Mesec: december 2009

Za konec: Forest Fire

Je že tako; v življenju ponavadi ne dobiš druge priložnosti, v glasbi pa je malce drugače. Moj seznam 20 albumov leta 2009 je sicer že sestavljen, a še zdaleč ni dokonče(a)n. Nekaj letošnjih albumov je ostalo kar v “vicah” – premalo sem jih poslušal, da bi si lahko ustvaril trdno mnenje. Volcano Choir, The Antlers in Tartufi. In še marsikdo drug. A kot sem povedal že prej, v glasbi se zamujeno da nadoknaditi.

No, nekaj bom nadoknadil še pred koncem leta: Forest Fire. Njihov Slow Motion je pesem, ki bi lahko trajala in trajala. Najbolj bo sedla zjutraj, na novega leta dan, tam okoli tretje ali četrte ure, ko se bo slavje in veselje umaknilo melanholiji novega začetka – začetka, ki prinaša neznano. Lepa pesem, melanholična, vsebuje pa tudi čudovito avantgardno “vlečenje” violine.

Potovanje se nadaljuje, zaspani in “velvet undergroundski” Forest Fire pa so moja spremljava ostanka – v vseh ozirih bogatega – leta ’09.

Advertisements

Moje glasbeno leto 2009 – drugi del

Moje glasbeno leto 2009. Brez vrstnega reda. Drugi del.

Animal Collective – Merriweather Post Pavilion

Že januarja smo vedeli, da bo ta album decembra na vsakem glasbenem seznamu. In kako da ne! Gre za skupinin najbolj dovršen in zvočno zaokrožen album. Vsebuje čudovite psihadelične podtone in še bolj čudovite “Beach Boys” harmonije. Izjemno koherenten album, na katerem se poleg “hitov” (My Girls in Summertime Clothes) in umirjenih kontemplacij (No more Runnin), najde tudi mesto za tipične skupinine razturancije (Brother Sport). Animal Collective so še vedno posebni ter nezamenljivi, Merriweather Post Pavilion pa eden izmed letošnjih glasbenih vrhuncev.

Komadi: My Girls, Summertime Clothes, No More Runnin, Brother Sport.

Filastine – Dirty Bomb

Grey Filastine prepriča s svojim neupogljivim načinom ustvarjanja in undergorund držo, zaradi katere zaenkrat še ni zanimiv glasbeno-imperialistični srenji, ki je v preteklosti že pograbila imena kot so M.I.A. ali Buraka Som Sistema. Na Dirty Bombu se vaški reperji in pevke z Bližnjega vzhoda srečajo s hip-hopom, dubstepom in ostalimi plesnimi doktrinami. Rezultat je surova ter brezkompromisna plesna glasba, ki pobira z vseh vetrov, a ohranja čvrsto glasbeno-ideološko nit.

Komadi: B’talla, Fitnah, The Sinking Ship, Como Fugitivos.

Sunset Rubdown – Dragonslayer

Swan Lake – Enemy Mine

Indie-rock skupini Sunset Rubdown in Swan Lake sta nagnjeni k vznesenemu in epskemu, a so med njima tudi nekatere razlike. Sunset Rubdown naredijo večji raztur in so v svoji histeriji manj zadržani, Swan Lake pa so bolj v primežu artizma in stare šole – oboje sem imel letos zelo rad!

Komadi: Spanish Gold, 2044; Paper Lace, Peace, Idiot Heart.

DNTEL – Early Works For Me If It Works For You II

Jimmy Tamborello je nase prvič opozoril z všečnim elektronskim albumom Life is full of possibilities (2001), letos pa je izdal zbirko (3 CD) zgodnjih del, ki so nastala v obdobju od 1994 do 2000. Očiten je vpliv angleške IDM scene, predvsem Aphex Twina in u-ziqa, skozi nekatera dela pa že tudi pronica prijetna toplota in melodičnost, ki sta poglavitna elementa Tamborellovih kasnejših del. Zvočno zaokrožena elektronska antologija, po kateri sem letos velikokrat segel.

Komadi: High Horses Theme, Termites In The Bathtub, New Name, Don’t Try.

Tortoise – Beacons of Ancestorship

Po zadnjem, boleče rutinskem albumu It’s all around you sem čikaške Tortoise že odpisal. Po novem albumu jih deloma spet vzamem za svoje. Skupina na Beacons of Ancestorship spet brez zadržkov eksperimentira, a se ji vsako koketiranje z elektroniko, krautom in rockom ne izide. Na trenutke ji zmanjka osredotočenost, kar se odraža v nekaterih brezglavih in površnih zapisih. Novi album sicer zaostaja za klasiki kot sta  Millions now living will never die in TNT, a se ga zaradi nekaterih dobrih idej vseeno splača slišati.

Komadi: High Class Slim Came Floatin’ In, Prepare your Coffin, Monument Six One Thousand, Charteroak Foundation.

Mos Def – The Ecstatic

Tole pa je eno izmed presenečenj leta. The Ecstatic je album, ki po konsistentnosti in energiji spominja na Defov odličen prvenec Black on Both Sides. Ne vem, kaj je Mosu pomagalo, a spet je neverjetno razpoložen, gobčen in ekstatičen. Album vsebuje odlične podlage, ki so jih prispevali Madlib, Neptunes in pokojni J Dilla, goste, kot sta Slick Rick in Georgia Anne Muldrow ter nekatere zanimive semple (npr. Selda Bagcan). In še en plus albuma: njegova dolžina. 45 minut je v mainstreamu, kjer so vsi nori na outre, intre in ostale skite skoraj že cela revolucija!

Komadi: Supermagic, The Embassy, History, Casa Bey.

Antipop Consortium – Fluorescent Black

Hip-hop še živi, čeprav zadnja leta samo še v vzporednem vesolju, kamor so pred MTV pozerstvom in hedonizmom pobegnili tudi Antipop Consortium. Po sedmih letih je kvartet končno izdal nov album, ki kar poka od prodornega in zagonetnega besedičenja, (afro)futurističnih tem ter sci-fi kontemplacij. Vesoljsko!

Komadi: New Jack Exterminator, Reflections, Timpani, NY to Tokyo.

Former Ghosts – Fleurs

Former Ghosts je projekt Freddyja Ruperta, pomagata pa mu Jamie Stewart (Xiu Xiu) ter Niki Roza (Zola Jesus). Trio odlično povzema občutja dark/new wava, a ohranja specifično in moderno zvočno sliko, ki korenini v dinamičnem sintipopu. Fleurs ima patos, je dramatičen, trio pa med predirljivim petjem o poteh in stranpoteh ljubezni, najde čas tudi za citiranje New Orderjev.

Komadi: Hold On, Mother, I Wave, This is my Last Goodbye.

Magma – Ëmëhntëhtt-Ré

Legendarna francoska skupina je po petih letih izdala nov album. Osrednje mesto zavzema 45+ minutna Ëmëhntëhtt-Ré, ki vsebuje vse osnovne značilnosti skupininega zvoka: nabrito, “proggy” muziciranje ter bombastično zborovsko petje. Glasba na Ëmëhntëhtt-Ré-ju je izven vseh okvirjev in trendov, album pa vsebuje tudi DVD na katerem se nahaja enouren dokumentarec o nastanju tega vznemirljivega dela.

Kaj poslušata Air?

Prejšnji teden so v Ljubljani koncertirali Air. Objava pa ne bo o koncertu – ki je mimogrede, bil dober, razgiban in dovolj “organski” – ampak o nečem, kar se je dogajalo oziroma boljše povedano – slišalo, pred koncertom. Po zanimivi predskupini We fell to earth je iz zvočnikov začela igrati glasba. Po nekaj komadih me je podzavest pocukala za rokav, zajel me je občutek znanega in že slišanega. Kaj poslušam? Zakaj mi je vrstni red komadov tako znan? Na vrsti je bila zavest. The Cure, Black Sabbath in Nino Rota. Nato pa še Japan in Scott Walker. Seveda! Vrteli so kompilacijo iz serije Late Night Tales, ki jo je podpisal Jean-Benoit Dunckel, eden izmed članov dueta Air – tisti, ki je na koncertu tako pogumno lovil višje tone.

Kompilacija poleg že prej omenjenih imen vsebuje tudi Roberta Wyatta, Cat Power in Minnie Riperton. Moj najljubši komad pa je My Autumn’s Done Come od legendarnega Leeja Hazlewooda. Umirjen komad, ki se neverjetno creepy ziblje sem ter tja in vsebuje res čudovito mračna godala.

Leta 2002 je izšel Deck Safari, 4-CD miks njunih najljubših komadov. Založba je izdelek reklamirala kot here’s what made the classic album ‘Moon Safari’ sound the way it did”, prvenstveno pa ni bil mišljen za prodajo. Jean-Jacques Perrey, Pink Floyd, The Beatles, Prince, Kraftwerk, Frank Sinatra, The Velvet Underground in Brian Eno je samo nekaj imen, ki zaokrožujejo to čudovito 4-urno potovanje po glasbeni zgodovini.

Miks pa seveda vsebuje tudi Gainsbourga, brez katerega Air ne bi zvenela tako kot zvenita. V spodnjem kratkem in sladkem slišim Cherry Blossom Girl … med drugim.

Moje glasbeno leto 2009 – prvi del

Moje glasbeno leto 2009. Brez vrstnega reda. Prvi del.

Prefuse 73 – Everthing She Touched Turned Ampexian

29 komadov, 48 minut. Na Everthing She Touched Turned Ampexian je Scott Herren še enkrat pokazal, da mu – podobno kot na odličnem Extinguished: Outtakes – bolj ležijo kratki komadi. Minuta, dve na komad sta dovolj, da njegov patentiran glitch-hop po nekaj sušnih letih spet poka in živi.

Komadi: Punish, Get’em high, Fountains of Spring, Regato.

Roedelius – Jardin au Fou Fou

Jardin au Fou Fou je bil v času izida (1979) bolj ali manj spregledan. Zlati časi krautrocka so bili že zdavnaj mimo, vse oči pa so bile uperjene v industrijska skladišča iz katerih se je začel valiti brahialni nihilizem skupin kot sta DAF in Einstürzende Neubauten. Letos je Jardin au Fou Fou ponovno izšel in tako imamo priložnost, da tale čudoviti album končno spoznamo. Prav neverjetno je, da je Roedelius (sicer član dua Cluster) po eksperimentalnem prvencu Durch die Wüste izdal tako melodičen in poslušljiv album. Na njem se baročni sintiji stapljajo z okoljskimi zvoki in ambientalnimi prostranstvi. Roedelius dela čisto romantiko in mojstrsko povzema zlate čase krautrocka.

Komadi: Fou Fou, Cafe Central, Le Jardin, Übers Feld.

Beck – One Foot in the Grave

Še ena ponovna izdaja. Tik preden je Beck obnorel svet z Loserjem in presedlal na Geffen je izdal One Foot in the Grave, album, ki govori o apokalipsi in osebni dezorientiranosti v čedalje bolj norem svetu. Beck se proti bližajočemu koncu bori na svoj način: navihano in z veliko mero črnega humorja. Loteva se prerokb, intropektivno obračunava z življenjem in se nostalgično spominja boljših časov. Brez semplov, a z akustično kitaro nam da vedeti, da ni rešitve. Nova izdaja prinaša kar 16 novih pesmi in spoznanje, da gre za album, ki spada med sam vrh Beckove diskografije.

Komadi: He’s a Mighty good Leader, I get Lonesome, Hollow Log, I’ve seen the Land Beyond, Painted Eyelids.

Soap&Skin – Lovetune for Vacuum

Težko opišem tale album. Vem, da slišim žensko, ki ob spremljavi klavirja in elektronskega škrabljanja poje o življenju, o žalosti in usodi, a s temi besedami vseeno ne zajamem bistva. Bolj kot slišim, predvsem čutim trpkost in tragičnost, ki se odraža tudi na sivi naslovnici. Tokrat za poslušalca ni luči. Album za trenutke, ko ti gre slabo in si želiš, da bi ti šlo še slabše.

Komadi: Cynthia, Marche Funebre, DDMMYYYY, Brother of Sleep.

The Field – Yesterday and Today

Alex Willner alias The Field je naredil korak naprej od svojega dobrega, a vseeno malce pretirano čislanega prvenca From Here We go Sublime. Na novem albumu sta bolj v ospredju repeticija ter subtilni zvočni premiki, manj pa je izrazitih in oprijemljivih melodij. The Field si tokrat vzame čas, počasi ustvarja vzdušje ter napetost, kar rezultira v pravcatih zvočnih epopejah. Komadi mehko brcajo in so izjemno subtilno zagruvani. Willner tako ostaja eden izmed zanimivejših predstavnikov “minimalnega plesa”.

Komadi: I Have The Moon, You Have The Internet; Yesterday and Today; The More I do.

The XX -The XX

Tudi jaz letos nisem mogel mimo tega albuma. Zakaj? Zaradi privlačnega zvočnega redukcionizma in skupinine zmožnosti, da z malo sredstvi pove veliko. Kitara, elektronski beat in zadržano petje je dovolj, da skupinine introvertirane izpovedi zacvetijo v vsej svoji lepoti. Hype, ki se mu rade volje pridružim.

Komadi: Intro, Islands, Heart skipped a beat, Basic Space.

Ritornell – Golden Solitude

Eksperiment s ciljem. Avstrijski Ritornell prepletajo jazzy muziciranje in elektronske teksture s fascinantnimi in raznolikimi rezultati. Minimalistično, abstraktno in kljub izrazitim ambicijam nenaporno za poslušanje.

Komadi: Golden Solitude Pt.1, A Fancy Friendship (Richard’s Rework), Naked, Nina.

Eric Copeland – Alien in a Garbage Dump

Eric Copeland (član čudakov Black Dice) je mojster bizarnega. Njegov novi album je fantastično potovanje po onostranstvih glasbenega izražanja. A je to sploh še glasba, ali le zbirka retardiranih vokalnih manipulacij, latino oslarij, garažne tropicalie ter do obisti zadetih ritmov? Eno je jasno, že dolgo nisem slišal takšne norišnice. Za posebne trenutke (in trpežne poslušalce).

Komadi: Alien in Garbage Dump, Osni, Everybody’s Libido, Al Anon.

Air – Love 2

Francoza sta se po desetih letih vrnila na kraj zločina, k zvoku nostalgičnega prvenca Moon Safari, a sta tokrat izrazito prestopila mejo med poklonom in kičem. Album preveva duh lahkotnega muzaka, ki preizkuša poslušalca, a mu v zameno nudi nekaj najlepših in otroško razigranih komadov, kar sta jih Godin in Dunckel do zdaj ustvarila. Verjetno najboljši duetov album po prvencu.

Komadi: Tropical Disease, Heaven’s LIght, Sing, sang, sung, You can tell it to everybody.

BLK JKS – After Robots

Heh, tale južnoafriški bend pa letos ni imel sreče. BLK JKS enostavno niso dovolj hip ali indie, kar se coolnessa tiče, pa so nekje na nivoju Mars Volte. So enostavno samo glasbeniki, ki so naredili enega izmed najbolj ambicioznih albumov letošnjega leta. 9 komadov, 46 minut – a idej vsaj za dvakrat daljši album. Skupina na njem združuje afrobeat in psihadelijo, dub, ambientalne izlete ter ska, za vsakim vogalom pa na poslušalca prežijo potentni prog zastavki, ki potegnejo album v območje vznesenega in cinematoskopskega. After Robots je velikopotezen album, ki od idej kar poka po šivih. Je izdelek hudo eklektičnega kolektiva, ki še ni rekel zadnje besede.

Komadi: Molalatladi, Lakeside, Taxidermy, Kwa Nqingetje.

Moje glasbeno leto 2009 – uvertura

Za uvod v moj pregled glasbenega leta – nekaj THE komadov.

Bill Callahan – Jim Cain

Bill Callahan je v devetdesetih še rohnel kot Smog, v tem desetletju pa muzicira bolj na izi ter pod svojim pravim imenom. Jim Cain je uvodnik v album I wish we were an eagle in je enostavno povedano, ganljiv in pomirjujoč. Navdušujejo me predvsem čudovita godala na katera bi bil ponosen tudi Morricone.

Basement Jaxx – Raindrops

Scars, novi album angležev Basement Jaxx je eno izmed večjih letošnjih razočaranj – mlačen in neizrazit, še najbolj pa izstopa simpatičen disko ljubič Raindrops, ki ga spremlja tale zelo pisan videospot:

Raekwon – House of Flying Daggers

Raekwon je letos izdal drugi del svoje mafijske sage Only Built for Cuban Lynx, ki vsebuje nekaj zares dobrih komadov. Eden izmed njih je tudi militarističen House of Flying Daggers na katerem gostujejo trije člani Wu-Tang družine (Inspectah Deck, Ghostface Killah ter Method Man) – še najbolj pa seka tale odličen video, ki je en velik poklon starim kung-fu filmom.

BLK JKS – Lakeside

Južnoafriški eklektiki BLK JKS so letos kriminalno spregledani, a razumem zakaj; niso indie, odrekel se jih je tudi Pitchfork, po coolness faktorju pa so nekje na nivoju Mars Volte. So “samo” navadni glasbeniki, ki na svojem izjemno velikopoteznem albumu After Robots združujejo psihadelijo, prog, dub, afrobeat in še marsikaj drugega. Kot izgleda, so za hype mašinerijo čisto nezanimivi, čeprav so jih hoteli prodati kot “afriške TV on the Radio”. Kakorkoli, Lakeside je THE hit albuma.

Roll Deep – When I’m Ere

Neverjetno! When I’m Ere je star že dobra štiri leta, a še vedno zveni, kot da je izšel včeraj. Letos je spet aktualen, saj je garage/grime supergroup (med člani je bil tudi Dizzee Rascal) Roll Deep izdal retrospektivno kompilacijo Street Anthems.

Za konec te objave pa še moj slovenski komad leta: Chernibog – Snow White. Skrivnostna skupina sicer dela tudi do 3 ure dolge improvizacije in se še najboljše počuti med industrijskim hrupom ter mračnim ambientom, a Snow White je zrel za darkerska plesišča širom sveta. Kitarsko žaganje in plesni ritmi – enostavno super!


Poslušamo glasbo: Air – Love 2

Love 2 je šesti album francoskih pop nostalgikov Air. Nicolas Godin in Jean-Benoit Dunckel na njem še vedno suvereno reciklirata Gainsbourga, Laija ter Perreya, a prvič izrazito prestopita mejo med poklonom in kičem. Album preveva duh lahkotnega muzaka (cheesy klaviature, pridušen saksofon in zamaknjeno petje), ki bolj kot k zavedanju glasbene preteklosti, spodbuja k sladkemu brezdelju. Francoza vzneseno opevata ljubezen in s svojim osladnim vzdihovanjem preizkušata – a se splača vztrajati. Love 2 vsebuje nekaj neposrednih in otroško razigranih komadičev (npr. Love, Heaven’s light,  Sing sang sung, Tropical disease in You can tell it to everybody), ob katerih ti postane kar toplo ob srcu. Francoza tokrat igrata na prave strune. Če sta bila Talkie Walkie in Pocket Symphony mestoma preveč artistično oddaljena, Love 2 očara s svojo dostopnostjo ter intimnostjo.

Love 2 zaključuje nekaj več kot 10-letno zvočno popotovanje dueta. Je izraz dveh glasbenikov, ki sta spet na začetku – pri zvoku odličnega prvenca Moon Safari. Francoza že dolgo nista bila tako igriva in dostopna. Še vedno s spoštovanjem posegata po preteklosti, a se končno tudi sprostita.

Za nostalgike in vse tiste, ki iščejo dober elektronski pop.