Mesec: avgust 2008

I LOVE Ennio Morricone

51kapvmgwpl_sl500_aa240_.jpg51pemym084l_sl500_aa240_.jpg413yzmxeg0l_sl500_aa240_.jpg

Težko določim točko nič moje fascinacije in ljubezeni do Morriconeja, a mislim, da se je vse skupaj začelo z njegovo glasbo za Leonejeve vesterne. Kombinacija strumnih in dramatičnih zvokov ter uporaba  raznih primal človeških glasov me je najprej prikovala k filmom – in se z njimi združila v nedeljivo celoto – nato pa še pred domačo stereo napravo, me spremljala na mojih vožnjah z avtom in me praktično dobro leto spremljala skozi moje vsakdanje življenje. Glasbo iz Leonejeve trilogije vesternov znam praktično na pamet, a moje raziskovanje Morriconejevega glasbenega sveta, se je tu šele začelo. Moja pot me je vodila do veličastnosti glasbe iz filma Once upon a time in the West, kot tudi k bridkosti in melanholiji Once upon a time in America. Vmes sem si privoščil tudi še ekscentrično in skoraj že psihadelično izkušnjo z A Fistful of Dynamite, nato pa še malo hudomušnih ter navihanih zvokov iz filma My name is Nobody.

Naslednje postajališče je bila kompilacija Mondo Morricone: The Trilogy. Ti 3 CD-ji zajemajo glasbo, ki jih je Morricone naredil za razne, večinoma obskurne, dandanes pa kultne italijanske filme iz sedemdesetih letih. Na njih slišimo predvsem Morriconejevo “pop stran”, njegovo ljubezen do prijetno kičastega in pisanega, kot vedno pa tudi tukaj fascinira brezbesedni vokal Edde dell`Orso, ki glasbi dodaja prijeten erotični naboj. Morricone me je s pomočjo te kompilacije pripeljal do razpotja, pravcate delte novih imen in filmov – k Argentu, Fulciju, Lenziju, Bavi, Danger Diabolik, v svet pisanega kulta šestdesetih in sedemdesetih, v giallo vode, psihotrilerje, grozljivke, italijanske zombi filme itd. – v fascinanten svet kiča in thrash kina, v katerem se še danes najboljše počutim.

1.jpg3.gif4.jpg

Tretja velika skupina Morriconejevih stvaritev se naslanja na njegovo afiliacijo do mračnih in eksperimentalno naravnanih zvokov. Gre torej za Morriconeja “raziskovalca”, za ustvarjalca učinkovitih in srh vzbujajočih klavstofobičnih mojstrovin, ki se spogledujejo s free-jazzom, spet drugič s psihadeličnimi vzorci, spet tretjič pa le zlobno lebdijo nad poslušalcem. V to skupino spadajo npr. soundtracki za prve tri Argentove filme (The Bird with the Crystal Plumage, Cat o`nine Tails, 4 Flies on Grey Velvet, kot tudi glasba iz Fulcijevega A Lizard in a Woman` Skin. To področje pa več kot odlično pokrivata dve kompilaciji: The Thriller Collection in Crime and Dissonanceslednja je izšla pri Mike Pattonovi založbi Ipecac, ki vedno znova citira Morriconeja, kot nekoga, ki je zelo vplival na njegovo ustvarjanje.

Morricone je v svojem življenju uglasbil približno 500 filmov različnih žanrov. Doma imam 22 njegovih CDjev, kar je približno 4,4 % celotnega opusa oziroma še manj, če odštejem kompilacije. A ne glede na majhen odstotek, z njimi vseeno pokrivam vse barve njegovega obširnega ustvarjanja. Še vedno pa iščem kompilacijo, ki bi dobro pokrivala glasbo, ki jo je naredil za približno 30 špageti vesternov – za zdaj si sam zadovoljivo zbirko naredim iz treh različnih kompilacij.

Danes Morricone koncertira v Križankah. Verjetno ni potrebno omenjati, da bom tam. 79 eurov za karto? Drobiž, če upoštevam, da za ta denar dobim eno izmed najpomembnejših glasbenih imen zadnjih 50 let.

Advertisements

Underworld – Oblivion with Bells (2007)

underworld-oblivion-with-bells.jpg

2007, PIAS

Karl Hyde in Rick Smith delata glasbo pod različnimi imeni že od osemdesetih naprej. Leta 1991, ko se jima je pridružil še Darren Emerson, so nastali Underworld, eden izmed najdlje živečih elektronsko-plesnih projektov.

Prva dva albuma (Dubnobasswithmyheadman, 1993 in Second Toughest In The Infants, 1996) sta zakoličila manevrski prostor skupine in določila njeno zvočno podobo, ki je v srži tudi še dandanes ostala ista: čvrsti plesni ritmi, ki jih spremlja petje ali recitiranje Karla Hyda. Začetno, bolj agresivno »šopanje«, ki ga najboljše predstavlja njihov največji hit Born Slippy, je sčasoma zamenjal bolj sofisticiran in umirjen pristop. Z velikih plesišč so se čedalje bolj selili v intimne klube, na najnovejšem albumu Oblivion with Bells pa mestoma že počivajo tudi na chill-out kavčih in lovijo vibracije after partyjev.

Prva dva komada na albumu sta mojstrski prikaz duetove suverenosti in občutka za strukturiranje plesnih epov. Crocodile in Beautiful Burnout tečeta in dihata kot eno, se neopazno prelijeta, polzita iz zasanjanosti v konkretnost, se lomita in nato kontinuirano bijeta naprej. Duo ustvarja napetost na pravih mestih, upogiba tok, ga nato sprosti ter vstavi tudi bolj umirjene dele, pavze za oddih. Topli zvočni oblaki razširjajo komada, jim dajejo atmosferičnost, skozi katero umirjeno polzi Hydova stream of consciousness poezija.

Duo svoje zvočne izlete na albumu trikrat prekine z inštrumentali, ki služijo predvsem kot coming down, kot priprava za naslednji sklop zapisov. Album zaključujeta dva bolj umirjena komada, in sicer Good Morning Cockerel – iskrena, s klavirjem pospremljena baladica, in Best Mamgu Ever – prijetna, downtempo stvaritev, ki odlično zaokorožuje dotični album.

Posebna izdaja albuma vsebuje tudi DVD, na katerem se nahaja približno 20 minut materiala: dva videospota (za komada Crocodile in Good Morning Cockerel), en live posnetek ter obilica fotografij, med drugim tudi s snemanja albuma v legendarnih Abbey Road studijih. Nič esencialnega, a lepo dopolnilo k zvočnemu delu izdelka.

Za rejverje v zrelih letih in eden izmed najboljših albumov “podzemlja”.

Roskilde Music Festival (3. do 6. julij) – 3. del

Improvizacija festivala: Supersilent

2 bobnarja (en z dodatno nalogo, da igra še trobento) plus “računalničar” plus organist – znese eno uro čiste improvizacije. Norveški Supersilent so profiji, glasbeniki, ki dajejo svojim albumom naslove, kot so 5 ali 6, komadom pa npr. 5.3 oziroma 6.4. Resni ljudje torej, ki v ospredje postavljajo predvsem svojo glasbo, svojo vizijo, ki tava nekje med nordijskim ambientom in minimalizmom, vse skupaj pa poganja bazična free-jazz silnica, ki njihovo glasbeno tkanino osvobaja vseh primežov in utečenih poti. Tudi na koncertu se je njihova improvizacija iz nepovezanih in mestoma kakofoničnih delcev, čedalje bolj sestavljala v barvno celoto, kjer je večinoma prevladovala siva, tu pa tam pa ji je družbo delala še bela. Eden imed poglavitnih elementov nastopa je bila melanholična trobenta, ki je v najbolj zanimivih trenutkih spominjala na predirljivo igranje Milesa Davisa – a ne za dolgo, saj so jo Supersilent že kmalu posuli z nordijskimi občutji, z golo nordijsko pokrajino. Za najtrpežnejše!

THE koncert festivala: Holy Fuck

Holy Fuck so iz počasno gorečega krautrocka, ki vlada na njihovih albumih, potegnili maksimum. Minimalističen in zvočno monoton pristop so sicer ohranili, a mu dodali konkreten plesen in zadrajvan ritem. Rezultat je bila fluidna veselica, pravcati vesoljski kraut-disko, ki je strnil četvorko nastopajočih v nepremagljivo celoto, v enovit organizem, ki je kot za šalo rušil meje, bil eksperimentalen, a vseskozi poslušljiv in glede na svojo minimalno zasnovo, skoraj že neverjetno izrazen in učinkovit. Vizionarna matrica za vse bende, ki ne znajo iz slepe ulice “post-rocka”.

Ekstrem festivala: Osaka Invasion

Vedno znova sem očaran nad takšno ekstremno držo. Taka glasba zahteva celega človeka, poln angažma in sprijaznjenost z življenjem na obrobju glasbenega dogajanja. Kapo dol za effort in predvsem za pristop, ki upam, da korporacijsko glasbeno mašinerijo spravlja ob živce, ker take glasbenike ne moreš vkalupiti v sprejemljive zvočne model.

Bogulta je energičen duo, sestavljen iz kitarista in bobnarja, družba pa jima dela tudi sempler. Le kdo bi si mislil, da lahko dva človeka delata takšen hrup, tako našponano rock glasbo, ki zadane na polno. Moč in dinamika sta bila dva glavna atributa tega anarho-dueta, ki sta dala vse od sebe in isto zahtevala tudi od občinstva. Garažno!

Izraz Körper einsatz dobi pri Maruosi čisto nov pomen. Maruosa je mož, ki preko svojega telesa prevaja zvok, se na njega odziva in ga za občinstvo predeluje. Trušč je bil peklenski, nekakšna mešanica med Aphex Twinom in grindcorom: neumsiljeno hitri ritmi, nazobčano struženje, zatikanje in škripanje, nenadni zasuku v poteku, lomljenje, ki lomi dele telesa. Na to glasbo je Maruosa skakal, migal s čupo, se kobacal in podal fizično najbolj naporen performans festivala.

Za diskoteko v kateri bi vrtel glasbo DJ Scotch Egg bi se aboniral doživljenjsko. Njegov meni sestavlja brutalna gabba, hardcore techno, uho parajoč noiz in množica cvrčejočih chiptunesov, ki so celoti dodali določeno bizarno in perverzno dimenzijo. Kul!

Roskilde Music Festival (3. do 6. julij) – 2. del

Sledi drugi del mojega poročila iz Roskilde festivala. Prvi se nahaja tukaj.

Good noise, bad noise ter šlepanje na trube oziroma My Bloody Valentine, Fuck Buttons in Shantel

Na koncertu skupine My Bloody Valentine je bilo glasno. Tako glasno, da sem stopil nekaj metrov stran od odra in sem imel še vedno občutek, da mi Kevin Shields rohni tik pred nosom. Kar me niti ni čudilo, ko sem slišal, da so My Bloody Valentine z organizatorjem sklenili posebno pogodbo, s katero so lahko prekoračili dovoljeno število decibelov na koncertu – in to so maksimalno izkoristili.

V prvi plan so postavili apokaliptično glasbeno izkušnjo, gost zvočni monolit, sestavljen iz nazobčanih kitar, minimalno slišnih vokalov in drugih nedoločljivih valovanj.

Huda glasbena izkušnja, na meji fizične bolečine, ki je brez problema pometla z en dan prej nastopajočimi in presenetljivo krotkimi Mogwai. Mogwai so sicer kar učinkovito vlekli svojo end of the world melanholijo, a zmanjkal je tisti bang, ki so ga My Bloody Valentine dali v trikratnem odmerku.

Fuck Buttons so letos vsepovsod. So nekakšnen geheimtip, novi oklicani heroji elektronske glasbe, glede na festivalsko knjižico pa križanci med Aphex Twinom in Boards of Canada. Na CD-ju me sicer niso ravno pritegnili, a sem se vseeno odločil, da zadevo preverim še v živo.

Na oder sta prišla dva prijetna mladeniča, stopila za svoje aparature in začela z melodičnim in strukturiranim podajanjem konzerviranega noiza. A hitro se je pokazalo, da duo sicer več kot učinkovito noiza in z brutalnim frekvenčenjem navdušuje prisotne, a za močno zvočno amplitudo skriva preproste, skorajda že cheap strukturne prijeme, ki jih lahko spravimo na dva, redko tri simultano delujoče zvočne kanale. V bistvu nateg, čigar produkcijo sem po principih modelnega učenja usvojil po dobrih 10 minutah. Precenjeno, a glavno, da se noiza…

Nemški producent Shantel se je še pred leti ukvarjal z downtempo/easy listening zvokovjem, a je kmalu videl, da je denar predvsem v balkansko inficirani plesni glasbi. Nastopal je v Astorii, ki je na festivalu zapisana predvsem world musicu.

Nastopal je pred nabito polno dvorano in po pričakovanjih naredil prvovrstno žurko. A tudi pri njemu – podobno kot pri Fuck Buttonsih – smrdi predvsem pri pristopu. Shantelov pristop je zelo hektičen in histeričen ter v celoti usmerjen v žurko.  Je pravi mojster podajanja klišejev, rešitev na prvo žogo ter enostavnih strukturalizacij svojih komadov, ki so sestavljeni iz upa-cupa ritma in trub. Ni bilo tudi za zgrešiti, da Shantel tekom koncerta dela bolj malo (predvsem hujska, tu pa tam zabrenka na kitaro in je predvsem okupiran z deljenjem slivovice) in da večino učinka naredi njegov odlični ciganski spemljevalni bend, za katerega upam, da je vsaj približno isto plačan. Glasbeni kolonializem v praksi, a glavno, da so trube…

Osmo čudo oziroma Girl Talk

Na Girl Talka sploh nisem imel namena iti, na njegov nastop pa so me privabili oddaljeni bobneči ritmi, ki so me kot v transu potegnili do prizorišča. In imel sem kaj za videt…

Pričakal me je poln šotor ljudi in čudak, ki sloni za svojo mašinerijo. Girl Talk je DJ, on the fly producer in MC v enem. Njegov nastop je ekvivalent sprehoda po glasbenem antikvariatu. Greš mimo police, zagledaš album od Blondie, ga vzameš v roke, pobrišeš prah in še preden pogledaš seznam komadov, že tvojo pozornost vzbudijo Kraftwerki ali Radioheadi ali kdo drug. Girl Talk deluje na isti način. Vzame en del komada, mu doda košček drugega komada, pa tretjega in četrtega. Poslušalčeva pozornost je v nenehnem delovanju, saj Girl Talk v svoj prostor delovanja vključi zadnjih petdeset let glasbene zgodovine in jo spelje preko morilskih ritmov, ki te držijo do konca. Plasti zvoka se magično in gladko nalagajo ena na drugo, dokler ne nastanejo zelo nestabilni glasbeni mutanti. Nestabilni zato, ker so Girl Talkove stvaritve v nenehnem gibanju, polzenju proti nedoločenemu cilju; kar dobimo je neke vrste über mash-up, mash-up vseh mash-upov, ki iz “odpadnih delov” konstruira nove, samostojne in še kako žive izdelke. V njegovem svetu si z odlično zadrajvanim gruvom roke podajajo Radiohead, Toto, Ace of Base, Lil` Wayne, Clipse in še na stotine drugih. Živijo v sožitju ter nenehno spreminjajo funkcijo, kot tudi strukturo. Fascinantno!

Celoten nastop Girl Talka se sicer nahaja na youtubu, a gre za bolj ali manj beden približek realnemu, saj posnetkom manjkajo delčki, zaradi česa je bila celota tako fascinantna: predvsem vzdušje in globoki basi.

Napad lumpenproletariata oziroma DSL

Francoska založba Ed Banger Records je trenutno eno izmed najbolj zanimivih in hot imen v glasbenem svetu. Lani so izdali odličen prvenec retro-futuristov Justice, letos pa s kompilacijo Ed Rec Vol. 3 le še potrjujejo, da so pravi naslov, ko gre za dobro naoljeno plesno glasbo. Izvajalci založbe črpajo iz bogate zakladnice kičastih osemdesetih, uporabljajo baročne sintije in zgodnjo elektro estetiko – vse skupaj pa poženejo s pomočjo zlobnih post-Daft Punkovskih zvočnih prostranstev.

DSL so eni izmed varovancev založbe, trije bratje (Davis, Stephane in Lionel) ki so več kot odlično pokazali, kako dosti se lahko naredi iz zelo enostavne zasnove: 2 osebi za mešalkami in ena za mikrofonom. MC je bil, kako naj povem…, enostavno enkraten. Bil je mešanica stereotipnega italijanskega mačota – torej z nakodrano čupo, s pridihom francoskega predmestnega toughnessa. Proletarski šminker, jebač, ki peca publiko na najbolj prozorne fore, ki se pusti slaviti, klicati nazaj na oder in je na splošno poln sebe, a izpade v kontekstu nastopa-šova tako posrečeno in simpatično, da ga enostavno moraš imeti rad. Medtem, ko sta ostala brata dodobra prevetrila zvočnike z neverjetno zapeljivimi in polikanimi “francoskimi” beati, je naš zabavljač vmes kaj povedal, zaplesal ali zarepal. Publika je norela, verjetno pa najbolj obnemela, ko so DSL iz svojih mešalk spustili Killing in the name of, v bizarnem remiksu založbenega kolega SebastiAna. Kul!