Mesec: februar 2009

Glasbena kapsula #9: Matt Elliott oziroma The Third Eye Foundation

Matt Eliott je začel svojo glasbeno pot kot član vesoljskih rockerjev Flying Saucer Attack, konec devetdesetih pa je začel delovati pod umetniškim imenom The Third Eye Foundation. Znotraj tega projekta se je predal posebni ideji – spojitvi bizarno spremenjenih glasov z elektronskimi ritmi. V letih od 1997 do 2000 je pod tem imenom izdal tri albume (Ghost, You Guys Kill Me, Little Lost Soul), ki so enostavno povedano, brezčasni. Ne vem natančno zakaj, ampak kljub temu, da tudi Matt uporablja prepoznavne ritmične vzorce, ki se naslanjajo na drum & bass, njegovi album zvenijo drugače. Matta bolj kot nizanje semplov, zanima odnos med teksturami in ritmom, odnos med starinskimi simfoničnimi izseki, makro efekti ter srhljivo zavijajočimi glasovi. Njegova glasba bolj kot na plesišča, cilja na skrita hrepenenja, podtalno melanholijo ter neizrekljivo žalost. Glasba The Third Eye Foundation je polna toplote, nekakšne “človeškosti” in ima določen art appeal, ki jo dviguje nad vse trende in zvrsti.

Ključen komad vseh treh albumov je Lost (iz zvokovno najbolj dodelanega albuma Little Lost Soul), ki s svojim verzom So you say, the world is lonely…You are lost zadane bistvo Mattovega glasbenega udejstvovanja.

Leta 2001 je Matt s projektom The Third Eye Foundation zaključil, se iz Bristola preselil na francosko podeželje ter začel izdajati albume pod svojim pravim imenom – torej kot Matt Elliot. Leta 2003 je izšel njegov prvi album The Mess we Made, ki je jasno pokazal – kar so pozorni poslušalci njegovih del sicer že slutili– da je srž njegove glasbe neizmerna trpkost ter prefinjen občutek za dramo.

Ritmi so zelo pomemben del Mattove glasbene preteklosti, zato je toliko bolj presenetljivo, da jih na The Mess we Made skoraj ni. Izjema sta le dva komada – Also Ran, ki se iz komornega petja razvije v poskočen barski housič ter z vitalnim drum&bass ritmom zagnani The Mess we Made – drugače pa na albumu prevladuje Mattov vokal. Vokal je spremenjen in neprepoznaven, razvlečen ter do tolikšne mere modificiran, da se v nekaterih komadih že kar zlije z osamljenimi zvoki klavirja, ubranim brenkanjem kitare ali šumom ozadja. Pesmi so težke, ovite v debele plasti modrega cigaretnega dima in pritiskajo na poslušalčeva prsa kot večkilogramska utež. Vzdušje je otožno, sivo ter turobno. Kot izgleda Matta kljub novemu začetku še vedno preganjajo isti demoni, ki se jih je prvič dotaknil leta 1997 na tehnoidnem Ghostu.

Eden izmed vrhuncev albuma je pesem Sinking Ship Song, kjer ob pokanju ter škripanju barkače, poslušamo predirljivo zavijanje in jamranje mož, ki vedo, da jih kmalu čaka konec. Ladja se potaplja, glasove mož pa čedalje bolj duši glasno bučanje nevihte. Čudovita pesem in eden izmed tistih trenutkov na albumu, kjer imamo občutek, da je Matt vseeno našel neko delno odrešitev.

The Mess we Made je glasbena izpoved človeka, ki išče nov začetek, tako glasbeno kot tudi osebno. Album je poln sladke turobnosti, ki najbolj sede ob sivih ter rahlo deževnih dnevih. Matt išče svojo senco tudi še dandanes, do zdaj pa je pod lastnim imenom izdal že štiri albume, med drugim tudi s tako čudovitimi naslovi kot so Drinking Songs oziroma Failing Songs. Priporočam!

Advertisements

Poslušamo glasbo: Različni izvajalci – Favourite Places (2008)

Audiobulb Records je mlada angleška založba, zapisana »novi generaciji inovativnih elektronskih producentov«, ki svojo ustvarjalnost izražajo preko glasbe in raznih multimedijskih projektov. Varovanci založbe so bolj eksperimentalno orientirani, pri izgradnjii svojih, večinoma minimalističnih celot,  pa se poslužujejo tudi naravnih virov zvoka, zaradi česar njihova glasba zveni organsko in toplo.

Na kompilaciji Favourite Places se 10 elektronskih producentov (npr. Biosphere, Leafcutter John ali Taylor Deupree) pokloni svojim najljubšim krajem oziroma prostorom. Izbira je pestra ter raznolika (npr. dvorana muzeja, svetišče ali svetilnik), včasih pa tudi presenetljivo preprosta (npr. domača kad ali dnevna soba). Besedna zveza »biti zraven« tako dobi čisto nov pomen. Poslušalcu se namreč na Favourite Places ponuja vpogled v intimo izvajalca, v njegov način dojemanja določenega kraja ter v glasbene asociacije, ki se mu ob tem porajajo. Pred nami se preko pristnih field posnetkov razgrne dinamika in vzdušje 10 izbranih krajev iz celega sveta, a Favourite Places niso samo to. Kompilacija predstavlja tudi poskus spojitve naravnega ter studijskega. Vsak izvajalec namreč zvočni posnetek svojega kraja še rahlo dopolni in sicer z dodajanjem nežnih efektov, kitar ali vokalov. Takšna naknadna obdelava, posnetke bolj strukturira in zaokrožuje, zvočno pa jih približuje prosto lebdečim drone/ambient stvaritvam.

Favourite Places je izredno intimen izdelek, neke vrste osebni dnevnik, ki ovekovečuje specifične geografske kraje z zvokom, sliko in besedo. Vsak izvajalec je namreč svoj najljubši kraj tudi fotografiral in ga z nekaj stavki opisal. Izdelek je celosten na vseh nivojih, letos pa izide že drugi del. Originalno!