Mesec: februar 2010

Glasbeno vesolje: Sun-Ra, Valerio Cosi in Voyager.

Tudi navadnemu smrtniku je dano, da potuje v vesolje, obišče tuje planete in občuduje izvenzemeljsko floro in favno.

Kako si tuje planete predstavlja jazzovski vesoljec Sun-Ra, smo lahko videli v posrečenem thrashy blaxpoitationu Space is the Place, slišali pa na njegovih neštetih albumih. Z njim velikokrat potujem, čeprav moram paziti pri izbiri; pri njegovih avantgardnih, bolj prostih kompozicijah obstaja namreč velika nevarnost, da obvisim v neskončni črnini. Bolj varno je, ko veliki Ra s svojim intergalaktičnim big bandom udari prijetno božajoč vesoljski groove:

Ko pa je vesolje hudobno in nepredvidljivo, pa zveni tako:

Sun-Ra rad križari predvsem po makrokozmosu, italijanski saksofonist Valerio Cosi pa s svojo glasbo raziskuje mikrokozmos. Eklektični Valerio dolguje veliko free-jazzični tradiciji, a v svoja popotovanja vključuje tudi psihadelične in stonerske poteze krautrockerjev Popol Vuh, monotono ritmiko Neu! ali minimalistične elektronske teksture. Valerio stavi na hipnotično repeticijo s katero razširja poslušalčevo zavest in ga počasi pelje do izkušnje “svetega” – ali do točke izčrpanosti, ko v kotu obleži še zadnji poplesujoči derviš.

Valerio Cosi – Astral Shipwreck

Fabio Orsi & Valerio Cosi – Pink Sheep Blood

To, kar spominja na zelo zgodnje Tangerine Dream ali dark ambient izvajalca Lustmorda pa je prava “vesoljska glasba” oziroma boljše povedano: glasba iz vesolja. Ko sta Voyager I in II križarila po našem sončnem sistemu, sta s posebnimi sondami pobirala elektromagnetno valovanje, ki so ga kasneje na Zemlji pretvorili v slušno izkušnjo, dojemljivo človeku. Glasba iz vesolja je izšla leta 1992 pod imenom Symphonies of the Planets. Boks vsebuje 5 cd-jev, na vsakem pa se nahaja približno 30-minut “glasbe”. Prisežem, da ob pozornem poslušanju slišim ponavljajoče se motive ter občutim nekakšno notranjo logiko teh “kompozicij”, ampak se obenem tudi vprašam ali je takšen zvočni red res narava stvari “tam zunaj” ali pa le rezultat duševnega aparata, ki teži k celostnemu dojemanju dražljajev, iskanju vzorcev in zvočnih sidrišč. Kakorkoli že, zbirka Symphonies of the Planets je čudovita in obenem srhljiva glasbena izkušnja.

Tole pa je novejši posnetek “dogajanja” okoli Urana. Avantgardno.

Advertisements

Poslušamo glasbo: Borghesia – 20th Century Selected Works

Obstajajo skupine in obstajajo velike skupine. Njihova glasba nas prestavi v drug čas, v specifično družbeno-politično okolje, s katerim so izvajalci imeli poseben odnos. V svoji glasbi so poleg individualnih idej izrazili še občutke, probleme in strahove določenega obdobja. Ujeli so zeitgeist dobe, ki je slišen v vsakem tonu, v vsaki (ne)izrečeni besedi.

Kako je bilo v šestdesetih v Kaliforniji? Sončno in brezskrbno ter tako, kot zvenijo The Beach Boys. Nemčija sredi sedemdesetih? Ni problema, Autobahn. Začutiti delček Warholevega kreativnega gnezda in umazanijo New Yorka? The Velvet Underground. Nemški punkerski deziluzionizem in družbeni nihilizem konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih? Neubautni in D.A.F. In tako naprej, recimo z Nirvano, Doorsi, Pink Floydi, Public Enemyji … v naših krajih pa npr. z Nieti, Pankrti, Laibachi in Borghesio – slednja skupina je letos spet aktualna, saj je pred kratkim izšla njena 2-CD retrospektiva 20th Century Selected Works.

Borghesia je dober primer alternativne scene, ki je cvetela v zadnjem desetletju naše skupne države. V svoj zvok so vključevali napredne tokove industriala in kraftwerskega sintipopa. Skupina je lovila (in še vedno lovi) s svojim mehanično – nevrotičnim tremorjem, ki se razprostira na plesišče. V ospredju so monotoni ritmi in rezak glas Daria Seravala, ki se med kovino in plesom bori za obstanek. Glasba daje občutek neposrednosti, konkretnosti – telesnosti; taki zmesi elektronske umazanije in človeškega znoja se je v osemdesetih reklo Electronic Body Music. EBM je industrijska skladišča spremenil v plesišča in družbeni marginali dal glas. Borghesia so bili glasniki odrinjenih ter pozabljenih, preko plesa pa posredovali vsebine, ki so se dotikale takratne družbeno-politične resničnosti. Prvi CD kompilacije vsebuje nekaj njihovih najbolj znanih komadov (npr. Ni upanja, ni strahu ali Discipline), drugi CD pa je bolj eksperimentalen in večinoma inštrumentalen. Na njem in v zgodnjih delih skupine Laibach slišimo temelje za vse, kar je kasneje postalo znano pod nazivom martial industrial.

Kako Borghesio približati generaciji, ki ni odraščala v osemdesetih? Občutek represije in skrivanje drugačnih sta na nosilcu zvoka ovekovečena – a to bo premalo. Potrebno bo tudi v knjižnico, na oddelek za zgodovino. Kdo je izrekel znameniti stavek »Ne čujem dobro«, kako pomembni ter znani so bili Borghesia v osemdesetih in na začetku devetdesetih in kaj ima z vsem skupaj belgijska skupina Front 242? Zaenkrat je to še jasno, a čez dvajset, trideset let … Skupine kot so Borghesia se ne razlagajo same. H kompilaciji priložena knjižica je skopa, v njej so samo najnujnejše informacije o komadih, o skupininih albumih in pomembnih letnicah. Ostalo je zgodovina, skupina pa bi si podobno kot Laibachi zaslužila tudi že disertacijo. Kje in kdaj jih najti? Podnevi težko, poskusite pa lahko ponoči, »v mestu, v zakotnih ulicah, v vlažnih kleteh«.

S 20th Century Selected Works se na police vrača pomemben del naše glasbene zgodovine. Menim sicer, da bi si skupina, formirana okoli zvočnega masterminda Alda Ivančiča zaslužila obilno retrospektivo – takšno, kot sta jo lani dobili skupini Kraftwerk in The Beatles – a za osvežitev spomina in kratko reflkeksijo bosta pričujoča CD-ja dovolj, baje pa projekt že pripravlja ponovni glasbeni zagon.