Mesec: september 2009

The Free Design

Te dneve lovim še zadnje sončne žarke, pri tem pa mi pomaga (na žalost dokaj pozabljena) ameriška skupina The Free Design. Delovala je v letih od 1967 do 1972, sestavljali pa so jo člani družine Dedrick: Chris, Sandy in Bruce, kasneje pa sta se ji pridružili še Ellen in Stefanie. Izvajali so neškodljiv, a zelo melodičen sunshine pop z večglasnimi Beach Boys harmonijami. Besedila skupine so se večinoma vrtela okoli ljubezni, sreče in drugih prijetnih občutij, v nekaterih komadih pa se na simpatično naiven način lotevajo tudi vojne tematike.

Komercialni neuspeh skupine The Free Design je eden izmed večjih misterijev glasbene zgodovine. Imeli so vse, kar je pop skupina konec šestdesetih morala imeti: spevne melodije in rahlo psihadelične aranžmaje – a v US top 100 niso nikdar prišli.

V času glasbenega delovanja so izdali sedem albumov, po ponovni združitvi leta 2001, pa še osmega.

Njihova glasba dandanes odmeva v ustvarjanju Becka ali Corneliusa, angleški retro loungerji Stereolab pa so po skupini poimenovali celo enega izmed svojih komadov.

Kites are fun

Bubbles

I found love (ki je bil uporabljen v TV seriji Gilmore Girls)

Za konec pa še malo modernega sunshine popa …

Stereolab – Miss Modular

Advertisements

Motorik. Neu! in Neo!

“There were three great beats in the ’70s: Fela Kuti’s Afrobeat, James Brown’s funk and Klaus Dinger’s Neu! beat.” – Brian Eno

Motorik. Kot stroj ropotajoč beat, ki se neustavljivo razteza v neskončnost.

THE Klasik: Hallogallo (Neu!), ki ga je John Peel kljub dolžini nenehno vrtel v svoji oddaji.

Klasik 2: Krautrock (Faust), ki je matrica za vse noizične/psihadelične kitarske bende.

Klasik 3: Dino (Harmonia), ki se suče in suče do popolne transcendence.

Neumotorik: Gone under Sea (Electrelane), ki hvaležno sledi vzornikom.

Neumotorik 2: Nowhere again (Secret Machines), ki je dober predstavnik neo-krautpop struje.

Neumotorik 3: Four Corners (Sea and Cake) – še ena pesem, ki zvesto sledi vzornikom.

In prisežem, da ga slišim tudi tukaj.

Radiohead …

Heh, saj je slej ko prej moralo priti tudi do tega. Založba EMI, pri kateri so Radioheadi izdali 6 studijskih albumov, je začela pošteno molzti glasbeno zapuščino svojih bivših varovancev. Začelo se je že lani. Najprej sta izšla dva izredno nepotrebna best of albuma z naslovom, hja, The Best of in The Best Of – Special Edition, nato pa še t.i. Radiohead Box Set, ki vsebuje skupininih vseh šest studijskih albumov od Pablo honeya do Hail to the thiefa in live album I might be wrong.

Letos pa EMI misli še bolj resno. Še enkrat je namreč izšlo vseh 6 studijskih albumov in sicer kar v dveh različicah. Prva je t.i. Collector’s Edition, ki vsebuje 2 CD-ja (na prvem se nahaja originalni album, na drugem pa vse B strani, razne live izvedbe, remiksi ipd.), druga pa Special Collector’s Edition, ki poleg obeh prej omenjenih CD-jev vsebuje še DVD na katerem se nahajajo koncertni posnetki in videspoti. Slednja različica je tudi prava paša za oči (glej spodaj).

Nabavil sem OK Computer Special Collector’s Edition. Album je klasik devetdesetih, ki sem ga nekdaj veliko poslušal, a ga v svoji zbirki še nisem imel. Pred kratkim pa sem naročil tudi Amnesiaca in Hail to the Thiefa, čeprav ne brez zadržkov. Oba albuma imam namreč že doma, k osvežitvi obeh naslovov pa so me napeljale odlične B strani. Menim namreč, da je med njimi nekaj najboljših skupininih komadov.

Worrywort in I am Citizen Insane

V obeh komadih se zrcali Yorkova obsesija z elektronsko glasbo založb kot sta Warp in Morr Records. Okoli leta 2000 je bila njegova najljubša skupina Lali Puna, ki jo sestavljajo člani skupin The Notwist, Console in Tied & Tickled Trio. Skupina ustvarja toplo in melodično elektronsko glasbo, nekaj teh lastnosti pa slišimo tudi v obeh omenjenih komadih. Yorke je svojo ljubezen do elektronskih zvokov leta 2006 tudi glasbeno uresničil in sicer s samostojnim albumom The Eraser.

Fast-track

Fast-track je čisti krautrock, v njem pa slišimo vplive skupine Can, ki jo je Yorke veliko poslušal med snemanjem albuma Hail to the Thief – slednji mestoma tudi zveni kot bolj elektrificirani Tago Mago. Komad ima dva aduta: biomehaničen ritem in prosto vokalno mrmranje, v obeh pa odzvanjajo duhovi Liebezeita in Suzukija. Neobičajen komad, ki kaže, da je skupina, kar se eksperimentiranja tiče, še imela rezerve.

4 Minute Warning.

Hm, tale komad sicer ni iz obdobja Amnesiaca ali Hail to the Thiefa, je pa v vsej svoji nepretenciozni lepoti trenutno eden izmed mojih najljubših skupininih komadov. Nahaja se na drugem CD-ju zadnjega albuma In Rainbows.