Mesec: avgust 2010

Filmski briefing, drugič

Le clan des Siciliens (1969)

Kriminalec mora biti lep in nevaren. Prijateljevati mora z italijansko mafijo, se zaplesti z ženo enega izmed članov in sodelovati pri drznem ropu. Mora kaditi, nositi sončna očala in za spremljavo imeti čudovito glasbo. Aja, zasledovati ga mora neizprosen detektiv. Kriminalec mora biti Alain Delon.

Body Double (1984)

Brian de Palma se pokloni Hitchcocku. Napeta kriminalka, ki združi kič osemdesetih z Vertigom, krvavost Argenta z napetostjo Hitchcocka. Plus nepozabna Melanie Griffith kot porno igralka.

Bob le flambeur (1956)

Jean-Pierre Melville v elementu: noir gangsterijada z drobci takrat še spečega novega vala. Stari lopov se v zakajenem črno-belem svetu pripravlja na zadnji podvig. Klasika.

Fitzcarraldo (1981)

Magični trio Herzog/Kinski/Popol Vuh spet na udaru. Herzogove impozantne kulise se srečajo z mrzličnim Kinskim in atmosferično glasbo Popol Vuh. Prizori, v katerem Kinski z domorodci spravlja parnik čez kopno so za anale. Velik film, skorajda že religiozna izkušnja. Film o človekovi neomajni volji, o vizionarju, ki ga ne ustavi niti divja narava.

Rampage (2009)

Uwe Boll je posnel dober film. Uwe Boll je posnel dober film? Uwe Boll je posnel dober film! Prvinskega, surovega in neposrednega, takšnega, po katerem ti je malce neprijetno in slabo. Pazite le, da ne naletite na cenzurirano verzijo!

Der Amerikanische Freund (1977)

Hamburg še nikoli ni zgledal tako sivo in klavstrofobično. Metaforičen noir, v katerem Dennis Hopper prepriča v vlogi premaknjenega in zvitega “Američana”, Bruno Ganz pa v vlogi na smrt bolanega “Nemca”.

Wall Street (1987) & Boiler Room (2000)

V Wall Streetu Oliver Stone na svoj prepičljiv način oriše dogajanje “tam zgoraj”, v svetu abstraktnih potekov, številk in indeksov. Michaelu Douglasu je vloga Gordona Gekka, te personifikacije pohlepa, hladne preračunljivsti in brezobzirnosti pisana na kožo, Charlie Sheen pa v vlogi mladega povzpetnika ne zaostaja veliko. Čisti izdelek osemdesetih, siv in opran kot obleka Ameriškega psiha. Boiler Point je mlajši bratec Wall Streeta, dobesedno. V enem izmed prizorov protagonisti sedijo pred televizijo, pijejo pivo in gledajo Wall Street. Znajo ga na pamet, v njihovi družbi pa se znajde Seth (Giovanni Ribisi), ki sicer ni tako prepričljivo brezobziren kot Sheen, a pade dovolj v biznis, da Boiler Room ohrani ostrino. Oba filma sta učbenika, skorajda že dokumentarca, ki gledalca vodita po svetu hladne ekonomske računice in odstotokov ter prikažeta, da abstraktne mahinacije lepo oblečenih ljudi na koncu udarijo konkretno, po človeku. Nudita obilico japijevskega duvanja (Boiler Room celo igralsko spodobnega Vina Diesla), večnih citatov (“money never sleeps”) in gnusne logike po kateri si gledalec želi samo še domov, na varno.  Home is where I want to be, poje David Byrne na koncu Wall Streeta. Konec, ki sede.

Advertisements

Across the Universe, štirikrat

The Beatles – Across the Universe

Leto: odvisno od verzije, prvi posnetek nastane leta 1968, leta 1969 pesem v spremenjeni obliki izide na dobrodelnem albumu No one’s gonna change our world, leta 1970 jo za album Let it be ponovno “zmiksa” Phil Spector. Po eno verzijo pa najdemo na kompilaciji Anthology 2 (1996) in na albumu Let it be … naked (2003).

Izbral sem tole, bolj psihadelično verzijo, z “nazaj” vrtečim sitarjem in kitarami. Pesem je napisal Lennon, ki ni bil zadovoljen z nobeno verzijo in je leta 1980 McCartneya celo obtožil, da je “podzavestno sabotiral” snemanja.

David Bowie – Across the Universe

Leto: 1975 (album Young Americans)

Rahlo histerična, “eksistenčna” in na trenutke bridka. Z Lennonom na kitari.

Laibach – Across the Universe

Leto: 1988 (album Let it be)

Z Anjo Rupel in nekakšno creepy milino.

Fiona Apple – Across the Universe

Leto: 1998 (glasba iz filma Pleasantville)

Na sedativih, spolirana in skoraj že triphopična.