Za (ne)omahljivce: 18. Liffe_ – 13 jezer

Take filme kot je 13 jezer, si greš ogledat impulzivno. “13 desetminutnih posnetkov jezer. Statična kamera”. Se strinjam, ne zveni ravno kot najboj adrenalinska zadeva, a je vseeno zmagala radovednost. In druženje s prijateljem.

Malce pred sedmo uro zvečer, stopim v Kinoteko. Glede na nezgrešljive, učene izraze na nekaterih obiskovalcih sklepam, da je bila na projekciji vsaj polovica ljudi iz filmarskih logov, ki so si tudi prišli ogledat to čudo. Velikega osipa tekom predstave tako nisem pričakoval, saj sem sklepal, da je večina obiskovalcev točno vedela v kaj se spušča. Pred predstavo smo spoznali tudi režiserja, Jamesa Benninga, ki se je izkazal za simpatičnega možakarja, s smislom za humor (“Ne bom vam veliko izdal o filmu, če vam povem, da govori o trinajstih jezerih”). Pravtako nam je še namignil, da bomo verjetno sčasoma padli v film, začutili njegov ritem. Je pa bilo tudi iz njegovih besed zaznati, da pričakuje, da bo določeno število ljudi verjetno predčasno zapustilo dvorano.

In se je začelo. Prvo jezero. Gladina jezera, v ozadju hribi. Sončni vzhod. Sence, ki se počasi prikazujejo na okoliških hribih. Dobro, ima nekakšen efekt. Tekom gledanja sem imel občutek (ali pa je to bila posledica senzorne deprivacije in so si določene dražljaje možgani sami ustvarili), da je v vsakem posnetku bila nekakšna “poanta”: čedalje bolj gosto pojavljanje dežnih kapelj na površini jezera, postopno nabiranje megle na gladini, hipnotično valovanje ledu, ki pritegne fokus gledalca, počasno nastajanje nevihte ipd. Naj se še tako bizarno sliši, ampak nekatera jezera so bila bolj zanimiva kot druga – dogajanje je bilo bolj pestro, slišal sem več različnih zvokov, ki so razbili monotonijo nekaterih posnetkov. Čisto primarna filmska izkušnja torej, kjer gledalec samo gleda. Da mi je možganski center za besedno razumevanje začel okoli polovice filma štrajkati in sem si zelo želel slišati kakšno besedo, je logično. Težko je biti pozoren deset minut na en posnetek, saj naš psihični ustroj rabi določeno število (novih) dražljajev, da ostane pozoren. Na začetku je tako vsak posnetek zanimiv, a pozornost kmalu pade, saj so se redkokdaj pojavili še kakšni novi dražljaji, ki so me zdramili (npr. vodni skuterji, ladja, vlak). Gledalec tako tekom filma pade v nekakšno zamaknjeno, napol budno stanje, ki pa celo še olajša gledanje filma. Sčasoma sem začel iskati vzorce v valovanju, poslušati pravcati music concrete iz okoliških zvokov. Pravtako pa sem postal zelo pozoren na okoliške zvoke v kinodvorani: praskanje, odkašljevanje, presedanje, vrhunec dražljajskega dogajanje so bili definitivno odhodi nekaterih obiskovalcev, ki pa so bili redki. Na koncu smo si lahko še prebrali imena vseh jezer, posnetih v filmu, pravtako pa poslušali Benninga, ki se je vrnil in še odgovoril na nekatera vprašanja.

Za konec. Če upoštevam, da gre v bistvu za veliko ime eksperimentalnega filma, (a je bil dokaj slab zvok in mestoma oprana slika del tega?) sem pričakoval več. Film se na žalost večino časa ne premakne z osnovne premise “gledanja 13 jezer”, a v tistih posnetkih, kjer se, lahko povem, da nudi gledalcu določeno doživetje.

Uradna stran Liffe festivala.

Advertisements

One thought on “Za (ne)omahljivce: 18. Liffe_ – 13 jezer

  1. Film bi bil veliko boljše doživetje, če bi bil zvok boljši (predvsem statični hum je motil), slika pa je bila preveč zrnata, brezbarvna. Čakamo na holivudski rimejk 😉

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s