Mesec: september 2010

4 kompilacije …

za obujanje poletnih sentimentov in za boljše soočanje z jesensko melanholijo.

Palenque Palenque: Champeta Criolla & Afro Roots in Colombia 1975-91


V severnem obalnem delu Kolumbije so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja srečale glasbene sestavine iz katerih je nastalo nekaj posebnega in samosvojega. Latinski temperament in karibska eksotika sta trčila na afriške ritme in rodila se je champeta, plesni vihar, v katerem se vrtinčijo hipnotična tolkala, divje piščali, funky električne orgle, negovane kitare in temperamenten glas, ki hujska k plesu, spet drugič pa tako simpatično žvrgoli, da se poslušalcu kar milo stori. Afrobeat made in Colombia.

Afro-Beat Airways: West African Shock Waves, Ghana & Togo 1972-1978


V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je nekaj tiste neprekosljive afrobeat energije, ki jo je v represivni Nigeriji razširjal Fela Kuti, pljusknilo tudi v ostale afriške države, recimo v Gano in Togo. Ni torej presenečenje, da na dotični kompilaciji uzremo tudi kakšnega posrečenega Kutijevega impersonatorja, ki se podobno kot veliki vzornik motovili med divjimi plesnimi ritmi, cheesy klaviaturami in slick trobili. A to še zdaleč ni vse; na Afro-Beat Airways svoj prostor pod soncem najdejo tudi psihadelične wah-wah kitare, morilski afrofunk ter jazzy preigravanja, ki to nalezljivo in plesno kompilacijo povzdignejo v nekaj najboljšega, kar je letošnje leto prineslo.

Pomegranates – Persian Pop, Funk and Psych of the 60’s and 70’s


Naravnost čudovito. Pomegranates je hkrati zakladnica še neodkritih hip-hop semplov in časovna kapsula določenega obdobja. Pesmi na kompilaciji lahko razdelimo na pretresljive sentiše, kjer se kar cedi od gostih godalnih slapov in presunljivega ženskega/moškega glasu, ki hkrati žaluje, toži in hrepeni ter na “psihadelična” big band/funk čuda v katerih se boža sitar, kleno trobi in prepogiba ritme kot da gre za življenje. Eksotično, magično in še enkrat, čudovito!

Omar Khorshid – Guitar El Chark


Omar Khorshid je car, no, vsaj v Egiptu, kjer se je že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja kalil v glasbenih klubih, nato nastopal v filmih, vseskozi pa razvijal svoj prepoznaven način igranja kitare. Guitar El Chark vsebuje njegove inštrumentalne posnetke, ki so nastali v Beirutu med leti 1973-1977. Na teh posnetkih Omarja spremljajo razni glasbeniki, ki tolčejo, iz sintijev izvijajo najbolj čudne zvoke, a v ospredju puščajo njegovo orientalsko surf kitaro, ki je včasih funky, drugič melodično zavita, spet tretjič pa v kotu samo še nežno hlipa. Desert funk.

Advertisements

Under Byen – Alt Er Tabt (2010)

Vsako leto se pojavi nekaj glasbenih posebnežev, ki ne sledijo nobenim trenutnim zapovedim, črne ovce, ki se na daleč ognejo skorajda že izsušene mlake, iz katere razne t.i. indie skupine že dobrih deset let neutrudljivo črpajo in črpajo, ne da bi se zavedale, da je voda tam že prekleto postana in smrdeča. Koliko skupin, ki se opirajo na črnino Joy Division, robat coolness The Velvet Underground ali melodičnost New Order, še potrebujemo? Koliko skupin, ki poklon preteklosti zamenjujejo z omnipotentno vse-smo-sami-pogruntali držo, zvočno individualnost pa z aroganco in samozadostnostjo? V glasbenem svetu, ki je zadnjih nekaj let že prav neznosno predvidljiv in npr. kot pri Pitchforku, na decimalko natančno preračunan ter poln skupin, od katerih, ko jim odvzamemo vse post-pankerske in new waverske elemente in zlagano melanholijo, s katero skušajo prekriti svojo praznost in dezorientiranost (ja, novi interpoli, gledam tudi v vašo smer!), ne ostane nič.

V takem svetu je novi album danskih posebnežev Under Byen dragulj, ki bi ga vsak ljubitelj drugačne glasbe moral sprejeti z obema rokama in čvrsto držati. A pozor! Under Byen niso »kul« in niso indie, ne opirajo se na nobeno sivo eminenco in bodo verjetno za večino poslušalcev neprivlačni in enostavno preveč way out. Heh, še več, j**e jih tudi struktura in melodičnost, no, vsaj taka odkrita in hitro doumljiva. Skupina je na sceni že od leta 1995 in skorajda ne uporablja kitar, zato pa v svoj edinstven zvok vključuje godala (violine, čelo), klavir, razna tolkala in komaj zaznavna elektronska polnila. Posebno mesto zavzema pevka Henriette Sennenvaldt, ki s svojim predirljivim glasom prispeva avro eteričnosti, za vse, ki ne razumemo danščine, pa tudi občutek skrivnostnosti.

Alt Er Tabt je album, ki ga je težko prebiti in zaobjeti. Zahteva več poslušanj in zaradi avantgardnih vijug, tudi veliko pozornosti. Odlikuje ga skrivenčena, težje sledljiva melodičnost in opran »komorni zvok«, ki s svojim grobim leskom posreduje občutek nečesa drugačnega in nenavadnega. Produkcija je « razmazana« in nejasna, zaradi česar album zveni nedostopno, tuje, celo malo neprijetno, da ne rečem srhljivo. Mirni, komorni trenutki se včasih sprevržejo v simfonično nevihto, spet drugič skupina zasanjano caplja in se spotika pred poslušalcem, ki zaman išče oprijemljive zvočne reference. Ampak vseeno poskusimo; predstavljam si skupini Godspeed you! Black Emperor in Sigur Ros, ki ju po trdi shujševalni kuri zaprejo v dva krat dva metra veliko sobo; prvim odvzamejo 90% inštrumentov in wagnerijanski bombast, drugim pa celotno vznesenost. Eno pesem bi lahko podpisali Soap&Skin, katero drugo tudi Björk, če bi izrazila svojo avantgardno žilico (kot npr. na soundtracku za film Drawing Restraint 9). A to so le približki, miselne opore, ki nakazujejo približno smer glasbe, a ne več kot le popraskajo po skupinini esenci.

Under Byen bodo tudi po novem albumu ostali pod pragom množičnega zaznavanja ali če se navežem na dobesedni prevod njihovega imena, »pod mestom«, kamor zablodijo le mestni postopači ter nenavadne duše. Kakorkoli že, Alt Er Tabt je zanimiv album, res idiosinkratično zveneče skupine, ki ima to, kar trenutno manjka večini skupin: samosvoj zvok in pogum.

The Chemical Brothers – Further (2010)

Po zadnjem albumu We are the night (2007) sem Eda Simonsa in Toma Rowlanda že pošiljal v pokoj, leta 2008 izdana zbirka Brotherhood pa je spoznanje o večji vitalnosti in kreativnosti njunih zgodnjih del – ter dezorientiranosti in neizvirnosti novejših, še okrepila.

Letos pa je izšel Further, sedmi album dueta, ki na dolžini osmih komadov poplača vsa pretekla mučna poslušanja. Že uvodni Snow je nekaj posebnega, saj ga namesto beatov vodi le brnenje in hreščanje, premikanje tekstur in ženski vokal, ki z mantro »Your love keeps lifting me higher« stopnjuje napetost in nas spomni, da sta »brata« nepopravljiva hipija, udarjena na poletje ljubezni in na mehko psihadelijo šestdesetih. Escape Velocity in Horse Power sta udarna stadionska rejva, ki se zgledujeta po neobrušenih začetkih, Another World in Swoon pa kar kličeta po poletju in klubskem plesišču. V trojčku Dissolve, K+D+B in Wonders of the Deep odmevajo šestdeseta, mehka in psihadelična, a v zvočni preobleki, ki ustreza letu 2010.

In to je to. 50 minut elektronske plesne glasbe, brez kompliciranja in predvsem brez nepotrebnih gostov, ki sta jih brata kopičila na prejšnjih albumih. A pretiravali vseeno ne bomo. Further je bolj dosežek znotraj diskografije Eda in Toma, kot pa sila, ki bo premikala mainstream ali bog ne daj, alternativo. Za kaj takega je album enostavno preveč poravnan in polikan, manjka pa mu predvsem kakšen zavoj tu, obrat tam, da bi lahko dodobra razburil. Idejno gledano, ne slišimo nič novega, pač variacijo osnov, ki so bile zastavljene na zgodnjih albumih kot sta Exit Planet Dust in Dig Your Own Hole, a z eno razliko – brata še nikoli nista izdala tako zaokroženega in kohezivnega albuma. Občutek celovitosti izdelka stopnjujejo še odlični spoti, ki jih najdemo na posebni izdaji albuma.

Further je daleč od revolucije, je pa sigurno eno izmed prijetnih presenečenj leta ter nujno poslušanje za vse nostalgike, otroke devetdesetih in novodobne hipije.

Dissolve

Another World