Mesec: julij 2009

Glasbeno poletje: Coconot – Cosa Astral (2008)

Prav presenetljivo je, kako sveže tudi še letos zveni Alegranza!, lanskoletni prvenec Pabla Díaza-Reixe, bolj znanega pod aliasom El Guincho. Še vedno je vse na mestu: pisani odtenki tropicalie, eksotični ritmi ter odštekani vokalni izpadi. A Alegranza! ni bila za vsakogar. Zaradi neusmiljene repeticije in eksplozije efektov je bilo možno le dvoje: ali je poslušalec album s pordelimi očmi predčasno zapustil ali pa je za dolžino celega albuma preživel na nepozabnem otoku zabave, srkal LSD pina colado in se čudil neštetim barvnim odtenkom, ki sestavljajo tole čudovito psihadelično mavrico.

Lani je izšel album Pablove matične skupine Coconot, ki ga lahko še najbolje označim kot Alegranzo! light. Na Cosi Astral je namreč več inštrumentov in manj semplov, prav tako pa so komadi bolj strukturirani in temeljijo manj na ponavljanju. A oba projekta vseeno nekaj druži. Tista (španska) ubrisanost in prismuknjenost, ki se kaže v lahkotnem urnebesu, grotesknem vokalnem pačenju in zavijanju ter na videz diletantskem pristopu – ki pa v globinah skriva poteze nepopisne ekscentričnosti in genialnosti. Takšna je pač narava stvari. Skupina zna v eni sapi zabavati, vabiti k plesu in tudi nesramno baladno žvrgoleti – ob vsem pa izpasti še sproščeno, zabavljaško in resno hkrati.

Cosa Astral je velik dosežek eksotičnega popa, ki pa verjetno ne bo deležen velike pozornosti. Zato pa ostaja simpatično pribežališče za vse čudake, ki jih čaka prijetno druženje s tremi prismuknjenimi Španci – pa čeprav na začetku vse skupaj nima nekega smisla.

Advertisements

Poslušamo glasbo: Borut Kržišnik – Valse Brutal (2009)

Psihoanalitik Sigmund Freud je bil prepričan, da naš svet prevevata dve temeljni sili: sila življenja (eros) in sila smrti (tanatos). Eros se kaže v konstruktivnih dejanjih kot sta npr. ljubezen in altruizem in je na splošno gledano sila, ki nas povezuje z drugimi ljudmi oziroma širše – s svetom. Tanatos pa se kaže v raznih destruktivnih vedenjih kot sta sovraštvo in agresivnost.

Srž albuma Valse Brutal je tanatos – natančneje: bridko spoznanje o neobhodnosti medčloveških spopadov. Skladatelj Borut Kržišnik je za uglasbitev te zasnove spet aktiviral svoj virtualni orkester – virtualni zato, ker je vsak inštrument, od pihal do godal, odigran na klaviature. Inštrumenti so torej ostali v kotu, avtorjev »umetni« orkester pa v bohotnosti in zvočni prepričljivosti ne zaostaja za »živim« vzorom.

Album se odpre, tako kot je treba – brutalno. Intruder s svojimi dramatičnimi in rezkimi toni deluje kot budnica celotnemu človeštvu naj se zgane in zamisli nad svojim početjem. Zelo učinkovita kompozicija, ki narekuje ton celotnega albuma. Valse Brutal vsebuje sedem avantgardnih kompozicij, vsako pa krasi zapomnljiva glavna tema. Težko bi govorili o melodijah, lažje pa o bolj ali manj kompaktnih zvočnih slikah, ki se pojavijo in nato spet poniknejo v razburkano morje tonov. Nekateri valčki (npr. Valse Brutal) se poslušajo kot lepo fluiden »free jazz«, spet drugim, bi zaradi abstraktnih vzorcev ploskali angleški elektroniki Autechre.

Valse Brutal je moderen, avantgarden in poln življenja. Kompozicije odlično posredujejo razna občutja, mestoma pa delujejo tudi katarzično. Album s svojo dinamičnostjo vabi k večkratnemu poslušanju in dodobra prečisti predstave o klasični glasbi kot zastareli in dolgočasni obliki ustvarjanja.

Glasbeno 2000-2009, tretji del

Moje glasbeno desetletje. Še vedno brez vrstnega reda, a z nekaj težjimi zvočnimi zalogaji.

Doctor Rockit – Indoor Fireworks (2000)

Multipla osebnost. Samo Matthew Herbert alias Doctor Rockit lahko na en album spravi elektronske poskočnice, navihano zborovsko petje, pijanske napeve, simfonične žalostinke in z artizmom gnane romantične baladice. Ognjemet stilov in občutkov!

Höst – The Damage Suite (2001)

Oda imaginarni pokrajini izpod izkušenih rok Chrisa Eckmana in Ala DeLonera. Težko oprijemljiva glasba, v kateri ambientalna prostranost objema “živi” inštrumentarij. Premočno za “ambient” in preohlapno za “song”.

Dntel – Life is Full of Possibilities (2001)

Laptop pop. Prijetno brbotajoča in ljubezensko utripajoča elektronska glasba, ovita v mehko sladkorno peno. Just sweet!

Biosphere – Cirque (2000)

Zvoki nordijskega okolja se stapljajo z ambientalnimi tokovi, posnetimi glasovi in globokimi, zelo globokimi basi. Težko dostopen in zgoščen zvočni zid skozi katerega pronicajo čudovite melodije ledenikov in magičnost neusmiljene narave. Arctic ambient.

Re: – mnant (2001)

Glasba z veliko površino: sivo in črno. Včasih se zavrti v taktu postpostpost brenkanja na kitaro, spet drugič melje kot najboljši industrijski obrat. Oster post-industrial s triki “elektronikov”. Baje.

Spaceheads and Max Eastley – Time of the Ancient Astronaut (2001)

Vesoljska improvizacija, kjer tolkala narekujejo tempo, predirljiva pihala pa poslušalca prijetno zibajo v spanje (ali obratno). Glasba, ki preseneča in drami. Free form music at it’s best!

Radian – Rec.Extern (2002)

Abstraktno elektroakustično čudo s težko opredeljivimi referencami. Napeta glasba, ki biva med kovinskim skeniranjem in ritmičnim drajvom ter kaže afiliacijo do kompaktnih zvočnih struktur. Tole ni post nekaj, ampak začetek nečesa čisto novega in izredno vznemirljivega.

Poslušamo glasbo: DAF – Das beste von DAF (2009)

Skupina DAF (Deutsch Amerikanische Freundschaft) je nastala leta 1978 v Düsseldorfu. V zgodnji fazi jo je sestavljalo do 5 članov in v takšni fluidni postavi sta izšla dva albuma: Ein Produkt der Deutsch Amerikanischen Freundschaft (1979) in Die Kleinen und die Bösen (1980). Prvi album je v celoti inštrumentalen, sestavljen iz 22 glasbenih koščkov, ki jih lahko umestimo nekje med zvočno avantgardo in težak praindustrijski hrup. Drugi album je izšel leta 1980 in je sestavljen iz dveh delov. Prvi del albuma obsega studijske posnetke, drugi del pa energičen nastop v Londonu, kjer so bili nemci predskupina post punkerjem Wire – in jih po besedah Görla, enega izmed dafovcev, »povozili«. Album Die Kleinen und die Bösen je nekaj posebnega. Od obilice idej kar poka po šivih in deluje skrajno razdrobljeno. Na njem skupina pogumno eksperimentira z raznimi glasbenimi izrazi in prihaja do fascinantnih rezultatov. Še danes, skoraj 30 let po izidu zveni album brezkompromisno in napredno, v svojem glasbenem izrazu pa neverjeno radikalno. DAF so “punk”, a z drugačnimi sredstvi: z monotonimi ritmi, hrupnimi izpadi ter rezkimi, včasih tudi histeričnimi vokali.

Leto 1981 je bilo za skupino prelomno. V njej ostaneta le Gabriel Delgado-López (vokal) in Robert Görl (bobni, synthi). Tekom treh albumov (Alles ist Gut, 1981; Gold und Liebe, 1981 in Für Immer, 1982) oblikujeta prepoznavni glasbeni stil, sestavljen iz monotonih ritmov, (ene) synthi sekvence in vokala. Pesmi imajo krožno strukturo; v njih ni refrena, ampak se nennehno ponavlja nekaj verzov. Besedila so v nemščini in sestavljena iz kratkih in lahko zapomnljivih stavkov. Sledijo zakonitostim dobre propagande, ki kar kličejo v spomin Himmlerja oziroma Le Bonova načela nagovarjanja množic. In delujejo. DAF so v svojem glasbenem izrazu zelo suvereni in prepričljivi, svoje pa doda še čista in rahlo hladna metallic produkcija legendarnega Connyja Planka, ki je na začetku sedemdesetih produciral razne krautrock skupine (npr. Can, Neu! in Kraftwerk). Besedila se dotikajo občutkov vsakdanjega življenja, homoerotičnih tem, spretno pa citirajo tudi določene dele nemške zgodovine – predvsem tiste nacionalsocialistične. Zaradi tega se je dueta prijela določena kontroverznost, po drugi strani pa sta dobila zveste poslušalce in kultni status v raznih subkulturah. Njun vpliv na razne glasbene zvrsti kot so tehno in EBM je nesporen, nesporno pa je tudi to, da so določene elemente od njiju povzele tudi nekatere naše skupine (npr. Laibach in Borghesia).

Po treh zgoraj naštetih albumih je duo svojo minimalistično zasnovo maksimalno izkoristil in za nekaj časa nehal delovati. Leta 1985 je izšel album 1st Step to Heaven na katerem sta se Görl in López prvič predstavila z angleškimi besedili, nato pa do leta 2003, ko je izšel album Fünfzehn neue DAF Lieder, nista bila veliko aktivna.

Das beste von DAF je kompilacija na kateri se nahajajo skoraj vsi duetovi klasiki: od kontroverznega Der Mussolini pa do Alle gegen alle, čigar priredbo so naredili naši Laibachi. Zanimiva sta tudi Goldenes Spielzeug – v katerem korenini vsaj 5 podzvrsti tehna – in Ein bisschen Krieg, ki ga žene neverjetno zlobno sekvenciranje. Duo je na splošno imel dva glasbena obraza: bolj plesno orientirane komade in počasne, kvazi baladne in mestoma tudi sleazy zvočne izlete kot so npr. Rote Lippen. Kot že prej omenjeno, so na tej kompilaciji skoraj vsi klasiki – skoraj zato, ker nista pokrita prva dva albuma. Zaradi tega bodo na žalost naključnim poslušalcem prihranjene histerične bizarnosti kot so Co Co Pino ali Die Fesche Lola, iz pokritih treh albumov pa pogrešam npr. maničnega El Que.

Das beste von DAF je korektna obnova glasbene zapuščine, ki se v svoji vrednosti, vplivnosti in pomembnosti lahko kosa s tisto, ki so jo ustvarile druge velike nemške skupine – npr. Kraftwerki in Neubautni.

Čista klasika glasbene zgodovine, ki tudi po dobrih 30 letih ni izgubila na vitalnosti in relevantnosti!

Glasbeno poletje: Virginia Astley – From gardens we feel secure (1983)

From gardens we feel secure je konceptualno zaokrožen glasbeni izdelek, ki poslušalcu poskuša približati občutek poletnega dneva na angleškem podeželju. Podpisala ga je angleška glasbenica Virginia Astley, klasično šolana pianistka in flavtistka, ki je na začetku svoje kariere sodelovala s  Petom Townsendom in skupino Siouxsie and the Banshees, kasneje pa se je zadrževala predvsem v art pop kotičku – blizu imen kot so John Foxx, David Sylvian ali Ryuichi Sakamoto.

From gardens we feel secure vsebuje 9 podeželskih slik, ki jih vodita melodična klavir in flavta, dopolnjujejo pa razni okoljski zvoki (npr. zvonenje zvonov, žvrgolenje ptičev, škripanje gugalnice idr.), otroški pevski zbor in nekaj zvočnih trikov, ki si jih je Virginia verjetno sposodila pri kolegih avantgardistih.

Vzdušje na albumu je zasanjano in rahlo eterično, še največ pa o njegovi naravi pove naslovnica in naslovi pesmi: With my eyes wide open I’m dreaming, Out on the lawn I lie in bed ali Hiding in the ha ha. Teme so igrive, tudi rahlo sramežljive, v svoji izraznosti pa zelo neposredne in iskrene. Glasba je premočna za ambient in dovolj glasbeno ambiciozna, da se izogne žajfastemu new ageu, ki se še kako rad poigrava z ezoteričnimi vidiki narave in glasbe.

From the gardens we feel secure se odpre s ptičjim žvrgolenjem in konča spokojno, z oglašanjem prvih nočnih živali in flavto, ki vabi k počitku. Strani LP-ja sta celo bili označeni kot Morning in Afternoon. Celoten album je bil posnet – kje drugje! – na angleškem podeželju, v vasici Moulsdorf (Oxfordshire), kjer so na primer snemali tudi popularno nanizanko Umori na podeželju.

Izrazita melodičnost in impresionistično risanje zvočnih slik verjetno korenini v Satieju in Debussyju. Poseganje po domovinskih motivih spominja na mnoge druge klasične skladatelje, v novejši pop zgodovini pa na ruralno romantiko albuma Sowiesoso krautrockerjev Cluster in na pesmi kot sta Heimatklänge in Tanzmusik, ki sta ju med gradnjo nove nemške glasbene identitete ustvarila Ralf in Florian.

Za romantične duše, ki iščejo svoj poletni soundtrack.