Mesec: december 2007

Best of 2007 – Filmi, ki sem jih gledal v letu 2007 in ki nikakor niso samo iz leta 2007

Moje filmsko leto 2007. Ožji izbor.

51v0j1tmr0l_aa240_22.jpg

Končno sem pogledal originalni Solaris, kateremu ne bi škodilo, če bi bil za eno uro krajši, v kriminalki The Wicker Man (seveda originalu!) sem izvedel, kaj se zgodi, če se pečaš s pogansko kulturo, med pozabljenimi filmi izbrskal kontroverzni Cruising, kjer se Al Pacino potika po gay sceni, začel videti smisel v Mean Streets, se spoznal s francoskim novim valom (Breathless), pogledal tretjič – in za dolgo časa zadnjič – Apocalypse nowRedux, bil očaran nad starim japonskim filmom Harakiri, našel pesimistično odo tehnologiji Demon Seed, iz zgodovinske pozabe potegnil poljski arty science fiction On the silver globe, krpal luknje pri Argentu in Fulciji (z zmerno dobro Opero ter dokaj slabima City of the living dead ter New York Ripperjem), sprejel Scarfacea končno kot enega izmed svojih najljubših, si pogledal še kultni Dawn of the Dead, ter obnovil mojstrski Fight Club.

51sh0wf25wl_aa240_.jpg

Pravtako sem s Casino Royalom spet dobil zaupanje v James Bonda, se (predvsem) vizualno naslajal nad 300, izgubljal čas s filmi kot sta Stealth in Into the blue, bil zelo razočaran (glede na prvi del!) nad The Hills Have Eyes 2 in Colour me Kubrickom, užival pri neo-noiru Bricka, videl prvo dobro Saw instalacijo (Saw 3) ter se čudil ob precenjenih Children of men, Pan`s Labyrinthu, Bournovi trilogiji, Little miss sunshine ter totalno nepotrebnih Snakes on a plane. Bil sem tudi zgrožen ob neoriginalnosti filma Captivity, videl, da tudi Justin Timberlake zna igrati (Alpha Dog, Black Snake Moan), izbrskal tragični in krvavi May, še enkrat videl, da Christian Bale ne more igrati v slabem filmu (Harsh Times), dobil vpogled v življenje Junga (The soul keeper), vzljubil Coline Serrau (Start Walking) ter videl zelo originalni Bubba ho-tep.

51t9is8del_aa240_33.jpg

Doživel sem tudi nadrealistični show Johnny Deepa v Tretjih Piratih, bil resen ob Ricky Bobbyju in malce bolj nasmejan pri Blades of Glory, bil v manjšini, ki jim je bil všeč The Good Shephard ter v večini, ki jim je bil všeč Petelinji zajtrk. Bil sem zadovoljen ob Syriani in malce manj ob Blood Diamondu, zmajeval z glavo pri The Fountain, bil začaran s strani Aelite, kraljice Marsa, priklenjen ob ekran pri 28 Days Later, pričakoval več od Vacancy, smejal pri Buffalo Soldiersih in Blaculi ter si končno upal pogledati Hellraiserja.

Našel sem tudi svojo novo zajebantsko trilogijo v Ocean`s 11, 12 in 13, videl moje nove najljubše akcionerje (Transporter, Transprter 2, Crank in Danny the Dog), bil zmeren fan Grindhousea, trepetal ob Klopki in Gruzu 200, bil zelo navdušen nad Jar Cityjem ter si upal v območje eksperimentalnega filma (13 jezer). Ogledal sem si tudi Maškarado in Instalacijo ljubezni, dva zelo kul slovenska filma, bil na Antarktiki s pingvini (March of the Penguins), užival ob simpatičnem Knocked Up-u ter dal Vonneguta spet na prioritetno listo branja (Mother Night).

Videl že drugič Blade Runnerja v kinu… in prvič po nekaj letih zdržal celo leto brez Sergio Leoneja

Advertisements

Best of 2007 – Glasbeni albumi, ki sem jih v letu 2007 največ poslušal

Moje glasbeno leto 2007. Izbor. Brez vrstnega reda.

39246inrainbows.jpg

Radiohead – In Rainbows

Kid A in Amnesiac sta bila prelomna, Hail to the Thief baročna stagnacija na zelo visokem nivoju, In Rainbows pa kljub nekaterim spremembam (manj elektronike, več kitar) ostaja na preverjenem terenu že slišanega melanholično-sivega. Brez revolucije, a vseeno še vedno zelo dobro.

35536kala.jpg

M.I.A. – Kala

To ni hip-hop. To ni dancehall. Je oboje in še kaj zraven. Mogoče to lahko še najenostavnejše rešimo z besedno zvezo urbana glasba, torej z zvezo, ki ne pove veliko, a obenem da vedeti, da imamo opravka z eksplozivnimi ritmi ter besedili s politično konotacijo. Prava džungla zvokov, v kateri se skrivajo plemenska tolkala, posemplani The Clash in The Pixies, repajoče sirote iz Šri Lanke, neutrudljivi Timbaland ter kopica drugih elementov, zaradi katerih Kala diši po “ulici”. Udarno!

puna-syndicate-ep.jpg

Puna Syndicate – EP

Slovenca. Organski instrumentalni hip-hop z “živimi tolkali”, ki pa z vsakim ritmom posega še na področje afrobeata, duba, minimal jazza in elektro-funka. Zelo obetajoče!

29859stardestroyer.jpg

Alex Delivery – Star Destroyer

Ta skupina zmore vse. Folk, elektronika, rock, music concrete, krautrock. Eni izmed mnogih vzorov: Can in Neu!.
various-artists-signia.jpg

Pure H – Signia

Deset priredb enega komada primorske skupine Pure H. “Krivci” so: Eraldo Bernocchi, Dj Surgeon, P.C.M., KK Null in še mnogi drugi. Dark ambient, industrial, drum & bass, noise, minimal. Vse, kar lahko ponudi moderna elektronska glasba, na enem mestu!

31749cross.jpg

Justice – Cross

Francozi spet na udaru! Tokrat z umazanim elektro pogonom Justice, ki na svojem prvencu plesno glasbo do iznemoglosti melje, lomi, filtrira in centrifugira. Robato in privlačno mračno!

panda-bear.jpg

Panda Bear – Person Pitch

Verjetno najboljša sončna pop psihadelija po Beach Boysih. Kompleksen, večplasten album, s prelepimi melodijami!

burial.jpg

Burial – Untrue

Dubstep. Ena izmed bolj zanimivih frakcij elektronskih produkcij zadnjih nekaj let. In to je trenuten vrhunec tega gibanja: Burial, skrivnostni angleški producent, čigar identiteto pozna le peščica ljudi. Untrue je kompleksna celota prestopajočih se ritmov, mračnih zvočnih kolažev in žalobnih vokalnih samplov. Melanholično.

prins.jpg

Prins Thomas – Cosmo Galactic Prism

Miks leta! Prins Thomas je norveški producent, ki je za pričujoča dva CD-ja zbral najbolj bizarne in obskurne komade iz glasbenene zakladnice. Vohunski funk, easy listening, claydermanski kič, utripajoč elektro, deep house, big band orkestri, bebavi lo-fi eksperimenti, synth-disco in še vsaj sto drugih zvrsti v kontinuiranem poteku. Sproščujoče in plesno hkrati!

Poslušamo glasbo: Novy Svet – Chappaqua (2001)

novi_svet_3.jpg

Težko je to glasbo opisati, a še težje jo je bilo najti. Novy Svet sem prvič silšal na radiu leta 1999. Takrat so jih vrteli v miksu skupaj s kanadskimi postpostpost elektroniki/rockerji Re:mnant. Dobro, Re:mant sem še nekako našel, ker je napovedovalec omenil, da je njihov album izšel pri znani kanadski založbi Constellation, ampak Novy Svet… Kot prvo se je zapletlo pri imenu Novy Svet. Nowy Swet, Nowy Sweat, Novy Sweet? Naslova albuma nisem niti poskušal rekonstruirati… A je bil še en problem… Na radiu so oba albuma tako dobro zmiksali skupaj, da natanko sploh nisem vedel, kateri komadi spadajo k enim in kateri k drugim. Re:mnant sem nabavil ter gotovil, da se na njhovem albumu ne nahaja niti polovica komadov, ki so bili meni tako všeč… Shit, bo treba nabaviti Novy Svet…

In tekla so leta in prišlo je leto 2004, ko sem končno ugotovil za katero skupino gre. Enkrat sem prinesel Novy Svet k moji prijateljici, ki razume špansko – ja, pojejo predvsem v španščini. Zaradi slabe kvalitete zvoka, mi sicer ni mogla preveč pomagati, a je povedala: “Zakaj pa ni enostavno Novy Svet”? “Da bi stvar bila tako očitna?”, vprašam. Zakaj pa ne, odgovori, jaz pa pogledam na internet in vidim, da je imela prav. Končno. Hitro pišem na Rec-Rec, ki mi ga zrihta v nekaj tednih.

In zakaj torej gre? Novy Svet je avstrijsko-italijanski projekt, ki na albumu Chappaqua kombinira različe glasbene elemente. Predstavljajte si obmejne trubadurje Calexico; zdaj pa jih zaprite v klet, napolnite z acidom, jim dajte v roke akustično kitaro in sampler ter jim zapovejte naj pojejo v španščini. Pevec se dere, mrmra, včasih samo recitira, spet drugič baladira in tretjič zaklinja. Po kitari se udriha, okoli poslušalca pa švigajo, se zatikajo in škripajo razni sampli, efekti, celo kakšna perverzna simfonična suita. Ampak če bi ostalo samo pri tem… Vmes so Novy Svet tudi elektroniki. Takrat ga veselo šumijo in prasketajo, v svoje ekskurzije vlečejo preparirane klavirje, srhljiva vokalna zavijanja ter tako razširjajo polnokrvno klavstrofobijo. V angleščini zapojejo šele na zadnjem, skritem komadu, kot, da bi želeli povedati, da tudi to znajo.

Kaj slišim? Minimalistično elektroniko. Lo-fi Calexico in divjake The Baptist Generals. Fragmente Morriconeja. In tisti faktor X, ki jih dela unikatne ter posebne. Neponovljivo!

Eh, Vangelis, zakaj? oziroma Blade Runner Trilogy – 25th Anniversary Edition – Epilog

3421_.jpg

Eh, Vangelis, zakaj? Najprej smo 12 let čakali na prvo uradno verzijo soundtracka in zdaj 13 let na prvo uradno izdajo, ki vsebuje dodatne komade. Vmes smo se tolažili z raznimi bootlegi (priporočam predvsem Esper edition) in se bomo kot izgleda z njimi tolažili še naprej.

Pred kratkim sem objavil novico, da bo končno izšla popolna verzija soudtracka filma Blade Runner. A sem se motil… Glede na komentarje na Amazonu, tudi ta izdaja ne prinaša vseh komadov, ki smo jih lahko slišali v filmu in na bootlegih, tretji CD, z novimi komadi, pa je baje čisto neuporaben. Škoda. Mogoče pa čez pet, deset, petindvajset let.

Gledamo filme: Knocked Up (2007)

ku1.jpg

Najstniška komedija za vse tiste, ki ne marajo najstniških komedij. V večini takšnih filmov se ljudje zadevajo, seksajo vse povprek, imajo težave s šolo, policijo in starši. Knocked Up v prvi polovici ostaja na tem teritoriju, a se počasi preseli na področje, ki ga večina takšnih filmov ne pokriva več. One-night stand med Benom in Katherine rezultira v nosečnosti, kar pomeni, da sta oba čez noč postavljena pred nove zahteve in odgovornosti. In obema ni lahko: Ben se večino časa zakaja s prijatelji ter dela nekoristne stvari, Katherine pa je ravno dobila perspektivno službo na televizijski postaji. Zavežeta se, da bosta poskušala biti kos nastalemu problemu, a na poti do tega, bosta morala rešiti še veliko medsebojnih razprtij, preko katerih glavna lika osebnostno rasteta in se čedalje bolj zbližujeta.

Knocked Up je presenetljivo lepo gledljiv film, z lahkotnim potekom. Je drama in komedija hkrati, a ne pretirava ne z enim ne z drugim. Nezahtevno, a simpatično!

Gledamo filme: Electroma (2006)

medium_electroma_poster.jpg

Če so si Kraftwerki upali med ljudmi postati roboti, gre francoski glasbeni duo Daft Punk v drugo smer. V svojem prvem filmu, Electroma, si upata med roboti postati človeka. Odpravita se v mesto, v laboratorij, kjer ju spremenijo v človeka. No, pač premažejo njune robotske čelade z umetno maso, jima naredijo obraze ter pošljejo spet na cesto. A biti človek med roboti je težko, saj jih le-ti začnejo zasledovati, obenem pa jima sonce začne topiti “obraz”. Deziluzionirana se nato odločita, da se bosta vrnila tja od koder sta prišla – v puščavo.

To, kar zveni kot dober material za 20 minutni kratki film, na žalost pankovca potegneta na 70 minut. Za to uporabita vse možne trike: od dolgih in počasnih kadrov, snemanja iste scene z različnih zornih kotov, do počasnih zoomov, velikega števila panoramskih posnetkov itd. Da, na žalost je Electroma neke vrste eksperimentalni film, brez dialogov, ki skuša dokaj tanko zgodbo oziroma sporočilo nadoknaditi z impresivnimi vizualijami. Včasih filmu to kar dobro uspe, a večinoma se Electroma vleče in gledalca predvsem dolgočasi. Neobvezno.

Čakamo na glasbo: Blade Runner Trilogy – 25th Anniversary Edition

vangelis.jpg

Letošnje leto bo v imenu Blade Runnerja. Dobili smo The Final Cut, torej končno verzijo filma, kakršno si je zamislil Ridley Scott, pa mu je leta 1982 ni uspelu posneti – pravtako pa bomo dobili celoten soundtrack, ki ga je za film naredil grški komponist Vangelis. Do zdaj je edina uradno dosegljiva verzija bila le tista iz leta 1994, na kateri pa manjkajo nekateri komadi, ki so se v filmu pojavili. Množico bootlegov, ki so se začeli pojavljati vse od izida filma, bo tako končno nadomestil uraden in popoln soundtrack imenovan Blade Runner Trilogy, ki bo vseboval 3 CD-je:

  • na prvem CD-ju se bo nahajala remastered verzija soundtracka, ki je izšel že leta 1994
  • na drugem CD-ju se bodo nahajali vsi ostali komadi iz filma, ki še nikoli niso izšli na nobeni uradni izdaji (razen seveda na raznih bootlegih)
  • na tretjem CD-ju pa se bodo nahajali čisto novi komadi, ki jih je Vangelis naredil za 25. obletnico filma

Vangelisov Blade Runner je eden izmed najboljših (in najlepših) soundtrackov vseh časov. Krasijo ga mogočni synthi zvoki, brez katerih bi bil film le pol tako dober.

Poslušamo glasbo: Sand – The Dalston Shroud (2006)

thedalstonshroud.jpg

Sand so ena izmed najbolj originalnih skupin zadnjih nekaj let. Njihov prvenec Beautiful People Are Evil (1999) so v medijih celo opisali kot death-metal jazz, kar niti ni bilo daleč od resnice. Gre za izjemno pronicljivo skupino, ki z lahkoto struži in žaga, se nato na naslednjem komadu gre free-jazz rock in spet na naslednjem s kontrabasom in pozavno ustvarja takšen postrock, ki bi moral dobiti vsaj še dve predponi, da bi ga zadostno opisali. Skupino je zelo težko opredeliti, saj je že na prvencu pokazala vso svojo osupljivo širino: rock, ki se mestoma staplja že v grind/metal, elektronski efekti in bojna pozavna, ki se popolnoma prilega ostrim kitaram. Tako zveni revolucijo, tako se stvari spreminja. Na drugem albumu Still Born Alive (2002) se je revolucija nadaljevala in prehajala že v anarhijo. Alle gegen alle oziroma, ko poslušalcu med bojnimi kitarami in trobili ne preostane drugega, kot, da si še sam nadene plinsko masko in gre na ulico – vseeno proti komu, samo da gre. Still born alive zveni kot konec družbe, kot konec sveta, kot konec vsega. Dva albuma, dve mojstrovini in lani, tretji album z naslovom The Dalston Shroud.

A začetek novega albuma je predvidljiv in dokaj nezadovoljiv. Kendoki in The Dalston Shroud sta dve variaciji že slišanega in perfekcioniranega. Vse je spet na mestu: Kitare se vrtijo, efekti švigajo in trobila pojejo – a je na prejšnjih albumih zvenelo to vseeno boljše. Tudi gostovanje avstrijskega pevca Louieja Austena na Doctor cropu je nezanimivo, poslušalec pa že nemiren. Stvari se začenjajo izboljševati s komadom Stick eyed bug man, na katerem gostuje neverjetna eksperimentalna vokalistka Maja Solveig Kjelstrup Ratkje (!), ki malce zaspani in anemični skupini, spet vrne tisti revolucionarni element. V tem komadu je skupina spet v vrhunski formi, prodorna in eklektična. Začne se z urnebesnim primal krikom Maje, nato pa prevzame vajeti skupina, ki zveni kot razpuščen jazz band s pokvarjeno ritem mašino. Komaj si poslušalec sešteje, kaj je pravkar poslušal, ga že preko kratkega in intenzivnega Summer Lightning Pt.2, skupina pripelje do vrhunca albuma, komada Lal K, na katerem spet gostuje Maja. Najprej dobri dve minuti poslušamo njen srhljivo modificiran glas , ki ga nato začenjajo podpirati globoki basi, ki pa komadu še vedno ne dajo trdne smeri. Maja žvrgoli, se prebuja in spet skriva, kriči, maksimalno izkorišča svoj glas. Spremljati jo začnejo distancirane kitare, ki se stapljajo v Majino monotono valovanje. Zraven se priključi še pozavna, ki v istem razpoloženju dodaja svoje. Kitare se zgostijo in pospešijo, nato pa okoli šeste minute in pol v komad vstopi oster in žgoči ritem, ki dokončno odpre pekel. Efekti doživijo erupcijo, Maja pa se še enkrat pošteno in predvsem katarzično »sprazni«. Škoda le, da takih eksperimentalnih izletov na albumu ni veliko, saj se že naslednji, Light Bender, vrača na že preverjen teren »žaganja«, ki ga je skupina postulirala na prejšnjih izdelkih. A to vseeno ne pomeni, da album do konca ni več zanimiv. Omeniti velja še postapokaliptično Bearded Angel ter v svoji monotonosti zelo intenzivno Summer Lightning Pt.1.

Kljub nekaterim zelo dobrim komadom, na splošno The Dalston Shroud ni tako dober kot prejšnja dva albuma. Prav tako skupina ne zveni več tako novo in originalno. The Dalston Shroud lahko označimo kot prehodni album, saj skupina na njem še ponavlja nekatere že osvojene veščine, a se hkrati ogleduje po novih, zelo vznemirljivih terenih. Kam jih bo vodila pot na naslednjem albumu je zelo težko napovedati, a eno je jasno – še vedno so preveč unikatni, da bi bili za odpis.

Na strani založbe Soul Jazz records lahko slišite sample iz vseh treh skupininih albumov, nekaj komadov pa tudi na njihovi Myspace strani ter na njihovi uradni strani.

Poslušamo glasbo: M.I.A. – Kala (2007)

200px-mia-kala.jpg

M.I.A. je bila leta 2005, s svojim prvencem Arular geheimtip vseh tistih, ki so se naveličali dolgčasa iz Amerike. Reči temu hip-hop bi bila žalitev, dance-hall pa podcenjevanje. Karkoli že, Arular je bil kul, pravcati plesno-političen manifest, z minimalističnim zvokovjem ter dobro dozo nekorektnosti. Amerika jo je opazila in vprašanje je bilo kako bo to vplivalo na njen drugi album. A se gospodična Arulpragasam ni dala posrkati in prilagoditi. Njen drugi album, Kala zveni še bolj surovo, ostro in brezkompromisno kot prvenec. Na njem gostuje celo Timbaland, a se to ne pozna na zvoku – celo še več! – M.I.A. ga je ležerno vrgla kot gosta šele na zadnji komad in s tem pokazala kdo je glavni v hiši. Kala je v primerjavi s prvencem tudi zvokovno bolj barvita in raznovrstna. Na njem najdemo pravcate plesne bombe, politična hujskanja in pričevanja, čistokrvni Bollywood meets disco (Jimmy), prav tako pa tudi skrbno strukturirane zadeve in raznovrstne eksperimente – nekje vmes pa si M.I.A. celo vzame čas za citiranje skupine The Pixies! Čeprav se na trenutke zdi, da bo album počil od vseh možnih zvokov ter idej – in po kvaliteti komadov ni ravno enakomeren – je Kala vseeno eno izmed letošnjih obveznih poslušanj. Prava džungla zvokov, v kateri ne manjkajo niti plemenska tolkala niti ulične sirote Šri Lanke, ki na albumu odrepajo svoje verze!

Kala je moderna urbana godba, ki diši po ulici in vrača zaupanje v glasbo. Melanholični Paper Planes je komad leta!

Bird Flu

Paper Planes

Poslušamo glasbo: Alex Delivery – Star Destroyer (2007)

51wmqlbdsul_aa240_.jpg

Alex Delivery so multinacionalni projekt (je Bozic celo slovenska korenina?), ki je s svojim prvencem letos dodobra opozoril nase. Predstavljajte si škripajoč začetek, kvazi folk, zlomljen rock oziroma karkoli že slišimo v prvih nekaj minutah. Komad steče, a se obenem po dveh minutah in pol vprašaš, kaj sploh bodo še počeli nadaljnjih sedem minut. Vokal se umakne, bobni tudi, nekaj minut slišimo samo še elektronsko sekvenciranje in skeniranje, nato pa okoli petih minut prigalopirajo konji in zadeva se sprovede v neusmiljen krautrock, ki ropota in se opleta kot, da je sodni dan. Sledijo efekti, medtem ko ostane ritem čvrst in v tej dimenizji se Alex Delivery približujejo biomehaničnem kolektivu Can. V zadnji tretjini ga začenjajo celo malo improvizirati in se v sklepni minuto vrnejo na začetek. Vokalni začetek, dolgi inštrumentalni del ter spet vrnitev na začetek je formula, ki kar kriči po progresive rocku – in to po tistem najhujše vrste iz sedemdesetih, a hvalabogu Alex Delivery ostanejo konkretni ter odnehajo pri meji desetih minut. Ampak to je šele začetek oziroma prvi komad imenovan Komad.

Na splošno je album sestavljen iz treh daljših, skoraj že epskih komadov, ki jih vmes prekinejo krajši zapisi. Le-ti zaradi svoje kratkosti skoraj že delujejo kot interludi, torej le kot vezivni členi in v družbi ostalih treh »kompozicij« skoraj ne vzdržijo naziva komad. Zmagovita formula Komada se še enkrat ponovi v Milanu, kjer nas spet najprej čakajo ženski/moški vokali, ki se nato pretopijo v lahen drnec, v pravi motorik ritem. Sledi kozmični kraut ter kulminacija v vrhunec, ki se pojavi okoli šeste minute in pol. Na koncu je chill out, coming down z musique concretom in klasičnimi inštrumenti. Iz Milana, se preko kratkega in karnevalskega Scotty Star Destroyer prevesi v Sheath-Wet, v zadnjo epsko stvaritev na Star Destroyerju. Tukaj se Alex Delivery pustijo nositi in peljati z minimalnimi spremembami vse do nekje sedme minute. Ko počasi že zaidejo, se pri sedmi minuti pojavijo konkretni bobni, ki razpuščeno gmoto speljejo v bolj fokusirano smer. Bobni poživijo zvok in komad suvereno pripeljejo do enajste minute.

Krautrock, artrock, folk, musique concrete in še kaj lahko slišimo na tem vznemirljivem prvencu. Elementi so znani, a spravljeni v tako kombinacijo, da bi lahko rekli, da gre za nekaj novega. Perfektno to še ni, ker se včasih skupina v svoji igri preveč zaigra ter pozabi na »delo«, a kljub temu je Star Destroyer eden izmed najbolj zanimivih in najboljših albumov letošnjega leta!

 

Na tej strani lahko slišite celoten Star Destroyer!

Dva (sicer zvočno ne ravno kvalitetna) posnetka, ki sta ujela skupino v “inštrumentalnem drncu”. Na odru izgledajo kot ena velika happy hipi komuna:)

Milan

Sheath Wet