Mesec: april 2010

Poslušamo glasbo: Stekli psi – Koga briga! (2010)

Prvenec Steklih psov je eden izmed slovenskih albumov leta – poseben, dragocen in tak, da bi znal nagovoriti tudi poslušalce, ki ponavadi ne segajo po rimani besedi.

Prekmurska skupina kreativno energijo črpa iz specifičnega položaja prekmurske regije, ideje pa posreduje preko zvenečega narečja in čvrstega rockovskega zvoka. Na albumu se nahaja 14 zapisov, ki odstirajo prekmurski vsakdan. Gobčna MC-ja Dula in Poppa iskreno in brez cenzure opisujeta življenje »tam zgoraj«, prav tako pa pretresata svoji osebni življenji. Besedila so taka, kot je pač usoda te regije: trpka in negotova ter prežeta s pesimizmom. Najde pa se tudi čas za zabavo in optimizem – delati kar te veseli in to s pravimi in iskrenimi ljudmi je enostavna, a včasih še kako resnična formula za spopadajanje z malodušjem in (baje tudi) geografsko pogojeno depresijo. Izjemno gibljivo narečje gre lepo v uho – za vse tiste, ki bodo imeli težave pri razumevanju povedanega, pa je skupina k CD-ju  priložila knjižico z besedili – čeprav brez prekmursko-slovenskega slovarja verjetno ne bo šlo.

Glasbena spremljava je konkretna in skupaj z osebnoizpovednimi in družbeno-kritičnimi besedili tvori nezamenljivo celoto – včasih je bolj funky, drugič bolj ostra ali umirjena – vedno pa v sozvočju z besedo.

Muziciranje na albumu je lahkotno ter »naravno«. Skupina je uigrana in spontana – kot da je bil celoten album le rezultat trenutnega navdiha, rezultat jama med prijatelji. Koga briga je nepretenciozen in neobremenjen album, kar pa ne pomeni, da sporočila ne sedejo – s svojo neposrednostjo in konkretnostjo zadenejo bistvo in zadenejo tja, kjer boli. »Psi«imajo že po enem albumu prepoznaven zvok, svojo osebnost, zaradi katere so nezamenljivi. Ne diši jo po urbani šminki in plastičnih beatih iz pro toolsov, ampak organsko, dinamično in »živo«, prav tako pa znajo svojo angažiranost, zavezanost koreninam ter energijo prenesti tudi na oder.

Daj paper, daj nam mer, pa še poleg eno kulico, mogo bi že znati, ka mi repamo za Soboto!


Advertisements

Filmski briefing

Kaj sem se naučil iz zadnjega šopka gibljivih slik:

Film, ki nosi letnico 2009, lahko izgleda kot da je nastal leta 1982.

The House of the Devil je posrečen poklon hororju iz osemdesetih, v katerem je vse na mestu: oblačila, pričeske, cheesy glasba, pa tudi takšne simpatične podrobnosti kot je oranžna pena na slušalkah od walkmana. Scenarij je enostaven, skorajda že arhetipski: mlada punca, sama v veliki in temni hiši.

Trio Herzog/Kinski/Popol Vuh je nekaj posebnega.

Užitek je gledati napol blaznega Klausa Kinskega, ki v Aguirri išče pravljični El Dorado, v Cobri Verde pa z istim, napol norim pogledom poskuša iz Afrike v Brazilijo spraviti čim več sužnjev. Tandem Herzog/Kinski je nepremagljiv, svoje pa dodajo tudi nemški krautrockerji Popol Vuh, zaradi katerih bodo nekateri prizori iz obeh omenjenih filmov za vedno ostali v moji glavi.

Manchester je zakon.

Film 24 Hour Party People pa dokaz zato.

Šestdeseta so bila groovy in funky.

V njih se je našlo mesto tudi za Barbarello, simpatično neumnost z Jane Fondo v glavni vlogi, ki cel film paradira v pomanjkljivih oblačilih – ali pa jih sploh nima. Zgodba? Eh, rajši si oglejte spodnji video:

Fellini ima več obrazov.

V Fellinijevi Casanovi v 120+ minutah vidimo vse: razuzdano življenje, neverjetne pripetljaje in bizaren humor; dovolj za izpolnjujoč filmski dogodek. V Fellinijevem Satyriconu v 120+ minutah vidimo vse: razuzdano življenje, neverjetne pripetljaje in bizaren humor; dovolj za izčrpujoč filmski dogodek.

Neumnost je neuničljiva, a obenem tudi zelo zabavna in gledljiva.

Crank 2, Death Race in Ninja Assasin.

Catherine Deneuve in Brigitte Bardot sta čudoviti.

Catherine je v filmu Repulsion odlično igrala vlogo nevrotične, seksualno zavrte ženske, v Bunuelovem Belle de jouru pa svoja nagnjenja izživi. V Le Meprisu se veliko govori in kadi, zgodi pa bolj malo, a vseeno: Bardotova je čudovita, tale pesem pa za zjokat lepa:

Dobre zgodbe niso stvar preteklosti.

Od japonskih filmov Death Note in Death note 2 nisem pričakoval nič, a dobil veliko. Zgodba je enostavna: ljudje, katerih imena se zapišejo v skrivnostno beležko, umrejo. Kar sledi je napeto, nepredvidljivo in sapo jemajoče filmsko dogajanje, ki stavi na psihologijo in množico moralnih dilem. Res prijetno presenečenje, ki ga ne pokvari niti manjši budžet in očiten namen, da se z obema filmoma peca predvsem najstniško populacijo.

Dobre zgodbe so stvar preteklosti.

Paranoičen in tesnoben Twilight Zone. Dva dela sta bila dovolj, da sem spet “noter”. Zadnji mož na Zemlji ter prodajalec, ki je pretental smrt. Super.

Hercules and Love Affair 16.04.2010 v Kinu Šiška!

16. 04. 2010 bo zaznamovan s plesnimi zvoki – natančneje, z disko glasbo. Če je koga že zdaj strah, da bo moral na odru gledati dinozavre, ki v od moljev obgrizenih oblačilih obujajo svoj Saturday Night Fever – ga lahko pomirim; v Kino Šiška namreč prihaja ameriška skupina Hercules and Love Affair, ki v svojo glasbo vpleta elemente zgodnjega diska. Veselo in plesno bo, saj v njihovi glasbi slišimo tudi drobce housa in tehna. Skupina pripoveduje zgodbe o odraščanju, o mladosti, krasi pa jih tista novodobna coolness in distanciranost, ki pač pritiče glasbenim imenom, ki zadnja leta prihajajo iz New Yorka. Hercules and Love Affair pa se ne šlepajo samo na nostalgijo in prastare sentimente, ampak so tudi z obema nogama – oziroma osmimi, kolikor je pač v skupini članov – tukaj in zdaj. Njihov zvok je moderen, trendy ter nalezljiv.

Hercules and Love Affair so moderni in ultra slick, njihov leta 2008 izdani prvenec pa je požegnal tudi Pitchfork. Izšel je pri založbi DFA Records, specializirani za eksperimentalne glasbene izraze s plesno konotacijo. Najbolj znan član skupine je Antony Hegarty (Antony and the Johnsons), ki je zvok albuma obogatil s svojim nezamenljivim glasom. Antonyja na žalost (pre)nekaterih v petek ne bo v Ljubljano, ampak mislim, da se nam vseeno obeta dobra disko veselica.

Hercules and Love Affair – Blind:

Hercules and Love Affair – Iris:

Irene O’Connor. Sestra Irene O’Connor.

Holy shit! Kot ljubitelju artističnih stranpoti ter vsega, kar se ponaša z oznakama “obskurno” in “bizarno”, so se mi ob odkritju albuma Fire of God’s Love (1976) sestre Irene O’Connor prikazali vsi mučeniki ter sveti apostoli hkrati. Dobesedno! Že podnaslov (Songs to ignite the Spirit) govori zase; album namreč vsebuje pesmi, ki so posvečene bujenju in krepitvi katoliškega duha. So pozitivne, spevne in seveda več kot primerne za hvalospeve najvišjemu. Sestra Irene ob spremljavi ropotajoče in spotikajoče se ritem mašine brenka na kitaro, s svojim eteričnim in rahlo spooky glasom pa v najbolj vznesenih trenutkih sega tudi do nebeških višav.

File it under New Weird Catholic.

Poziv vsem “bratom”, da se lotijo izboljševanja sveta:

Kičasto in piskajoče, nekakšen pre-Dan Deacon:



Nazaj v glasbeno 2009

V dveh lanskoletnih objavah (prvi del, drugi del) sem predstavil svoje glasbeno leto 2009, a se že med sestavljanjem zavedal, da seznam ne bo popoln.  Ne mine namreč teden, da ne bi naletel na kakšen zanimiv album z letnico ’09; tri (Forest Fire, Julianno Barwick in Fox Bat Strategy) sem letos že predstavil, ostalim pa nekaj besed namenjam spodaj.

Oneohtrix Point Never – Rifts

Na dvojnem Riftsu so zbrani vsi albumi ameriškega producenta Daniela Lopatina, ki s svojo”sinti glasbo” krmari med jarrovskim/80’s kičem ter minimal/drone šolo. Toplo, minimalistično in nostalgično.

Broadcast and The Focus Group – Broadcast & The Focus Group Investigate Witch Cults of the Radio Age

Psihadelični trip leta. 23 kratkih, večinoma instrumentalnih zapisov, ki so prežeti s sončno psihadelijo šestdesetih, raznimi okoljskimi zvoki (zvonenje telefona, šumenje reke, loputanje vrat), opranim in nejasnim vokalom ter obilico bizarnih efektov. Haunting in trippy.

Radian – Chimeric

Avstrijski trio nadaljuje s seciranjem svojega zvočnega mikrokozmosa, sestavljenega iz čvrstih ritmov, jazzovskih odtenkov ter elektronskega šumenja. Minimalistično in eksperimentalno. Slušalke obvezne!

King Midas Sound – Waiting For You

Že dolgo se v počasnih ritmih ni skrivalo toliko nelagodja ter napetosti. Kevin Martin, ki je v preteklosti že rohnel s projekti kot je Techno Animal ali rušil plesišča z mehaničnim dancehallom (The Bug), s King Midas Soundom osvežuje umetnost počasnega in neprijetnega – triphopičnega, in ga razširja z nizkimi basi dubstepa in plesnim dancehallom. Urbano.

Ben Frost – By The Throat

Brezkompromisnost leta. By The Throat je konkreten zvočni napad z zrnastim nojzem in morilskimi nizkimi frekvencami. Zvok sproža slike, slike pa željo po filmu, ki ne bo nikoli posnet. Atmosferično in creepy.

Lusine – A Certain Distance

“Najlepši” elektronski pop zadnjih nekaj let. Melodičen, sladek in neškodljiv. Za ples med lastnimi štirimi stenami ali za čilanje in sanjarjenje – predvsem pa za vsakodnevni nasmeh.

Volcano Choir – Unmap

Spokojen tok zvoka, ki vsebuje drobce folka in ruralne sentimente. Glasba, ki očara s svojo zasanjanostjo in neoprijemljivostjo. Melodično in (obredno) vzneseno.