2016, zadnjič

1. Bonnie ‘Prince’ Billy & Bitchin Bajas – Epic Jammers and Fortunate Little Ditties

Fascinantno, da takšen napol hipijevski album deluje tako dobro v letu 2016. Že sami naslovi komadov (npr. Show Your Love and Your Love Will Be Returned ali You Will Soon Discover How Truly Fortunate You Really Are) spominjajo na pozitivne afirmacije iz najcenejših knjig za samopomoč. Pa komadi, ki se naslanjajo na izgubljanje v toku, na meditativne blodnje in krautrockerske maše iz začetka sedemdesetih. In Bonnie ‘Prince’ Billy, ki zveni, kot da so ga posneli med dremežem … A deluje. Iskren album brez trohice cinizma in ironije. Nadzorovana psihadelija, ki se dodobra odpre šele po prvi tretjini: komadi zadihajo in postanejo prostorni. Glas Princea Billyja se  med ponavljanjem manter v plasteh sintetičnega toka začne razblinjati in preden dokončno odtava: spodbudna prizemljitev: Your Hard Work Is About to Pay Off. Keep On Keeping On. Seveda.

 

2. Explosions in the Sky – The Wilderness

Skupina je bila, kar se vznesene kitarske glasbe tiče, vedno v senci bolj opaznih imen kot sta npr. Godspeed You! Black Emperor ali Do Make Say Think. Enostavno ni imela ničesar takšnega, kar bi jo ločilo od drugih. Pričujoči album pa je vseeno malce drugačen. Na njem se je skupina poigrala z obliko post-rocka, na njega pogledala z druge perspektive, hkrati pa ohranila njegov privlačen čustveni naboj. Vse skupaj deluje bolj mikroskopsko, na manjši ravni, a ima enak učinek.

3. Eluvium – False Readings On

Sveta glasba, ki lebdi nekaj metrov nad tlemi. Velike geste in prostori, počasno premikanje, celo operni pevci se ustavijo za nekaj trenutkov. Pozitivno, vzneseno, zvočni približek opazovanju rumene svetlobe, ki prihaja skozi okna katedrale. Tu pa tam se pojavi malce umazanije, a tudi ta je v službi svetega. Life-affirming.

4. Andy Stott – Too Many Voices

Mah, lahko bi kaj jamral: recimo nad spoznanjem, da se je Stott, ki je imel enega izmed bolj prepoznavnih stilov zadnjih nekaj let, pridružil karavani, tripajoči na negovan 80’s retro kič, in da so nekateri komadi le dve ulici oddaljeni od konvencionalnega elektro popa. Pa ne bom. Ker skozi nekatere komade vseeno še pronica tisti zloben industrijski/dub-techno feeling, ki je haral na prejšnjih stvaritvah.

2016, tretjič

5. Raime – Tooth

Bolj ekonomično in redukcionistično ne gre. Raime uporabi samo tiste elemente, s katerimi komadi ravno še delujejo. Tooth je eno in isto vračanje na začetek, vrtenje v krogu brez vidnega napredka. Krožna ujetost in potlačenost. Bolanpeslovisvojrep. Res.

6. Autistici & Justin Varis – Nine

Pomirjujoča lepota sakralnega dronea. 16 krat. Tole kar gre in gre, se razteza, zavzema prostor ter potuje proti nedoločenemu cilju.

7. Umberto – Alienation

Za vse fene glasbenega primitivizma Johna Carpenterja, vizualne estetike Argenta, Fulcija in Bave iz osemdesetih ter zraven pripadajočih zvokov Goblina in Claudia Simonettija. Tako dramatično in resno, da je že smešno, torej takšno, kot so pač takrat bile italo grozljivke.

8. The Orb – COW / Chill Out, World

Vau, to pa je lepo. COW je vrnitev k Orbovemu legendarnemu prvencu. Sicer (skoraj) brez beatov, zato pa z značilnimi okoljskimi zvoki, glasovnimi sempli, bizarnimi efekti in postfloydovsko psihadelijo. Duhovni sorodnik klasika Chill Out (The KLF!).

2016, drugič

9. Wolf Müller & Cass. – The Sound of Glades

Tole je več kot popolno za predvajanje v kakšnem wellness centru. Kičasti sintiji, zvoki narave in čista ezoterika. Popolno za ozadje. Mogoče že iz zvočnikov na naslednjem new agerskem krožku blizu vas.

10. Ian William Craig – Centres

V treh letih trije res dobri albumi. Craig nadaljuje tam, kjer je končal na lanskem albumu: svoj šolani glas cefra na prakoščke, ga prekriva s šumom, po novem pa ga tu in tam tudi izpostavi v vsej svoji lepoti. Eden izmed najzanimivejših izvajalcev zadnjih nekaj let.

11. Steve Hauschildt – Strands

Hauschildt dela nevsiljivo sintijevsko glasbo, ki vsaj tretjino dolguje Ashri in Clusterju. Na zadnjih nekaj albumih pa se zateka v estetiko, ki je bližje new agerskemu razsvetljenju. Strands je blizu sintijevske ezoterike, blizu tiste brezciljnosti in poljubnosti, a še na pravi strani kiča.

12. Marielle V Jakobsons – Star Core

Sintiji brbotajo kot v najboljših Clusterjevih časih, nekje vmes pa lebdita violina in flavta. Sedativno kot najboljši chill out. Skoraj. Tole je vseeno preveč skrbno narejeno in načrtovano. Za takšen easy listening je potreben hard work.

2016, prvič

13. The Avalanches – Wildflower

Ne, ni boljši kot legendarni prvenec iz leta 2000. Preveč časa je minilo in preveč se je zgodilo v glasbenem svetu od takrat. Skupina je tudi tokrat prebrskala arhive plat in iz semplov diska, funka in psihadeličnega popa sestavila zaokroženo celoto s pozitivnim in vznesenim feelingom, ki je krasil že prvenec. Večno poletje.

 

 

 

14. Autechre – elseq 1-5

A sem ta album kdaj poslušal od prvega do zadnjega komada, torej v enem kosu? Nikoli. Pri 21 komadih, ki jih je za dobre 4 ure, je to velik izziv. V bistvu ga sploh nisem veliko poslušal, saj zadnjih nekaj duetovih albumov zahteva celega človeka in pravo duševno uglašenost. Občasen in predvsem naključen scenosled štirih, petih komadov pa je pokazal, da je Autechrova glasba še vedno ambiciozna, zanimiva, raziskovalna, pretenciozna, dolgovezna, samozadostna, abstraktna, nedostopna in včasih tudi izjemno poljubna in brezciljna. Ni veliko glasbe, ki bi pokrivala vse te parametre.

15. Biosphere – Departed Glories

Na naslovnica je fotografija, ki je bila posneta pred dobrimi 100 leti. Ruski fotograf Sergei Mikhailovich Prokudin-Gorskii je s primitivno metodo koloriziral svoje fotografije in tako je svet carske Rusije zasijal v barvah. Fascinantno je dandanes gledati te stare fotografije, nekatere izgledajo, kot da so snete z Instagrama. Departed Glories zveni kot odmev tega že davno neobstoječega sveta. Gre za nekakšen etnoiziran ambient, za starikavo gmoto iz preteklosti z vijugami, ki zahtevajo dobre slušalke.

16. Tim Hecker – Love Streams

Njegova zadnja dva albuma (Virgins in Ravedeath, 1972) sta dobila oh in sploh pohval, a se me nista dotaknila. Še vedno menim, da je Tim Hecker rahlo precenjen, ampak vseeno je Love Streams ostal z mano do konca leta. In težko s prstom pokažem zakaj; nekaj enostavno je na teh procesiranih zborih in grobem šumenju, nekaj, kar se na koncu sprovede v rahlo pretenciozno, a smiselno celoto.

2015, zadnjič

1. Africa Express Presents: Terry Riley’s In C Mali

Nekaj je na teh ponavljajočih in prepletajočih se glasbenih frazah. Razvije se stalen utrip, razširja evforija, na ustih pa nastane nasmeh.  Obstaja ogromno različic tega Rileyevega klasika, eno izmed mojih najljubših pa so posneli malijski glasbeniki s pomočjo dveh meni ljubih nekolonialistov: Briana Ena in Damona Albarna. S tako predanostjo in ljubeznijo odigrane različice še nisem slišal. Repeticija, v kateri se skriva veselje do ustvarjanja, veselje do življenja. Življenje sámo. Za zjokat lepo.

2. Natural Snow Buildings – Terror’s Horns / The Ladder

Hm, kako sem lahko vse do letošnjega leta zgrešil tale francoski duet? V dobrih dvajsetih letih je namreč izdal že 20+ albumov. Obvlada dve stvari in to do potankosti: počasen in neprijeten doom folk in sončno, hja, najbolj transcendentalno ambientalo zadnjih nekaj let. Čista nirvana. Tudi za fene Popol Vuh. Florian Fricke od ginjenosti joče v onostranstvu.

Duet je malo za tem izdal še neke vrste dopolnilo: The Ladder, ki zvočno dopolnjuje prvoten album, celoten izdelek pa podaljša na spoštljivo uro in pol.

3. Voices from the Lake – Live at MAXXI

Koncertni izdelek italijanskega dueta, ki mi je padel v ušesa že s prvencem leta 2012. Še vedno slišim meni tako ljubi duh zgodnjega ambientalnega techna (The Orb, Biosphere). Beatov je sicer tokrat manj, a je zato več temnega lebdenja in filmskega vzdušja. Z zaključkom, ki maha proti legendarnima The Future Sound of London in Global Communication. Slikovita moč elektronske glasbe.

2015, tretjič

4. Inventions – Maze of Woods

Izdelek Matthewa Cooperja (Eluvium) in Marka T. Smitha (Explosions in the Sky) zveni kot presek njunih matičnih projektov: zasanjano in intimno. Preveč detajlno za ambientalo, premalo nazorno za karkoli drugega. Pastoralna romantika.

5. Reshaft – Decon

No, ta je sicer iz novembra 2014, a je ostal z mano še letos. Eden izmed zanimivejših albumov elektronske glasbe, štrleč iz povprečja na področju, kjer stvari postanejo hitro formulaične in predvidljive. Posamezni elementi so sicer znani, a celota vsebuje nekaj posrečenih obratov in prebliskov. Od zasanjanega do nazorno plesnega v desetih korakih.

6. Viet Cong – Viet Cong

Dva komada za večnost: Continental Shelf in Silhouettes. Prvi povzema alternativno kitarjenje od konca sedemdesetih naprej, drugi pa raznim interpolom in editorsom pokaže, kako se dela urgentno posenčeno glasbo. Ples, hrup, vznesenost in This Heat. Dober album, naslednji bi lahko bil odličen.

7. Kode9 – Nothing

Ta glasba zveni, kot da jo je izvrgel algoritem: popolno. Kot monolit, ki ga človek lahko samo opazuje in občuduje. Vključuje vse, kar je bilo in nič od tega, kar še bo. Popolni album za tukaj in zdaj. Neoseben in ločen od vseh kontekstov ter funkcij. In kljub temu – ali pa ravno zaradi tega! – deluje. Kot prerez in povzetek scene, kot slovo od prvega glasu dubstepa: Spaceapea.

2015, drugič

8. Heroin in Tahiti – Sun and Violence

Italijanski duet, ki z dronažo, etno prebliski in psihadelijo razširja zavest, vmes pa se ustavi pri bogati zapuščini filmske glasbe iz majavih špageti vesternov in rumenih kriminalk. Tukaj zori nekaj posebnega, ta dva Italijana sta z vsakim albumom boljša, njuna vizija čedalje bolj jasna. Že naslednji album bi lahko pomenil preboj.

9. MG – MG

Album elektronske glasbe, ki ga bolj kot prelomnost in raziskovalni duh označujeta samozavest in izkušnje. Se pozna, da je Martin Gore zraven že od samega začetka, torej od takrat, ko sta techno in industrija bila še v povojih. Da je član svetovno znane pop skupine je očitno. Vsak komad vsebuje določen pop dejavnik, pa najsi gre za melodijo ali privlačen zvok. Suvereno krmarjenje med ambientom in technom.

10. Godspeed You! Black Emperor – ‘Asunder, Sweet and Other Distress’

Priznam, po monolitu Lift Your Skinny Fists Like Antennas to Heaven me tale kanadska skupina ni več tako pritegnila. Na maratonski dolžini je povedala vse o vznesenem kitarjenju in avantgardnih vijugah. Naslednja dva albuma sem pospremil z enim ušesom, tale ta nov pa ima spet nekaj, mogoče nekakšno prečiščenost in osredotočenost.

11. Anna von Hausswolff – The Miraculous

Black Sabbath + Kate Bush + ABBA + drone + nordijski gothic+orgle + Sturm und Drang

Drama in spektakel. Velik in mogočen pop.

2015, prvič

12. The Orb – Moonbuilding 2703 AD

Hm, kar sem Orba tiče ostajam zvest predvsem njegovim delom iz devetdesetih, bolj ali manj pa se izogibam vsemu, kar je izdal v novem tisočletju – z izjemo zgoraj omenjenega izdelka. Ne vem, mogoče je skrivnost samo v tem, da album izjemno lepo teče, mogoče tudi v tem, da je duet dobro uravnotežil psihadelična čudaštva in beate. Še več, tole celo gruva in je šik, kot da gre za Fehlmannov samostojni projekt.

13. Ian William Craig – Cradle for the Wanting

Tale šolani operni pevec je nekaj posebnega. Ustvarja predirljive harmonije in atmosfero, nato pa se začnejo ti oblaki kot na starem magnetofonskem traku luščiti in počasi izginjati. Ustvarjalec, ki se samoizniči. Prav fascinantno je poslušati sesedanje sakralnega v prakoščke, borbo glasu s silami razkroja.

14. Noveller – Fantastic Planet

Sarah Lipstate obvlada svoj inštrument. Kitaristka že dobro desetletje ustvarja panoramska obeležja, ki so enostavno, um, lepa. Njena glasba lebdi in vabi, deluje lahkotno, a skriva določeno tehnično dovršenost, ki ponavadi ni poslušljiva. In to je v bistvu največji dosežek tega albuma – to in seveda, da je prijeten in, um, lep. Filmsko.

15. Aphex Twin – Computer Controlled Acoustic Instruments pt2

Fascinacije nad lanskoletnim Syrom nisem najbolje razumel. Se je pa nad njo zamislil Aphex Twin in fenom na ljubo letos na net vrgel za nekaj dvajset ducatov demo posnetkov. No, tale kratek uradni EP pa me je še posebej pritegnil. Ponudi točno to, kar pravi naslov, a pomembno je nekaj drugega: to, da je po dokaj preračunljivem in negovanem Syru spet skočila na plano Twinova bolj čudaška in temnejša plat.

WARP

2014, drugič

Silo – Work

Po 13 letih je danski trio končno izdal svoj tretji album. In skupina še vedno obvlada natanko en trik: repeticijo. Vse, torej stisnjene kitare, razbiti sintiji in razni pevci, je podrejeno viziji industrijskega vrtiljaka z ostrimi robovi. Tokrat brez mehke zamaknjenosti kot na prejšnjem albumu, a z vsiljivimi zvoki, ki zahtevajo nenehno pozornost.

Bohren & Der Club of Gore – Piano Nights

Ti Nemci so bili svojčas tudi že bolj radikalni in zlovešči. Piano Nights je bolj ambientalen in skorajda že preveč nevsiljiv. Za ozadje. Ampak … le malo skupin tako dobro obvlada urbani noir feeling, pa čeprav ga skupina že od nekdaj podčrtuje s poceni nakazanimi eksistencialnimi vsebinami. Še vedno kul. Zaenkrat.

Sleaford Mods – Divide and Exit

Priznam, razumem vsako tretjo ali četrto, a to ne pomeni, da ne morem ob tej glasbi uživati. Duet Sleaford Mods je neposreden, v svojem izrazu enostaven in enodimenzionalen, a učinkovit. Na hitro skupaj nametane podlage, ki sledijo redukcionistični logiki post-punka iz konca sedemdesetih in govorjenje, tudi kričanje tvorijo enega izmed najunikatnejših letošnjih glasbenih izrazov. Punk.

…Of Sinking Ships – The Amaranthine Sea

Pa sem mislil, da me takšna glasba ne gane več. Je že res, da so o vzneseni kitarski glasbi že vse povedale skupine kot sta Do Make Say Think ali Godspeed You! Black Emperor, ampak vseeno … The Amaranthine Sea je post-rock (oziroma kakorkoli se takšni glasbi sploh reče v letu 2014) po alinejah, ponovitev znane formule s prepoznavnim (brezčasnim?) čustvenim nabojem.

Timber Timbre – Hot Dreams

Še eden izmed tistih bendov za katerega se zdi, da je sestavljen iz samih referenc in citatov. Posenčena petdeseta, David Lynch in četrtina Orbisona. Pravi postmodernističen bend, ki na enem mestu združuje vse, zato da nam ni potrebno brskati na sto koncih. Hvala. In glasba je tudi dobra.

 

2014, prvič

Actress – Ghettoville

Ghettoville naj bi bil zadnje dejanje glasbenega potovanja, ki se je začelo pred šestimi leti s prvencem Hazyville. Na prejšnjih albumih so bile skladbe še prekrite s prožno digitalno kožo, na novem pa jih načenjajo sile razkroja. Produkcijski lesk nizkokvalitetne glasbene datoteke riše opran digitalni svet, ki so mu šteti dnevi. Komadi se kot zombiji vlečejo k nedoločenemu cilju. Razpad.

Eno • Hyde – High Life

Veterana Brian Eno in Karl Hyde (Underworld) sta letos izdala dva album: Someday World in High Life. Medtem ko je prvi preveč rutiniran in brez večjih presenečenj, je drugi prijetno neobrušen in bolj pustolovski. Na njem Eno zasleduje svoje običajne ljubezni (afriški ritmi, repeticija), Hyda pa slišimo na kitari in vokalih. High Life je poenostavljen na najnujnejše elemente in v tem je njegov največji čar. Spontano in prosto.

Andy Stott – Faith in Strangers

Večina glasbe na tem albumu zveni, kot da ni namenjena nam, poslušalcem. Veliko navznoter usmerjenega rotenja in šepetanja, ki sledita neznani osebni enačbi. Svet je siv in kovinski, tu pa tam odmevajo industrijski obrati in pokvečen drum & bass. V najsvetlejših trenutkih je Faith in Strangers optimiziran elektropop s temnimi obrobami. Naslednjič pa več komadov kot je Violence!

Fatima Al Qadiri – Asiatisch

Vse na tem albumu je fejk, začenši s priredbo Nothing Compares 2 U, ki je odpeta v nesmiselnih zlogih, ki ustrezajo naši predstavi o kitajskem jeziku. Al Qadirijeva navrže še množico poceni zvenečih »azijskih«, um, takšnih zvokcev, ki jih ponavadi poslušamo pri kitajcu na vogalu ter jih podloži z modernimi beati iz hyperdubovega laboratorija. Stereotipi, predstave, evropska ignoranca. Dobro, da je glasba tako sveža kot je konceptualna malha polna.

Dean Blunt – Black Metal

Kdo bi si mislil … Dean Blunt čedalje manj skriva, a postaja čedalje bolj zanimiv in intriganten. V glasbenem smislu seveda, ker o Bluntu kot osebi seveda vemo še vedno malo oziroma skoraj nič. Jasno je, da obvlada, čeprav se trudi svoje skladbe premazati s poceni zvenečo patino. Kitare in godala na albumu so enostavno preveč dobro posnete …Njegovo petje, no govorjenje je še vedno učinkovito, ker ga Blunt uporablja v pravih kontekstih. Največje presenečenje pa je jasno izražena kompozicijska potenca, ki se odraža v dveh odličnih dolgometražnih skladbah: X in Forever. Še vedno outsider, a tokrat skoraj že P od popa.