in Silhouettes. Prvi povzema alternativno kitarjenje od konca sedemdesetih naprej, drugi pa raznim interpolom in editorsom pokaže, kako se dela urgentno posenčeno glasbo. Ples, hrup, vznesenost in This Heat. Dober album, naslednji bi lahko bil odličen.

7. Kode9 – Nothing

Ta glasba zveni, kot da jo je izvrgel algoritem: popolno. Kot monolit, ki ga človek lahko samo opazuje in občuduje. Vključuje vse, kar je bilo in nič od tega, kar še bo. Popolni album za tukaj in zdaj. Neoseben in ločen od vseh kontekstov ter funkcij. In kljub temu – ali pa ravno zaradi tega! – deluje. Kot prerez in povzetek scene, kot slovo od prvega glasu dubstepa: Spaceapea.