Mesec: november 2010

Amer (2009)

Na Amer sem prvič naletel konec leta 2009. Plakat in kratek teaser sta bila dovolj, da so se mi zatresle roke in orosile oči. Od sreče, seveda. To je to, sem si rekel, režiserja Hélène Cattet in Bruno Forzani sta gledala enake filme kot jaz: Argenta, Martina, Bavo in Fulcija. Od fenov, za fene.

Film že dobro leto kroži po festivalih širom sveta, ustavil pa se je tudi na letošnjem ljubljanskem Liffu. Obisk je bil obvezen, moje navdušenje po ogledu pa ogromno. Že dolgo ne pomnim filma, ki bi imel čisto vse, kar mi je všeč pri sedmi umetnosti.

Amer je poklon, izraz ljubezni do specifičnega filmskega žanra, do italijanskega gialla, ki je bil popularen konec šestdesetih in v prvi polovici sedemdesetih. Giallo je črpal iz klasičnih whodunit kriminalnik Agathe Christie in Raymonda Chandlerja ter mojstra suspenza in zagonetnosti, Hitchcocka; italijanski režiserji pa so kmalu našli svoj jezik: stilizirano in prepoznavno celoto s psihadeličnimi trenutki, odkritim prikazom nasilja ter erotike in čudovito glasbo mojstrov kot sta Morricone in Nicolai. Obstaja pa tudi druga stran giallo filmov, tista, kjer se gledalec muza ob lesenih in preteranih igralskih kreacijah, slabi sinhronizaciji v angleščino ter mestoma (nenamernih) komičnih trenutkih. Kultni žanr, v katerem se ponavadi išče skrivnostnega morilca, ki orokavičen s črno rokavico mori lepa dekleta. Giallo filmi so bili na začetku še kar dobro scenaristično opremljeni. Ustvarjalci so se potrudili, naredili zgodbo karseda zapleteno in za motive svojih morilcev ponavadi našli dobro utemeljene psihološke vzroke (travme, zlorabe). V drugi polovici sedemdesetih let pa so giallo filmi postajali čedalje bolj cheap in preprosti: zgodbe je bilo čedalje manj, v ospredje pa sta stopila ekscesno nasilje in gola koža. V tem oziru jih lahko štejemo za predhodnike slasherjev.

Torej: skrivnostni morilec, stilizirana celota, sestavljena iz avdio-vizualnih eskperimentalnih in psihadeličnih elementov ter odkrit prikaz nasilja ter erotike je svet, ki je služil za podlago tudi filmu Amer. Sicer pa, esenco giallo filma povzema že plakat: razgaljeno žensko telo in mračna grožnja v obliki rokavice – eros in tanatos.

Amer je film o Ani, ženski, ki jo spremljamo v treh obdobjih življenja: v otroštvu, najstništvu in odraslosti. Film je razdeljen na tri dele, osrednja tema pa je psihoseksulani razvoj protagonistke, razvoj njene senzualnosti. Ani sledimo skozi številne situacije, ki so oblikovale njeno življenje: soočenje s smrtjo, zasačenje staršev pri spolnem odnosu (otroštvo), prebujanje seksualnosti in tekmovalnost z materjo (najstništvo), soočanje s strahovi in demoni preteklosti (odraslost). Kdor pričakuje koherentno zgodbo in zlahka sledljiv potek, je na napačnem naslovu. Amer je – kot ga je sama režiserka opredeilla – trip, jaz pa bi dodal še – vizualni trip, z očitnimi artističnimi pretenzijami in eksperimetalnimi prijemi. Film ni za vsakogar, kar se je videlo tudi na projekciji na ljubljanskem festivalu; množica gledalcev se je z minute v minuto redčila, proti koncu pa so iz vrst gledalcev odmevali le še posamezni histerični napadi smeha, ki so izražali negotovost in »nerazumevanje«. Še hujša so poročila z drugih festivalov: gledalci so med filmom glasno komentirali, se norčevali iz filma ter množično zapuščali projekcije. Zakaj? Amer je tisti tip filma ob katerem bodo najbolj uživali ravno ljubitelji giallo žanra, saj bodo »štekali« vse reference in prijeme, absurdne obrate in »nelogičnosti«. Referenc je namreč ogromno: npr. hiša v kateri odrašča Ana s svojo gotsko mračnostjo spominja na hišo iz filma Deep Red; prav tako pa zasledimo še elemente iz filmov: Black Sunday (Mario Bava), Suspiria (Dario Argento), A Lizard in a Woman’s Skin (Lucio Fulci), The strange vice of Mrs. Vice (Sergio Martino) itd. S takšno pozicijo se sicer film zapira v ezoteriko in si manjša krog gledalcev, a po drugi strani gre za poskus obuditve žanra, ki že v osnovi ni za vsakogar. Samo mimogrede: novi giallo projekt obeh režiserjev je že načrtovan, tokrat se bosta osredotočila bolj na zgodbo, na »detektivsko plat«.

Omeniti moram še podobo filma in izjemen občutek režiserjev za podrobnosti. Vizualna podoba je nekaj posebnega. Ustvarjalca sta se zgledovala po »originalih«: igranje s svetlobo in uporaba raznih filtrov, zaradi katerih so nekateri prizori v »otroštvu« rdeči, modri ali zeleni, so »sposojeni« iz Argentove Suspirie. Občutek mi celo govori, da je nekaj prizorov in kotov snemanja v celoti prevzetih od vzornikov. V filmu se pojavi tudi veliko close upov obrazov, očesnih zenic, v katerih se zrcalijo razna čustva: strah, presenečenje, jeza – še en prijem, ki ga srečamo pri veliko klasikih žanra.

Na koncu pa se moram še ustaviti pri glasbi. Ustvarjalca sta v film vključila nekaj klasikov: npr. čudoviti Morriconejev Un uomo si è dimesso, ki je bil uporabljen v filmu The Black Belly of the Tarantula in Ciprianijeve La polizia chiede aiuto, La polizia ha le mani legate in La polizia sta a guardare. Ravno glasba, v povezavi s sliko, daje filmu tisto neverjetno avtentičnost, občutek, da je film nastal enkrat v sedemdesetih, in ne pred nekaj leti.

Amer je filmski dogodek, poklon, state of the art giallo, ki vizualno in zvokovno sledi “originalom” iz sedemdesetih, a obenem vsebuje dovolj avtorske avtentičnosti. Še najbolj »počasna« je prva tretjina filma, nato pa smo priča čudovitim prizorom, izjemnemu občutku za podrobnosti (valovanje krila v vetru, napenjanje obleke …) in sklepni tretjini, na koncu katere bo vsak giallo fen le še zaploskal in z nasmeškom na obrazu naročil DVD – ki mimogrede, izide že čez dobra dva meseca (konec januarja 2011).

Advertisements

“I’m for real” – Tricky v Kinu Šiška

Ljubljana / Kino Šiška

11. 11. 2010

Pa smo ga dočakali. 15-let po izidu prvenca Maxinquaye, se je bristolski mračnež Tricky oglasil tudi v naši prestolnici. Vsaj deset let prepozno, so pametovali dežurni ciniki, in deloma jim lahko pritrdim – a le deloma. Trickyjeva najbolj potentna in kreativna leta verjetno res segajo v drugo polovico devetdesetih, ko je z albumi kot so Maxinquaye, Pre-Millenium Tensions in Angels with Dirty Faces zgradil mračen svet, sestavljen iz počasnih, zakajenih beatov in duševnih obsesij ter tako postal eden izmed najpomembnejših izvajalcev takratnega časa –  ampak, ker sta bila zadnja dva albuma (Knowle West Boy in Mixed Race) dovolj dobra približka stare vitalnosti, je bil obisk njegovega koncerta v Kinu Šiška vseeno obvezen. Pa deset let gor ali dol!

Koncert je bil razprodan, pred nastopom bristolske ikone je obiskovalce zabaval didžejevski tandem, ob desetih pa se je začelo zares. No, skoraj. Še pred začetkom smo namreč  s strani napovedovalke dobili nekaj brezplačnih verzov poezije, katerih namena nisem uspel razvozlati, je pa dotično dejanje naletelo na odpor in negodovanje prenekaterih obiskovalcev koncerta. Po poeziji so iz zvočnikov zadoneli hip-hop beati  in na oder se je primajala četica glasbenikov. Prepustili so se težkim beatom, se zvijalli, nato pa so basistka, kitaristka in bobnar zavzeli svoje položaje in ob spremljavi klaviaturista začeli igrati. Skupina je začela z inštrumentalnim komadom, ki je z nenehnim vračanjem na prepoznavno temo dvigoval napetost, vzdušje in seveda pričakovanja. Tricky pa se ni dal motiti. Še vedno se je sprehajal po odru sem ter tja, čakal na pravi trenutek, medtem pa še pokadil enega krepkega, ta zelenega. In potem smo končno dočakali  njegov prepoznaven glas: globok, hrapav, z barvo bolnika, ki so mu ravnokar odstranili pljučno krilo. Tricky ni ravno najbolj tehnično podkovan pevec, a ta primanjkljaj več kot odlično uravnava z ekspresijo in prezenco na odru.

Tricky je v bistvu  zmagal, še preden je sploh stopil na oder. Ni se prišel dokazovat, ampak le potrdit svoj položaj. Sproščeno se je gibal po odru, zaklinjal nevidne sile, se samoljubno prijemal in dal vedeti, da ima vse pod nadzorom. Ja, izpadel je samovšečno in »pozersko«, a to je le del Trickyjeve »fame«, lastnost, ki jo dobiš v paketu z glasbo. »Šiško« je z lahkoto obvladoval, dovolj je bila samo gesta z roko, enostavno naslavljanje obiskovalcev,  in ti so mu vrnili tisočkratno, ga potrdili in mu dali vedeti, da je »glavni« – in mu zaradi tega tudi marsikaj oprostili: recimo na trenutke šibko pevko Franky Riley, ki se je v klasikih s prvenca (npr. Black Steel in Overcome) enostavno izgubila; ali v nekaterih primerih nepotrebno podaljševanje komadov (npr. zaključna pesem prvega dela nastopa The Vents), ki je delovalo kot samo sebi namen oziroma kot zavestno zavlačevanje, med katerim je lahko Tricky v miru »skadil do konca«; ali pa npr. wtf moment večera, ko je na oder povabil obiskovalce, iz zvočnikov pa je zazvenela do smrti zlajnana pesem Ace of Spades skupine Motörhead. Obiskovalci na odru so se ob zvokih tega klasika razživeli in začeli z z divjim rajanjem, ostali pa smo to privatno žurko le nemo opazovali in potrpežljivo čakali kdaj se bo koncert nadaljeval. Ravno ta poteza je za nekaj časa prekinila fluid med njim in publiko ter okrnila sliko, ki jo je Tricky vzpostavil na začetku.

Prvi del koncerta je trajal 70-minut, sledil je bis, v katerem se je spet zgodil desant na oder, a tokrat vseeno malce bolj v kontekstu. Odrski zavojevalci so se kot verniki zbrali okoli mračnega pridigarja in se prepustili njegovi maši. Na koncu je Tricky nekaj ljudi tudi objel, jim pomagal z odra ter koncert zaključil. Prižgale so se luči in verjetno smo prvič v Trickyjevi glasbi dobili »luč na koncu predora«.

Koncert je trajal dobro uro in pol, v tem  času pa nam Tricky ni prodajal samo počasnih in zamaknjenih spoznanj trip hopa, ampak tudi badass hip hop ter izrazit bluz. Skupina je bila dobro uigrana, prednjačili pa so predvsem čvrsti bobni, ki so že kar monolitsko udarjali po nas. Manjkalo je edino še več  starejših hitov (npr. Christiansands, Tricky Kid, For Real ali Broken Homes), sicer pa veliko »jamrali« ne bomo. Kakorkoli že, Trickyjevo ime lahko zdaj mirno prečrtamo, v goste pa povabimo še zadnje ime velike bristolske trojice: Portishead!

Neu! – Neu! ’86 (2010)

Neu! je nemška skupina, ki je med leti 1972 in 1975 posnela tri vplivne albume, klasike krautrocka in eksperimentalne glasbe. Sestavljala sta jo Michael Rother in Klaus Dinger, ki sta se spoznala v skupini Kraftwerk. Dinger je bobnal na njihovem prvencu Kraftwerk 1 (1971), Rother pa se je skupini priključil malo za tem. Nekaj mesecev sta skupaj s Florianom Schneiderjem tvorila jedro skupine (Ralf Hütter je v tistem času skupino za kratek čas zapustil), posnela z njim nekaj materiala in nastopala, nato pa med snemanjem drugega albuma (Kraftwerk 2), skupino zaradi ustvarjalnih navzkrižij zapustila. Leta 1972 sta ustanovila Neu!.

Rother je v Neu! prinesel mirnost in nekonfliktnost, v glasbenem smislu pa veliko volje do preizkušanja novih stvari; Dinger je bil bolj konflikten, vihrav ter poln radikalnih političnih idej, v glasbenem smislu pa je bil nagnjen k enostavnim in predvsem »glasnim« rešitvam. V skupini Neu! sta se tako našla dva, ki nista imela veliko skupnega, ne glasbeno ne osebnostno, a mogoče je ravno ta dialektika pripomogla k temu, da sta posnela tri albume, ki so prežeti s svojevrstnim eksperimentalnim duhom.

Že prvi album Neu! iz leta 1972 bi bil dovolj za nesmrtnost. Vzemimo npr. uvodni 10-minutni Hallogallo, ki ga je John Peel do iznemoglosti vrtel v svoji oddaji. Pesem je duetova osebna izkaznica, sestavljena iz dveh takoj prepoznavnih sestavin: monotonega ritma in hipnotične kitare. Za Dingerjev natančen, tako rekoč strojni beat se je uveljavil naziv »motorik«, za Rotherjevo, z efekti spremenjeno kitaro pa je značilno – da po zvoku sploh ne spominja na kitaro; v času izida pesmi so njuni glasbeni kolegi celo mislili, da gre za nekakšno eksotično indijsko glasbilo! Hallogallo je nekaj posebnega: je čvrst in konkreten, a hkrati tudi zmuzljiv, zasanjan in zaradi nenehnega ponavljanja, hipnotičen in psihadeličen. Hallogallo je zrušil predstavo o rock komadu; namesto predvidljivega poteka, trdne strukture, je predstavil minimalističen, odprt in ohlapen ustroj, ki temelji na repeticiji in monotoniji: motorik se razteza v neskončnost, okoli njega pa se suče vedno ista kitarska tema. Rother in Dinger pa se nista hecala samo z motorikom; na njunem prvencu lahko slišimo še praindustrijska rožljanja (Sonderangebot in Negativland), toplo »music concrete« čofotanje (Im Glück) in prazgodovinski »postrock« (Weissensee).

Hallogallo

Negativland

Drugi album Neu!2 (1973) je dober primer, kako lahko stiska in pomanjkanje spodbujata ustvarjalnost. Rother in Dinger sta za ta album posnela nekaj pesmi (npr. Für Immer, ki zveni kot bolj razkošen Hallogallo in Spitzenqualität – neke vrste prapunk z rezkimi kitarami in vreščečim glasom), nato pa jima je zmanjkalo denarja. Ja nič, sta si rekla, bova pa pesmi, ki sva jih že posnela, predvajala malo hitreje in malo počasneje, poleg tega pa bova še lepo zgonila trak, da bodo imele čuden, zavijajoč, hja, psihadeličen lesk. Drugo stran elpejke sta tako napolnila z večimi različicami dveh pesmi (Super in Neuschnee). Takšen eksperiment pa v tistih časih ni naletel na odprta ušesa; »drugo stran« albuma so označili za »nateg« in navadni diletantizem. Danes vemo, da smo bili priča primitivnim poskusom »remiksiranja«.

Hallo Excentrico

Tretji album Neu! ’75 je nastal v obdobju, ko sta bila Dinger in Rother že dodobra sprta in glasbeno na različnih bregovih. Rother je leta 1974 skupaj z duetom Cluster ustanovil skupino Harmonia in posnel album Musik von Harmonia – na njem je lahko izrazil svojo eksperimentalno in »kozmično« glasbeno naravo; Dinger pa se je že pripravljal na zagon svojega projekta La Düsseldorf. Neu! ’75 je sestavljen iz dveh različnih, ja, skoraj že nasprotujočih si strani: »prva stran« pripada Rotherju in njegovim nežnim, meditativnim in ambientalnim zvokom, druga stran pa Dingerjevemu glasnemu kitarskemu zvoku in robatemu glasu.

Hero

Leb Wohl

Rother je v letih 1975 in 1976 posnel še dva albuma s skupino Harmonia (pri zadnjem je sodeloval tudi Brian Eno, ki je bil konec sedemdesetih na »glasbenem izobraževanju« v Nemčiji), nato pa začel samostojno glasbeno pot. Njegove samostojne albume preveva zasanjano in romantično vzdušje, mestoma pa v njih najdemo tudi že elemente »new agea«. Dinger je z bratom Klausom in Hansom Lampetom ustanovil skupino La Düsseldorf, v kateri je končno prišel na svoj račun. Lahko je razbijal, hreščal z kitarami, navil sintije do konca in stresal svoja naivna, napol hipijevska besedila. Bili so »punk«: neupogljivi, glasni in angažirani. »La Düsseldorf so pokazali pot v osemdeseta«, je povedal Bowie in s tem zadel srž skupine. Skupina je med leti 1976 in 1981 izdala tri albume: La Düsseldorf (1976), Viva (1978) in Individuellos (1981).

Skupino Neu! so čislali že v času njenega delovanja. Angleški psihadeliki Hawkwind so bili navdušeni nad motorikom (njihova pesem Opa Loka je poklon Hallogallu), Brian Eno pa ga je poleg Kutijevega afrobeata in Brownovega funka, razglasil za najpomembnješi beat sedemdesetih. David Bowie si je želel z Rotherjem posneti album, a do sodelovanja na žalost ni prišlo. Čar repeticije in minimalizma pa so kmalu prepoznali tudi Joy Division, OMD, Iggy Pop, Public Image Lt. in Gary Numan.

Rother in Dinger sta se sredi osemdesetih lotila četrtega albuma, a snemanje zaradi ponovnih (ali starih) glasbenih in osebnostnih nasprotij nista končala. Dinger je posnet material izdal leta 1995 pod imenom Neu!4 – a brez Rotherjevega soglasja, kar je povzročilo ponovno dolgoletno prekinitev stikov.

Sredi devetdesetih, je po zaslugi leta 1995 izdane knjige Krautrocksampler in skupin kot sta Tortoise in Stereolab, začelo naraščati zanimanje za Neu! in za krautrock v splošnem. Težkega dela, torej združiti sprta osebka in omogočiti izid njunih albumov na CD, se je konec devetdesetih lotil nemški pevec in lastnik založbe Grönland Records, Herbert Grönemeyer. Nemogoče mu je uspelo  šele na začetku prejšnjega desetletja: prvi trije albumi z izboljšanim zvokom so pri njegovi založbi izšli leta 2001.

Zanimanje za skupino pa tudi v zadnjem desetletju ni upadlo. Odkriva jo čedalje več ustvarjalcev, njen vpliv pa je še vedno podcenjen in še zdaleč ne dokončen. Če so npr. Kraftwerki vplivali na pojav techna, elektro popa in housa, Neubautni pa na pojav industrijske glasbe in industrijskega rocka, so Neu! vplivali predvsem na tiste skupine, ki se nahajajo na sivem področju med rockom in elektroniko, na tiste skupine, ki v svojo glasbo vključujejo avantgardne, eksperimentalne in »kozmične” elemente. Seznam je dolg, omenim pa lahko imena kot so Holy Fuck, Secret Machines, Boredoms, Sea and Cake in Nice Nice. Vpliv skupine pa so priznali tudi težkokategorniki Radiohead.

Leta 2008 Klaus Dinger umre, Rother pa se začne intenzivno ukvarjati z zapuščino skupine. Letos je izšel t.i. vinyl box, v katerem najdemo vse albume na LP, prav tako pa se v zbirki nahaja še koncertni posnetek Neu! ’72 in album Neu! ’86.

Pod imenom Neu! ’86 je letos ponovno izšel Neu!4, album, ki ga je Dinger brez Rotherjevega privoljenja izdal leta 1995. Nova različica ima izboljšan zvok, nekateri naslovi pesmi so spremenjeni, prav tako pa se na njej nahaja še en neobjavljen posnetek. Kako pa zveni? Osemdeseta so pustila svoj pečat tudi na Neu!. Beati zvenijo bolj plastično, skorajda že »sintpopično«, več pa je tudi sintijev. Nekaj pa je seveda ostalo nespremenjeno: še vedno slišimo minimalistične, izredno osredotočene ter seveda z motorikom gnane pesmi. Posnetki so krajši, med njimi pa najdemo nekaj »klasičnih vajic«, ki temeljijo na Hallogallu (npr. Drive in Wave Mother), nekaj zanimivih eksperimentov (npr. Elanoizan in Paradise Walk)  in tudi peščico bizarnih, odtrganih stvari, v katerih blesti vihravi Dinger (npr. Dänzing in La Bomba). Tudi ta album poganja dialektika med Dingerjem in Rotherjem – umirjena, meditativna nota se izmenjuje z impulzivnim in neukrotljivim.

Drive (Grundfunken)

Neu! ’86 je pomemben glasbeni dokument in je (bo) zanimiv za vse tiste, ki jih zanima, kako so Neu! zveneli v osemdesetih. Dinger in Rother sta na tem albumu dodobra izpilila svoje ideje, jih odela v novo zvočno podobo, v splošnem pa svojo vizijo spravila v korak s časom. Vseeno pa se med poslušanjem porodi občutek, da sta hkrati že iskala pot iz minimalističnega zvočnega koncepta, ki sta ga vzpostavila na prvencu – iz motorika sta pač iztisnila vse, kar se je dalo. Posnetki sicer ne dosegajo prelomnosti tistih, ki so izšli v sedemdesetih letih, a vseeno predstavljajo suvereno dopolnitev njune diskografije.

La Bomba

Rother je letos pod imenom Hallogallo 2010 začel s koncerti, na katerih predstavlja zapuščino skupine. Ne gre za reunion – le-ta namreč brez Dingerja ne bi bil smiselen, ampak bolj za rekontekstualizacijo glasbene snovi iz preteklosti v tukaj in zdaj. Pomagata mu Steve Shelley (Sonic Youth) in Aaron Mullan (Tall Firs) in po slišanem lahko zaključim, da gre za pogumno samoumestitev v prvo linijo moderne eksperimentalne glasbe. Interpretacija starega materiala je sveža in prožna, glasbeni trio – s šestdesetletnikom (!) Rotherjem na čelu, pa čvrst in iskriv. Skupina se v sklopu nastopa sprehodi čez vse klasike, v svoj repertoar pa vključuje tudi nekatere pesmi skupine Harmonia. Pri nas jih na žalost ne bo moč videti, bodo pa npr. koncertirali v Italiji, Braziliji in Nemčiji.

Neu! je ena izmed najbolj spregledanih glasbenih skupin. Njena minimalistična filozofija, ki se začne že pri oblikovanju naslovnic in konča pri samem zvoku, je imela velik vpliv na marsikatero skupino od sedemdesetih naprej. Gre za skupino, ki  jo je treba izustiti v isti sapi kot Kraftwerke in Neubautne, za skupino, ki ni izgubila na relevantnosti in tudi še po štiridesetih letih zveni kot “nova”.