Mesec: januar 2008

Gledamo filme: March of the Penguins (2005)

penguins.jpg

March of the Penguins je kvazidokumentarec o pohodu cesarskega pingvina, ki se vsako leto odpravi na 20 dni dolgo potovanje na paritveno območje, imenovano Oamack. Film povezuje moški in ženski narator, ki dogajanje opisujeta na skoraj že poetičen način. Film je prava paša za oči, saj vidimo prelepe ledene pokrajine Antarktike, impresivne podvodne posnetke ter seveda veliko pingvinov. Ki jim ni lahko. Naravna selekcija dela svoje, kar pomeni, da je za parjenje že v osnovi preveč samic, da hrane primanjkuje in da leden mraz pobira svoje žrtve, tako med odraslimi, kot tudi še nerojenimi pingvini.

Film je narejen na tak način, da gledalcu skuša usodo pingvinov približati – počloveči jih do te mere, da se v gledalcu sprožijo vsa prosocialna čustva, predvsem pa empatija. Usode pingvinov se gledalca dotaknejo, le-ti postanejo “osebe”, film pa tako preseže nivo navadnega dokumentarca. Lepo!

Advertisements

Poslušamo glasbo: Eric Copeland – Hermaphrodite (2007)

eric-copeland-hermaphrodite.jpg

Eric Copeland je član skupine Black Dice, ene izmed najbolj radikalnih zasedb zadnjih nekaj let, ki vedno znova premika meje kitarske glasbe. Osnovno celico rocka (bobni, bas, kitara) skupina od albuma do albuma čedalje bolj pretaplja, modificira in transformira v čiste efekte, skoraj že pisane zvočne teksture, kar ima za posledico, da na zadnjih albumih Black Dice zvenijo skoraj že kot “elektroniki”.

Copeland na prvencu ostaja zvočno dokaj blizu svoje matične skupine, a vseeno v njegovih komadih prevladuje en element – razne, skoraj že srhljive vokalne manipulacije, ki dopolnjujejo in bogatijo, mestoma (preveč) minimalne kompozicije. Hermaphrodite včasih spominja na zgodnje elektronske eksperimente avantgardistov, drugič spet na začetke industriala, a najbolj potegne, ko Copeland zmeče vse na en kup in se prepusti toku deformiranih vokalov ter ritmov. Album vedno znova razburja poslušalca, ga postavlja na preizkušnjo s težko poslušljivimi zvoki, ga tudi živcira s preveč monotonimi in ponavljajočimi izseki, a ima vedno pripravljeno tudi kakšno dih jemajočo zvočno izkušnjo – npr. ko Copeland pri Green Burrito naloži teksturo čez teksturo, skoznje spusti še deformirane vokale in vse skupaj spoji z modificiranim, zlomljenim ritmom ali ko skozi svoje kanale spusti džungelsko pleme (La Booly Boo) oziroma ko iz koščkov konstruira folk, ki spominja na retardirane Animal Collective (Spacehead). Le za najpogumnejše!

Gledamo filme: Mother Night (1996)

220px-mother_night_film.gif

Haifa, 1961. Howard W. Campbell (igra ga zelo dober Nick Nolte) čaka v svoji zaporniški celici na sojenje za vojne zločine ter piše svoje memoare. Campbell se je rodil v Ameriki, a se je po prvi svetovni vojni s starši preselil v Nemčijo, kjer je delal kot pisec gledaliških iger. Hitro se je začel vzpenjati po družbeni lestvici in se začel družiti s političnimi in družbenimi veljaki predvojne Nemčije. Pred začetkom druge svetovne vojne ga kontaktira John Wirtanen (John Goodman), ki mu predlaga, da postane ameriški vohun.

Med drugo svetovno vojno postane Campbell glavna figura Göbbelsovega propagandnega stroja. Preko radia ima antisemitske govore in se pred svojimi ameriškimi rojaki ponaša za zadnjega svobodnega Američana, ki ni podlegel diktatom židovskih veljakov. Cambpbell se dobro vživi v svojo vlogo, bere nacistične tekste, a z dobro premišljenimi pavzami, odkašljenjevanjem in spremembami v intonaciji, daje tudi Američanom koristne informacije o dogajanju v Nemčiji. A politika ga ne zanima nikoli. Njegovi dve največji ljubezni sta umetnost in žena, igralka Helga, za katero piše gledališke igre.

Ob koncu vojne Campbella ujamejo, a vmes poseže Wirtanen, ki mu ponudi novo identiteto. Campbell se potuhne v New Yorku in poskuša zaživeti znova, a ga njegova vojna preteklost začne kmalu dohajati. Najdejo ga pripadniki Bele bratovščine, ki ga smatrajo za svojo inspiracijo, pravtako pa se začne vsesplošen lov na vojne zločince. A to je le začetek intenzivnega dogajanja, zaradi katerega postaja film čedalje bolj tragičen in heavy.

Mother Night je nastal po literarni predlogi istoimenskega dela Kurta Vonneguta. Knjige nisem bral, a film preveva tista »vonnegutska« tragičnost in hkrati tudi grotesknost in absurdnost, tako značilna za njegove knjige. Mother Night je mestoma že zelo creepy film o tragičnem liku, Campbellu, možu, ki na koncu v očeh drugih in sebe, postane to, za kar se pretvarja – nacistični zločinec.

Pretresljiv film, ki še dolgo ostane z gledalcem.

Gledamo filme: Nineteen Eighty-Four (1984)

1984.jpg

Nineteen Eighty-Four je rutinska filmska adaptacija literarnega klasika, ki ga je napisal George Orwell. Zgodba je seveda skoraj že ponarodela: v državi imenovani Oceania, vlada totalitarni Big Brother, ki nadzoruje svoje prebivalce, cenzurira novice, spreminja preteklost, briše besede iz slovarjev in tako vpliva na realnost, ima kontrolo nad spolnimi odnosi, miselnimi procesi ipd. Cenzor Winston, glavni apatični protagonist (igra ga prepričljivi John Hurt), se zaplete s tovarišico Julio. Uredita si svoj intimni kotiček v predmestju, kjer se predajata brezskrbnemu življenju. Poskušata si ustvariti raj, ki bi bil daleč od avtoritarnih kontrolnih in opazovalnih mehanizmov Big Brotherja. A sreča ne traja dolgo…

Nineteen Eighty-Four se zvesto drži literarne predloge ter zajame vse poglavitne točke in ideje, zaradi katerih je knjiga vedno aktualna ter sveža.

Čakamo na glasbo: Beck – Odelay (Deluxe Edition)

beckhl2l_aa240_.jpg

Končno! Eden izmed mojih najljubših albumov vseh časov, Beckov Odelay, ki je izšel leta 1996, bo doživel Deluxe tretma. Kaj to pomeni? To pomeni, da ga bodo lepše oblekli, mu prečistili zvok ter dodali še nekatere komade (vsega skupaj 19!), ki jih ni bilo na originalnem albumu. Album bo izšel 29. januarja, vseboval pa bo 2 CD-ja in novo naslovnico (glej zgoraj!).

Na prvem CD-ju se bo nahajalo 14 že znanih komadov (npr.: Devil`s haircut, The new pollution ali Where it`s at), plus trije bonus komadi: Deadweight (iz soundtracka A life less ordinary) ter dva, Inferno in Gold Chains, ki sta nastala na snemanjih za Odelay, a nista bila uvrščena na končno verzijo albuma.

Drugi CD bo vseboval 3 remikse (med drugim Aphex Twin remiks komada Devil`s haircut ter UNKLE remiks komada Where it`s at) in množico B-sideov.

Odelay je eden izmed najboljših albumov vseh časov in predstavlja nekakšen vrhunec eklektičnih in “everything goes” devetdesetih. Na Odelay tako slišimo rock, naslednjo sekundo že folk in country, nato elektro in hip-hop, vseskozi pa originalno in kreativno glasbo, ki poslušalca s svojimi nenadnimi obrati in zasuki, še zdaj, dobrih 11 let po izidu vedno znova preseneča.

Gledamo filme: The Butterfly Effect (2004)

butterfly.jpg

Evana (igra ga zelo prepričljivi Ashton Kutcher) že celo življenje mučijo nenadne izgube zavesti. Zdravniki mu zato svetujejo naj si piše dnevnik in na tak način poskuša rekonstruirati svoje spomine. Kmalu ugotovi, da se lahko preko svojih zapisov vrača v preteklost in pomembno vpliva na potek svojega žvljenja ter življenja svojih prijateljev. A se nekaj vedno zalomi: pomaga enemu, se zgodi kaj hudega drugemu, pomaga drugemu, jo skupi tretji. Skozi celoten film se tako Evan obsesivno vrača v preteklost in skuša doseči dober izid za vse. Kmalu ugotovi, da to ni možno, zato se odloči za potezo, ki pripelje do edinega logičnega konca tega napetega filma.

The Butterfly Effect je dober film, ki se zelo nazorno poigrava z idejo “kaj bi bilo, če bi bilo” ter gledalca vse do konca pušča v negotovosti. Priporočam.

Poslušamo glasbo: Harmonia – 1974 (2007)

harmonia.jpg

Harmonia je nemška skupina, ki je obstajala v letih 1973 – 1976. Sestavljena je bila iz Michael Rotherja in dueta Cluster. Michael Rother je bil na začetku sedemdesetih let član legendarne zasedbe Kraftwerk, nato pa je leta 1971 skupaj s Klaus Dingerjem, (ki je igral bobne na prvem Kraftwerk albumu) ustanovil vplivno skupino Neu!. Duo Cluster sta sestavljala Dieter Moebius in Hans-Joachim Roedelius, pomembni imeni nemške »krautrock« scene na začetku sedemdesetih.

Skupina Harmonia je v času svojega obstoja posnela dva albuma: Musik Von Harmonia (1974) in De Luxe (1975). Na prvem albumu slišimo predvsem eksperimentalne zvoke, ki so bolj ambientalne narave ali pa se zgoščajo v hrupne kitarsko-elektronske teksture. Rother je zvok Harmonie na prvencu obogatil še z t.i. motorik ritmom – hitrim in monotonim ritmom, ki sta ga z Dingerjem perfekcionirala na komadih kot so npr. Hallogallo – v novejšem času pa so si ga izposojale skupine Stereolab, Radiohead ali Tortoise. Na drugem albumu De Luxe, zveni skupina bolj melodično, na njem pa najdemo že pravcate vesoljske in ambientalne rock komade.

Leta 1976 je skupina izdala še en album, in sicer skupaj s pridruženim članom Brian Enom, ki se je v tistem času začel navduševati za nemško eksperimetalno glasbo, nekatere vplive iz te scene (npr. Neu! in Kraftwerk), pa sta nato skupaj z David Bowiejem prenesla v produkcijo Bowiejeve »berlinske« trilogije albumov (Low, Heroes in Lodger). Skupina Harmonia je delovala vse do leta 1976, nato pa je Rother začel samostojno kariero ter razvijati predvsem »novo romantične« zvoke, duo Cluster pa je posnel še dva pomembna albuma z Brian Enom (Cluster & Eno ter After the Heat).

Live 1974 je posnetek koncerta, ki ga je imela skupina leta 1974 v Nemčiji. Sestavljen je iz petih komadov, kjer je najkrajši dolg dobrih pet minut, najdaljši pa nekaj čez sedemnajst minut. Zvočno gledano je skupina na tem koncertnem zapisu bližje prvemu albumu. Prevladuje predvsem nemelodičen tok zvoka, gnan z neke vrste mašinskim ritmom, med katerim slišimo še razne efekte ter prepoznavno Rotherjevo kitaro, ki ustvarja bolj konkretne zvočne podobe. Celoten album je bolj ali manj kontrolirana improvizacija, ki se ne trudi s strukturo, ne z melodijo – stavi pa predvsem na ponavljajočo, skoraj že mantrično zvočno izkušnjo z močnimi psihadeličnimi podtoni. Biti leta 1974 zraven pri tem koncertu, je bila sigurno nora izkušnja, a doma celoten zapis ni tako dobro poslušljiv. Manjka širši spekter zvoka, efektov, ki smo jih lahko slišali na skupininem prvem albumu. Manjkajo tudi zvoki, ki bi bili bolj prijazni za ušesa poslušalca, saj je vse skupaj dokaj neobrušeno ter robato. Manjkajo določeni romantični elementi, ki so že pronicali skozi skupinin zvok na prvem albumu in ki bi celotno, preveč monotono zvočno sliko malo umirili, jo naredili manj »živčno«.

Ne moremo zanikati, da gre pri Live 1974 tudi še za današnje standarde za zahtevno poslušanje. Mogoče bodo tisti, ki so pričakovali zvok, ki je bližje studijskim albumom, celo razočarani, saj bodo dobili skupino v dokaj nezanimivi in monotoni izdaji. Manjkajo določeni elementi, ki delajo njihove albume za brezčasne in pomembne, kar vpliva na to, da Live 1974 zveni predvsem kot večina krautrockerskih eksperimentov v prvi polovici sedemdsetih – zanimivo in zahtevno, a neprivlačno za poslušanje.

Gledamo filme: I am Legend (2007)

legendposter.jpg

I am Legend je film, ki oživlja žanr filmov “človeka, ki je ostal sam na svetu”, dolguje pa seveda veliko istoimenskemu romanu pisatelja Richarda Mathesona, ki je izšel leta 1954. Le-ta roman je postal neke vrste model za vse postapokaliptične filme o človeštvu, vplival pa je tudi na razvoj zombijad. A seveda film I am legend ni prva vizualna adaptacija romana, pred njim sta bila že dva: The last man on earth (1964), pri katerem je Matheson neposredno deloval kot scenarist in The Omega Man (1971), ki je v nekaterih vidikih skrenil s knjižne predloge, posredno, glede na vsebino pa bi lahko v ta koš uvrstili tudi film The Quiet Earth (1985), ki pa je nastal po svoji istoimenski literarni predlogi.

V filmu I am Legend spremljamo Robert Nevilla (ki ga igra vedno soliden Will Smith), ki je edini (no, to vsaj on misli) preživeli človek na Zemlji. Človeštvo je uničil mutiran virus, nekatere preživele pa spremenil v iznakažene, zelo agresivne stvore, ki se podnevi skrivajo, ponoči pa odhajajo na svoje morilske pohode. Robert poskuša živeti v tem novem svetu, išče morebitne preživele ljudi, obenem pa išče zdravilo proti mutiranemu virusu. Družbo mu dela njegov pes, iz serije spominov pa izvemo, da je Robert imel tudi družino, a jo je izgubil v nesreči, ki se je zgodila ob evakuaciji. V splošnem torej tudi najnovejša adaptacija romana ostaja na preverjenem vsebinskem terenu, a je rezultat vseeno zelo nezadovoljiv.

Ne morem zanikati, da je impresivno gledati čisto prazen New York City, njegove prazne ulice, doživeti smrtno tišino urbanega okolja in vsaj malo občutiti, kako je biti zadnji človek na Zemlji – a tukaj se pozitivne stvari filma zame končajo. Kot prvo: pošasti. Stvori, ki jih vidimo v filmu in ki so v celoti računalniško generirani so zelo zgrešeni. V bisvtu gre za eno veliko pretiravanje, če jih primerjamo s stvori, ki smo jih videli v prejšnjih filmih. Npr. v The last man on earth smo priča počasnim, pol vampirjem-pol zombijem, ki so ohranili toliko zavesti, da glavnega protagonista celo kličejo po imenu (bizarno, a zelo efektivno!), v I am legend pa smo priča pravcatim monstrutom, z veliko fizično močjo, ki delujejo zelo B-kategorično in izgledajo, kot, da so v njih vložili zelo malo truda. Seveda se zavedam, da se piše leto 2007 in da dandanes nikogar več ne prestrašijo malo s pudrom pobledeli ljudje, a to seveda pomeni, da film že vnaprej gre po določenih tirnicah, ki peljejo bolj h “kokicam”, kot pa kam drugam.

Na splošno se film bolj približuje tipom filma kot so Blade ali v končni fazi Resident Evil (da ne bom žalil filme kot so 28 days later ali Dawn of the Dead – remake), čeprav tega noče priznati. Film skuša biti več kot to, skuša biti kontemplativen, kritičen, v končni fazi resen in “človeški”. A režiserju ni nihče povedal, da se to ne doseže s tem, da pošasti, karseda dolgo skrivaš (to ima v tem filmu celo nasproten učinek), ravno tako, se to ne doseže s tem, da se pretirano in mestoma že patetično osredotočaš na psa – in to na psa, ki glavnega protagonista dvakrat skoraj stane življenja in ki v prejšnjih filmih služi le za statista – sploh pa to ne gre v filmu, kjer je višek duhovnega, citiranje Bob Marleya. I am legend stavi tako predvsem na akcijo in zmerno patetiko, pozabi pa na glavne prvine postapokaliptičnih filmov: na klavstrofobičnost, na pesimizem in breizhodnost in tisti ščepec noira, ki celotno sliko lepo zaokroži.

Da se kasneje v filmu pojavi tudi ženski lik, ni skoraj omembe vredno, sploh pa ne primerljivo s pomembnostjo ženskega lika iz filma The last man o earth, ki poskrbi za enega izmed najboljših in najbolj ironičnih koncev vseh časov. V slednjem tudi izvemo pravi pomen besedne zveze I am Legend, ki jo v najnovejši različici zlorabijo za nekaj čisto neprimernega in drugega.

Konec filma je vznesen in “čustven”, in to na takšen ameriški način, da dobimo končni dokaz, da gre pri filmu I am Legend le za malo bolj resno zapakirano popcorn zabavo.

Gledamo filme: Mokuš (2006)

mokus.jpg

Hm, nisem vedel, da je Mokuš, film režiserja Andreja Blatnika že tako star. Jernej Šugman in Dario Varga sta se mi sicer zdela nekam mlada, a sem mislil, da maska pač dela svoje… Film je bil posnet že leta 2000, njegova končna verzija pa je bila zaradi razprtij na mnogih frontah zadržana vse do decembra prejšnjega leta, ko je bil za nekaj večerov na ogled v ljubljanskem Kinodvoru.

Mokuš je posnet po literarni predlogi Ferija Lainščka, pisatelja, ki bralcem že več kot dve desetletji prinaša motive iz prekmurskega življenja. Zgodba je enostavna. Duhovnik Jon Urski (Dario Varga) se prekrši zoper cerkveni red, zato ga pošljejo v zakotno faro, v Mokuš. Jon, ki ima tudi sam probleme z vero, se trdno odloči, da bo skupaj z vaščani obnovil mokuško cerkev, a naleti na težave oziroma boljše povedano, na lokalno folkloro, ki jo sestavljajo nezaupljivost, nazadnjaštvo, vraževernost ter obilica tračev/resnic, ki povezujejo skrivnostno preminulega Jonovega predhodnika, slepca, ki živi v mokuški cerkvi (Ludik Bagari) in lepo vaščanko (Nataša Ralijan), s katero se Jon sčasoma zbliža.

Začetek filma ni bil ravno spodbuden. Ko so ga začeli igralci mlatiti z gledališko slovenščino ter z resno, stoično držo sem mislil, da tega filma ne bom preživel. In res ni dobro kazalo. Tempo filma je bil počasen, dolgo se je nekaj dogajalo, da se je potem res tudi zgodilo, dialogi ne ravno vznemirljivi, igra igralcev pa že moteče teatralično-vznesena. A na to se človek celo navadi in nekje po 30 minutah postane film gledljiv. Zgodba se začne razvijati, dogodki pa kar vrstiti. In ti bi morali pri gledalcih zaigrati na prave strune: Mlad duhovnik, ki se zaljubi v lepo žensko – material, ki bi lahko privabil ljudi. A film ne ostane na nivoju ljubezenskega zgodbe, ampak hoče več. Hoče poseči po metafiziki, po temah kot so vera, kaznovanje, smisel in še čem. S tem seveda ni nič narobe, a za prikaz takšnih tem film ubere svojo pot, stran od množic ter lahkotnega gledanja. Tako smo med gledanjem priča napol sanjskim in fantazijskim slikam, neke vrste wagnerianskemu bombastu, ki je slikovno sicer bogat, substančno pa vnaša v film le zmedo in nejasnost do te mere, ko postane vse skupaj že skoraj “kr nekaj”. Finale filma je katarzičen, na nivoju bibličnega in v skladu z osnovnimi zastavki.

Imel sem občuek, kot, da v filmu nekatera pomembna vprašanja ostanejo neodgovorjena, motivacija določenih likov neznana, gledalec pa za vse odgovore verjetno usmerjen na literarno predlogo. Šepava, na trenutke preveč artistična izvedba ter neprozornost dogajanja so verjetno tisti dejavniki, ki bodo preprečili, da bo ta film sprejela širša množica, vajena tekočega in lahkotnega sloga filmov kot so npr. Petelinji zajtrk.

Mokuš je film, ki verjetno ne bo videl velikih kinodvoran, a mu nekakšne svojevrstne in temeljne všečnosti vseeno ne bi oporekal.

Poslušamo glasbo: Chromatics – Night Drive (2007)

293097l.jpg

2007, Italians do it better

Po deloma zanimivi kompilaciji After Dark, s katero se je predstavila ameriška, «italo-disco založba« Italians do it better, smo zdaj dobili tudi album ene izmed skupin, ki je na zbirki najbolj izstopala. Chromatics so zveneli zelo zanimivo, v oči pa sta padla predvsem dva, utripajočo-hipnotična komada: Hands in the Dark in In the City, ki sta dobro povzemala eteričen, dark-disco zgodnjih osemdesetih.

Night Drive sicer ni skupinin prvi album, je pa to njihov prvi album za založbo Italians do it better. In skupina nadaljuje nekje tam, kjer je končala na kompilaciji. Kitare in bobni, včasih prežeti s synthi akordi, pri nekaterih komadih pa bobne zamenja tudi nostalgičen disko ritem. Da spremljava na trenutke spominja na Joy Division ali zgodnje The Cure, ne moti (preveč), moti pa predvsem neizrazit ženski vokal. Le-ta se sicer “šlepa” na hladno estetiko odtujenega in zamolklega petja, ki naj bi celostni, minimalistični zvočni sliki, dodal mračen podton in tako želeno »night drive« atmosfero, a neuspešno. Vokal je premalo izrazit, celota preveč nezanimiva, kljub »pravim« elementom. Komadi so medli, nekega vrhunca se na albumu sploh ne da izpostaviti. Mogoče za odtenek bolj zanimivo postane proti koncu albuma, a to ne reši končne ocene, da je Night Drive nezanimiv in mestoma že skoraj dolgočasen album. Škoda, komadi na After Dark-u so res obetali.