Mesec: december 2008

Moje glasbeno leto 2008! Izbor. Brez vrstnega reda.

Lupe Fiasco – The Cool

Angažma leta! Le kdo bi si mislil, da se bo v tako zavoženi zvrsti kot je hip-hop pojavil še kdo, ki vidi preko kromastih platišč ter ritastih bejb. Lupe Fiasco na konceptualnem The Cool postavlja ogledalo svojim kolegom, ropota z beati kot svoj čas veliki Geto Boysi ter svoje eksistenčne pridige zavija v dramatično igro godal. Real hip-hop, kot ga pogrešamo že od začetka devetdesetih naprej!

El Guincho – Alegranza!

Se spomnite zaključne sekvence iz Odiseje? No, zdaj pa to predstavo segrejte na 35 stopinj, ji dodajte peščeno plažo, morilske afro-karibske ritme ter sejmarskega Španca, ki se je ravno prejšnji teden naučil peti in dobili boste Alegranzo! – problematičnega mlajšega bratca lanskoletnega Person Pitcha, ki je prešprical detoksikacijo. Tripy!

Portishead – Third

Presenečenje leta! Po cigaretno-vijolični ter sivo-črni, smo po 11 letih dobili še tretjo reinkarnacijo bristolskih legend: kovinsko modro. Druga barva sicer prinaša drugo zvočno okolje – postmilenijsko, bolj stisnjeno ter “garažno”, a kljub temu so nekatere stvari še vedno enake – npr. idiosinkratična Beth, ki znova secira svoje čustvene travme. Isto sranje, drugo pakovanje? Nikakor ne! Third je elaboracija in adaptacija na tukaj in zdaj, je v določenih pogledih zvočno bolj drzen kot njegova predhodnika, a kljub temu izžareva domačnost starega prijatelja, ob katerem se takoj počutimo dobro.

Thank You – Teribble Two

Terrible Two je borba leta, neusmiljen spopad med strukturo in anarhijo, med melodijo in hrupom – in nekje med temi silnicami je poslušalec, ki se lahko pripravi na udarno kombinacijo kitarskega rohnenja, skrivenčenih klaviatur in vokalnih improvizacij. Poslušalčeva borba bo sicer težka, saj je Terrible Two brezkompromisno čudo od albuma, ki nenehno sedi na večih stolih hkrati in ki poslušalcu ne pušča veliko možnosti (ali totalen poraz ali zmago), zato mu kvečjemu lahko ponudim tri intelektualne koncepte, s katerimi lahko ohranja določeno stopnjo kontrole: post-punk, no wave in kraut. No, vsaj poskuša lahko.

High Places – High Places

The Devil is in the Percussions, v ropotajočih, žvenketajočih in rožljajočih majhnih stvorih, ki tvorijo nežen, rahlo eksotičen zvočni okvir brooklynskega dueta High Places. Robert in Mary na svojem prvencu povzemata občutja tropskih otokov, pisanih cvetov, nasmejanih vaščanov ter trapastih ukulel, a pri svojem početju ostajata na varni razdalji. V širokem loku se ogneta kiča dotičnih predstav in nam ponujata svojo, nekakšno postmoderno videnje materije. High Places je premišljen in trezen album, narejen z dovolj izrazito indiferentnostjo, da se v naših glavah dokončno spere iluzija tropskega raja “tam nekje zunaj”.

Justice – Planisphere

Elektro-prog ali kič-funk? Nimam pojma, a Justice si lahko znotraj 4 -delnega Planisphera privoščita čisto vse – celo kitarski solo! – in izpadeta kul. Planisphere je nastal kot podlaga za Dior Homme fešn šov, v komadu pa slišimo nekatere atribute dueta (npr. baročne sintije in afiliacijo do zlobnega in zadrajvanega mletja), ob katerih smo lahko uživali že lani, ko je izšel njun prvenec Cross. Pač super zadeva – isto kot letošnja CD+DVD izdaja A Cross the Universe, ki prinaša Justice live ter enourni dokumentarec o trajbanju teh kul francozov na turneji.

Buraka Som Sistema – Black Diamond

Baile-funk po portugalsko! From Buraka to the World oziroma boljše povedano: From Angola to Lisbon in nato to the World. Fantje iz Burake so iz Angole uvozili plemenska tolkala, jih križali s spoznanji zahodnega sveta ter dobili kuduro, trden plesni monolit, sestavljen iz housa, electra, breabeatov ter pristnih portugeš modrovanj. In rezultat? Ples leta, na katerega je postala pozorna celo M.I.A, ki je fante vzela pod svoje okrilje, na črnem diamantu pa se pojavi tudi kot gostja. Pri skupininem prvencu gre za izredno global ter šik zadevo, ki pa je še vedno dovolj robata in “ulična”, da se je bo mainstream mašinerija (zaenkrat še) na daleč izognila.

Ghislain Pourier – No Ground Under

Kanadskemu producentu Ghislainu Pourieru sicer malo še manjka, da bi na lestvicah globalnega šika dosegal najvišja mesta (kot npr. zgoraj omenjeni Buraka Som Sistema), a to ne pomeni, da njegov No Ground Under ne opravlja svoje funkcije v smislu plesa in šejkanja. Ghislain bi sicer potreboval še kakšnega močnega mentorja, a drugače ima vse, kar je potrebno za dober plesno-političen manifest: dancehall, naspidiran reggaeton, zakajeni dub, glitchy house nabijanja ter množico reperjev, rootsmanov in francoskih homijev, ki No Ground Under postavljajo tik pod vrh letošnje plesne glasbene produkcije.

Various Artists – Fabriksampler V2

Kompilacija leta! 11 ambient/drone projektov, ki se beatless razpršujejo po času in prostoru. Dobro, brez beata nam živeti ni, a je dezorientacija in brezmejnost, ki jo prinaša Fabriksampler V2 vseeno prijetna in sladka. “Fabrika” nudi dolgo strukturirano potovanje po zvočnem tunelu, kjer sicer na koncu ne doživimo svetlobe, smo pa priča vznemirljivim subtilnim premikom, smiselni repeticiji ter zvočnim spremembam na meji zaznavanja. Vodniki: Final, Lull, Nordvargr, Wo0, PureH, Alexei Borisov idr.

Juana Molina – Un Dia

Pesem Un Dia iz istoimenskega albuma argentinske glasbenice Juane Moline je uvod leta, cela majhna mojstrovina, ki jo krasi sladka repeticija vokalov, klavirja ter ropotajočih tolkal. Glass bi bil navdušen, branil se pa ne bi tudi ostanka albuma, minimalističnega elektro-akustičnega brbotanja, v katerem izstopa predvsem zasanjan Juanin vokal ter magična toplota, nadvse primerna za hladne zimske mesece.

The Bug – London Zoo

The end is near! Kevin Martin je po petih letih spet aktiviral svoj glasbeni alter ego The Bug. London Zoo je sicer v primerjavi z njegovim prvencem že dokaj prečiščen in poravnan izdelek, a iz njega še vedno veje težka industrija Techno Animala ter primarna sila duba in reggaeja, ki se kanalizira preko raskavih črnih mož, pravcatih zaklinjevalcev ter prerokovalcev, ki v londonski “živalski vrt” vnesejo občutek pristne apokalipse.

Ascend – Ample Fire Within

Visoka svečenika mračnih zvokov, ki sicer obredujeta pod imeni kot so Sun O))) in Iceburn, sta ustanovila Ascend, nov projekt demonično počasnega, do obisti umazanega sludge metala. Na Ample Fire Within je oblast prevzela temna stran bivanja polna težkih in počasnih kitar, eksotičnih dronov ter diaboličnih recitacij. Za vse, ki iščejo antipod prihajajočemu božičnemu kiču!

Dusk & Blackdown – Music Margins

Hm, pa sem že imel namen, da bi na tem mestu opozoril na lani zelo spregledani Underwater Dancehall od Pincha, a je v moje roke priletel Music Margins, letošnja bomba na področju east meeets west muziciranja. Music Margins je začinjena multikulturna enolončnica sestavljena iz indijskih referenc, bollywood semplov ter kičastih godal, west pa v tem primeru prispeva razne grimme in dubstep koncentrate ter bevskajoče MC-je. The sound of London anno 2008!

Fabio Orsi & Valerio Cosi – We could for Hours

Transcendenca leta! We could for Hours je reka življenja, hipnotičen in večplasten tok zvoka, ki ima svoja, od človeka neodvisna gonila. Poslušalec se lahko samo prepusti njegovi sili, zapusti profana obeležja svoje eksistence in se odpravi proti beli svetlobi, proti svetemu. Čakajo ga iz svetih nitk spletene elektronske teksture ter hipnotično igranje saksofona, na koncu tega 4-delnega duhovnega potovanja pa še enkratna izkušnja bivanja na višji ravni zavedanja. Sveto!

Advertisements

Valerio Cosi. Moje glasbeno odkritje leta 2008!

Za glasbo skorajda ne uporabljam besede genialno, saj le-ta vsebuje dobršno mero subjektivne konotacije – ki recimo da ne pritiče resni obravnavi materije – a v primeru Valeria se ne morem zadržati in tako tvegam, da bom zvenel kot zaljubljen najstnik. Tip je genialen – no, mladenič je genialen, saj naš ljubi planet tlači šele dobrih 22 let, za sabo pa ima že toliko solo albumov in kolaboracij, da so obširni opusi Milesa in Merzbowa v resni nevarnosti.

Valerio je prodoren jazz glasbenik, ki izraža veliko spoštovanje in ljubezen do svojih vzornikov, a je hkrati močno samosvoj. Najboljša vstopnica v njegov glasbeni kozmos je trilogija Freedom Meditation Music, ki jo krasi potentno eksperimentiranje ter izrazita zvočna svežina.

V njegovem glasbenem vesolju se srečujeta tako Ayler kot Coltrane, a mladenič vidi še dlje: recimo do čudaštev Sun Raja, do motorike ala Neu!, vesoljske zasanjanosti Harmonie ali stonerskih Popol Vuh. Zna ga tudi potegniti v psihadelijo, na “črni” kontinent, v vrtenje sitarja, ki spravi pokonci vse dremajoče derviše, v minimalistično elektronsko prasketanje, v epske drone ali brezmejen ambient. In včasih vse to slišimo na enem albumu. Ali pa tudi v enem komadu.

Fascinantno je, da njegove kompozicije – kljub več kot očitnemu bremenu – ne izpadejo kot poceni “everything goes” mahinacije, ampak imajo močno notranjo logiko, ki ustvarjalno energijo kolektiva porazdeli na prave konce in vpliva na to, da celotna slika ostaja ostra. Vse ima smisel, Valerijeva eklektičnost pa je bolj v službi raziskovanja zvočnih možnosti, kot pa v samozadostnem razkazovanju mišic in trepljanju samega sebe.

Nisem ravno velik fen jazza, ampak to kar dela Valerio, je naravnost presunljivo. Združuje dinamično igranje saksofona s temeljnimi mejniki glasbene zgodovine. Je klasičen in moderen, konkreten in abstrakten, čvrsto na zemlji kot tudi visoko v oblakih, a vseskozi poseben in prekleto dragocen.

Letos je izšla kompilacija Collected Works, zbirka Cosijevih izdelkov, ki so nastali med leti 2005 in 2007. Get it!

Goodbye, glasbeno 2008!; prolog

Hm, leto se izteka, leto, ki je meni prineslo nekatere nove stvari in priložnosti. Moj libido se je preusmeril na področja, lani še nepredstavljiva. Nekaj stvari je tako ostalo brez zagona, kar pa ne pomeni, da se bodo posušile ter odpadle. Bo že – takrat, ko se bo novost prelevila v rutino, v sladki občutek obvladovanja in predvidljivosti.

A nekaj je ostalo, težnja po rezimeju, po povzetku letošnjega leta. Glasbeni albumi, ki so krojili pričujočo leto so zbrani – zdaj jih je potrebno le še izbrati. Do takrat pa 4 zadeve iz leta 2008, ki so enostavno super: čudovito jamrajoča veterana Brian Eno in David Byrne, urbano histerični The Walkmen ter dva komada z albuma leta – no, z enega izmed mnogih seveda.

Na tem mestu sem imel namen dodati še MGMTje ter njihovo trpko himno, a naveza youtube/blogos tega ne dovoli, tako, da lahko le zapišem: Time to pretend je peta super zadeva iz leta 2008!