Za omahljivce: 18. Liffe_ – Ožigosani možgani & Analogni dnevi

Guy se spominja svojega otroštva, ki ga je preživel v svetilniku na otoku, kjer sta njegova starša (posesivna mama in prezaposlen oče) vodila sirotišnico. Pravtako se spominja, da sta otok obiskala amaterska najstniška detektiva Wendy in Chance Hale, ki sta raziskovala pojav poškodb na glavah otrok iz sirotišnice. Dobro, zmerno ekscentrična zgodba, a zakaj je bilo v dvorani samo približno 30 ljudi? Zato, ker vseeno ne gre za navaden film. Ožigosani možgani (Brand upon the brain) so posneti v stilu nemega filma, v katerem je edini zvok ženska naracija, ki opisuje dogajanje na platnu ter klasična glasba, ki spremlja film. Na začetku sem že imel občutek, da sem z izbiro filma ustrelil mimo, saj je izgledalo, kot, da bo ves skupaj le en velik kolaž impresij ter monologov, a se je stvar razvila v zelo gledljivo celoto. Še več, film te s svojo zanimivo zgodbo, nostalgično črno-belo tehniko, ekspresionističnim stilom, bizarnimi in srhljivimi dogodki ter odlično glasbeno spremljavo, dobesedno potegne vase in pričara gledalcu edinstveno izkušnjo. Eden izmed mojih favoritov festivala!

Višje sile so vplivale, da mi ni uspelo ujeti druge projekcije Analognih dnevov, zato sem se potrudil in prišel na tretjo. Pred ogledom filma smo na kratko spoznali mladega režiserja Mike Otta, ki nam je povedal nekaj o svojem filmu, nato pa nas prepustil projekciji. Film Analogni dnevi (Analog Days) so bili njegova “diplomska naloga” in res je bilo v filmu zaslediti nekakšno “pravilnost” v zajemanju določenih kadrov. Film opisuje življenje najstnikov v predmestju Los Angelesa. Teme so standardne (odraščanje, šolanje, rasizem, nasilje, spolnost) a se ne spomnim filma, kjer bi bile tako dobro predstavljene. Vsaka scena, vsak dialog ima nek pomen oziroma poanto. Z vsakim pogovorom režiser odstrinja eno tančico najstniškega razmišljanja in čustvovanja, tako, da na koncu gledalec dobi dober vpogled v njihov intimni svet. Redundantnih trenutkov v filmu skorajda ni, zato je gledalčeva pozornost od začetka do konca filma pritegnjena. Analogni dnevi so tudi film, kjer se režiserju, pri podajanju sporočila, ni treba zanašati na eksplicitne ter šokantne prizore nasilja in spolnosti (kot npr. pri Kids ali Ken Park), ampak mu to uspe na čisto preprost, “nespektakularen” način. Pravcati kalejdoskop usod ter nazoren prikaz mentalitete prebivalcev v določenem bivanjskem prostoru. Zelo dober film, ki bo upam, kmalu izšel na DVD-ju.

V filmu slišimo tudi odlično glasbo (Joy Division, Interpol, Clap you hands say yeah idr.), ki določene scene v filmu še bolj poudari in spravi do gledalca. Po projekciji se je Mike Ott vrnil in povedal še par stvari o filmu, nato pa razdelil nekaj mixtapov z glasbo iz filma ter plakatov. Večer se je končal na Metelkovi, kjer je Mike vrtel svojo najljubšo glasbo ter tako zaključil poseben filmski večer.

Uradna stran Liffe festivala.

Film Analogni dnevi me je obenem spomnil na edinstvene Clap your hands say yeah in na tale komad, ki se je pojavil tudi v filmu.

Advertisements

One thought on “Za omahljivce: 18. Liffe_ – Ožigosani možgani & Analogni dnevi

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s