Mesec: november 2008

Poslušamo glasbo: Zlatko in prijatelji (2008)

Zlatko se je dobro leto po izidu njegovega prvenca vrnil na slovensko repersko sceno z novim albumom Zlatko in prijatelji – in kot že narekuje sam naslov, na njem gostuje veliko njegovih prijateljev oziroma reperskih kolegov (npr. Klemen Klemen, Flamie, Radič, Doša idr.).

In svet je spet lep. Zlatko in prijatelji je poslušljiv hip-hop izdelek, v nekaterih pogledih celo odličen – a seveda v svojem kontekstu. Album se večinoma giblje na predvidljivem terenu reperskih klišejev: veliko se duva, malo jamra ter zaljublja, malo pa se tudi kritizira sistem. Vsi klišeji so na kupu, a v povezavi z zares odličnimi podlagami ter nalezljivim kolektivnim duhom v smislu »skupaj zmoremo vse«, stvar deluje. Lepo je slišati, da nekdo tako živi za svojo glasbo in da je z njo povezan na nek skorajda že eksistencialni način. Take stvari ganejo in mestoma tudi premikajo gore.

Pobarat moram kvečjemu pomanjkanje uličnih sester (izjema je le Maruša, ki odpoje del refrena v drejevski Dvign pest), ki bi tale testosteronski overkill malce ublažile, zvito semplanje Morriconeja pa se mi zdi prej simpatično kot blasfemično. Urbano!

Advertisements

Esau Mwamwaya – prvo zanimivo glasbeno ime leta 2009!

Tako toplega vokala že dolgo nisem slišal. Esau Mwamwaya je rojen v Malaviju, leta 1999 pa se je preselil v London. Kmalu se je spoprijateljil s producentskim duom Radioclit in skupaj so naredili nekaj glasbenih priredb (npr. Paper Planes od M.I.A.). Zadnje čase se druži z letos zelo čislanimi Vampire Weekend, v letu 2009 pa bo verjetno eno izmed bolj opaznih glasbenih imen.

Januarja 2009 bo Esau z Radiocliti pod imenom The Very Best of izdal svoj prvi album, do takrat pa trio na Myspacu ponuja mixtape, ki na sproščen način združuje eksotiko africane z “zahodnimi”, bolj plesnimi prijemi. Dobro, priredba od Michaela Jacksona je skrajno nepotrebna, pa tudi tisti simfonični kič proti koncu je bolje preskočiti, a kljub temu gre za simpatičen mixtape, ki je več kot idealen za preganjanje novembrske sivine.

M.I.A. – Paper Planes (Esau Mwamwaya version)

The hottest shit since M.I.A.: Kuduro oziroma Buraka Som Sistema!

Kuduro je trenutno najbolj vroča stvar na plesišču, Buraka Som Sistema pa novi protagonisti globalnega šika. Tribal obarvani kuduro izvira iz Angole, najbolj pa se je prijel v revnih predmestjih Lizbone. Postal je glasnik spregledanih in sredstvo izražanja tisočerih (podobno kot baile funk v Braziliji). V njem se prepletajo elementi afriških tolkal, hip-hopa, housa ter elektra, ki skupaj tvorijo neverjetno plesno ter energično celoto.

Zaenkrat so najbolj znano ime te scene Buraka Som Sistema, ki so leta 2006 izdali EP From Buraka to the World, letos pa svoj prvenec Black Diamond. Fantje so trenutno tako urbani ter moderni, da je na njih postala pozorna tudi M.I.A. – kraljica plesno-političnih manifestov, ki gostuje na komadu The Sound of Kuduro – ki ga tukaj in zdaj, čisto nevzneseno proglašam za enega izmed komadov leta.

“Sve je to analog” oziroma Jarre ima še vedno čar.

“Sve je to analog”, je pripomnil eden izmed obiskovalcev petkovega koncerta in v bistvu  povzel le tisto, kar smo vedeli že nekaj tednov prej: Jarre je v Ljubljano pripeljal mitične inštrumente, s katerimi je pred približno 30 leti naredil svoj legendarni album Oxygene. Oder je bil tako poln starih sintijev in ostale nostalgične “krame”, Jarre pa je dobil v pomoč še tri dodatne pare rok, ki so mu pomagali pri izvajanju svoje elektronske mojstrovine.

A najprej je bila tema, nato pa smo zagledali vihrav korak še vedno zelo vitalnega moža, ki se je sprehodil skozi parter in se dal slaviti kot zvezdnik. Sledila je kratka predstavitev, v kateri smo izvedeli, da smo priča posebni seriji intimnih koncertov, ki se razlikujejo od njegovih outdoor spektaklov, prav tako smo izvedeli zakaj ravno mi, torej Slovenija. Jarre je povedal, da je na začetku svoje kariere ravno iz Slovenije dobil nekaj pomembnih spodbud, zato je bil dotični koncert njegova dolgoletna želja.

Vse je to v živo, so nam povedali v uvodu – torej brez vnaprej posnetega materiala. No, to lahko le verjamem na besedo, saj sem sedel na tribunah in nisem imel dobrega pregleda nad celotno situcijo. Za morebitne napake se  je Jarre publiki opravičil, sledilo je še ogrevanje inštrumentov, nato pa je šlo res.

Začelo se je seveda z Oxygene part I, z neoprejimljivi sloji toplih akordov, ki so burili domišljijo poslušalcev že pred tridesetimi leti, svojega učinka pa niso izgubili tudi do dandanes. Bolj dinamično je bilo pri znanem Part II, pri temi, ki je bila uporabljena že v neštetih reklamah in špicah. Part II je prinesel tudi bolj konkretne ritme, ki so pritegnili občinstvo, ob pojavu markantne melodije, pa navdušeno zaploskali. Pri Part III je prišel v igro še eden izmed legendarnih inštrumentov – teremin, na katerega je Jarre odigral divji solo. Part IV je seveda najbolj znan komad z albuma. Zapomnljiva melodija ter video s pingvini, sta le dva elementa tega komada, ki sta se za vedno vtisnila v kolektivno glasbeno zavest. Sledil je coming down, umirjanje vzdušja s Part V, a je kmalu spet postalo dinamično in bolj oprijemljivo. Proti koncu koncerta se je nad glasbenike spustilo ogromno ogledalo, ki nam je omogočilo, da smo gledali protagonistom pod prste in se lahko tako res prepričali, da je šlo vse “v živo”. Poslovilni Part VI je zaključil preigravanje Oxygena in občinstvo je z burnim ploskanjem pokazalo svoje navdušenje. Sledil je še furiozen zaključek, ki je spravil skoraj celotno publiko na noge.

Po prvem delu se je Jarre zahvalil in zapustil oder. Po bučnem ploskanju se je vrnil še enkrat nazaj, a šele ko se je vrnil tretjič, je zaigral zaključni komad.

Jarre je bil tekom koncerta nenehno aktiven. Smukal se je med svojimi inštrumenti, pritisnil kaj tukaj, sprožil kaj tam, tako, da je publika dobila kar dober vpogled v sam proces ustvarjanja. Celoten koncert je spremljala “trezna” razsvetljava, ki je barvala inštrumente ter Jarra. Od njega smo sicer vajeni bolj spektakularnega lightshowa, a je bilo z ozirom na namen in prostor vsega skupaj ravno dovolj. Jarre se je kar vneto držal originala, torej studijskega posnetka, a je določene pasaže raztegnil oziroma na določenih koncih malce zimproviziral. Videti je bilo, da so poslušalce še najbolj pritegnili bolj dinamični in z ritmom podkrepljeni komadi, medtem, ko so bili mestoma bolj “prosti” deli mogoče že preveč prosti za uho, vajeno na strukturo in melodijo.

Celoten dogodek je trajal približno 1 uro in 25 minut, a je od tega seveda treba odšeti uvod ter aplavz ob koncu prvega dela. Na koncu torej pridemo na malce več kot dobro uro koncertiranja. Premalo? Kakor vzameš. Če upoštevamo, da je bil prvoten namen koncerta ponovna predstavitev Oxygena, smo lahko zadovoljni, da nismo šli domov po 40 minutah. Po drugi strani pa bi verjetno Jarre s še nekaj odigranimi hiti boljše zaključil večer. Kakorkoli že, Jarre je povedal, da se bo mogoče drugo leto vrnil s kakšnim outdoor spektaklom, do takrat pa lahko zaključim, da arhaični sintiji še vedno naredijo vtis. Velik.

O marsičem, še največ pa o Bowieju, Vangelisu in jutranjih vožnjah.


Spet se počutim kot leta 1991. Takrat sva namreč z očetom kupila Sonyjev CD predvajalnik. Za mene, ki sem dete kasetofona, je bila to čista revolucija. Končno je bilo konec z nadležnim prevrtavanjem in avantgardnim zavijanjem – največja fantastika pa je bila seveda funkcija program.

Te dni spet odkrivam čare Cdjev, celote, sestavljene iz knjižice ter pisanega ploščka. Z veseljem jih poslušam vsako jutro v avtu. To je mojih 25 minut. Prej so v avtomobilu vladali abstraktni MP3ji na sivih rewritable diskih, zdaj pa je čas za regresijo – za regresijo na »originale«.

Nabavil sem si 2 albuma od Bowieja: glam rock Ziggyja (1972) in Aladdin Sanea (1973) lepo sede, ko se moja zavest še otresa sanjskih koščkov in se izogiba nevarnih trol. Ziggy je seveda klasik, Aladdin pa je bil zame večja neznanka. Po nekajkratnem poslušanju mi je v spominu ostal predvsem divji klavirski solo naslovnega komada, pri mojih jutranjih urbanih križarjenjih pa me v dobro voljo spravlja Drive in Saturday –s svojim čudovitim jamranjem in večglasnim zavijanjem.

Za 12 evrov pa sem dobil 3 zgodnje Vangelis albume. Vangelis, ki ga slišimo na teh zapisih ni ravno tak, kot smo ga vajeni recimo z Blade Runnerja ali Chariots of Fire. Gre za bolj eksperimentalne stvari, za Vangelisa, ki se gre umetnika in avantgardista. Z Albeda 0.39 (1976) ter Spirala (1977) sta obstala le Pulstar in To the Unknown Man, ostalo pa spada bolj pod (arhaičen) synthi-rock. Še huje je z Beaubourgom (1978), ki prinaša 39 minut bolj ali manj naključnega udrihanja po klaviaturah. Čisti obup, a ker mi občasno sede  pretencioznost in samozadostna drkarija (The Wall je moj najljubši album od Floydov)!, je tudi tale album kar kul za jutranje poslušanje.

Naslednji korak? Upičil sem se v tri zgodnje Miles Davis albume…