Glasbena kapsula #9: Matt Elliott oziroma The Third Eye Foundation

Matt Eliott je začel svojo glasbeno pot kot član vesoljskih rockerjev Flying Saucer Attack, konec devetdesetih pa je začel delovati pod umetniškim imenom The Third Eye Foundation. Znotraj tega projekta se je predal posebni ideji – spojitvi bizarno spremenjenih glasov z elektronskimi ritmi. V letih od 1997 do 2000 je pod tem imenom izdal tri albume (Ghost, You Guys Kill Me, Little Lost Soul), ki so enostavno povedano, brezčasni. Ne vem natančno zakaj, ampak kljub temu, da tudi Matt uporablja prepoznavne ritmične vzorce, ki se naslanjajo na drum & bass, njegovi album zvenijo drugače. Matta bolj kot nizanje semplov, zanima odnos med teksturami in ritmom, odnos med starinskimi simfoničnimi izseki, makro efekti ter srhljivo zavijajočimi glasovi. Njegova glasba bolj kot na plesišča, cilja na skrita hrepenenja, podtalno melanholijo ter neizrekljivo žalost. Glasba The Third Eye Foundation je polna toplote, nekakšne “človeškosti” in ima določen art appeal, ki jo dviguje nad vse trende in zvrsti.

Ključen komad vseh treh albumov je Lost (iz zvokovno najbolj dodelanega albuma Little Lost Soul), ki s svojim verzom So you say, the world is lonely…You are lost zadane bistvo Mattovega glasbenega udejstvovanja.

Leta 2001 je Matt s projektom The Third Eye Foundation zaključil, se iz Bristola preselil na francosko podeželje ter začel izdajati albume pod svojim pravim imenom – torej kot Matt Elliot. Leta 2003 je izšel njegov prvi album The Mess we Made, ki je jasno pokazal – kar so pozorni poslušalci njegovih del sicer že slutili– da je srž njegove glasbe neizmerna trpkost ter prefinjen občutek za dramo.

Ritmi so zelo pomemben del Mattove glasbene preteklosti, zato je toliko bolj presenetljivo, da jih na The Mess we Made skoraj ni. Izjema sta le dva komada – Also Ran, ki se iz komornega petja razvije v poskočen barski housič ter z vitalnim drum&bass ritmom zagnani The Mess we Made – drugače pa na albumu prevladuje Mattov vokal. Vokal je spremenjen in neprepoznaven, razvlečen ter do tolikšne mere modificiran, da se v nekaterih komadih že kar zlije z osamljenimi zvoki klavirja, ubranim brenkanjem kitare ali šumom ozadja. Pesmi so težke, ovite v debele plasti modrega cigaretnega dima in pritiskajo na poslušalčeva prsa kot večkilogramska utež. Vzdušje je otožno, sivo ter turobno. Kot izgleda Matta kljub novemu začetku še vedno preganjajo isti demoni, ki se jih je prvič dotaknil leta 1997 na tehnoidnem Ghostu.

Eden izmed vrhuncev albuma je pesem Sinking Ship Song, kjer ob pokanju ter škripanju barkače, poslušamo predirljivo zavijanje in jamranje mož, ki vedo, da jih kmalu čaka konec. Ladja se potaplja, glasove mož pa čedalje bolj duši glasno bučanje nevihte. Čudovita pesem in eden izmed tistih trenutkov na albumu, kjer imamo občutek, da je Matt vseeno našel neko delno odrešitev.

The Mess we Made je glasbena izpoved človeka, ki išče nov začetek, tako glasbeno kot tudi osebno. Album je poln sladke turobnosti, ki najbolj sede ob sivih ter rahlo deževnih dnevih. Matt išče svojo senco tudi še dandanes, do zdaj pa je pod lastnim imenom izdal že štiri albume, med drugim tudi s tako čudovitimi naslovi kot so Drinking Songs oziroma Failing Songs. Priporočam!

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s