Mesec: januar 2010

Julianna Barwick

Julianna Barwick je moje prvo glasbeno ime leta 2010, čeprav njen EP Florine spada v lanskoletno glasbeno bero. Prišel je tiho, še tišje pa poniknil; odkrill sem ga šele pred dvema tednoma in ga priporočam za barvanje januarske monotonije.

V Juliannini glasbi je v ospredju glas – njen glas, če sem natančen, s katerim mlada američanka ravna zelo ljubeznivo. Nežno ga zlaga v plasti, pošilja skozi razne filtre in iz njega oblikuje oprijemljive glasovne gmote, ki zaživijo po svoje. Počasi se gibljejo, vrtijo, vmes potonejo, izginejo in se pred presenečenim poslušalcem spet pojavijo. Imajo svoje življenje, kratko, a intenzivno. Florine je sakralno obarvan, odmevajoč in daleč od profane realnosti. Sveta glasba, ob kateri vzdrhti tudi ateistično srce.

Julianna preizkuša razne glasbene možnosti; igra se s svojim glasom, preverja njegov zven in preko njega izraža svoje celotno bitje. Teme so čustvene, izpovedi brezbesedne. Florine je idiosinkratičen, ezoteričen – ambicioznost in volja do eksperimenta pa ga umeščata na “pravo” stran, torej bližje angelskemu valovanju Virginie Astley ter daleč od Enyine sladkorne pene.

Posebno.

Advertisements

Poslušamo glasbo: Kraftwerk – The Catalogue (2009)

Skupina Kraftwerk je lani končno izdala svojo diskografsko retrospektivo The Catalogue, ki je bila napovedana že za leto 2004. Obilna zbirka vsebuje 8 skupininih albumov, ki so izšli med letoma 1974 in 2003: Autobahn, Radio-Activity, Trans-Europe Express, The Man-Machine, Computerworld, Electric Cafe (ki v zbirki nosi prvotno mišljen naslov Techno Pop), The Mix in Tour de France Soundtracks (v zbirki samo »Tour de France«). Na žalost so izostali skupinini prvi trije albumi, za katere pa Ralf Hütter, ki je še edini »originalni« član skupine (drugi, Florian Schneider je skupino zapustil v začetku leta 2009) obljublja, da bodo kmalu prišli na vrsto.

The Catalogue je prava paša za oči (in ušesa). Naslovnice albumov so posodobljene, priložene knjižice v velikem formatu pa vsebujejo še neobjavljene skupinine fotografije. CD-ji in knjižice se nahajajo v lični beli škatli z minimalistično naslovnico, ki prikazuje skupino v »akciji« – a najbolj prepriča kvaliteta posnetkov! Zvok na novih izdajah je napram starejšim enostavno odličen. Je kristalno jasen in čist. Stare izdaje so imele bolj »stisnjen« zvok,  pri novih verzijah pa pesmi »zadihajo«. Bolj pridejo do izraza posamezni segmenti (npr. sint ali glas) – poslušalec pa bo verjetno presenečen nad valovanjem nizkih tonov, ki so bili na prejšnjih izdajah manj slišni. Posnetki so enostavno povedano bolj polni ter “sveži”.

The Man-Machine in Computerworld sta že leta 1978 oz. 1981 zvenela futuristično, a se zdaj bohotita s še bolj modernim leskom, ki jima odlično pritiče. Oba albuma sta se res dobro postarala. Autobahn je obdržal svojo organsko, krautrokično noto in skoraj neverjetno je, da je istoimenski 22-minutni ep star že 36 let! Electric Cafe, ki je izšel leta 1986 v zbirki nosi prvotno mišljen naslov Techno Pop. Na njem je ena – in edina v celotni zbirki! – še neizdana pesem. House Phone je inštrumentalni podaljšek The Telephone Calla in se zelo dobro vklaplja v celoten album. Zakaj ni več neizdanega materiala? Zato, ker ga po pričevanjih članov ni oziroma vsaj ne veliko. Skupina je namreč pred odhodom v studio vedela kaj hoče;  njeno ustvarjanje je vodil natančno izdelan koncept – tema albuma, ki ga je udejanjila brez ovinkov. Rezultat so trdne avdio-vizualne celote, ki so prestale preizkus časa, morebitne dodatne pesmi pa bi njihovo zaokroženost porušile, zato pozdravljam odločitev, da se na nove izdaje ni tlačilo »ostankov«.

Zgodba skupine je zanimiva, a o njej ne bi veliko razpredal. Dobro sta jo povzeli dve knjigi; prva je I was a Roboter Wolfganga Flüra, bivšega člana skupine, ki je skupaj s Karlom Bartosom ter ustanovnima članoma Ralfom Hütterjem in Florianom Scheiderjem tvoril klasično postavo skupine, ki je obstajala od leta 1974 do 1987. Njegova knjiga veliko obeta, a zadovolji le deloma. V knjigi sicer dobimo vpogled v vsakodnevno življenje skupine, a jo Wolfgang izkoristi tudi za obračunavanje z Ralfom in Florianom ter za pretirano reklamiranje svojega glasbenega projekta Yamo. I was a Roboter se mestoma bere kot maščevanje užaljenega otroka, ki dejstva, da ni več v skupini ne more in more sprejeti.

Vsi glasbeniki, ki so se v skupini od zgodnjih sedemdesetih pa do zdaj izmenjali, so bili bolj ali manj »gastarbajterji«, gostujoči glasbeniki, ki sta jih Ralf in Florian potrebovala za močnejšo in bolj prepričljivo prezenco na odru. Bili so prvenstveno glasbeni kolegi, ki so pomagali izvrševati njun konceptualni premislek »glasbe z nemško esenco« – idejo, ki je nastala po vzoru »glasbe z ameriško esenco«, ki jo je konec šestdesetih poosebljala skupina The Beach Boys.

Drugo knjigo z naslovom Kraftwerk: From Düsseldorf to the Future (with Love) je napisal priznani angleški publicist Tim Barr. V njej je izčrpno opisal zgodovino skupine ter analiziral njen vpliv na pojav raznih glasbenih zvrsti (npr. housa, techna in hip-hopa). Barr bralcu postreže tudi z nekaj manj znanimi zanimivostmi; skupino je meddrugim za producentske usluge »pecal« lani preminuli Michael Jackson, italijanski režiser Dario Argento pa si je želel, da bi Nemci ozvočili enega izmed njegovih filmov. From Düsseldorf to the Future je zelo informativna ter izčrpna knjiga, a ima eno pomanjkljivost – v njej je zgodovina skupine zabeležena le do leta 1998.

Kraftwerki so ena izmed najbolj pomembnih skupin v glasbeni zgodovini. So začetniki elektropopa, njihov vpliv pa se odraža tudi v delu nekaterih naših skupin (npr. Laibach in Borghesia). Akademsko avantgardno muziciranje so združili z enostavnimi pop melodijami ter s svojo resno in stoično podobo čez noč obnoreli svet. The Catalogue je izšel tudi v nemškem jeziku (Der Katalog). Osebno sem mnenja, da skupinine pesmi v trdi nemščini zvenijo bolje kot v angleščini. Angleščina je premehka in presladka, pesmi pa tako izgubijo na mehanskosti in navidezni hladnosti. Navidezni zato, ker znotraj še tako robotskega bije čudovito melodično srce, ki je pesmi kot so Autobahn, The Model ali Computer Love za vedno zapisalo v glasbeno zavest.

The Catalogue je esencialen nakup, ki spada doma na glasbeno polico zraven Beatlov, Pink Floydov ter ostalih velikanov popularne glasbe.

Es wird immer weiter gehn’, Musik als Träger von Ideen.

LCD-Ferdinand-Cale – All My Friends

2007. Original.

LCD Soundsystem – All My Friends

Bleščeči disko postpunk za generacijo Pitchfork.

2008. Prva predelava.

Franz Ferdinand – All My Friends

Simpatičen, a dokaj neškodljiv horuk.

2009. Druga predelava.

John Cale – All My Friends

Ta verzija me najbolj odnese. Zveni, kot če bi jo Cale posnel skupaj z Dingerjem in Rotherjem leta 1974 v Düsseldorfu. Vesoljski kraut sreča Caleovo “zemeljsko”, rahlo histerično ekspresijo. Vem, “zemeljsko” zveni malce nerodno – Nemci imajo boljši izraz, erdig.

All MY Friends je himnično potovanje glasbenika, nekdaj člana legendarnih Velvet Underground, ki si je to pesem vzel za svojo. Epsko in energično. Prava pesem za bled in izpran januar.