Mesec: junij 2009

Poslušamo glasbo: Tortoise – Beacons of Ancestorship (2009)

Minilo je pet let od zadnjega albuma – ne vštevši opulentno retrospektivo A Lazarus Taxon iz leta 2006 –  čikaških all inclusive rockerjev Tortoise. Skupina že od začetka devetdesetih razvija samosvojo glasbeno vizijo sestavljeno iz elementov jazza, duba, minimalizma in krautrocka. Prvi trije albumi (Tortoise, Millions now living will never die in TNT) so klasiki pregnanega eksperimentiranja z raznimi glasbenimi stili, predvsem pa lep prikaz skupinine ustvarjalne podstati, ki temelji na sedenju na večih stolih hkrati in neugnani želji po odkrivanju novih glasbenih obzorij.

Četrti album Standards (2001) je v določenih točkah že kazal znake upehanosti in ponavljanja, a je skupina na njem še vedno izrazila nekatere zanimive glasbene ideje. Naslednji album It`s all around you (2004) je razočaral. Skupina je na njem rutinersko povzela vse svoje dotedanje ideje, še najbolj zaskrbljujoča pa je bila odsotnost vsakršne želje po napredku in razvoju.

Novi album Beacons of Ancestorship je torej nekakšna ura resnice in čikaški glasbeniki s producentom Johnom Mcentirom na čelu, na njem prepričajo le deloma.

Uvodni komad High Class Slim Came Floatin’ In s svojim motoričnim ritmom obeta veliko, a je količina predstavljenih idej enostavno prevelika. Skupina se preveč trudi, da bi ga zakomplicirala in razvejala, pri tem pa že po nekaj minutah izgubi smer. Kar sledi je le še mučno priganjanje do osme minute, ko se komad tudi konča. Prepare your coffin je s svojo “herojsko” kitarsko temo skorajda že nesramno neposreden in tukaj nam skupina verjetno sporoča glejte, tudi mi znamo priti iz sebe in narediti raztur – kar je bizarni statement kolektiva, ki je svoje stvaritve vedno zastiral v karseda veliko tančic. Dobra drama se odvija v Gigantesu, a kaj ko začne skupina po nekaj minutah stopicati na mestu, v Yinxianghechengqi pa se tako brezglavo zaletava, kot se pač lahko zaletavajo le 40-letniki, ki želijo zveneti kot 20-letniki. Zanimiv intermezzo ponujata dva izmed treh krajših komadov: Penumbra, ki zveni, kot da je pobegnil iz reklame iz sedemdesetih in de Chelly, ki provocira z jarrovskimi sintiji.

Beacons of Ancestorship je mestoma enostavno preveč predvidljivo nepredviljiv. Skupina skuša na silo razbiti rutino, ki jo duši že zadnjih nekaj let, ravno zaradi tega pa nekateri komadi izpadejo nespontano in preveč na silo. Sprostitev pride šele v zadnjem – in najboljšem komadu albuma – Charteroak Foundation. Tukaj se skupina končno sprosti in najde idealno pot med predvidljivostjo in eksperimentom. Kot za šalo vijuga med postavljenimi točkami, upogiba posamezne segmente in tekoče spelje celih pet minut. Gre za najbolj uresničen komad na albumu, ki nas spet spomni kaj Tortoise so: elegantno eklektični skupek profi glasbenikov s subtilnim občutkom za melodijo.

Skupina še nikoli ni zvenela tako “suho”, bledo in tanko. Post produkcija jih je dodobra stisnila in ubila večji del libida, ki je še pronical na produkcijsko podobnem albumu Standards – a če je na slednjem v skladu z naslovnico še prevladovala z ustvarjalnimi sokovi prežeta rdeča, so Beacons bolj sivi, hja, neizrazni kot bela praznina, ki zapolnjuje kvazi Mondrianove kvadrate na naslovnici. Tortoise prvič ne zvenijo kot skupina “živih” posameznikov, ampak bolj kot nekakšen studijski projekt za katerim stoji ena oseba.

A razlogov za odpis še ni – vsaj do naslednjega albuma. Takrat bo namreč Beacons of Ancestorship dobil dokončen smisel ter umestitev. Vprašanje pa lahko seveda ubesedimo že zdaj: Ali gre za prehodni “borbeni” album, s katerim skupina poskuša poravnati svoje vrste ali pa je to že drugi simptom zatona nekdaj vitalnega kolektiva? Bomo videli, do takrat pa si stara želva zasluži en spodbuden C+.

Advertisements

Poslušamo glasbo: Filastine – Dirty Bomb (2009)

Angleška založba Soot records je prava zakladnica pronicljivih producentov (npr. Dj Rupture in Maga Bo), ki lovijo ravnotežje med modernimi ritmi in zvočnimi koščki Brazilije, Maroka ali Bližnjega vzhoda. Pri tej založbi svoje glasbene izdelke izdaja tudi Američan Grey Filastine, glasbenik in politični aktivist, ki se redno udeležuje protiglobalističnih shodov širom sveta, popotovanja pa izkoristi tudi za nabiranje novega glasbenega materiala. Snema razne vaške glasbenike, lokalne reperje ali pevke, nato pa posnet material s čvrstimi beati »civilizira«. Leta 2006 je izšel njegov prvi album Burn it, na njem pa je na fascinanten način združil moderne plesne ritme z zvočno eksotiko npr. Brazilije in Bližnjega Vzhoda, letos pa je izdal drugi album Dirty Bomb.

Tudi na novem albumu je način dela podoben. Hip-hop, dubstep in baile funk so samo nekatere primesi, ki s koščki oddaljenih dežel spet tvorijo izredno privlačno in plesno celoto, tako, da lahko Filastina brez  zadržkov postavimo ob bok sodobnim protagonistom globalnega funka (npr. Buraka Som Sistema ali M.I.A.) A nekatere razlike so. Filastine je namreč še vedno dokaj neprilagojen ter za bleščeča globalna plesišča preveč surov. Njegovi komadi mestoma zvenijo kot osnutki, kot skice, kar pa ni mišljeno kot kritika. Ravno ta neobrušenost in neupogljiva underground drža ga uvršča med tiste posebne in dragocene izvajalce, kakršnih je vsako leto manj. The sound of now! Eden izmed albumov leta.