Mesec: april 2008

Gledamo filme: [REC] (2007)

poster1_full.jpg

Če so vam resničnostni šovi tipa Big Brother premalo resnični vam priporočam [REC] – intenzivni ter klavstrofobični hardcore reality šov, kakopak španskega izvora.

Mlada ambiciozna televizijska poročevalka Angela pokriva nočno dogajanje na gasilski postaji in upa, da bosta s kamermanom posnela kaj zanimivega. Končno pride do klica in oba se odpravita snemat rutinsko gasilsko akcijo – reševanje starejše gospe iz stanovanja. Rutinska akcija se sprevrže v kaos – gospa enega izmed reševalcev ugrizne, nakar se blok hermetično zapre in vzpostavi karantena. Resničnostni šov se začne in kar sledi je najbolj napetih 75 minut – seveda brez naknadne montaže – kar jih boste letos doživeli.

Celotno dogajanje v filmu spremljamo iz perspektive Angelinega kamermana, kar pomeni, da vidimo točno to kar vidi on in nič drugega. Kamera je skoraj nonstop v gibanju – se trese, pada, pobira s tal in tako gledalcu nudi ostro in brezkompromisno realnost, ob katerem Blair Witch Project in Cloverfield izgledata tako bledo kot moja stara Guns n` Roses majica.

[REC] je čistokrvna panika in nekaj najboljšega v žanru srhljivk/grozljivk v zadnjih letih. Neizmerni užitek mi kazi le dejstvo, da bodo Američani kmalu posneli remake…

Advertisements

Gledamo filme: The Warriors (1979)

warriors.gif

The Warriors je eden izmed tistih filmov, za katerega bi si mislil, da že dobrih 30 let gnije na smetišču filmske zgodovine, a se preseneljivo redno pojavlja na vseh možnih lestvicah t.i. antiutopičnih filmov, t.j. filmov, ki prikazujejo izrazito negativno vizijo sveta, polno nasilja, revščine, represije itd.

Vse tolpe New Yorka se nekega dne zberejo v Bronxu na velikem srečanju ter poslušajo Cyrusa – vodjo največje in najmočnejše bande v mestu The Riffs – ki predlaga premirje ter vizijo, da bi skupaj prevzeli oblast nad celotnim mesto. Srečanja se udeležijo tudi The Warriors, skupina, ki je prišla iz daljnega Coney Islanda. Cyrusa med govorom ustrelijo, za njegovo smrt pa obtožijo Warriorse. Začenja se neusmiljen lov na njih, v katerem sodelujejo vse tolpe New Yorka…

V filmu fascinirajo predvsem lokacije snemanja (mislim, da tako zanikrnih slumov v filmu še nisem videl) ter razna bizarna, kot tudi kreativna oblačila tolp, ki segajo od dokaj tipičnih panksov in skinov, pa vse do tolp, ki so na kotalkah ali pa se oblačijo v baseball igralce. Nasilja je za tak film v bistvu preseneljivo malo in če se že pojavi, je dokaj blago. Igra je mestoma zelo povprečna, izrisanost likov bolj ali manj provizorična, tempo v nekaterih delih počasen.

Večji del filma se dogaja ponoči, kaj mu daje potrebno temačnost ter Mad Max apokaliptičnost. Vzdušje je dobro, skozi film kar veje duh socialnega darvinizma, boja za prostor, neusmiljenega gang življenja, ki ga za kratek čas prekine pomenljiv prizor na podzemni, kamor vstopita dva para, namenjena na maturanca. To je v bistvu edini prizor v filmu, kjer v svet nasilja in borbe za preživetja vstopi normalno, “navadno” življenje.

Film v določenih ozirih izgleda staro, nekateri elementi so verjetno pred 30 leti izgledali bolj impresivno, bili bolj učinkoviti – zdaj pa izpadejo le še lepo thrashy ali mestoma celo komični. A vseeno taki fimi nekaj imajo: nekakšno kultnost, ki je zmes slabe igre, avtentičnih lokacij in thrashy videza, ki se trajno zapiše v srce gledalcev. Tudi v moje.

Poslušamo glasbo: Neuf Meuf – It`s Cold in Space (2006)

neuf_meuf_its_cold_in_space.jpg

2006; 12rec, serein

Neuf Meuf prihajajo iz zamegljenih panonskih ravnic (Radenci), za imenom pa stoji Rok Vrbančič, ki je tudi član skupine Automassage. It`s Cold in Space je njegov prvenec ter eden izmed najbolj svežih slovenskih izdelkov zadnjih nekaj let. Album krasi nepopisna toplota in organskost, poseben pečat pa mu daje tudi zelo osebna avtorjeva nota.

Na albumu se elektronika in “živi” inštrumenti prepletajo na tak način, da je težko reči, kaj je v Neuf Meufovi glasbi poglavitno oziroma primarno. Gre za zgoščen, dobro premišljen in melodičen zvok, kjer ima vsak element svojo mesto. Medtem, ko prvi trije komadi zvenijo bolj kot uvod oziroma priprava terena, albumov prvi vrhunec predstavlja prasketajoč in pulzirajoč That day. Prijetno zasanjano vzdušje se nadaljuje na komadu Zul, Banta pud III pa ponudi nežno brenkanje kitare, ki spominja na starega romantika Michaela Rotherja.

Kitara na celotnem albumu zveni zelo neoprijemljivo in se drži dovolj v ozadju, da se spretno izogne vsakršnemu post-rock obiranju. Neuf Meufova vizija glasbe gre bolj v ambient, v širne plasti zvoka, kjer je kitara samo eden izmed mnogih elementov, ki sestavljajo kompleksen mozaik. Osrednji del albuma, njegova srčika je Goldberry dreamstream, kjer si avtor vzame celih 12 minut, da razvije svojo vizijo. Na njem se sloji zvoka počasi nalagajo ter poslušalca čedalje bolj hipnotizirajo. Nekje vmes zazveni kitara, spregovorijo sampli, zvok se zgosti in prenese v sklepni del. Goldberry dreamstream je popoln prikaz Neuf Meufove široke palete zvokov ter najboljši komad na albumu. Na njem me fascinira predvsem skrbna strukturiranost ter dejstvo, da si avtor za njega vzame ves čas na svetu, ga počasi pelje in razvija do vrhunca. Tudi zaključek albuma je na mestu: Ofkors in Remmus sta čudoviti remnisenci na Brian Ena, prvi zaradi svoje vodilne klavirske teme, slednji pa s s svojo vesoljskostjo zveni kot kak izgubljen delček z albuma Apollo.

It`s cold in space je prežet s kreativnim nabojem in ponuja veliko idej na skoraj že idealni dolžini 50 minut oziroma 45, če bi Neuf Meuf izpustil vokalno – katarzično Unrest Unsave, ki samo pogojno spada v preostali zvokovni kozmos albuma. Komadi na albumu so suvereni ter tako dobro zastavljeni, da je skoraj težko verjeti, da gre za prvenec. Zvok je vseskozi »globalen«, rahlo spominja na izdelke nemške založbe Morr, a je še vedno dovolj idiosinkratičen ter »nov«, da štrli iz povprečja – to pa so lastnosti, ki jih v moderni elektronski glasbi več kot pogrešam!

Album si lahko za pokušino, čisto legalno zlaudate z založbine strani!

Poslušamo glasbo: Septober Energy (1971)

centipede-septober-energy-234829.jpg 

2000 (1971), BGO Records

Centipede je mamutski projekt Keitha Tippetta (klaviaturista skupine King Crimson), ki je nastal leta 1971. Projekt je obstajal samo dobro leto in v tem času pod taktirko producenta Roberta Frippa, posnel epsko kompozicijo Septober Energy (85 minut!), sestavljeno iz štirih delov. Ta mega orkester je bil sestavljen iz takratnih prominentnih glasbenikov iz jazz in rock področja, meddrugim tudi iz članov skupin kot so King Crimson, Nucleus ali Soft Machine (npr. Robert Wyatt). Septober Energy vsebuje vse, kar je bilo na začetku sedemdesetih kul in napredno: divji free-jazz naboj, jazz-rock tendence ter ogromno eksperimentiranja in improviziranja, ki korenini v psihadelični, kot tudi klasični glasbi. Septober Energy je ostal edini album orkestra Centipede, a se na njem nahaja toliko materiala in idej, da svet še enega takšnega albuma verjetno ne bi preživel. Gre za absolutni kult, za dokaj pozabljen album, ki so ga ob izidu raztrgali na koščke, izogibali pa so se ga tudi najbolj zvesti King Crimson feni. Kritiki so ga označili za pretenciozno in neposlušljivo zmedo, jaz pa v njem vidim neverjetno energično, idejno zelo bogato in kreativno zvočno tvorbo, ki je odlično preživela zob časa.

Septober Energy je razdeljen na štiri dele. Drugi in četrti del sta bolj strukturirana ter melodična, prvi in tretji pa čista bisera eksperimenta in improvizacije. Leta 2000 je pri založbi BGO Records, Septober Energy izšel kot dvojni album in tako je ta, skoraj že pozabljeni dragulj spet postal dostopen za poslušalce.

Prvi del je pravcata zvočna džungla in resen preizkus trdnosti poslušalca. Začenja se z rahlim valovanjem, z naključnimi zvoki glasbil ter vokalov, ki se počasi začnejo prekrivati ter na določenih točkah zgoščevati. Kar sledi je manična kakofonija, ples trobil in vokalov, free-jazz v najbolj prostem smislu, osvobojen vseh omejitev in konvencij. Nekaj čez 20 minut dolgi prvi del se zaključi meditativno, s pristno psihadelijo, s fuzijo godal ter zasanjenega večglasnega petja. A komaj se poslušalec navadi na neoprijemljivi in izmuzljivi zvočni tok, že se ga pahne v čisto drugi svet. Drugi del je v primerjavi s prvim bolj melodičen, skrbno strukturiran, z glavno temo, ki si jo posamezni inštrumenti med seboj podajajo. Vsak inštrument, pa naj gre za saksofon ali kitaro ima svojih pet minut slave, oder samo zase in veliko časa za izlete – za avtonomijo, preden spet izgine v nepreglednem morju orkestra. Približno na polovici drugega dela se plošča obrne, vzdušje spremeni. Orkester se nabere in začne delovati bolj avtoritativno. Svoboščin za posameznike je čedalje manj, slišimo samo še ogromen kolektivni val zvoka, ki postaja čedalje bolj glasen in razpuščen. Ko drugi del doseže vrhunec, se celoten inštrumentarij potegne v ozadje, v ospredje pa stopi petje, ki ob spremljavi klavirja zaključi prvi CD.

Tretji del kompozicije je verjetno najtežje poslušljiv. Preko uvodnega večglasnega petja, smo hitro napoteni v dinamičen bobnarski solo, ki se počasi pretopi v mrtvaško koračnico, v ogromen kotel godal in trobil, ki se brezciljno vleče do skoraj 14. minute, ko ga zamenja vihar, sestavljen iz živce parajočih violin ter grotesknih vokalov. Tretji del je pravi zvočni hardcore, a sapo jemajoč od začetka do konca. Četrti del se začne s Tippettovim klavirskim solom, a se kmalu sprevrže v mantrično ponavljanje enih in istih verzov, v klice po svobodi narodov, po svobodi človeka in se tako konča na najbolj možen veličasten način. Super!

Septober Energy je eden izmed najbolj vznemirljivih albumov in eden redkih jazz related albumov, ki ga lahko poslušam od začetka do konca. Gre za pravo kolektivno psihozo, za neponovljivo harmonijo vseh sodelujočih, za pristen izraz človekove ustvarjalnosti brez omejitev. Mestoma ga sicer od številnih idej kar trga na kose, a to ne spremeni spoznanja, da predstavlja Septober Enegy neobremenjeno ter vrhunsko muziciranje iz obdobja, ko je bilo – v vseh pogledih! – še vse odprto.

Poslušamo glasbo: Georgia Anne Muldrow – Olesi. Fragments of an Earth (2006)

georgia-anne-muldrow-olesi.jpg

2006, Stones Throw

Lanska in predlanska hip-hop bera je bila bolj ali manj slaba. V množici ponavljajočih se izdelkov, kjer je poslušalcu čedalje težje ločiti med vsemi istimi obrazi ter produkcijami, je težnja po iskanju nečesa novega in posebnega toliko večja. In ko se iskano najde, se najditelj toliko bolj oklene najdenega, saj ima občutek, da je našel nekaj posebnega, nekaj novega. Po dolgem času sem tako spet našel en hip-hop album, ki me je prevzel in si prisvojil mojo pozornost za nekaj mesecev. To je Olesi. Fragments of an Earth, mlade ameriške izvajalke Georgia Anne Muldrow.

Olesi ni navaden hip-hop album in to je jasno že, če pogledaš seznam komadov. Album je sestavljen iz 21 komadov, kjer so vsi, razen uvodnega free-jazzičnega New Orleansa, dolgi v povprečju 2 minuti. Georgia lahko s takim pristopom predstavi vso širino svojega glasbenega ter duševnega repertoarja in le-ta ni majhen. Petje, repanje, spoken word, igranje z vokalom ter zlivanje z zvokom je samo nekaj obrazov njenega vokalnega izraza. Sporočila – če jim lahko tako pravimo – so različna in zaradi svoje fragmentarnosti in dolžine komadov skoraj že na pol intuitivna. Včasih se dozdeva, kot da je bil njen cilj samo izraziti določeno čustveno stanje, določeno naravnanost, kot pa neko kompleksno sporočilo. Teh stanj in vzgibov je na albumu ogromno: Georgia pridiga, se veseli, opozarja, razsvetljuje, poziva k ljubezni, se boji, išče zaščito, je osamljena, reflektira, poziva k miru in pozitivi, filozofira, se prepušča itn. Mir in pozitiva, pozivanje k ljubezni? Ja, ampak deluje. Georgii uspe ohraniti naivno ter nostalgično zrenje sveta, a ga na vsakem koraku filtrira skoti trezno noto moderne. To njen album uvršča ob bok prelomnim soul in jazz albumom sedemdesetih, a hkrati v prve vrste sodobnega časa.

Hip-hop torej? No ja, toliko kot lahko za Milesa Davisa in Sun Raja rečeš, da sta jazz. Na Olesiju slišimo nekatere najbolj originalne beate zadnjih nekaj let, v splošnem pa dobimo predstavo, kako širok pojem je lahko hip-hop. Medtem, ko iz sodobne konfekcije seva predvsem plastika ter fast food, je Olesi nostalgičen, organski, na nek način brezčasen.

Georgiin prvenec krasi neverjetno širok razpon idej, ki je dandanes že prava redkost. Nemogoče si je predstavljati, da bi kdaj lahko sploh izdala običajen album z desetimi komadi, ki so dolgi po štiri minute. Celoten izgled albuma, njegova struktura, je samo izraz izvajalke, ki enostavno ne paše v današnji kalup ustvarjanja. Komadi nimajo nekega oprijemljivega začetka in konca oziroma vsaj ne v takem smislu kot to razumemo ponavadi. Taka fragmentarnost in obilnost idej, mogoče na začetku malce kazi zbrano poslušanje, a se kasneje izkaže kot edina logična in prava poteza. Poleg vsega že prej omenjenega pa je treba poudariti vsaj še dve stvari, ki pohvalo tega albuma samo še potencira: Olesi je prvenec Georgie, ki šteje šele dobrih 23 let. Neverjetno in nepredstavljivo, kaj sploh lahko še sledi!

Še eden izmed kriminalno spregledanih albumov zadnjih nekaj let, ki v originalnosti in izrazu poseka vse, kar se dandanes vrti in prodaja kot hip-hop.

Gledamo filme: Dario Argento – Phenomena (1985)

phenomena1.jpg

Phenomena (1985) spada v serijo Argentovih paranormalnih trilerjev, med katere spadata tudi npr. Suspiria (1977) in Inferno (1980). Dogajajo se torej stvari, ki so čudne, bizarne ter nerazložljive, a podlaga oziroma železno ogrodje filma je isto kot pri vseh njegovih filmih: skrivnostni morilec, ki mori – tokrat na idiličnem švicarskem podeželju. Osrednji lik filma je Jennifer Corvino (Jennifer Connelly), ki ima sposobnost komuniciranja z žuželkami in s pomočjo katerih se čedalje bolj približuje morilcu. Pri tem ji pomaga Prof. John McGregor (Donald Pleasance), raziskovalec žuželk, ki edini verjame v njene sposobnosti.

Prvo kar pade v oči je to, da je Phenomena, kar se tiče krvi in gravža dokaj zmerna. Predvsem če upoštevamo, da je bil posnet med dvema zelo krvavima filmoma, med Tenebre (1982) in Opero (1987). Najbolj napete dele filma spremlja glasba italijanske prog-synthi skupine The Goblin, nekatere pa tudi besno žaganje Iron Maidenov ter Motörheadov. Žaganje obeh skupin v kontekstu filma izpade malo smešno in pri določenih prizorih čisto mimo. Verjamem, da je hotel Argento suspenz, a v svojih zgodnjih filmih je zato posegel po drugačnih sredstvih ali vsaj po drugi glasbeni spremljavi – po Morriconeju na primer. Zabavno pa je vseeno… na svoj način seveda.

Film se ponaša z nekaterimi zanimivo posnetimi prizori ter nekaj dobrimi snemalnimi triki, a na splošno se mu pozna starost oziroma, da je nastal v osemdesetih. Phenomena je tipični produkt thrash produkcije iz osemdesetih, čeprav so bile verjetno Argentove tendence bolj umetniške. V določenih ozirih se vzame preveč resno, pretirava z dramo in bombastom do te mere, da izpade že napol komičen. In ravno ta občasna neresnost, ga zelo oddaljuje od Argentovih zgodnjih rudimentarnih (psiho) trilerjev, kot je npr. The Bird with the Crystal Plumage (1970).

Phenomena je gledljiv in po svoje zelo zabaven film (prizor, kjer se profesorjeva opica maščuje njegovemu morilcu, je za thrash anale!). Je med boljšimi, ki jih je Argento naredil v osemdesetih, čeprav ga je na nekaterih mestih že načel zob časa.

Poslušamo glasbo: Daft Punk – Alive 2007 (2007)

daft-punk-alive-2007.jpg

2007, Virgin

Francoski duo Daft Punk je eno izmed najbolj zanimivih in najboljših imen moderne elektronske glasbe. V njuni, nekaj več kot desetletni karieri, sta izdala že kopico zaokroženih izdelkov, med katerimi zavzemajo osrednje mesto predvsem trije uradni albumi: odličen prvenec Homework (1997), bolj pop orientiran Discovery (2001) ter zadnji, dokaj ambivalentno sprejeti Human After All (2005). Alive 2007 je po Alive 1997, njun drugi live album.

Alive 2007 deluje na dveh ravneh: po eni strani poskuša poslušalcu približati duetovo funkcioniranje v živo, po drugi strani pa se lahko bere kot greatest hits album, saj na njem slišimo skoraj vse njune največje hite. Prvo mu uspe seveda le deloma, saj je močan element duetovih nastopov vizualni del – torej razne videoprojekcije in svetlobni efekti, ki dopolnjujejo zvočni del. No, kratek vpogled v ta del sicer dobimo v bookletu, kjer je zbranih nekaj fotografij z njunih koncertov, a je to seveda le kaplja in dokaj mizeren približek.

Set lista je bogata in je speljana kot en dolg miks, kjer se komadi pretapljajo en v drugega. In tukaj se Francoza izkažeta kot velika mojstra “optimiziranja”. Komadi večinoma niso dolgi, nobenega ne slišimo v celoti. Večinoma gre za kratek eno ali dvominuten izsek – pač tako dolgo, da se pojavi glavna tema, melodija ali verz – in že se vse skupaj spelje naprej. Pravtako ne slišimo nenehnega »šopanja«, ampak vmes tudi bolj mirne pasaže, brez basov, ki vnesejo tisto dinamiko ter variabilnost, da njun nastop ne zveni tako monotono.

Komadi pričujočega live dokumenta pokrivajo vse uradne albume. Na začetku slišimo komade z njunega zadnjega albuma Human After All (npr. Robot rock, Touch it, Technilogic), ki pa tudi v živo nekako ne zvenijo dovolj zanimivo, da bi pritegnili večjo pozornost poslušalca. Bolj zanimivo postane okoli petega zapisa, ko začne duo nizati svoje najboljše komade: Around the World, Harder Better Faster Stronger, Burnin`n, Too Long, Face to Face in seveda super hita One More Time ter Da Funk. Manjka samo še Digital Love, pa bi dobili vse njune največje hite na enem mestu. Celoten set se konča v velikem finalu, z vzneseno množico in nekaj te evforije se prenese tudi na poslušalca.

Nekatere izdaje Alive 2007 vsebujejo tudi še dodaten CD, na katerem se nahaja še nekaj live komadov (med drugim tudi Music Sounds Better with You in Revolution 909) ter live videoposnetek komada Harder Better Faster Stronger.

Alive 2007 je dokaj nazoren prikaz, kako Francoza delujeta v živo, čeprav bo za popolno izkušnjo vseeno treba na njun koncert. Na albumu slišimo skoraj vse njune najboljše komade – le-ti se mestoma pojavljajo tudi v malce spremenjenih različicah, kar pomeni, da kljub že znanemu materialu dobimo vseeno nekaj novega.

Daft Punk – One more Time (Live)

Daft Punk – Da Funk (Live)

Glasbena kapsula #1: Založba Italians do it better, ki sploh ni italijanska…

various-artists-after-dark.jpg

Ameriška založba Italians do it better se je lani proslavila z zelo pogosto citirano kompilacijo After Dark. Izvajalci založbe se v svoji glasbeni viziji naslanjajo na bolj mračno in eterično zapuščino italo disca poznih sedemdesetih ter zgodnjih osemdesetih. Glasba je nostalgična in do svojih vzorov zelo spoštljiva, paradna konja založbe pa sta zaenkrat skupini Glass Candy in Chromatics.

Do zdaj sem slišal tri založbine izdelke, izpostavil pa bi dva komada, ki sta po mojem mnenju med boljšimi (in obenem dobra predstavnika zvoka založbe): prvi je disko hitič za jutranje ure Rolling down the Hill (Glass Candy), drugi pa In the City (Chromatics), ki je kot nalašč narejen za nočne vožnje po obvoznici. Za Rolling down the Hills bo treba pocukati Myspace, In the City pa prilagam spodaj.

Myspace Glass Candy

Myspace Chromatics

Chromatics – In the City

Poslušamo glasbo: El Guincho – Alegranza! (2008)

el-guincho-alegranza.jpg

2008, Discoteca Oceano

Predstavljajte si zeleno nebo ter florescentno rumeno plažo. Ob vhodu v bar vas po rami potreplja papiga – recimo takšna kot na naslovnici – in vam v roke stisne strupeno moder koktejl. Zraven bara ob večnem tabornem ognju, ob zvokih akustične kitare, zavijajo Animal Collective, Panda Bear kinka pri šanku ter z zadnjimi močmi vijači po svojih aparaturah, Fela Kuti na karaoke odru že šesti dan zapored lajna svoje plesno – politične manifeste, nekje v kotu pa Beck peščici zanesenjakov razlaga o lo-fi estetiki svojih zgodnjih albumov…

To, kar zveni kot pristen doživljaj s kakšnega dolgega LSD tripa je samo eden izmed možnih tripaških scenarijev po poslušanju albuma Alegranza!. Alegranza! je živo pisana in sladka vrečka bonbonov, večno sončnega vremena, večglasnih Beach Boys harmonij, morilskih afro-karibskih ritmov in neskončnega ponavljanja. Res. Ko gredo komadi že stotič v isti loop in ko se petje več ne razvija, ampak samo še mantrično ponavlja in je poslušalec že napol poti do nirvane, sta možnosti samo še dve: ali je Alegranza! album stoletja ali pa neposlušljiva copy-paste lepljenka, čigar poslušanje ima na poslušalca enak učinek, kot dolgotrajno igranje igric – rdeče in izmučene oči, pardon ušesa. Odločitev tokrat prepuščam vsakemu poslušalcu posebej…

El Guincho – Kalise

Klaus Dinger (Kraftwerk, Neu!, La Düsseldorf) R.I.P.!!!!

Kdo je bil Klaus Dinger? Bil je je krautrock ikona prve ure – glasbene smeri, ki se je rodila konec šestdesetih, deloma pod duhovno taktirko lani preminulega avantgardnega komponista Stockhausna.

Po drugi svetovni vojni je v Nemčiji vladal pravcati kulturni vakum, zato se je večina skupin v svojem glasbenem ustvarjanju orientirala predvsem po angleških in ameriških vzornikih. A struja krautrockerjev je ubrala svojo pot. S kombinacijo rocka, jazza ter avangardnih prijemov takratne akademske elektronske srenje, je ta množica skupin ustvarila pomembno kuturno in glasbeno dediščino povojne Nemčije. Verjetno najbolj znane skupine tega gibanja so: Can, Cluster, (zgodnji) Kraftwerk, Neu!, Harmonia, Tangerine Dream, Faust, Amon Düül, Popol Vuh, Ash Ra Tempel in mnogi drugi.

Vpliv teh skupin je še dandanes podcenjen. Njihovi vplivi so se kazali – in se še vedno kažejo – pri vseh imenih, ki imajo karkoli opraviti z eksperimentiranjem, z iskanjem svoje pozicije med rockom in elektroniko (npr. Tortoise, Radiohead, Sonic Youth, Stereolab, Boredoms, Alex Delivery, Brian Eno, David Bowie in še vsaj tisoč drugih).

Klaus Dinger je začel kot bobnar pri skupini Kraftwerk. S skupino je sodeloval samo na njunem prvem albmu 1 (1970), nato pa je leta 1971 z gitaristom Michael Rotherjem ustanovil skupino Neu!. Na svojih treh albumih sta patentirala zelo unikaten zvok, sestavljen iz monotonega, t.i. motorik ritma ter skoraj že mantrično ponavljajočih se zvokov kitare. Najbolj prototipičen komad dueta je Hallogallo. Dingerjev motorik ritem slišimo npr. v komadu Djed skupine Tortoise ali Teen Age Riot Sonic Youthov, Stereolabi pa so okoli tega ritma v bistvu razvili celotno kariero.

Leta 1974 je Michael Rother skupaj z duetom Cluster ustanovil superskupino Harmonia, Klaus Dinger pa leta 1976 ustanovi svoj projekt La Düsseldorf. V svojo glasbo je vključil bolj trše prijeme, ostrejše kitare in na splošno bolj punkovsko dimenzijo, a je ostal tudi pri kozmičnih zvokih svojih začetkov. Z La Düsseldorf je izdal tri albume, nato pa še nekaj solo albumov v osemdesetih in devetdesetih.

Klaus Dinger je umrl 21. marca, star je bil 61 let.

Izbrana diskografija:

kot član skupine Kraftwerk

Kraftwerk – 1 (1970)

kot član skupine Neu!

Neu! (1971),

Neu!2 (1972),

Neu!75 (1975)

kot član skupine La Düsseldorf

La Düsseldorf (1976),

Viva (1978),

Individuellos (1981)

kot samostojni glasbenik

Neondian (1985)

Kraftwerk – Rückstossgondoliere

Kraftwerk – Ruckzuck

Neu! – Hallogallo

Neu! – Negativland

La Düsseldorf – Rheinita