Mesec: februar 2008

Gledamo filme: Cold Prey (2006)

coldprey_plakat_low.jpg

Sedemdeseta in osemdeseta so bila rodovtina tla za slasherje, torej tip filma, kjer bolj ali manj skrivnostna pojava ubija neslutečo mladino, ki vedno v najbolj neprimernih situacijah zgreši pot ali pa se jim pokvari avto. Cold Prey je norveška različica že znane formule, kjer tokrat skupinica petih prijateljev gre na boardanje in je primorana zaradi nezgode enega izmed njih noč preživeti v zapuščenem hotelu (ki seveda ni zapuščen). To je začetek zapleta, ki se nato v dobri uri in pol odplete po vseh pravilih žanra. Zakaj torej Cold Prey sploh omenjati? Predvsem zato, ker ga krasi zelo dobro vzdušje, ki mestoma vleče na The Shining, ker film vsebuje minimalno oziroma skoraj ničto količino neumnih odločitev tipa “Uh, glej temna soba, le kaj je v njej?”in ker film pride skozi brez cheesy dialogov in mestoma celo prestopi meje žanra. Dobro, nekaterih klišejskih elementov se ne zmore otresti (partnerske zdrahe, žrtvovanje za drugega), a le-ti so hvala bogu zelo samoumevno podani in brez nepotrebnega dramatiziranja ter patetike. Aja, film tudi dobro izgleda, predvsem blede in kovinske barve dajejo filmu nekakšno ostrino in zaprtost, kar deluje kot poživilo drugače dokaj klišejskemu poteku.

Cold Prey je zadovoljiv slasher in lep dokaz, da se tudi že iz stokrat preigrane teme da iztisniti svež sok.

Advertisements

Poslušamo glasbo: Mike Browning – Inner Workings (2008)

mike-browning-inner-workings.jpg

2008, Pharmafabrik

Pozor, pozor! Nadnaravne sile na delu! Na božič leta 2005 je Mike Browning (Morbid Angel, Nocturnus, Incubus, After Death in Acheron) kanaliziral sile iz druge dimenzije. Po ukazu glasov je priključil dve klaviaturi in se predal muziciranju. Rezultat tega neposrednega kanaliziranja je album Inner Workings, ki ga je Browning nespremenjenega in brez naknadnih obdelav izdal pri založbi Pharmafabrik. Gre za elektronsko generirano glasbo, za tok zvoka, ki se brez oprijemljivih sidrišč razgrinja pred poslušalca.

Prvi komad z naslovom Inner Workings se sprehaja nekje med našo in tujo dimenzijo, v vzporednih svetovih, v večni temi Hada, kjer se ujete duše prepuščajo valovanju vode ter večni blodnji v onostranstvu, medtem, ko v ozadju brni večni motor življenja. The Edge of the Universe prvih nekaj sekund zveni kot izgubljen posnetek z albuma Apollo od Brian Ena, a že čez dobro minuto izgubi harmoničnost in ekspanzivnost tega angleškega mojstra, ne zapusti naše galaksije in se počasi, počasi drobi, izgublja svojo energijo in umira kot kakšno prastaro nebesno telo. The Weeping of the Angels riše podobe gorečega konca sveta, zadnje vojne za vesolje med galaktičnimi bogovi (mogoče celo takimi, kot so na naslovnici), kjer je človek med ruševinami starega sveta, le še nemočen in resigniran opazovalec. Če je The Weeping of the Angels konec sveta, je zadnji komad The Swirling Abyss ponovno, dramatično rojstvo, prva ura sveta, izbruh prastare energije, ki začne po vesolju risati svoje prve podobe.

Inner Workings je zanimiv elektronski album s paranormalno dimenzijo, ki lahko služi kot sredstvo za poslušalčevo potapljanje v tuje svetove in dimenzije, v hladno in prazno vesolje, kjer na človeka čaka nešteto novih, še nikoli videnih stvari.

Gledamo filme: Mother of Tears (2007)

argento.jpg

Mother of Tears je tretji del Argentove trilogije o “treh materah”, t.j. prastarih čarovnicah, ki po svetu sejejo smrt in grozo. Medtem, ko sta bili prvi dve materi ubiti v Suspirii (1977) in Infernu (1980), smo na tretji del in na prihod tretje – in najmočnejše čarovnice Mater Lacrimarum čakali dobrih 27 let! Zgodba je enostavna – na pokopališču izven Rima najdejo skrivnostno skrinjo, ki jo odprejo in s tem sprostijo starodavne zle sile, ki se začnejo preko čedalje večjega števila umorov ter vsesplošnega nasilja valiti v Rim in grozijo, da uničijo civilizacijo, kot jo poznamo. Edina, ki se lahko postavi tem zlem silam postavi v bran je Sarah Mandy (igra jo Asia Argento, torej hčerka režiserja Dario Argenta), študentka umetnosti, v kateri se skrivajo nadnaravne sposobnosti, za katere še sama ne ve.

Dobro, zgodba je enostavna, a v celoti gledano je Mother of Tears eden izmed najboljših Argentovih filmov zadnjih nekaj (deset) let (ij) in pravi balzam po zadnjem njegovem filmu, ki sem ga gledal – obupnem The Phantom of the Opera (1998). No, za mene Argentova “sveta trojica” še vedno ostaja The Bird with the Crystal Plumage (1970), Deep Red (1975) in Tenebre (1982), a Mother of Tears prejšnje tri naštete poseka predvsem v nekaterih brutalno-krvavih prizorih ter zelo tekočem poteku. Medtem, ko se skoraj vsi Argentovi filmi na trenutke vlečejo, Mother of Tears teče kot podmazana. Vedno se nekaj dogaja, režiser spretno menjava lokacije snemanja, minimalno poglablja zgodbo, jo navezuje na prejšnja dva dela (čeprav ogled prvih dveh delov za razumevanje tretjega ni potreben!) in v splošnem nenehno drži gledalčevo pozornost. V stranski vlogi se pojavi tudi Udo Kier, a drugače na platnu prevladuje predvsem Asia Argento, za katero je to že četrti nastop v filmih svojega očeta.

Mother of Tears je eno izmed najprijetnejših presenečenj zadnjega časa, ki tudi vsega hudega vajenim gledalcem ponudi nekaj zelo krvavih in šokantnih prizorov. Gre za zelo soliden izdelek slasher mojstra Dario Argenta, ki ga roko na srce, v takšni obliki od njega nisem več pričakoval.

Poslušamo glasbo: Glass Candy – B/E/A/T/B/O/X (2007)

41590beatbox.jpg

Beatbox je prvi zaključen izdelek skupine Glass Candy, ki je dostopen tudi širši množici. Seveda je skupina izdala že veliko raznih singlov in Tour EP-jev, a do teh izdaj so prišli večinoma le najbližji prijatelji ter znanci. Skupina domuje pri ameriški založbi Italians do it better, ki je lani izdala svojo zvočno vizitko v obliki izdelka After Dark, kompilacije, ki smo jo lahko uzrli na raznih best of lestvicah leta 2007. Kompilacija je nazorno pokazala, da se je založba zapisala zasanjanim italo-disko zvokom, ki radi posegajo po bolj mračnih in eteričnih zvočnih poljanah. Najbolj perspektivni skupini na tej zbirki sta bili dve: Chromatics in Glass Candy. Chromatics so pred časom izdali svoj prvi album za založbo, predstavili pa smo ga tudi na naših straneh. Slišalo in videlo se je, da je skupina naštudirala vse elemente svojih vzornikov, a to ni bilo dovolj, da Night Drive ne bi životaril v območju glasbeno nezahtevnega, da ne rečem neobveznega ter dolgočasnega.

Kaj pa je glavna ločnica med obema skupinama? Medtem, ko Chromatics v svoj zvok vključujejo bolj »žive« elemente (npr. kitare), Glass Candy v svoji osnovi ostajajo sintetični, plastični. Njihov zvočni repertoar ostajajo synthiji in sekvencerji, v ospredju njihovih produkcij pa je predvsem plastičen ritem, ki njihove zvočne izdelke pelje na plesišča. Tudi tej skupini ne moremo očitati, da niso naštudirali synthi disko glasbe, ki se je bohotila na pragu iz sedemdesetih v osemdeseta, torej baročnih in eteričnih synthi prijemov, ki stopajo na področja mračnega.

Komadi na Beatboxu so v bistvu zelo enostavno sestavljeni, kar seveda pomeni, da te kombinacije elementarnih delcev skupinine glasbe (ritem, melodija) variirajo v kvaliteti. Nekateri komadi jim torej uspejo bolj, drugi manj, a v splošnem se skupina vseeno pokaže v boljši luči kot Chromatics – čeprav tudi Glass Candy ostajajo v light območju, večinoma »lahkotnih popevčic«. Vokal pevke Ide No je enostavno preveč tanek, da bi lahko poslušalca bolj pritegnil k skupininemu ustvarjanju, čeprav spominja na trenutke na glasove, ki so kraljevali konec sedemdesetih (npr. Kate Bush ali Deborah Harry). Nekateri komadi s svojimi synthi akordi kar dobro poustvarjajo creepy vzdušje raznih italijanskih filmskih produkcij iz konca sedemdesetih ter začetka osemdesetih, a najboljši komad ostaja Rolling down the Hills, komad, ki smo ga slišali že na kompilaciji After Dark. Tukaj je vse na mestu: oster ritem, fragmenti nostalgičnih simfoničnih elementov (trobila, godala) in vokal, ki je za to priložnost še malo bolj high-pitched ter dovolj eteričen, da poslušalca prestavi v sedemdeseta, a ga z eno nogo ohrani v moderni. To je njihov do zdaj najboljši komad in seveda vsi ostali komadi ne izpadejo niti približno tako dobro, kar občutno zniža končno oceno albuma. Na albumu je še en komad, ki smo ga lahko slišali že na kompilaciji After Dark– to je Computer Love, priredba skupine Kraftwerk. Glass Candy komad speljejo na svoj zvočni teren, si ga naredijo praktično za svojega, a originala ne dosežejo, kaj šele presežejo. Pevkin vokal deluje preveč nezainteresirano, tako, da se priredba niti malo ne približa z melanholijo ter odtujenostjo prežetemu originalu. Pri komadu Computer Love se lepo pokaže glavni problem skupine: kljub pravim elementom, vse skupaj zveni preveč švoh, da bi v poslušalcu pustilo globlji vtis. Manjka nekaj zadaj, nekaj kar bi naredilo njihovo glasbo bolj prodorno, ostro in jo dvignilo nad, mestoma bolj ali manj light popevkarsko zibanje. Povedano drugače: Glass Candy so nekaj takega kot light cigareti: isti občutek, a ne cela aroma. Vse prijeme so naštudirali, a vseeno niso the real thing.

Beatbox kljub nekaterim minusom ni slab album, a je treba povedati, da tudi ni zelo dober in takšen, da bi si ga poslušalec zapomnil. Rolling down the Hills ostaja skupinin najboljši komad do zdaj, ostalo pa pogojno zanimivo in poslušljivo. Beatbox ostaja na področju lahkotnega, za bolj potentne retro-futuristične disko zvoke pa bo moral poslušalec poseči po drugih imenih. Po Justice na primer.

Gledamo filme: 30 Days of Night (2007)

872_30-days-of-night-pic.JPG

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje tako napeto zrl v ekran. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje občutil pristno grozo brezizhodnega položaja in nemoči.

Spomnim pa se, da sem bil mnenja, da bo zelo težko narediti spet kakšno dobro in originalno odo postapokalipsi, torej situaciji, kjer naš svet preplavijo horde stvorov, ki pobijajo vse kar vidijo. Dawn of the Dead (remake), 28 Days Later in seveda še kakšen starejši klasik, je le nekaj imen, ki so prej omenjeni žanr zombijad (kar seveda nikakor ne pomeni, da so v njih vedno le zombiji), pripeljali do njegovih mej, scenarističnih, kot tudi vizualnih. Poleg vizualnih dobrin, ki jih taki filmi prinašajo (vedno nove originalne smrti ljudi ali stvorov), pa le-ti včasih segajo tudi dlje oziroma se lahko berejo kot analize medosebnih odnosov ali študija človekovega vedenja v ekstremnih situacijah.

30 Days of Night predstavlja zelo dobro vajo iz žanra, torej scenarija, kjer določen prostor zajame zalega stvorov. Prostor dogajanja v filmu je Aljaska, natančneje majhna vasica, ki jo napadejo vampirji. Da pa je mera polna, se vse skupaj začne dogajati, ko prebivalce vasice čaka 30 dni dolga noč, torej popolna tema. Vampirski motivi so zamegljeni. Zakaj so prišli ne vemo, prav tako od kod ne. A to v takih filmih seveda ni nikoli pomembno, saj so v ospredju predvsem ljudje ter njihova reorganizacija v ekstremnih razmerah. Ljudje se skrivajo, stiskajo na podstrešju in se poskušajo boriti proti nadmočnim vampirjem, a z malo uspeha.

Film ne posega preveč po klišejih žanra, je vseskozi resen in inteligenten. Izgleda in teče zelo neholivudsko in v njem celo Josh Hartnett, ki igra glavno vlogo, izgubi svoj zvezdniški sij. Omeniti je treba še dobro vzdušje in nekaj zanimivo posnetih prizorov (npr. ko pokol vaščanov spremljamo iz ptičje perspektive), ki film dvignejo nad povprečje.

Poslušamo glasbo: Vangelis – Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary

vangelis-blade-runner.jpg

2007, Universal

Vangelisov soundtrack za Blade Runnerja, ki ga je leta 1982 režiral Ridley Scott, ima zanimivo zgodovino, zato jo bomo na kratko obnovili. Blade Runner je izšel leta 1982, še isto leto pa tudi soundtrack, ki je vseboval orkestralne adaptacije nekaterih glasbenih tem iz filma. Dolga leta je bil to edini uradni Blade Runner soundtrack. Po letu 1982 so se začeli množično pojavljati bootlegi, bolj ali manj slabe kvalitete, ki so vsebovali Vangelisovo glasbo iz filma. Leta 1992 izide Vangelisov album Themes, na katerem so se prvič uradno pojavili trije komadi iz filma, in šele leta 1994 (12 let po izidu filma!) prvi pravi Blade Runner soundtrack, ki je vseboval 12 zapisov iz filma. Zakaj tako pozno, je eno izmed vprašanj, ki še dandanes muči veliko oboževalcev. Ena izmed teorij pravi, da se je Vangelis skregal s Scottom, ker se je le-ta dogovoril tudi z drugimi glasbenimi producenti, če Vangelisova glasba ne bi ustrezala filmu. Drugi pravijo, da je izdaja rezultirala zaradi množice bootlegov, ki so na trgu dosegali zelo visoke cene, en pa je leta 1993 tudi napol uradno izšel. Kakorkoli že, leta 1994 je torej izšel prvi uradni soundtrack, ki je vseboval Vangelisovo glasbo, a so ljubitelji glasbe in filma hitro ugotovili, da na njem manjka nekaj ključnih glasbenih tem, ki se pojavljajo v filmu. Tudi po letu 1994 se je izdaja bootlegov nadaljevala, po nekaterih informacijah pa naj bi trenutno obstajalo približno dva ducata različnih Blade Runner soundtrackov, med njimi seveda samo dva originalna in uradno izdana. Med najboljše bootlege, ki vsebujejo celotno glasbo iz filma oziroma skoraj celotno, oboževalci štejejo predvsem naslednje štiri: Off World Version, Gongo Version, Esper Edition in Deck Definitive Edition.

Lani, ob 25 obletnici izida filma, je Ridley Scott izdal Blade Runner Final cut, torej verzijo filma, kakršno si je zamislil že leta 1982, a jo je zaradi pomanjkanja denarja in pritiskov studiev ni uspel posneti. Prav tako pa je nekaj tednov za tem izšel tudi Blade Runner Trilogy: 25th Anniversary, novi in razširjeni soundtrack filma. Trilogy vsebuje 3 CD-je ter ponuja nekatere glasbene zapise, ki niso še nikoli izšli uradno, prav tako pa čisto novo glasbo, ki jo je Vangelis skomponiral samo za obletnico filma.

Prvi CD vsebuje zvokovno izboljšan soundtrack iz leta 1994, ki je vseboval 12 glasbenih zapisov. Gre za 12 najbolj markantnih tem, ki spremljajo nekatere najbolj vznemirljive trenutke filma. Main Titles veličastno odpirajo film, Love Theme in Memories of Green odlično poudarjata romantično in zasanjano naravo filma, predvsem pa odnos med Deckardom in Rachel. Melanholični Blade Runner Blues lepo spada v že tako dobro noir vzdušje filma, kompozicija Tears in Rain pa spremlja enega izmed najbolj znanih monologov filmske zgodovine. Film zaključuje bombastični End Titles, verjetno najbolj znana tema iz filma. Tudi po 25 letih zveni ta soundtrack še vedno zelo sveže in mogočno, kljub Vangelisovim arhaičnim synthijem.

Če smo na prvem CD-ju dobli predvsem melodične teme iz filma, drugi CD vsebuje bolj atmosferične in minimalistične kompozicije, ki v filmu predvsem poudarjanjo in posredujejo določeno vzdušje. Gre za kompozicije, ki jih ni bilo na soundtracku leta 1994 in so zdaj prvič izšle uradno. Ko jih poslušaš, jih tudi težko umestiš v film, ker se v njem pojavijo le fragmentarno, torej kakšen košček tu in tam, na Trilogy soundtracku pa jih imamo priložnost tudi prvič slišati v celoti. Na drugem CD-ju se nahajata tudi dva glasbena zapisa, ki sta bila narejena za film, a se v njem nista pojavila: One Alone in Desolation Path. Oba s svojo melanholičnostjo in zasanjanostjo odlično spadata med ostale zapise. CD zaključuje Fading Away, ki je isti kot Tears in rain, a brez Rutger Hauerjevega monologa.

Prvi in drugi CD odlično zaokrožujeta sliko Blade Runnerja, prvi s svojo melodičnostjo, drugi pa predvsem s svojo atmosferičnostjo – oba pa predstavljata Vangelisa v njegovem glasbenem zenitu. Glasba iz Blade Runnerja je zelo izrazno močna in ima določeno magijo, ki jo imajo le brezčasni klasiki. Veliika prednost obeh CD-jev pred bootlegi je ta, da sta oba zelo zvočno kohezivna in tekoča kar se poslušanja tiče. In to je velika prednost v primerjavi z bootlegi, kjer so komadi bolj ali manj nametani en zraven drugega, zaradi česa le-ti dosti slabše delujejo kot celota.

Blade Runner Trilogy se reklamira in prodaja kot complete score, torej kot popolna in celostna zbirka glasbenih zapisov iz filma. To ne drži v celoti, saj manjka približno še ducat glasbenih izsekov, ki se pojavijo v filmu. Le-te seveda lahko slišimo na raznih bootlegih, vprašanje pa je, če bodo kdajkoli izšli tudi uradno.

Tretji CD vsebuje glasbo, ki jo je Vangelis naredil ob 25 obletnici filma. Gre za neke vrste inspired by Blade Runner album, torej za nove kompozicije, ki jih je navdahnil film. Produkcija in celoten občutek teh novih kompozicij je v primerjavi z ostalima diskoma bolj moderen. V njijh se zrcalijo nekateri novodobni prijemi ustvarjanja in bolj konkretni ritmi, ki jih v originalnih posnetkih ni bilo. A Vangelis ostaja vseeno z eno nogo v preteklosti, saj tudi v novih zapisih reciklira nekatere stare melodije in vokale iz originalnega soundtracka. Novi zapisi so v redu, čeprav magije in izraznosti originalnega soundtracka ne dosegajo. Vangelis na tretjem CD-ju kombinira veliko različnih stilov, slišimo razne etno in world music elemente, a vse skupaj ne zveni tako zapomnljivo kot prva dva diska. Nekateri komadi zaidejo preveč v kič, drugi v new age, spet tretji v nekakšen barovski jazz, kjer se saksofon petelini in vrtinči, namesto, da bi le spremljal in poudarjal (npr. kot v Love Theme na originalnem soundtracku). Sicer je lepo, da je Vangelis po dobrih treh letih izdal spet nov glasbeni material, a po pravici povedano, tretjega CD-ja Blade Runner Trilogy-ja nismo nujno potrebovali.

Z izidom tega novega, razširjenega Blade Runner soundtracka niso vsi zadovoljni. Najbolj cinični celo pravijo, da v bistvu gre za nateg in še vedno zahtevajo celoten soundtrack. A dejstva ostajajo: prva dva diska sta odlična in ob poslušanju rišeta poslušalcu slike tega nepozabnega filma. Tretji CD, ki vsebuje nov glasbeni material, je dobrodošel dodatek in dopolnilo k celotni izdaji, a bi verjetno marsikdo preživel tudi brez njega.

Gledamo filme: Estrellita – Pesem za domov (2007)

estrellita.jpg

Mogoče se je v meni začel izražati slovenski gen, ki vpliva na moje nepristransko presojanje, a vsi slovenski filmi, ki sem jih zadnji čas gledal so mi bili všeč. Vsak je imel vsaj nekaj, kar mi je sedlo oziroma mi je bilo še posebno všeč: skoraj že patološka simpatičnost in preprostost Petelinjega zajtrka, v svoji izvedbi sveža in drzna Instalacija ljubezni ter bombastično vznesen Mokuš, ki kroži kilometre nad profanim svetom.

Estrellita je med vsemi temi filmi avtorsko najbolj suverena in zaokrožena. Medtem, ko vsi prej našteti filmi v sebi nosijo še določene poteze “TV filma” in jih krasi nekakšna “lokalna” dimenzija, je Estrellita tip profesionalno narejenega filma, kjer je vse na mestu: od uvodne špice, scenarija, do samega izgleda filma. Štima torej celoten paket, za katerega upam, da ga bo režiser Metod Pevec, spravil na čim večje število festivalov.

Zgodba je napram ostalim filmom, ki sem jih prej naštel tudi najbolj bogata in skrbno sestavljena. Dora (Silva Čušin) je žena slavnega violinista. Po njegovi smrti odkrije nekatere njegove skrivnosti, pravtako pa se v njenem življenju pojavi talentiran violinist Amir, ki mu Dora podari moževo violino. Violina je neke vrste osrednji element filma, ki nase veže različna človeška čustva ter motive: npr. strast, prevaro in pohlep ter vnaša dinamiko v medsebne odnose protagonistov. Gre za film, ki deluje na večih nivojih: lahko se gleda kot zgodba starejše ženske, ki po smrti svojega moža išče smisel, najde pa ga v mladem talentiranem dečku Amirju, kot zgodba o talentu, ki se skuša izraziti v nestimulativnem okolju ali v končni fazi, kot študija trka dveh družin, dveh svetov, slovenske ter bosanske. Film je zelo lepo gledljiv, režiser rutinirano vodi gledalca od prizora do prizora in hkrati spretno plete mrežo medosebnih odnosov, odkriva motive in silnice posameznih oseb ter pred gledalca razgrne pregledno sliko dogajanja. Igralska zasedba je prepričljiva, za bosansko družino pa bi lahko rekli, da je napram slovenski, že kar stereotipno temperamentna in neposredna v komunikaciji.

Estrellita je film, ki ne cika na množice in je v primerjavi z aktualnim slovenskim hitom, t.j. Petelijnim zajtrkom bolj kompleksen in v sporočilni vrednosti bolj bogat film. Ljubezenski odnos ter simpatični marginalci, so v Estrelliti zamenjani z vprašanji smisla, altruizma, izpolnitve ipd. Svoje doda še izrazna klasična glasba, ki film zelo lepo dopolnjuje in mu dodaja tisto sladko kaplijico melanholije, ki je potrebna vsaki dobri drami.

Filmu ne morem očitati nič: ima dobre igralce, dobro zgodbo in je gledljiv od začetka do konca. Zdaj potrebuje samo še čimveč gledalcev…

Gledamo filme: Blade Runner – Final Cut (2007)

blade_runner_5_disc_dvd.jpg

To je film, ki me vedno znova navduši, pa naj sem v kinu in gledam kopijo, ki izgleda, kot, da je iz leta 1982, pri znancih, kjer se kdo po eni tretjini pritoži, kdaj se bo začelo kaj dogajati ali v prijetnem krogu meni ljubih oseb, kjer ima ta film posebno mesto.

Najbolj znani verziji filma sta dve in sicer t.i. originalna verzija in Director`s cut, ki je izšel leta 1992 – torej deset let po izidu. Zakaj sploh Director`s cut? V bistvu zato, ker je bil še najbližje Scottovi viziji filma. Studiji, za katere je Scott snemal, so bili mnenja, da je film v taki obliki, kot si ga je zamislil Scott preveč zapleten in nejasen, zato so zahtevali “vmesne komentarje”, kaj se v fimu dogaja in seveda srečen konec, da ne bi gledalci iz kinodvoran odhajali zmedeni ter nezadovoljni. Rezultat teh smernic je že prej omenjena originalna verzija in zloglasna naracija, kjer Harrison Ford v monologih na dolgo in široko razlaga ter ponavlja, kaj natanko se v filmu dogaja. Ford je ostro nasprotoval naraciji Deckarda, zato se je potrudil (in to lahko slišimo), da jo je zdrdral karseda indiferentno ter zdolgočaseno.

Leta 1992 izdani Director`s cut uvede dve spremembi, ki na nek način iz Blade Runnerja naredita čisto drug film. Sanje o samorogu, ki nakazujejo, da je tudi Deckard mogoče replikant ter predvsem negotov konec filma, sta dve poglavitni spremembi, ki ločujeta obe verziji filma.

Lani, je med nas butnila vesela novica, da Ridley Scott pripravlja izid nove ter obenem končne verzije filma, imenovane Final Cut, ki bo taka, kot bi morala biti že leta 1982. Final cut je izšel v sklopu 5 DVD box seta, ki poleg že omenjene verzije vsebuje še štiri ostale (poleg že znane originalne, malce spremenjene originalne ter režiserjeve različice, še dokaj nenavadno Workprint verzijo, verzijo, ki je bila uporabljena za zelo zgodnja predvajanja pred izbranim občinstvom).

A to še ni vse. Naj naštejem še nekaj dodatkov:

  • 3 in pol urni dokumentarec o nastanku filmu, torej o celotni poti od literarne predloge, do avdicij za igralce, od prepirov na snemanju, pa vse do končne oblike.
  • Dokumentarec o Phillip K. Dicku, njegovi knjigi Do Androids Dream of Electric Sheep?, ki je služila kot predloga za scenarij, dokumentarec o izbiri kostumov za glavne igralce, izdelava logotipov, vozil, stavb in pač vsega, kar ima veze s samim izgledom filma.
  • Veliko neuporabljenih prizorov, ki so že sami po sebi zadosten razlog za nakup tega box seta. Neuporabljeni prizori so res zanimivi in predstavljajo nekakšen vodnik po mnogih (stran)poteh scenarija: npr. bolj vročo ljubezensko sceno med Deckardom in Rachel, Deckardov obisk v bolnišnici, kjer leži, na začetku filma ranjeni Holden, pravtako izvemo malce več o skrivnostnem Gaffu, osebi, ki je vezni člen med Deckardom in njegovim šefom. Priliko imamo tudi slišati dodatne Deckardove naracije, ki jih niso uporabili niti v originalni verziji. Le-teh je še veliko in če bi uporabili vse posnete naracije, bi bil film v bistvu negledljiv, saj Deckard razloži vsako malenkost, ki se zgodi, tako, da je na koncu vse skupaj že malo tečno.

No, najbolj pomembno in zanimivo seveda na koncu… Kakšna je torej zdaj ta končna verzija filma, ta Final cut?

Po nekaterih podatkih je razlik med Final cutom in Director`s cutom približno 30, a to nikakor ne pomeni, da imamo opravka s čisto novim in drugačnim filmom. Večina razlik leti na glajenje gub na sliki, čiščenje zvoka, odstranitve motečih elementov (npr. kablov, ki so nosili leteča policijska vozila) ipd. Nekaj scen je novih, v smislu še nikoli videnih (dve plesalki, ki plešeta na podestu, prizor, kjer se Deckard, preden vstopi v lokal, meni s policajem itn.), nekaj pa so tudi posneli na novo (npr. Joanna Cassidy, ki igra replikantko Zhoro, je morala pri svojih šestdesetih letih, še enkrat obleči legedarno prozorno pelerino). Moje pozorno oko je zaznalo šest razlik med prej omenjenima verzijama, ki se nanašajo na že prej omenjene nove prizore ali pa spremenjene dialoge (npr. famozni Hello, fucker, ki ga izreče Batty, ko sreča Dr. Tyrella, je spremenjen v freudovskega Hello, father; število pobeglih replikantov, ki jih omeni Bryant na začetku Deckardu zdaj štima – so štirje, ne več pet, kot v Director`s cutu)

Glede večne debate o tem, če je Deckard replikant, se je končno izrazil tudi Scott. Pravi, da Deckard je replikant in s tem enkrat za vselej zaključil debato o tem. Tudi prav, čeprav menim, da Deckard v filmu zelo očitno pooseblja nekaj zelo tipičnih človeških lastosti (nebogljenost, ranljivost, pomanjkanje smisla), zaradi katerih mi enostavno ne pade v isti koš z replikanti.

Final cut in Director`s cut sta skoraj identična filma, z nekaterimi minimalnimi razlikami. Novi prizori ne doprinesejo veliko h končni sliki, je pa lepo, da imamo po 25-letih končno pravo verzijo filma. Slika in zvok sta fenomalna, film pa izgleda, kot, da ima na grbi le nekaj let in ne celih 25!

Mozaik Blade Runnerja bo počasi cel, saj smo poleg Final Cuta, dobili lani tudi razširjeni Vangelisov album, ki vsebuje glasbo iz filma. Tudi njemu gre velika zasluga, da je film takšen, kot je, saj si zvoki njegovih mogočnih synthijev odlično podajajo roko s Scottovo režijo.

Ostane le še pobožna želja, da bomo Final Cut kdaj videli tudi v naših kinodvoranah…

Poslušamo glasbo: Automassage – The Ambience between your Ears is Noise

automassage.jpg

2007, God Bless this Mess Records

Automassage je skupina slovensko – avstrijskega izvora, ki se je širši javnosti predstavila leta 2006, ko je nastopila na Klubskem maratonu Radia Študent. Eden izmed članov skupine je tudi Rok Vrbančič, ki smo ga v sklopu elektronskega projekta Neuf Meuf na naši strani že predstavili. A skupina na svojem albumu The Ambience between your Ears is Noise ubere drugačno pot. Mehko in toplo elektronsko pulziranje je tukaj zamenjano z garažno estetiko umazanega in robatega. Električna gitara, bas kitara, bobni, efekti so le nekateri izmed elementov, ki tvorijo pričujočih deset amalganov oziroma zvočnih tvorb. Razpon ekspresivnosti idej je širok in zelo dinamičen: krautrokersko nalaganje plasti si podaja roke z nenadnimi izbruhi hrupa, raziskovanje zvoka, z bolj konkretnimi ritmičnimi vložki, ki komade »zafankajo« in jim dajo občutek rdeče niti. Pravtako pa takšni ritmični izleti komade osvobodijo nakopičene napetosti, kar vpliva tudi na »lažje dihanje« poslušalca. Automassage prefinjeno, drugič spet bolj grobo luščijo rock glasbo, jo razstavljajo tako dolgo, dokler ne ostanejo samo še delci in z njimi čisto drugačen mikrokozmos rock glasbe, kot ga je vajeno povprečno uho. Vsaj iz ideološkega vidika so tako podobni skupinam tipa Black Dice, a Automassge v primejavi s slednjimi zvenijo še kot »skupina« in se spretno izmikajo pastem nerodovitnega eksperimentiranja, ki v veliki meri skrenjuje poslušalčevo pozornost. Skupina kljub eksperimentiranju in raziskovanju ne pozabi na »glasbo« in njeno poslušljivost – kar je dandanes v poplavi »eksperimentiranja za vsako ceno« tudi že redkost.

The Ambience between your Ears is Noise je eno veliko raziskovanje ter preverjanje mej današnje kitarske glasbe. 10 pričujočih zapisov je v bistvu zelo skrbno strukturiranih, a zaenkrat jih večina delujejo bolj shematično, le manjšina pa kot neka zaokrožena celota. Skupina je najboljša in najbolj zanimiva, ko se prebudi ritem sekcija in takrat, ko iz niča pričara melodijo. Pripomba leti na kakšen neposrečen zvočni izbruh in mestoma nepregledno zvočno sliko, a mislim, da je v živo pri tej skupini vse na svojem mestu.

Automassage je skupina, ki je rock glasbo pri nas pripeljala za korak naprej od nekaterih ustaljenih vzorcev. V glasbo vpeljujejo določeno eksperimetalno noto in unikatno držo, ki večini našim skupinam manjka. V času, ko so v Sloveniji pozerji tipa Tide najbolj vroča roba, pa take skupine, kot so Automassage, že kar krvavo potrebujemo.

Gledamo filme: Lost Highway (1997)

lost_highway.jpg

Videti Lynchev Lost Highway četrtič, je bilo kot srečanje s starim prijateljem. Obe strani sta dobro seznanjeni, ni več nobenih presenečenj in skrivnosti, a to ne izključuje uživanja v prijetni rutini že znanega.

Lost Highway sem prvič videl leta 1997, v lokalnem kinu. Kot se za vsak manjši kraj spodobi, so filme tipa Lost Highway predvajali točno enkrat, nekje med tednom, večinoma ob sredah ali četrtkih. Film me je takrat udaril z vso silo in drastično spremenil mojo percepcijo filma. Šlo je za prehod iz nekakšnega omnipotentnega egocentrizma, v širše dojemanje, v svet neštetih možnosti in razlag. Ali po filmsko: Lost Highway je obrnil konvencionalno in predvsem linearno podajanje dogajanja, ga razbil in spet sestavil. Nova in prelomna izkušnja zame, ki sem takrat šele vstopal v svet gibljivih slik.

Obdobje po prvem ogledu je bilo zapisano temeljitemu raziskovanju in iskanju odgovorov, kaj sploh sem gledal oziroma doživel. Drugič sem imel Lost Highway priliko videti na televiziji, verjetno tam okoli leta 2000. Drugo gledanje je pomenilo predvsem preverjanje spoznanega, cagavo tehtanje ali nekatere stvari držijo in stojijo. Tretjič je bilo moje snidenje s tem filmom na DVD-ju, verjetno okoli 2004. Srečanje je takrat bilo že bolj samozavestno, skoraj že rutinirano, a sem seveda vedel, da bo potrebna spet vrnitev tja, kjer se je vse začelo – v kino. In to priložnost sem dobil letos v Kinodvoru.

In film?

V prvem delu filma spremljamo propadel zakon prelepe Renee (Patricia Arquette) in Freda (Bill Pullman), ki živita v veliki in temačni hiši. Komunikacije med njima skoraj več ni, obstaja samo še vseprisotna hladnost in odtujenost ter sum Freda, da ga žena vara. Nekega dne dobita videokaseto neznanega pošiljatelja, na kateri je posnetek njune hiše. Nekaj časa za tem dobita drugo videokaseto, na kateri vidita posnetek nekoga, ki se sprehaja po njuni hiši. Na tretji kaseti vidimo razmrcvarjeno Reneejino telo. Freda osumijo umora, ga zaprejo in obsodijo na smrt. A tukaj se film obrne. Fred čez noč izgine iz svoje celice, namesto njega pa se pojavi mlad avtomehanik Pete. Pete je zaposlen v lokalni avtodelavnici, eden izmed njegovih stalnih strank, pa je lokalni mafijozo Mr. Eddy (Robert Loggia). Mr. Eddy ima mlajšo ljubico Alice (igra jo tudi Patricia Arquette), s katero se Pete sčasoma zbliža. Mlad par sklene, da bo pobegnil in zaživel v miru.

A zgodba ne pove veliko o filmu. Pomembno je predvsem to, kako je film narejen, kako se igra s percepcijo gledalca, kako gre v čedalje bolj bizarne ter nadrealistične vode, kako je gledalcu čedalje manj jasno kaj se dogaja, ko začne Lynch odkrivati najbolj temačne predele duševnosti, ko združi erotiko, s temno, skoraj gotsko dimenzijo in ko koncept »zgodbe« skrajno relativizira. Bolj, ko se torej film bliža koncu, bolj zmedeno postaja podajanje dogajanja. Začnejo se pojavljati isti liki, ki smo jih že videli na začetku filma, v ospredje stopi predvsem slikovna govorica, simbolno podajanje zgodbe. Iz dokaj linearnega, prvega dela filma, se film čedalje bolj vrtinči in zvija, gre v različne smeri hkrati, se venomer vrti okoli določenih stalnih elementov ter se na koncu konča tam, kjer se je začel – na avtocesti, na izgubljeni avtocesti večnega ponavljanja in bega. Po prvem ogledu je končnih odgovorov bolj malo, a nekaj se gledalca vseeno prime. To nekaj se pri večini gledalcih izrazi samo z zamahom roke, peščico ljudi pa motivira k ponovnemu ogledu. Za peščico od te peščice pa film postane svetinja ter majhna skrivnost, ki dobi posebno mesto.

Skratka. Lost Highway je dokaj shizoiden film, ki ga krasi res fantastično mračno vzdušje. K zaokroženosti filma pripomore tudi odlična glasba (z imeni kot so David Bowie, Nine Inch Nails, Smashing Pumpkins, Lou Reed, Angelo Badalamenti), ki doda svojo kapljico k splošni atmosferi filma. Film vsekakor ni za vsakogar, a obvezno gledanje za vse tiste, ki jih privlači neprijetno in mračno.