Glasbeno 2022, zadnjič (ponovne izdaje)

Broadcast – Mother is the Milky Way

Skupina Broadcast je delala malce drugačno pop glasbo. V njej se je odsevala ljubezen do čudaškega psihadeličnega popa šestdesetih, analognih sintov in BBC-jeve radiofonične delavnice. Osrednje mesto je zavzemal glas Trish Keenan, ki je dal glasbi pridih sanjavosti in skrivnosti. V diskografiji mi je najbolj všeč album Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age (2009), ki ga je skupina naredila skupaj z Julianom Houseom (The Focus Group). Sestavljen je iz 23 kratkih, večinoma instrumentalnih zapisov. Skladbe so nemirne, na trhlih temeljih in tik pred razpadom. V nje nenehno vdirajo razni terenski posnetki in efekti, tu pa tam se pojavi tudi opran glas Trish. Skupina je z omenjenim albumom naletela na nekaj res posebnega in škoda, da je šlo za njen zadnji studijski album. Po smrti Trish Keenan leta 2011 smo od imena Broadcast dobili le še glasbo za film Berberian Sound Studio (2013). Lani je založba Warp izdala tri Broadcastove naslove: zbirko koncertnih posnetkov Maida Vale Sessions, instrumentale Microtronics in EP Mother is the Milky Way, ki je v majhni nakladi prvič izšel leta 2009. S prej omenjenim albumom Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age si deli poglavitne prvine: nenavadnost in sanjavo/mrzlično vzdušje. Še dolžina je prava: 11 zapisov, 19 minut – kot kratke lepe ali moraste sanje. V Broadcastovi glasbi proti koncu kariere ločnice med tema dvema svetovoma tako ali tako ni bilo več.

The Chemical Brothers – Dig Your Own Hole

Težko opišem, kako veliko mi pomeni album Dig Your Own Hole. Je eden izmed pomembnih gradnikov moje glasbene socializacije in del mojega glasbenega DNK-ja. Poslušal sem ga že neštetokrat in še vedno ga vsaj nekajkrat na leto. Spominja me na leto 1997, na določeno obdobje mojega življenja. Singli Setting Sun, Block Rockin’ Beats, Elektrobank in The Private Psychedelic Reel so vtisnjeni v mojo in občo zavest, a tudi ostale skladbe so, kar se energije in nabildanosti tiče, na enakem nivoju. Big Beat pač, zvok, ki je bil eno, dve sezoni nekaj najboljšega. Dig Your Own Hole je eden izmed tistih albumov, ki ga nosim s sabo, pa čeprav se tega ne zavedam vedno. Tako mi je pomemben, da sem ga lansko leto, ob 25. obletnici izida, kupil še enkrat. Nova različica poleg originalnega albuma vsebuje pet dodatnih skladb. Omenil bi dve: Cylinders, čisto atipično skladbo bratov, ki bi spadala na kakšno chill out kompilacijo in alternativno, bolj zasanjano različico skladbe Where Do I Begin. Klasik plesne elektronske glasbe.

Murcof – Martes

Pomembna točka moje glasbene socializacije je bila tudi kompilacjia Clicks + Cuts (2000). Z njo se mi je odprl nov glasbeni svet, v katerem lahko tudi neglasbeni elementi (npr. šumenje in prasketanje) s pravilnim urejanjem dobijo glasbeno obliko. Celotna scena me je zelo pritegnila, a je hitro postala shematska in predvidljiva. Zanimivo pot naprej je takrat pokazal Fernando Corona. Konec devetdesetih je bil član projekta Nortec Collective (šlo je za skupino v okolici Tijuane zbranih producentov, ki so lokalno tradicionalno glasbo spojili z elektronsko), leta 2002 pa je izdal svoj prvi album kot Murcof. Na prvencu Martes je združil že omenjeno clicks & cuts estetiko z elementi klasične glasbe (klavir, godala) in rezultat je tudi po 20 letih še vedno čaroben. Melanholični glitch.

Centipede – Septober Energy

Centipede je bil ambiciozen projekt Keitha Tippetta iz leta 1971. Štel je 50 članov, naprednih glasbenikov, ki so delovali na kontinuumu (in stičišču) rock in jazz glasbe. Med njimi je bilo tudi nekaj znanih imen iz skupin kot sta Nucleus in Soft Machine. Projekt je obstajal samo dobro leto in v tem času je s pomočjo (producenta) Roberta Frippa (King Crimson) nastal Septober Energy. Album je razdeljen na štiri dele. Drugi in četrti del sta bolj strukturirana in melodična, prvi in tretji pa čista bisera eksperimentiranja in improvizacije. Glasbeniki se v 85 minutah sprehodijo od free-jazzerske kakofonije in psihadeličnih impulzov do bolj strukturiranega jazz-rockerskega ustvarjanja. Septober Energy je delo kolektiva, sodelujoče glasbenike žene želja po svobodnem ustvarjanju in težnja po splošnem dobrem. Četrti del albuma se začne s Tippettovim klavirskim solom in se konča z mantričnim ponavljanjem enih in istih verzov, s klicem po osvoboditvi in svobodi človeka. Septober Energy je intenziven in svoboden izraz človekove ustvarjalnosti brez omejitev. Vsebuje brezčasni naboj, ki tudi še po petdesetih letih gori in prepriča.

The Detroit Escalator Co. – Soundtrack [313]

Po dobrih 25 letih še vedno prepriča tudi glasba Neila Ollivierre, ki jo je naredil pod imenom The Detroit Escalator Co. Vse do letošnjega leta nisem vedel, da se je v devetdesetih v Detroitu delal tudi tako upočasnjen in atmosferičen techno. Njegova glasba bi v tistem obdobju brez težav našla svoje mesto tudi pri založbi Warp. Soundtrack [313] je v osnovi preprost album, sestavljen iz majhnega števila elementov, a glasba pusti vtis. Kljub temu, da ima skupne točke z IDM kolegi preko Atlantika, ima tudi nekaj čisto svojega. Krasi ga počasen in trezen utrip. Počasnost, s katero se posamezne skladbe premikajo in razvijajo, je čisto hipnotizirajoča. Ponovna izdaja vsebuje šest dodatnih skladb. Ollivierra je poleg albuma Soundtrack [313] (1996) izdal še Black Buildings (2001). Oba sta super in eno izmed mojih najljubših odkritij lanskega leta.

Glasbeno 2022, četrtič

Sleep Party People – Heap of Ashes

Anadol – Felicita

Deepchild – Fathersong

Heap of Ashes: post-rock, dream pop, art pop, post-industrial, neo-psychedelia, ambient, ambient pop

Felicita: progressive electronic, neo-psychedelia, krautrock, dark jazz, minimal synth, ambient, hypnagogic pop

Fathersong: ambient, ambient techno, progressive electronic, ambient trance, glitch

Za vse tri albume so zgoraj naštete zvrsti, ki sem jih prepisal s strani Rate Your Own Music. Povedo veliko, a hkrati nič. Izvemo, katere elemente glasba vsebuje, a ne izvemo nič o tem, kako se povežejo v celoto, nič torej o feelingu in duhu glasbe.

Heap of Ashes najprej zdrami s simfonično-industrijskim udarcem, nato sledi akustična uspavanka, umirjena ambientala, zasanjan post-rock, etno romantika in še kaj. Vse to v pičlih 40 minutah. Hecno, prvi komad ima naslov It won’t be cinematic, kar moramo razumeti ironično. Cinematic je namreč edini pravi opis, lepilo, ki skupaj drži vse zgoraj naštete zvrsti. Velika in ambiciozna predstava.

Lepilo albuma Felicita je skupnost. Album zveni, kot da je bil posnet v lokalni telovadnici ali kulturnem domu. Anadol je Gözen Atila, glasbenica iz Berlina, ki je za novi album angažirala istanbulske jazz glasbenike. Tudi tukaj se v dobrih 40 minutah zgodi veliko: psihadelični jam, noir jazziranje, krautrockersko-kozmična prostranstva in vmes za predah: krajši one-(wo)man band pesmici iz najglobljih osemdesetih. Intrigantno.

Po desetih letih je novi album pod imenon Deepchild izdal avstralski producent Rick Bull. Rdeča nit je žalovanje, žalovanje za očetom, ki ga je Bull izgubil med koronskim obdobjem. Osnova so gladko drseče plasti zvoka, glitch, s podaljški v ambient in drone glasbo. Med goste plasti se tu pa tam vrinejo žalobni glasovi, ki dajo glasbi poseben sakralni lesk. Skoraj cel Fathersong prežemajo oblaki, temni in nepredirni. Malce svetlobe se pojavi šele proti koncu albuma.

Björk – Fossora

Spomnim se Björk iz devetdesetih. Imela je čisto samosvojo energijo. Krasila jo je pozitivna prismuknjenost in nekakšno otroško čudenje nad svetom. Njeni albumi iz tistega časa so pomembni gradniki moje glasbene socializacije. To je bila moja glasba, pop z alternativnim duhom, s produkcijo, ki je sledila zeitgeistu. Pri Björk je bilo tudi kaj za videti: njena odštekana oblačila ter artistične in zapomnljive videospote, ki tvorijo kanon novejše pop kulture. Pa seveda moram omeniti še njen glas, ki se ga prepozna med stotimi drugimi. Ne glede na to, s kom sodeluje na albumih, Björk vedno zveni kot Björk. Z leti je sicer njena glasba postala bolj resna in ezoterična ter oddaljena od radija, a vedno na visokem nivoju. Zadnji njen album, ki sem ga res veliko poslušal in mi je bil všeč, je bil Medulla (2004). Naslednji štirje nekako niso bili zame, bolj sem jih cenil, kot poslušal. Seznam sodelujočih na novem albumu Fossora je dolg: ameriški pevec Serpentwithfeet, islandski zbor Hamrahlid, sekstet basklarinetov Murmuri, godalni kvartet Siggi, sin Sindri in hči Isadora, Kasimyn, ena polovica indonezijskih neo gabberjev Gabber Modus Operandi in še kdo. Pevkina ustvarjalna osebnost je tako močna in izrazna, da kljub četi prej naštetih sodelujočih, Fossora zveni kot še en Björk album. Je resen in artističen, z elementi klasične in elektronske glasbe. Še težka gabba konkretno zaropota le nekajkrat. Eno izmed presenečenj leta, nisem si mislil, da bom kakšen pevkin album spet poslušal s takšnim veseljem. Mogoče pa moram tudi prejšnjim dati novo priložnost.

Glasbeno 2022, tretjič

Shinichi Atobe – Love of Plastic

DJ Lag – Meeting with the King

DJ Travella – Mr Mixondo

Dolgo sem potreboval, da sem vzljubil album Love of Plastic. Na začetku mi je zvenel preveč poravnano in šminkersko. Sčasoma sem začel v posameznih komadih ceniti Atobejev občutek za podrobnosti in prepoznavati njegov značilen način strukturiranja komadov. Poleg občutka za podrobnosti in prepoznavnega sloga je ta bubbly house tudi zelo nalezljiv in eden izmed albumov, ki sem jih v prejšnjem letu največ poslušal.

Z gqomom in singelijem sem prvič prišel v stik s kompilacijama Gqom Oh! The Sound Of Durban Vol. 1 (2016) in Sounds Of Sisso (2017). Gqom prepoznam po neizprosnih in militarističnih beatih. Singeli me spominja na ponorel softver, ki jemlje in melje vse, kar mu pride na pot. Sčasoma sta se obe zvrsti oddaljili od svojih rudimentarnih začetkov in postali globalni fenomen. DJ Lag je južnoafriški producent gqoma, ki pridobiva na prepoznavnosti tudi izven scene (npr. pred leti je produciral tudi za Beyonce). Na albumu Meeting with the King sodeluje z raznimi lokalnimi producenti, pevkami in MC-ji. Rezultat je pisan in dinamičen album, ki ravno zaradi tega deluje bolj kot kompilacija. Lagov gqom je nabildan in brezhibno produciran. Pri tako dolgi izdaji (15 skladb, 79 minut) je logično, da so na njej tudi kakšni manj zanimivi in prepričljivi trenutki (druga polovica je močnejša!), a v splošnem je Meeting with the King suveren in samozavesten album. Singelijeva intenzivnost me vedno znova osupne. Njegova hiperkinetična energija me spominja na glasbo računalniških iger in risank mojega otroštva. Na prej omenjeni kompilaciji Sounds of Sisso slišimo še kopico reperjev in reperk, z leti pa so nekateri producenti ustvarili tudi instrumentalno strujo. Mr Mixondo premore že prej omenjeno energijo in vrtoglavo hitrost. Na prvi pogled mogoče vse skupaj deluje zelo random in tudi amatersko. Po večih poslušanjih, ko se ušesa in miselne sheme prilagodijo, pa se odpre. Skladbe premorejo določeno logiko in celo plesni groove – glede na posnetke na YT je tole v živo čisto divje. Tudi na tem albumu ni vse enako prepričljivo, a je DJ Travella ime, ki ga bom še spremljal.

Glasbeno 2022, drugič

µ-Ziq  – Magic Pony Ride

Saint Abdullah & Eomac – Patience of a Traitor

Huerco S. – Plonk

Tourist – Inside Out

Lani je minilo 30 let, odkar je pri založbi Warp izšla vplivna kompilacija Artificial Intelligence. V primerjavi s plesno elektronsko glasbo je bila ta zbirka namenjena za poslušanje doma. Element poslušanja je bil poudarjen že na naslovnici: na njej vidimo sedečega androida, na dnu naslovnice napis: electronic listening music from Warp. V osnovi je šlo za melodično, malce nerdovsko elektronsko glasbo za domačo rabo, ki je še dišala po rejvu in sintetičnih drogah. Na njej najdemo imena, ki so nato nekaj naslednjih let krojila razvoj elektronske glasbe (npr. Aphex Twina in Autechre). Med prvoborce te scene spada tudi Mike Paradinas, bolje poznan kot µ-Ziq, čigar prvenec Tango N’ Vectif bo letos dopolnil 30 let. Njegov novi album Magic Pony Ride je kot časovni stroj, že s prvimi takti te prenese v sredino devetdesetih. Vse zveni kot leta 1995: sinti, ritmi, celotno vzdušje in nabor idej. Nič presenetljivo novega, kaj šele prelomnega, a določeni generaciji – meni! – takšna glasba še vedno veliko pomeni.

Saint Abdullah sta brata Mohammad in Mehdi Mehrabani-Yeganeh, Iranca, ki živita v Ameriki. V njuni glasbi se zrcali politična in kulturna zgodovina Irana, zvoki njune daljne domovine ter lastna refleksija vsega. Eomac je Ian Mcdonell, ena polovica irskega projekta Lakker. Že to trčenje raznih identitet in svetov je znak, da imamo opraviti z drugačno glasbo kot pri Paradinasu. Magic Pony Ride je predvidljiv album, zavezan določeni kontinuiteti in okvirju. Patience of a Traitor je razcefran in nemiren. Paradinas lahko posega po določeni tradiciji in subkulturi, omenjeni trio tega nima. Tudi to je electronic listening music, ampak takšna z več zavoji, izzivi in idealno dolžino: 39 minut. Več časa, da pride do bistva, potrebuje Huerco S. Njegov dobro uro dolg album Plonk je eden izmed tistih, ki po ničemer ravno ne izstopajo, a so zelo poslušljivi. Premore več prostega teka in monotonih pasaž, dobrega vtisa pa ne pokvari niti nadležni reper. Je v nenehnem gibanju in iz enega kosa. Album se zaključi z daljšo ambientalo in z njo se Huerco S. ozre na svoj prejšnji čislani album Those Of You Who Have Never (And Also Those Who Have).

V čisto drugem filmu je Tourist. Po navadi se takšni polikani glasbi izognem v velikem loku. Inside Out prepriča s svojo iskrenostjo in nepretencioznostjo. Vedno ostane v na začetku zastavljenih okvirih in ne posega po ničemer višjem. Glasba je vseskozi vznesena in pozitivna, da ne rečem humanistična. Zraven je sicer tudi nekaj sladkorja in svet objemajoče energije, a ti bleščeči postpost dubsteperski in house ritmi so preveč dobri, da bi me to motilo. V zvok pretvorjeno poletje in dobra volja!

Glasbeno 2022, prvič

Moin – Paste

Staraya Derevnya – Boulder Blues

Duet Raime je na začetku prejšnjega desetletja pod okriljem založbe Blackest Ever Black ustvarjal poseben odklon dubstepa. Dišal je po zapuščenih industrijskih obratih in v sebi nosil duh post-punkerskega nihilizma s konca sedemdesetih. Leta 2013 sta se člana povezala z Valentino Magaletti in nastal je projekt Moin. Še istega leta izide kratek EP, nato pa smo do prvega albuma morali čakati vse do lanskega leta. Moin in Raime sta si v glasbenem izrazu zelo podobna. Oba sta zvočno zelo ekonomična in zreducirana na najnujnejše elemente. Že Moinov lanskoletni prvenec Moot! je bila privlačna vaja iz repeticije ter dodajanja in odvzemanja, letošnji Paste pa nadaljuje v enakem slogu. Na trenutke slišim skupini Mogwai in Slint – mogoče bi se temu pred dvajsetimi leti celo reklo post-rock. Dandanes? Pojma nimam. Vem samo, da mi Moinova repeticija sede in da mi nekateri kitarski rifi še dneve in dneve odzvanjajo v glavi.

Na repeticiji deloma temelji tudi glasba izraelske skupine Staraya Derevnya. Deluje že od konca devetdesetih, a sem šele letos naletel nanjo. Gonilna sila skupine je pevec Gosha Hniu, ki daje glasbi poseben pečat. Včasih slišimo njegova mrzlična šepetanja, spet drugič gre v acting-out, v divje šamansko zaklinjanje. Repeticija poslušalca ne vabi na trip, ampak ga z nekakšno nervozno energijo ohranja trdno na mestu. Skupina zase pravi, da dela krautfolk, mene določene ritualistično zveneče pasaže spominjajo na Nurse with Wound, bolj prosto ustvarjanje na anarhistično komuno Amon Düül, drugače pa sem brez nekih jasnih primerjav. Posrečena kombinacija progresivnih in nemirnih silnic, zato že z velikim zanimanjem poslušam skupinine prejšnje izdaje.

William Basinski & Janek Schaefer – . . . On Reflection

Biosphere – Substrata (Alternative Versions)

. . . On Reflection je tipičen album ambientalne glasbe. Lahko ga pustimo nekje v ozadju, mu tu in tam posvetimo pozornost, drugače pa se brez težav prepustimo njegovemu umirjenemu toku. Lahko se poslušanja lotimo tudi bolj analitično in s pozornim poslušanjem ugotovimo, s kako malo elementi Basinski in Schaefer v bistvu operirata. Na začetku osrednje mesto zavzema nenehno prelivajoč se klavirski motiv, ki se kasneje umakne terenskim posnetkom in bolj atmosferičnemu zvoku. Lepota tega albuma temelji na počasnih premikih in subtilnih spremembah. Vedno se nekaj dogaja in spreminja, pa čeprav na prvi pogled ne izgleda tako. Mestoma me spominja na albuma, ki sta ju na začetku osemdesetih naredila Brian Eno in Harold Budd. Z njima si . . . On Reflection deli tudi nekaj samozadostnosti in formalnosti, a vseeno išče več stika s poslušalcem.

Sem velik fen Geira Jenssena in njegove glasbe, ki jo izdaja pod imenom Biosphere. O tem sem se bolj podrobno razpisal pred dvema letoma, zato tukaj le na kratko: vse, kar je izdal pod tem imenom v devetdesetih, je super. Substrata (1997) je njegov najbolj znan album in dober primer t.i. arktičnega ambienta, spoja elektronskih zvokov in terenskih posnetkov onkraj severnega tečajnika. Ko sem izvedel, da Jenssen pripravlja izdajo Substrate z alternativnimi različicami, ki so nastale med letoma 1995 in 1996, nisem veliko pričakoval. Album sem v življenju tolikokrat poslušal, da mi ga ni treba nikoli več, sem si mislil, a bil presenečen. Razlike med originali in alternativnimi različicami niso velike. Vse skladbe so takoj prepoznavne, razlike so v dolžini posameznih zapisov, včasih tudi v dodatni plasti zvoka ali strukturi. Nekatere skladbe nosijo v sebi še plesni impulz, drobec ambient techna, ki je nato na uradni izdaji povsem izginil. Manjkajo tudi terenski posnetki narave in nekateri glasovni sempli, ki so na originalnem albumu določenim skladbam dali prav poseben pečat (npr. Kobresia). Katera je torej boljša? Težko reči. Obe imata svojo osebnost, svoje posebnosti. Meni je trenutno alternativna različica ljubša.

Glasbeno 2021, zadnjič

Tim Story and Contributors – Moebius Strips

Vivian Koch – Beyond Contact

Dieter Moebius je kot član krautrockerjev Cluster in Harmonia pustil močan pečat na glasbeni sceni. Umrl je leta 2015, za sabo pa je pustil tudi zajetno diskografijo samostojnih in kolaboracijskih izdaj. Producent Tim Story je s pomočjo Moebiusove vdove zbral nekatere njegove glasbene osnutke in jih s pomočjo različnih glasbenikov obudil k življenju. Seznam gostov je osupljiv, vsaj tako osupljiv kot tisti na albumu dueta Jerusalem in My Heart. Na Moebius Strips tako gostujeta Michael Rother in Hans-Joachim Roedelius,  Moebiusova kolega iz časov Clusterja in Harmonie, Mark Mothersbaugh (Devo), Geoff Barrow (Beak, Portishead), Sarah Davachi in Jean-Benoît Dunckel (Air). Nastale skladbe so vsaj tako raznovrstne in pisane kot sam nabor sodelujočih. Nekateri izvajalci poudarijo Moebiusovo igrivost in repetativnost (npr. Michael Rother), spet drugi pa iz osnutkov naredijo nekaj čisto svojega (npr. Sarah Davachi). Album zaokrožujejo tudi goli, neobdelani Moebiusovi osnutki. Moebius Strips je posrečen projekt, narejen z veliko mero spoštovanja in ljubezni do preminulega glasbenika. Ostajam v Nemčiji. Vivian Koch je lansko leto izdala enega izmed najbolj kratkočasnih albumov elektronske glasbe. Beyond Contact je razpet med ambientalo in bolj konkretnimi sunki, vseskozi pa ostaja zelo slikovit in osredotočen. Nekatere skladbe krasi celo privlačna bladerunnerska atmosfera, ki najbolj sede ob večernih urah.

Tirzah – Colourgrade

Dean Blunt – Black Metal 2

Leto 2021 mi je obarvalo tudi nekaj bork iz prve linije. Intimne izpovedi in premlevanja Casandre Jenkins so bile kot topla odeja. Circuit des Yeux je soočanje z izgubo povzdignila v veličasten pop spektakel. Lingua Ignota je spet izdala intenziven in čustveno izčrpajoč album, ki ni bil za vsak dan, a je pustil močan vtis. Novi tri ure in pol dolg album, no, dogodek od Kizis slavi življenje, drugačnost in moč skupnosti. Po poslušanju Tidibàbide / Turn postaneš boljši človek. Anika je po dobrih 10 letih izdala nov album, Changes je ena izmed najbolj nalezljivih skladb lanskega leta.

Še najbolj pogosto sem se vračal k albumu Colourgrade, ki izstopa na večih področjih. Produkcija je ekonomična in zreducirana le na najnujnejše. Ravno zaradi tega minimalizma lahko glasba na prvi pogled deluje neobrušeno in diletantsko. Tirzah je v vokalni ekspresiji zadržana in izpade v primerjavi z vokalnimi akrobatkami visokega pop biznisa ravnodušna. Njen razpon  glasu je omejen, a ga na albumu uporablja v pravih okoljih in na pravi način, zato vse skupaj deluje. Ravno to napol petje, napol govorjenje daje skladbam prav poseben in nezamenljiv pečat. Opravka imamo z glasbo, ki je močno povezana z ustvarjalkino osebnostjo. Zaradi tega Colourgrade nima nobenih možnosti, da bi dosegel veliko število poslušalcev.

Leta 2013 sem v recenziji albuma The Redeemer od Deana Blunta zapisal:

Kdor zna iz napol strukturiranih pesmi in omejenih virov potegniti tako veliko, ve, kaj dela. “The Redeemer” je odpadniški pop v svoji najlepši obliki. Blunt črpa iz lastne mitologije in se niti ne trudi, da bi poslušalcu karkoli poenostavil. Takšno zaprto in idiosinkratično ustvarjanje je sicer težje razumeti, a se lahko ob njem vseeno čudimo, ga spoštujemo in konec koncev tudi uživamo.

Dobrih 10 let kasneje lahko rečem, da je Dean Blunt še vedno eden izmed najbolj samosvojih izvajalcev. Je že res, da smo se tekom let že navadili na njegovo čudaškost ter smo njegov poseben pristop že usvojili in ponotranjili. Še vedno pa velja, da gre Blunt po svoji ustvarjalni poti. Skladbe so sicer postale bolj poslušljive in prijetne za uho, kar se vsebine tiče, pa je poslušalec še vedno bolj ali manj v temi. Kljub temu, da je Black Metal 2 dolg slabih 23 minut, še vedno nimam pojma, o čem se gre. Zveni pa dobro. Skladbe še vedno delujejo bolj kot skice, v ospredju pa je Bluntov prepoznaven glas in način aranžiranja. Zaključim lahko enako kot pri Tirzah, saj sta si z Bluntom podobna, kar se pristopa tiče. Opravka imamo z glasbo, ki je močno povezana z ustvarjalčevo osebnostjo. Zaradi tega Black Metal 2 nima nobenih možnosti, da bi dosegel veliko število poslušalcev.

Arca – KICK ii / KicK iii / kick iiii / kiCK iiiii

Arca je lani konec novembra in v začetku decembra izdala tri albume, nato pa nepričakovano še četrtega. Skupaj s prvim Kickom, ki je izšel leta 2020, imamo torej pred sabo pentalogijo, dobrih 60 skladb, kar znese za približno tri ure glasbe. Kako se sploh lotiti in procesirati takšno količino? Tudi po večkratnem poslušanju vseh lani izdanih albumov jim še nisem prišel do konca. Drugi Kick je podoben prvemu. Vsebuje prepoznavno Arcino dezorientirajočo produkcijo, kanalizirano v pop obliko. Nekaj skladb je totalnih bangerjev, v drugi polovici albuma pa skladbe začenjajo dobivati bolj neoprijemljivo obliko. Čaka nas celo poravnana skladba z ameriško zvezdnico Sio, ki je lep dokaz, da tudi Arcina produkcija lahko zveni neprepoznavno, da ne rečem brezosebno. Tretji del je čutni overkill, eksperimentalen in predstavlja največji izziv. Skladbe nihajo med vau, noro, kaj takega še nisem slišal ter samozadostnimi in poljubnimi postajami, ki kalijo poslušanje. Takšne skladbe, ki so same sebi namen, najdemo na vseh štirih (no, petih) delih, a so dobri, oziroma odlični deli vseeno v večini. Četrti in peti del sta bolj mirna in meditativna ter po mojem mnenju dokaj podcenjena. Divjo in glasno Arco že poznamo, a ima tudi njena manj poudarjena in glasna produkcija svojo moč. Predvsem pa osebnost. Ne glede na pisan izbor gostujočih izvajalcev (Sia, Planningtorock, Shirley Manson(!) in Ryuichi Sakamoto) je glavna zvezda Kicka vedno Arca. V središču je njena osebnost in zgodba potovanja od njega k njej. Albumi govorijo o prehodu in s tem povezanih dvomih, novih fantazijah in (čutnih) odnosih. Kot vse Arcine izdaje do zdaj, tudi štirje novi Kicki navdušujejo, frustrirajo, utrujajo, presenečajo, predvsem pa vzbujajo čudenje. Pričujoča pentalogija je že zdaj eden izmed vrhuncev še mladega desetletja.

Glasbeno 2021, četrtič

4 ponovne izdaje. In Radiohead.

Valerio Cosi – Freedom Meditation Music I, II & III

Doctor L – Exploring the Inside World

Seefeel – Rupt and Flex (1994-1996)

Virginia Astley – From Gardens Where We Feel Secure

Ko sem leta 2008 odkril glasbo Valerija Cosija in začel pregledovati njegovo diskografijo, sem hitro samo še nebogljeno gledal. Takrat 23 let stari mladi italijanski saksofonist je v svoji diskografiji imel že približno 40 izdaj. Seznam njegovih uradno izdanih albumov je sicer veliko krajši, a bistveno spoznanje ostaja. Šlo je za hiper produktivnega izvajalca z zelo širokim pogledom, oziroma pregledom nad glasbeno zgodovino. Suverenost, s katero je združeval vplive Sun-Raja in Coltranea, afriške, indijske in noise glasbe, krautrockerjev (npr. Harmonie in Popol Vuh) in minimalistov (npr. Stevea Reicha) je bila zastrašujoča, a hkrati tudi navdušujoča. Šlo je za odprto in široko zastavljeno glasbo, za ustvarjalca, ki preko eksperimentalne drže kanalizira junake preteklosti, a vseeno ohrani lastno osebnost. Cosi je v dveh, treh letih (2007 do 2009) nanizal nekaj čez ducat uradnih izdaj in nato poniknil. V zadnji desetih letih je izdal malo, zadnji pravi album je izdal leta 2014. V začetku leta 2021 je začel na Bandcampu ponovno izdajati svojo obsežno diskografijo in to je bila priložnost, da se po nekaj letih spet potopim v njegovo glasbo. Ponovno izdani albumi imajo osvežen zvok in naslovnice, izdal pa je tudi še nekaj neizdanih koncertnih posnetkov iz tistega časa. In še vedno sem fen. Albumom se ne pozna letnica nastanka. Težnja po preizkušanju in preseganju okvirjev je večna sila, zato npr. najboljši albumi Davisa ali Coltranea kljub starosti še vedno zvenijo vznemirljivo. Cosi seveda (še) ni v skupini najbolj znanih, ampak njegova dela so uspešno prestala prvih 15 let. Najboljša vstopna točka je še vedno trilogija Freedom Meditation Music (in npr. prvenec Immortal Attitudes ter kolaboracijski album We Could For Hours), kjer slišimo celoten razpon njegove ustvarjalnosti.

Doctor L (Liam Farrell) je francoski producent irskega rodu. Svojo glasbeno pot je začel kot bobnar v raznih rock skupinah, med leti 1990 in 1996 pa je bil član francoskih hip-hoperjev Assassin. Njihovo družbeno-kritično glasbo smo lahko npr. slišali v Kassovitzovem filmu La Haine. Farrell po dveh albumih zapusti skupino in začne ustvarjati kot Doctor L. Od leta 1998 izdaja močno spregledane albume, ki so se na začetku napajali predvsem iz hip-hopa, kasneje pa je v svojo glasbo vključil še prvine afrobeata (naredil je tudi nekaj albumov s Tonyjem Allenom), jazza, soula in še česa. Njegova glasbena vizija je izrazito povezovalna: različni stili strpno sobivajo en poleg drugega, inštrumenti so v navezavi s studijskim čarovništvom, rezultat pa je organska glasba s spoštovanjem do tradicije in jasnim pogledom naprej. Farrell je letos v digitalni obliki ponovno izdal nekatere zgodnje izdaje, med njimi tudi prvenec Exploring the Inside World (1998). Devetdeseta sta mi krajšala DJ Krush in DJ Cam, a so se njune izdaje v primerjavi s Farrellovimi slabo postarale. Exploring the Inside World nekaj ima, nekaj zaradi česar še danes zveni sveže. Mogoče gre za izbor semplov, predvsem glasovnih semplov zaradi katerih skladbe presežejo na začetku postavljeni okvir. Instrumental hip-hop? Tracks? Celo songs? Spregledan klasik.

Seefeel spada skupaj s skupinami kot so Disco Inferno, Bark Psychosis in Insides med izvajalce, ki so poskušali rock glasbo misliti širše. Predvsem pa drugače, tako drugače, da so dobili svojo nalepko: post-rock. V osnovi je šlo za izvajalce, ki so v prepoznaven rockovski instrumetarij vključili elemente elektronske in ambientalne glasbe, jazza, krautrocka itd. Glasba je bila brez nalezljivih kitarskih rifov, refrenov, včasih tudi brez pevca/pevke in ostalih konvencionalnostih. A so naštete skupine prišle ob nepravem času. Sredi devetdesetih je kraljeval brit pop in njegova reakcionarna sila je bila enostavno premočna. Večina teh postrockerjev je dandanes pozabljena, njihova glasba pa še vedno preseneča s svojo prodornostjo. Poglaviten element Seefeelove glasbe je čarobna repeticija, zamaknjen glas pevke Sarah Peacock in v elektronsko tkivo vključeni inštrumenti (bobni, bas kitara in kitara). Skupina je v devetdesetih izdala tri albume. Quique (1993) je še vseboval jasno postavljene inštrumente in glas ter bleščeče sinte. Rupt and Flex (1994-1996) pripoveduje zgodbo o tem, kaj se je zgodilo potem. Naslednja dva albuma in EP-ja sta izšla pri založbah Warp in Rephlex. Na Succourju je bilo že manj kitar in pevkinega glasu. Glasba je postala bolj minimalistična in elektronska. Tretji album (Ch-Vox) vsebuje samo še klavstrofobične drone in atmosfero. Vsak album razširjajo dodatne skladbe. Po navadi je takšen dodaten nabor odvečen in k osnovnemu albumu ničesar ne doprinese. V tem primeru so nove skladbe na enakem nivoju in razširjajo izkušnjo albumov. Oba EP-ja le še podkrepita spoznanje, da je Seefeelova glasba (še vedno) čarobna, predvsem pa spregledana.

From Gardens Where We Feel Secure (1983) je konceptualno zaokrožen album, ki poskuša poslušalcu približati občutek poletnega dneva na angleškem podeželju. Podpisala ga je Virginia Astley, pianistka in flavtistka, ki je na začetku svoje kariere sodelovala s Petom Townsendom in skupino Siouxsie and the Banshees, kasneje pa je ustvarjala predvsem v art pop kotičku – blizu imen kot so John Foxx, David Sylvian ali Ryuichi Sakamoto. Osrednje mesto 9 skladb albuma zavzemata klavir in flavta, dopolnjujejo pa ju razni okoljski zvoki (npr. zvonjenje zvonov in žvrgolenje ptičev), otroški pevski zbor in nekaj zvočnih trikov, ki si jih je Astley sposodila pri kolegih avantgardistih. Album se začne s ptičjim žvrgolenjem in konča spokojno, z oglašanjem prvih nočnih živali in flavto, ki vabi k počitku. Strani LP-ja sta celo označeni kot Morning in Afternoon. Celoten album je bil posnet – kje drugje! – na angleškem podeželju, v vasici Moulsdorf (Oxfordshire), kjer so snemali tudi popularno nanizanko Umori na podeželju. Glasba je igriva in v svoji izraznosti neposredna in iskrena. Vzdušje na albumu je zasanjano in rahlo eterično, še največ pa o njegovi naravi pove naslovnica in naslovi pesmi: With My Eyes Wide Open I’m Dreaming, Out On the Lawn I Lie in Bed ali Hiding in the Ha Ha. Glasba je premočna za ambient in dovolj glasbeno ambiciozna, da se izogne žajfastemu new ageu, ki se še kako rad poigrava z ezoteričnimi vidiki narave in glasbe.

Radiohead – Kid A Mnesia

Kid A in Amnesiac spadata med albume, ki sem jih v življenju največkrat poslušal. Spomnim se, kako radikalno je zvenel Kid A ob izidu in kako je fenovstvo tožilo, ker ni dobilo novega OK Computerja. Skupina ni hotela iti po sledeh U2, a je na koncu vseeno končala na stadionih širom sveta. Z boljšo in samosvojo glasbo, ki se je požvižgala na dinozavrske rock postulate. Ironično. Po dvajsetih letih zveni Kid A vsaj za moja ušesa konvencionalno. Zveni pa še vedno prelomno in pomembno. Kot ključna referenca v glasbeni zgodovini, s katero se slej ko prej moraš srečati. Oba albuma redko poslušam, prevečkrat sem ju že. Ob izidu sem bil team Amnesiac, dandanes menim, da je Kid A kot album boljši. Bolj zaokrožen in iz enega kosa. Po drugi strani pa ima Amnesiac boljše posamezne skladbe. Zbirka Kid A Mnesia vsebuje že omenjena klasika in tretji disk, ki vsebuje dodatne skladbe. V dobrih 30 minutah slišimo alternativne različice znanih skladb, kratke eksperimentalne vmesnike in le bore kaj novega. Ali res navdušujočega. Ampak saj tega verjetno nihče ni pričakoval. Glavni zvezdi sta originalna albuma, tretji disk je epilog, vsi trije skupaj pa pripovedujejo zgodbo vznemirljivega obdobja.

Glasbeno 2021, tretjič

Štirje bolj zahtevni albumi, tri kompilacije in en album, ki sedi na večih stolih.

Terrence Dixon – Reporting from Detroit

Jana Rush – Painful Enlightenment

Senyawa – Alkisah

Jerusalem in my Heart – Qalaq

Terrence Dixon je eden izmed mojih najljubših techno producentov. Serija njegovih albumov nosi naslov From the Far Future, kar ni naključje. Dixon goji tisti futurizem, pomešan s tehnološko paranojo, kot ga je bilo slišati v zgodnjem technu in electru v osemdesetih. V nekaterih skladbah pa tiči tudi nekaj študioznega, da ne rečem akademskega. Nekaj zadnjih Dixonovih albumov je bilo dolgih blizu 80 minut, zato jih je bilo težje usvojiti. Reporting from Detroit je za polovico krajši, a vsebuje njegov nezamenljiv avtorski pečat.

Fasciniran sem nad footworkom. Rad imam njegovo vrtoglavo hitrost, hiperaktivnost in zankanje glasovnih delčkov. Ob nekreativnem izboru semplov mi zna iti sicer tudi na živce, ampak v osnovi sem fen. Painful Enlightenment se mi je zdel že po prvem poslušanju nenavaden. Nekaj je bilo drugače. Album je imel vse prepoznavne lastnosti zvrsti, glasba je bila živa kot vedno, a je bilo v njej tudi nekaj potlačenega, skorajda depresivnega. Ko sem prebral, da se je Jana Rush v obdobju nastajanja albuma soočala z najtemnejšimi občutki in mislimi, z depresijo, je postalo marsikaj jasno; npr. zakaj zveni občasno tako neprijetno in brezizhodno. Iskren in oseben, predvsem pa podcenjen album, ki ga nisem videl na veliko seznamih ob koncu leta.

Fascinantno je tudi, da indonezijski duet Senyawa kljub čedalje večji izpostavljenosti še vedno zveni tako surovo in samosvoje. Daleč je še ugajanje, da petja v angleščini sploh ne omenjam. Potreben je samo glas, ki zaklinja in svari ter nekaj na kup nametanih stvari, ki služijo kot, um, spremljava. Duet dela trušč in napoveduje konec sveta, določena napetost pa je prisotna tudi v bolj mirnih, skorajda že meditativnih trenutkih. Tribalistično, psihadelično in heavy. Nič kaj prijetno ni tudi pod okriljem multimedijskega projekta Jerusalem in my Heart. Duet je za potrebe albuma Qalaq dobil sodelavce – in to kakšne! Moor Mother, Greg Fox, Tim Hecker, Lucrecia Dalt in Oiseaux-Tempête je samo nekaj imen, ki na konceptualno zaokroženem albumu izražajo skrb in objokujejo stanje v Libanonu, oziroma natančneje: Its collapsing domestic politics, economy and infrastructure; the tragedy and aftermath of the 2020 Beirut port explosion; the intractable geography and geopolitics that continue to condemn the country to corruption, disruption, destabilization and violence, če citiram. Tudi Qalaq je heavy: vse od uvodnega bobnarskega viharja, neprijetnih instrumentalov in avantgardnih rezov, do tihih molitev in zaklinjanj.

La Ola Interior: Spanish Ambient & Acid Exoticism 1983–1990

Edo Funk Explosion Vol. 1 (Nigeria 1980-1985)

fabric presents Overmono

Leta 2006 izide pri založbi Soul Jazz Records kompilacija Tropicália: A Brazilian Revolution in Sound. Preko nje sem se prvič srečal s pisano brazilsko glasbeno sceno iz šestdesetih in sedemdesetih let. In to je bil šele začetek. Kdo ne bi prisluhnil zbirkama New York Noise ali The Sexual Life of the Savages (Underground Post-Punk from São Paulo, Brazil)? Takšnih izdaj, ki so pokrivale določene scene, zvrsti ali obdobja je bilo čedalje več. Light in the Attic Records, Music from Memory in že omenjeni Soul Jazz je samo nekaj založb, ki izdajajo (marsikdaj) robno, obskurno ali neznano glasbo, ki navdušuje. La Ola Interior orisuje špansko DIY sceno, ki so jo pospešili cenovno dostopni sinti in snemalna oprema. Mestoma primitivno zveneča ambientalna glasba se izmenjuje z eksotičnimi in hipijevskimi chill-out vinjetami – in vse skupaj zveni nenavadno in zelo dobro. Še ena založba, ki izdaja dragulje iz preteklosti, je Analog Africa. Specializirala se je za izdajanje glasbe afriških izvajalcev iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Edo Funk Explosion Vol. 1 je plesna bomba z neverjetno nalezljivim groovom. Vsebuje 12 povezovalnih in pozitivnih skladb s presežkom vitamina D. Pride prav za kratke dni ob koncu leta. Komaj čakam na drugi del! Ples ima osrednje mesto tudi na izdaji dueta Overmono. V 29 skladbah slišimo vse, kar je bilo (in je) kul zadnjih 25 let: drum & bass, jungle, dubstep, future garage … in vse postpost različice omenjenega. Zgodovinska lekcija, a obenem tudi približek, kaj se vrti v najbolj hip klubih sveta.

Ben LaMar Gay – Open Arms to Open Us

Že prvi album Downtown Castles Can Never Block the Sun iz leta 2018 je bil zahteven zalogaj in strahospoštovanja vreden dosežek. Ben LaMar Gay je eden tistih vseznalcev, ki lahkotno krmari po različnih zvrsteh, a se obenem ogne vsakršnih obtožb o poljubnosti in everything goes mentaliteti. Širok pogled tukaj ni v funkciji kazanja mišic, ampak naravno stanje ustvarjalca. Ali je to še jazz, je bilo umestno vprašanje. Vse navedeno velja tudi za novi album Open Arms to Open Us. Izvedbena jasnost in ustvarjalna ostrina je naravnost neverjetna. Ben LaMar točno ve, kaj dela. Čeprav črpa iz prepoznavnih virov (npr. jazza, soula in hip-hopa) nastane na koncu nekaj težko opisljivega in samosvojega, kar dobi smisel šele po pozornem večkratnem poslušanju.

Glasbeno 2021, drugič

Štirje albumi, ki iz minimalne zasnove potegnejo veliko, dva albuma, ki sta mi krajšala čas na začetku leta in dva, ki dišita po devetdesetih.

Kevin Martin – Return to Solaris

Chuck Johnson – The Cinder Grove

KMRU – Peel

Vanessa Amara – Music for Acoustic Instruments & Feedback

Kevin Martin dela glasbeni kraval vsaj že od konca osemdesetih (God), v devetdesetih je bil njegov najbolj znani projekt Techno Animal, zadnjih dvajset let pa je najbolj aktiven kot The Bug. Pod tem imenom je letos izdal album Fire, ki je bil deležen hvalospevov iz vseh strani. Album je prežet s prepoznavnim Martinovim end of the world vzdušjem, težkimi beati, ki dišijo po zapuščenim industrijskih obratih, in množico temačnih oseb, ki zaklinjajo, rotijo in svarijo. Dobra zadeva, a meni je bil letos bolj všeč album, ki ga je izdal pod svojim imenom. Martin je dobil povabilo Centra za umetnost iz Genta, da napiše novo glasbo za film po svoji izbiri. Izbral je znanstvenofantastično klasiko Solaris. Če prej omenjeni Fire zveni kot apokalipsa, zveni Return to Solaris kot stanje potem. Droni in brnenje arhaičnega sinta slikajo podobe opustošenja in praznine. Nekaj neprijetnega in težkega je v tej glasbi. Zvočno spominja na njegov album Sirens iz 2019, a je zaključek daleč od optimizma. Naslov zadnje skladbe je Rejection of Earth in točno tako tudi zveni.

Brian Eno je leta 1983 skupaj z bratom Rogerjem prispeval glasbo za dokumentarec o Nasinih pristankih na Luni. Osrednji element albuma Apollo: Atmospheres and Soundtracks je zvok pedal steel kitare, ki jo igra Daniel Lanois. Ta prepoznavni kitarski zvok je dal glasbi občutek lebdenja in breztežnosti. V osnovi je imela omenjena kitara mesto v country glasbi, a se je kasneje uporabljala tudi v drugih zvrsteh. Ravno album Apollo je pokazal, da se jo lahko uporablja tudi v ambientalni glasbi. In ravno to počne Chuck Johnson. Preizkuša koliko slikovite atmosfere in širnih ameriških planjav lahko ustvariš z razpoteeeegnjenimi toni tega inštrumenta. Americana ambient, country ambient … vseeno, glasba za gledanje proti daljnemu obzorju.

KMRU in Vanessa Amara si vzameta čas. Začneta z maloštevilnimi elementi, ki se gibljejo na določen način, nato pa začne eden od elementov zaostajati (ali prehitevati). Nastane privlačen učinek, nekakšno drsenje in luščenje zvoka zaradi katerega je glasba kljub navidezni statičnosti nenehno v gibanju. Počasno. Repetativno. Hipnotično. Super.

Bicep – Isles

Madlib – Sound Ancestors

Albuma, ki sta mi krajšala čas čisto na začetku letošnjega leta. Takšne glasbe, kot jo dela Bicep, se ponavadi že na daleč ognem. Preveč sladkorno in poravnano, da ne rečem šminkersko. Če pa že zabredem v te vode, veliko raje sežem po duetu Sepalcure, ki je že pred desetimi leti iz tega področja doktoriral. Bicep je na liniji, ki pelje do Four Teta in Buriala, a pripravljen za množice. Isles je postpost-dubsteperska šola, ki vsebuje nekaj ezoteričnega petja in veliko stadionske nabildanosti. Enya je blizu, kič tudi. Ampak vseeno. Ko poslušam tale album, ga vedno poslušam celega. Nekaj ima, nekakšno pop dimenzijo zaradi katere je zelo poslušljiv. Pa cuker gor ali dol.

Rad imam hip-hop, a me je vedno bolj pritegnila podlaga, izbor semplov in beatov kot pa sporočilo. DJ Shadow in DJ Krush sta mi krajšala devetdeseta, dandanes pa rad sežem npr. po albumih Extinguished: Outtakes ali Exploring the Inside World. In seveda Madlibu. Album Shades of Blue: Madlib Invades Blue Note) in serija Beat Konducta sta super. Na Sound Ancestors se je poklonil svojim prednikom, vplivom, ki so ga oblikovali v enega izmed najpomembnejših hip-hop producentov. Na njem izrazi svojo ljubezen do glasbe, do rocka, psihadelije, soula, jazza in še marsičesa drugega. Kratkočasen album instrumentalnega hip-hopa, ki ga je Madlib oblikoval s pomočjo Four Teta.

Placid Angles – Touch the Earth

Gacha Bakradze – Obscure Languages

Leta 1992 pri takrat še majhni in neznani založbi Warp izide kompilacija Artificial Intelligence. V primerjavi s takratno plesno elektronsko glasbo je bila ta zbirka namenjena za zbrano poslušanje doma. Element poslušanja je bil poudarjen že na naslovnici: na njej vidimo sedečega androida, na dnu naslovnice napis: electronic listening music from Warp.

Electronic listening music se mi je vedno zdel simpatičen pojem, a se je sčasoma prijel neroden in elitistično zveneč Intelligent Dance Music (IDM). V osnovi je šlo za melodično, malce nerdovsko elektronsko glasbo za domačo rabo. Autechre in Aphex Twin sta verjetno najbolj znani imeni te scene. Vpliv te glasbe je bil velik in je segal tudi preko luže, kjer je John Beltran leta 1996 izdal Ten Days of Blue. Od takrat je nanizal dober ducat albumov, različno zvenečih, a se slej ko prej vedno vrne k prepoznavnim vplivom. Letos je pod imenom Placid Angles izdal album, ki je prežet z devetdesetimi. Melodije, zven sinta, vse, čisto vse diši po tem desetletju. Vzdušje je pozitivno in vzneseno. Skladbe s plesnim utripom za domačo rabo se izmenjujejo s prijetnimi ambientalami. Nostalgija na kvadrat. Bolj sodobno sicer zveni Gacha Bakradze, a se tudi on vrača v devetdeseta: v chill out sobane ter k Plaidu in Black Dogu. 9 skladb, 43 minut. Idealna dolžina. Zaradi tega je Obscure Languages eden izmed najbolj kratkočasnih albumov letošnjega leta. Meje se sicer premikajo drugje, a Touch the Earth in Obscure Languages sta sveži variaciji že slišanega.

Glasbeno 2021, prvič

Štirje albumi, ki zvenijo, kot da niso namenjeni nam. Bolj spominjajo na izvajalčeve monologe, na navznoter obrnjena šepetanja, ki sledijo neznani osebni enačbi. In štirje, ki ne ponudijo nič novega, a so vseeno zelo fajn.

Carmen Villain – Sketch for Winter IX: Perlita

Arushi Jain – Under the Lilac Sky

Nala Sinephro – Space 1.8

Bendik Giske – Cracks

Eterični glasovi in zvoki flavte na EPju Sketch for Winter IX: Perlita sicer spominjajo na najhujši new age, a je glasba Carmen Villain osredotočena in oprijemljiva, kar ni ravno značilno za omenjeno sceno. Prav tako album preveva sladkogrenko vzdušje, ki te drži od začetka do konca. Edina pomanjkljivost izdaje je njena dolžina. 6 skladb, 27 minut. Dobro, da novi album izide naslednje leto. Tudi Arushi Jain je blizu new agerski poljubnosti. Na svojem prvencu združuje indijsko glasbeno tradicijo s toplim brbotanjem sintetizatorja. V najboljšem primeru, ko se srečata njen glas in sintetične sekvence, je Under the Lilac Sky pravo razodetje. Album vsebuje tudi nekaj poklonov Terryju Rileyu ter ravno dovolj ezoterike in mistike. Slišimo tudi nekaj dolgoveznih delov, ampak zaradi njih tisti najlepši zasvetijo še bolj svetlo. Topli sinti brbotajo tudi na albumu šele 22-letne Nale Sinephro. Space 1.8 zveni kot tista jutra ob vikendih, ko se ti nikamor ne mudi. V mehko peno zavit tok, ki črpa iz tradicije spiritual jazza. Album zveni zelo intimno, kot da ga je Sinephro posnela doma med štirimi stenami. Vseh osem postaj diha počasi in doseže vrhunec z zaključnim, skoraj 18 minutnem lebdenjem v mikrokozmosu. Po mikrokozmosu se giblje tudi Bendik Giske, ki ne vzbuja pozornosti samo s svojim videzom, ampak tudi z ustvarjalnim pristopom. Vse, kar slišimo na albumu Cracks, prihaja iz saksofona. Naknadne obdelave je malo, ravno toliko, da glasba še pridobi na intimnosti. Giskejevo ekspresivno igranje sega od rahle sapice do divjega viharja. Na albumu so skladbe, kjer je zvok saksofona neprepoznaven, spet drugje bolj jasen. Giske seveda ni prvi s takšno idejo; pred desetimi leti je Colin Stetson izdal čislani album New History Warfare Vol. 2: Judges. Oba pa je prehitel Dickie Landry, ki je že konec sedemdesetih eksperimentiral z zvoki saksofona. Če se mi je Stetson vedno zdel bolj metal, je Giske art school: glasba za umetniške instalacije in plesne predstave.

Hammock – Elsewhere

Trigg & Gusset – The Way In / Black Ocean

Andy Stott – Never the Right Time

Novi album dueta Hammock je enak prejšnjemu, predprejšnjemu in predpredprejšnjemu. In še kakšnemu prej. I listened to this exact same album in 2006, pravi en komentator na strani Rate your own Music. Jaz tudi, ampak ni boljše glasbe za tisto obdobje leta, ko so dnevi čedalje krajši ter se življenje hitreje umiri in upočasni. Torej še en krog? Ja, še en krog počasi premikajočih se procesiranih godal in atmosferičnega kitarjenja. Še en krog sentimentalne vznesenosti in pozitivnosti. Verjetno zadnjič, ampak letos še.

Še en krog tudi počasnega noir jazza, takšnega za zakajene bare in nočne sprehode po mestu. Zakaj? Zato, ker sem sucker za ta zvok in vzdušje. Trigg & Gusset nista prva in verjetno tudi ne zadnja. Bohren & The Club of Gore, Dale Cooper Quartet and The Dictaphones, The Kilimanjaro Darkjazz Ensemble in konec koncev: Angelo Badalamenti. Veliko jih je že bilo pred njima, zato je toliko bolj presenetljivo, da imata vseeno nekaj svojega. V letu in pol sta izdala dva albuma (The Way In in Black Ocean) in najboljše skladbe iz obeh tvorijo solidno spremljavo za vse Lynchevske trenutke življenja.

In še en krog odlično produciranega in zasanjanega šepetanja, ki pa postaja čedalje manj zapomljivo. Pred 10 leti je Andy Stott izdal Passed Me By in We Stay Together, dva EPja zlobnega in zamočvirjenega dub techna. Z njima je postal eden najzanimivejših producentov in imel je nekaj, kar je pomembno: takoj prepoznaven stil. Never the Right Time je okej, dobro zveni in še vsebuje nekaj temačnosti zgodnjih del. Nekatere skladbe pa so enostavno preohlapne in stavijo predvsem na atmosfero. Stil nad vsebino? Ja, ampak če je stil tako dober, se z veseljem peljem še en krog.