Mesec: januar 2009

Glasbena kapsula #8: Lava?! Magma?! Magma! (in Ricardo Villalobos)

V Čilu rojeni – in zdaj v Nemčiji živeči – Ricardo Villalobos je eden izmed bolj zanimivih techno producentov zadnjih nekaj let. Na sceno prinaša tako plesnost in občutek za drive, kot tudi izredno veselje do eksperimentiranja. Njegova glasba pa vsebuje tudi dobršno mero ambicioznosti in velipoteznosti, ki komade vlečeta preko dvomestne minutaže. Leta 2006 je izdal Fizheuer Zieheuer, minimal ep, ki dobrih 37 minut obrača pihalno linijo blehorkestra Bakije Bakiča. V tem komadu se Villalobos izkaže kot mojster počasnega build upa ter mikroskopskih zvočnih sprememb, ki zahtevajo dobre slušalke, čvrsto pozornost ter predvsem veliko volje.

Villalobosova lanska grandioznost nosi naslov Enfants (chants), kjer 17 minut poslušamo variacijo točno dveh elementov: enostavne klavirske linije ter igrive otroške pesmice, vzete iz komada francoskih avant/prog rockerjev Magma. In stvar tudi tokrat deluje. Villalobos komad s subtilnimi modifikacijami klavirja stiska, s pomočjo otroškega napeva pa sprošča in ga pelje naprej. Tako ga spravi do 17 minute, a mislim, da bi tale komad lahko trajal tudi eno uro. Nekaj ima tale zadeva, nekakšen drive in pritisk, ki ti ulovi pozornost, kot tudi skrito notranjo logiko, ki jo dojameš na nezavednem nivoju. Enfants je pretenciozna, a na nek način tudi izredno všečna in šarmantna zadeva, ki pa svoje čare razkriva zelo počasi –  zato jo priporočam samo najpotrpežljivejšim.

Advertisements

Poslušamo glasbo: Različni izvajalci – Fabriksampler V2 (2008)

Lani, tik pred koncem leta je pri slovenski založbi Pharmafabrik izšel Fabriksampler V2, nadaljevanje istoimenske kompilacije iz leta 2006. Prvi del je ob času izida presenetil predvsem s svojo izredno zvočno barvitostjo. Na njem smo lahko slišali prijeten ambient, sladki elektropop, industrijsko žaganje ter tudi zvočno bolj eksperimentalne prijeme. Funkcija prve zbirke je bila dvojna: predstaviti Sloveniji manj znane svetovne producente elektronske glasbe (slišali smo lahko 14 izvajalcev iz 14 različnih držav), kot tudi pokazati, da ima elektronska glasba veliko obrazov – tole slednje, je bilo predvsem za tiste, ki še vedno enačijo elektronsko glasbo (samo) s šopanjem in pisano oblečeno mladino.

Drugi del kompilacije prinaša 11 novih imen, ki se tokrat predstavljajo z zvočno bolj homogenim programom. Še najenostavnejše bi problema zvrsti rešili s tagoma ambient/drone, a le deloma. Ti dve besedi nam kvečjemu dasta vedeti, da imamo bolj kot z melodijo in strukturo, opravka z ustvarjanjem vzdušja, s kontinuirano elaboracijo zvočne teme, s teksturami, ki se s subtilno logiko pomikajo proti specifičnemu cilju – seveda brez ritma, brez tega pomagala, ki nam daje smernico in lovi našo pozornost. Zakaj deloma? Zato, ker je za dobro predstavo o naravi glasbe poleg forme, potrebno poznati tudi vsebino, torej določiti avtorjev osebni pečat,  ki formo obarva na specifičen način. Razlike med komadi na Fabriksamplerju V2 v tem oziru obstajajo, a se le-ti vseeno lepo prelivajo en v drugega: npr. klavstrofobična vrtinčenja (Final in Lull), v prijetno prasketanje in šumenje (Wo0) in nato naprej, v bolj abstraktna in dark obeležja (Nordvargr, Alexei Borisov in Tania Stene).

Slovenske barve na kompilaciji zastopata PureH ter Dodecahedragraph – oba pa s svojimi atmosferičnimi ter raskavimi teksturami niti malo ne zaostajata za drugimi projekti.

Fabriksampler V2 se – razen dveh komadov – skoraj v celoti beatless razpršuje v času in prostoru. Daje občutek neoprijemljivosti in brezmejnosti, ki obenem straši ter fascinira. Poslušalec bo dobrih 50 minut potoval po vznemirljivem zvočnem tunelu, kjer ga čaka veliko subtilnih premikov, smiselne repeticije ter zvočnih sprememb na meji človeškega zaznavanja. Za izbrana ušesa in eden izmed albumov leta 2008!

Gledamo filme: Road House (1989)

Verjetno najboljši film vseh časov.

So filmi, ki dobro orišejo določena eksistencialna vprašanja in ponujajo odgovore na pereče psihosocialne konflikte. Če je pravšnja klima, dober timing in dovolj odprta populacija, taki filmi postanejo klasiki, kulti, ki jih zna vsak našteti ob štirih zjutraj. Obstajajo pa še filmi, ki zarežejo globlje, tako globoko, da boli – filmi, ki preko slike in zvoka govorijo zgodbo o nas – o človeštvu.

Problem nastane, če človekova zavest še ni na dovolj visokem nivoju, da bi dojela bogato sporočilnost izdelka – takrat se sprožijo strahovi in predsodki, kar rezultira v gnusu in zavračanju. Taki filmi nato izginejo pod površje in se kot srebrna ploščica v globini pravode svetlikajo ter čakajo na dovolj pogumnega potapljača v službi kulture, ki si bo upal stvar prinesti na površje. Kar sledi je ozaveščanje primarne travme in sprejemanje neizogibnega. Veliko ljudi je poskušalo in odnehalo. Jaz nisem. Sledi moja zgodba, zgodba o filmu Road House.

Dalton (Patrick Swayze) je urbani mislec, eksistencialist, ki išče svoje poslanstvo. Študiral je filozofijo, a kmalu odkril, da le-ta ne zadovoljuje njegovih najglobljih človeških teženj. Zato zapusti študij in se kot vsi veliki misleci odpravi na podeželje, v osamo. Tam se sooča z možnostmi vesolja, poskuša še enkrat zavrteti kolo usode, a pristane v lokalu Double Deuce, v najbolj ravzpiti gostilniški vukojebini. V lokalu vlada kaos, prvotna anarhija, stanje družbene nedorečenosti. V njem vladajo najnižji in najbolj sprevrženi človeški produkti: nasilje, korupcija in lahke ženske. Kar sledi je replika stanja stvari, kot se je zgodila pred tisočimi in tisočimi leti. Dalton – ni naključje, da njegovo ime spominja na Danteja! – obvlada vseh devet krogov pekla, kar pomeni, da začne sistematično človečiti peklensko hordo. Priča smo vzpostavljanju reda in nastanku temeljev sodobne družbe: pravičnosti, tolerantnosti in redu. Film torej oriše nastanek sodobnega človeškega sobivanja, a se njegov domet ne konča tukaj.

Film poseže tudi na področje človeškega karakterja, na njegovo spremenljivost tekom časa. Ali se karakter spremeni, če se spremeni okolje? Ali lahko uidemo lastni psihi? Road House daje enoznačen odgovor: ne. Dalton je killer skozi in skozi, pa čeprav zamenja okolje. A drži se dobro. Na začetku nikoli ne udari prvi, ampak počaka. Probleme rešuje s simbolnimi funkcijami, s kretnjami, namigi, s pogovorom. Napade le, če je napaden prvi. A proti koncu butne iz njega vsa agresivnost, ves njegov gon smrti, ki rezultita v pretresljivem zaključku filma. Podobne študije se je nato čez nekaj let lotil tudi Cronenberg v svoji A History of Violence, a z veliko slabšim rezultatom. Tam kjer Cronenberg kvečjemu praska po površini, se gre negovan artizem, Road House udari nativistično in nadvse brutalno. A History of Violence ni slab film, a je bil Road House prej. Malo manj kot dvajset let prej.

Na splošno je režiser svoje delo opravil mojstrsko. Odlično je ubesedil oziroma slikovno izrazil bazične ideje, briljira pa predvsem pri prikazu Daltona. Njegovo mračno, zemeljsko in materialno naravo najprej poskuša skriti s študijem filozofije, kasneje jo maskira s snežno belo srajco, odlično pa tudi reši problem ženskega lika. Daltonova izbranka je Elizabeth, zdravnica z blond lasmi – kar v gledalcu, predvsem v moškem ustvarja razcep vseh razcepov – takšnega na katerega bi bil ponosen tudi velemojster filmskih razcepov David Lynch. Ženski lik s svojo barvo in postavo vabi, a s svojim poklicem straši in spravlja gledalca v negotovost. Rešitev je na dlani: identifikacija z Daltonom, z moškim vseh moškov. Dalton je lep in nevaren – še en razcep, ki pa ga bodo gledalke verjetno boljše prenesle.

Dalton: »I´m not a nice man.«

Elizabeth: »Yes, I know.«

Okolje/dednost, psihologija spola ter evolucija človeške družbe, je le nekaj dometov, kamor sega Road House. Moram priznati, da tudi še sam nisem dojel vsega. To pripisujem dejstvu, da je film tako dobro ujel prihodnost, da bo spet moral za nekaj stoletij na dno pravode ter počakati novega pogumneža. Moje delo je zaenkrat opravljeno, ostalo bodo dokončali zanamci.

Nekaj zahval in še dva albuma leta 2008.

Končno dobivam tla pod nogami, predvidljivost, ki generira samozavest. Ni mi problem vstati ko je zunaj še tema – je v bistvu kar fajn, samo na prvi šok, ko zazvoni budilka (no, mobitel), se še zaenkrat nisem navadil.

Hvala Moji 1, ki me je spomnila na Magmo, na fenomenalne francoske avant-rockerje, ki zadnje tedne burijo mojo domišljijo in hvala Moji 2, ki je z darilom vplivala na to, da bom mogoče res nehal »brinuti, da ne brinem dovoljno«.

Hvala odličnemu radiu FM4 za še dva albuma leta 2008: Flying Lotus – L.A. in Blaktroniks – Mechanized Soul. Prvi vrača dobro ime založbi Warp in vero, da divja hip-hop sila še živi – pa čeprav “le” v vznemirljivi inštrumentalni eklektiki, ki rovari po glasbenem nezavednem, drugi pa spet odpira poglavje bla(c)k future ideologije, ki so jo zastavili že velikani kot so Sun Ra ali Africa Bambaataa. Mechanized Soul je Black Man-Machine, spet neke vrste hip-hop, prevlečen s soulom in drobci elektronike, a tak, kot če bi priletel iz 25. stoletja.

Hm, hvala še enemu Nemcu, ki mi je pred nosom stegnil boxset Floydov in mi dal tako priložnost, da še enkrat razmislim o tej naložbi, malo manj hvala pa Nemcu 2, ki mi je poslal nefunkcionalen priključek za Mega Drive. Drugače pa je vse kul.

Poslušamo glasbo: The Chemical Brothers – Brotherhood (2008)

Duet The Chemical Brothers, ki ga sestavljata Tom Rowlands in Ed Simons, spada med najbolj znana imena sodobne elektronske glasbe. V osnovi gre za plesno glasbo, sestavljeno iz elementov hip-hopa, techna in electra, a bratoma niso tuje tudi prijetno zasanjane in skorajda že psihadelične laganice. Glasbeno obstajata že od leta 1992 (takrat še pod imenom The Dust Brothers), leta 1995 pa je izšel njun prvi album Exit Planet Dust. S prvencem sta na britanskem otočju pridobila na prepoznavi in veljavi, njuno ime pa je svoj pečat pustilo tudi na “kontinentu”.

Leta 1997 je izšel Dig Your Own Hole, ki je za duo pomenil preboj v mainstream. Singla Block Rockin´ Beats in Setting Sun sta se vztrajno vrtela na MTVju, brata pa sta čez noč – poleg The Prodigyjev – postala najbolj vroče ime t.i. big beat scene (eklektične glasbene zvrsti, ki je rušila meje med elektroniko in rock glasbo). Dig Your Own Hole je klasik ter verodostojen pričevalec vznemirljivega glasbenega dogajanja v eklektičnih devetdesetih. Tudi po dobrih desetih letih še ni izgubil na moči ter vitalnosti in velja za duetov najboljši album.

Leta 1999 brata zapustita potapljajočo se ladjo »velikih beatov« in z albumom Surrender kreneta v bolj strukturirane elektronske pop vode. Na splošno je njuna glasba z leti postajala čedalje bolj poravnana in dostopna širši množici, povečevala pa se je tudi količina prominentnih gostujočih vokalistov (npr. Richard Ashcroft, Beth Orton, Q-Tip, Kele Okereke, Noel Gallagher idr.). A kljub temu, da je z leti bilo čedalje manj zvočnih eksperimentov, sta brata počasi postajala pravi naslov za suvereno elektronsko glasbo, ki enako dobro deluje tako na plesišču kot tudi doma. V bistvu sta pa edina iz pisane big beat druščine devetdesetih, ki jima je uspela glasbena tranzicija v novo desetletje.

Brotherhood je zadnji izdelek dueta, gre pa za kompilacijo 15ih komadov, ki pokrivajo obdobje 13ih let oziroma šest studijskih albumov. Neke vrste best of torej, na katerem se nahajajo nekateri čisti klasiki moderne elektronske glasbe: že prej omenjena Block Rockin´n Beats in Setting Sun (z Noelom Gallagherjem kot vokalistom), Out of Control, Let Forever Be (spet z Noelom), Star Guitar, pa vse do novejših kot sta Galvanize (s Q-Tipom) in Do it Again. Nekaj pomembnih stvari sicer manjka – npr. Song to the Siren s prvenca ali zelo podcenjeni Elektrobank – a v splošnem gre za dober oris njunega ustvarjanja. Prav neverjetno je, kako dobro so se nekateri komadi postarali (npr. Block Rockin´n Beats ali Hey Boy Hey Girl). Še vedno zvenijo izredno sveže ter enako energično kot pred deset in več leti!

Glasbeno gledano je Brotherhood – razen nekaterih bolj medlih zadev, kot je npr. Saturate – čista desetka in pravi naslov za vse ljubitelje plesno obarvane elektronske glasbe. Brotherhood si sicer deli 9 komadov s kompilacijo Singles 1993-2003, ki je obeležila deseto obletnico duetovega glasbenega udejstvovanja, a bo kupec za svoj denar vseeno dobil še nekaj zraven: po dva zapisa z zadnjih dveh albumov, prav tako pa še dva čisto nova komada (Keep my Composure in Midnight Madness).

Brotherhood je primeren za vse tiste, ki še niso seznanjeni s kemičnimi ritmi bratov (ali sploh še obstajajo takšni?). Je dober oris duetovega zvočnega dometa kot tudi njunega glasbenega razvoja. S strani fenov verjetno ne bo velike motivacije za nakup, saj že tako ali tako vse posedujejo, za neposvečene pa je to pravi naslov in vstopnica v vznemirljiv svet plesnega elektro-popa. Tiste, ki pa se bodo po konzumaciji Brotherhooda dodobra navlekli, pa že zdaj usmerjam na duetova zgodnja dela, v tisto obdobje, ko sta bila Ed in Tom nekaj najvznemirljivejšega, kar je glasba ponujala.