Mesec: januar 2011

Cuban Rap Ligas

Glasba, ki potegne, čeprav razumem le vsako dvestoto. Hip-hop je ena izmed tistih glasbenih zvrsti, pri kateri ni potrebno ravno pozorno poslušati o čem govorijo – no, vsaj jaz večinoma tega ne počnem. Pomembna sta mi zagon in pritisk, ki tičita za beati in glasom. Ameriški reperji, kenijski ali kubanski. Saj ni treba vedno vsega razumeti, dovolj so čustveni podtoni, dovolj je, da začutiš zagon, jezo, prodornost, neupogljivost ali pa npr. veselje do ustvarjanja. Na tem mest bi lahko navrgel še kakšno osladno o glasbi kot univerzalnemu jeziku, ki podira meje in združuje, a ne bom. Naj govori glasba, recimo kubanski reperji, ki so zbrani na kompilaciji Cuban rap ligas: La crema del hipo-hop made in Cuba (2003). Gre za pisano in neverjetno energično zbirko gobezdačev, ki ustvarjajo v – za svobodno umetniško izražanje – ne ravno idealnih pogojih. Krasi jih tekoč in nalezljiv flow, neupogljiva drža, samozavesten nastop in beati, ki so križani s kubansko glasbeno tradicijo. Kot sem rekel že na začetku, razumem vsako dvestoto, a vseeno uživam.

Me je pa vseeno zanimalo o čem repajo, zato sem nekega dne pobasal s španščino spoprijateljeno prijateljico v avto, zavrtel glasbo in zapeljal nekaj krogov po mestu. Nisem bil presenečen. Kdo sem, kaj delam, s kom sem, kaj me moti, koga predstavljam, kako dober sem. Običajne teme, ki jih predelujejo reperji širom sveta, a redko tako nalezljivo in prijetno poslušljivo kot na Cuban Rap Ligas.

Magica MC – Definicion M

Justicia – A Machetazo Paso


Advertisements

Tricky – Mixed Race (2010)

Na svetu obstaja 35 Bristolov, v glasbenem smislu pa je pomemben samo tisti, ki ga najdemo na jugozahodu Anglije. Njegova obmorska lega in s tem povezana odprtost za razne vplive, bogata kulturna zgodovina in sobivanje različnih etničnih skupin, je le nekaj elementov, ki so tekom stoletij izoblikovali bogato regijsko ustvarjanje, v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa je ta ustvarjalnost prišla na prve strani glasbenih časopisov. Imena kot so Massive Attack, Portishead in Tricky so polnili strani, Bristol pa je za nekaj let postal najbolj kul in hip mesto na svetu.

Bristol velja za rojstni kraj t.i. trip-hopa, glasbene zvrsti, ki črpa iz hip-hopa, elektronske glasbe, duba, reaggeja, soula, acid jazza in še iz marsičesa drugega. Odlikuje ga neprijetno in mračno vzdušje, ki ga narekujejo počasni ritmi ter zasanjano petje/govorjenje.

Eden izmed glasbenikov, ki je bil zraven od samega začetka je Adrian Nicholas Matthews Thaws, bolj znan kot Tricky. Svojo pot je začel v ustvarjalni skupini The Wild Bunch, ki se je kasneje razvila v Massive Attack. Pod vzdevkom Tricky Kid ga lahko slišimo na skupininem prvencu Blue Lines (1991) in na drugem albumu Protection (1994). Na začetku devetdesetih je spoznal pevko Martino Topley-Bird, s katero se je zbližal tako glasbeno kot tudi osebno. Z njo je posnel svoj prvenec Maxinquaye, album, ki  je bil leta 1995 nominiran za prestižno nagrado mercury in velja za enega izmed najpomembnejših albumov devetdesetih. Na njem smo Trickyja spoznali kot pronicljivega glasbenika z občutkom za ustvarjanje zadetega in neprijetnega vzdušja, kot nekoga, čigar korenine segajo v hip-hop glasbo (zato tudi priredba pesmi Black steel skupine Public Enemy). Album poganja zanimiva dialektika med temo in svetlobo, med Trickyjevim temačnim in hrapavim glasom ter eteričnim in »angelskim« glasom Martine. Pesmi Overcome, Hell is round the corner, Pumpkin in že omenjeni Black steel so potrkale na vrata glasbenih lestvic, Tricky pa je čez noč postal eden izmed protagonistov trip-hopa. Tricky samega sebe ni nikoli dojemal kot triphoperja, še več, izraz je striktno odklanjal ter z omenjeno zvrstjo ni želel imeti čisto nič. Začel se je redno pojavljati v glasbenih revijah in postajati znan kot samosvoja, nepredvidljiva in tudi konfliktna osebnost (v pesmih kot so npr. Tricky kid, For real in Divine comedy je izrazil svojo jezo in nestrinjanje z mehanizmi glasbene industrije in delom glasbenih novinarjev).

Po odlično sprejetem prvencu so vsi čakali na njegovo naslednjo potezo. Glasbeni svet je čakal na ponovitev uspešne formule, a se je uštel. Da se Tricky ne bo držal pričakovanj, ki jih drugi gojijo do njega, je pokazal že s projektom Nearly God (1996), s katerim je glasbena dognanja s prvenca še razširil. Z gosti kot sta Neneh Cherry in Björk je ustvaril težko dostopen glasbeni svet, ki je bil dober napovedovalec za naslednja dva albuma: Pre-millenium tensions (1996) in Angels with dirty faces (1998). Z omenjenima albumoma se je Tricky umaknil v svoj poseben svet težkih duševnih obsesij, moreče apokalipse in neskončno globokih prepadov. Glasba je postala surova, bolj primarna in težje dostopna. Trickyjev šepetajoč glas je pridobil še nekaj dodatnih temnih odtenkov in hrapavost, ki je zvenela kot tožba astmatičnega bolnika. Oba albuma sta bila komercialno neuspešna, hrbet so jima obrnili tudi najbolj zvesti feni.

Leta 1999 izide Juxtapose, Trickyjev peti album, na katerem se je spogledoval s hip-hopom (na albumu sta sodelovala tudi Dj Muggs, član skupine Cypress Hill, in Grease, producent reperja DMX), na splošno pa je šlo za odtenek svetlejši izdelek. S pesmijo For real je Tricky celo našel pot nazaj na radije in MTV. Juxtapose je bil na nek način prelomen album. Konec prejšnjega stoletja se je Tricky razšel s svojo dolgoletno spremljevalko in glasbeno sodelavko Martino Topley-Bird, se začel »bockati« z glasbeno založbo (rezultat tega je neposredna in z jezo obarvana pesem Divine comedy) in za dobro desetletje izginil z glasbenega radarja.

To seveda ne pomeni, da sta njegova naslednja dva albuma, torej Blowback (2001) in Vulnerable (2003) bila slaba –  nikakor ne! – to bolj pomeni to, da Tricky za glasbeni svet enostavno ni bil več tako zanimiv kot nekoč. Oba albuma v času izida nista pritegnila veliko pozornosti – škoda, saj Trickyju razvoja in iskanja novih poti izražanja nikakor ne moremo oporekati. Pesmi so postale še bolj dostopne, nekatere tudi zrele za mainstream. V svojo glasbo je vključil več kitar in hitrejših, skoraj že plesnih ritmov ter sodeloval z nekaterimi zanimivimi gosti (npr. Cyndi Lauper, Red Hot Chilli Peppers in Ed Kowalczyk). Oba albuma vsebujeta nekaj Trickyjevih najbolj spregledanih pesmi (npr. A song for Yukiko in Car crash). Sledila je 5-letna tišina, nato je z albumom Knowle West Boy (2008) spet požel pozornost, a na njem nismo slišali nič glasbeno prelomnega. Tricky je kvečjemu nadaljeval z idejami, ki jih je predstavil že na prejšnjem albumu.

Mixed Race je Trickyjev deveti album in obenem njegov najkrajši doslej – dolg je pičlih 29-minut. Sam pravi, da gre za njegov najbolj gangsta album, a ne v smislu duvanja in bad boy kurčenja, ampak v smislu »resničnosti«, posredovanja lastnih izkušenj, saj kot sam pravi: »I’ve been around«. Mixed Race je čvrst, ja, urban album s temno sredico, le-ta pa tokrat izhaja bolj iz osebnoizpovednih besedil, kot pa iz zvočne spremljave. Early Bird je počasna jazzy zadeva, ki govori o Trickyjevem odraščanju, v Ghetto Stars na nebleščeč način spregovori o revščini in kriminalu, o »gangsterjih«, ki so vse drugo kot heroji in »kul«, s Kingston Logic in Time to Dance pa se približa plesišču. S pesmijo Hakim pogleda na eksotično stran glasbe, Come to me pa je skoraj že perverzno sproščena in zasvingana laganica.

10 pesmi, 10 zgodb, zavitih v prepoznaven in žlahten dim zelenice. Album ne prinaša nič pretresljivo novega, Tricky ostaja na že znanem področju osebnoizpovednih besedil ter spremljave, ki se giblje od zabluženega do bolj divjega, ja, tokrat celo plesnega. Pogrešamo kvečjemu prodornost in ogenj njegovih zgodnjih del, a ti dve lastnosti je Tricky zadnja leta zamenjal za suverenost in zaokroženo ustvarjanje, ki pristoji glasbenikom v »srednji fazi ustvarjanja«. Z Mixed Race Tricky nadaljuje svojo pot, pot glasbenega posebneža in čudaka, ki jih dandanes krvavo primanjkuje.

David Arnold – Shaken and Stirred: The James Bond Project

Angleški skladatelj filmske glasbe David Arnold je bil pred letom 1997 znan predvsem kot avtor glasbe za filma Stargate in Independence Day ter po sodelovanju s pevko Björk pri njenem hitu Play Dead. Že od malih nog pa je bil velik fen Bondovih filmov in Johna Barryja (skladatelja, ki je napisal prepoznavno Bondovo temo in “ozvočil” 11 Bondovih filmov), a si verjetno ni nikoli mislil – sigurno pa zelo želel – da bo tudi sam kdaj del Bondove mitologije.

Leto 1997 je bilo v tem pogledu odločilno, takrat je namreč izdal kompilacijo Shaken and Stirred: The David Arnold James Bond Project. Na njej je zbral takrat aktualna, kot tudi že uveljavljena glasbena imena, z enim samim ciljem: posodobiti Bondove glasbene teme. Bondove teme so seveda globoko vtisnjene v našo glasbeno zavest. Skupaj s tisto state of the art špico so predstavljale dramatičen in bombastičen uvod v novo Bondovo dogodivščino. Shirley Bassey, Tom Jones, Nancy Sinatra, Paul McCartney, Gladys Knight in Duran Duran je le nekaj glasbenikov, ki so se podpisali pod nepozabne glasbene teme in tako tudi sami postali “nepozabni”, del mitologije.

Shaken and Stirred se bere kot who-is-who glasbene scene devetdesetih, na splošno pa lahko rečemo, da so sodelujoči zvesto sledili originalom. Ta zvestoba je verjetno bolj posledica Arnoldovega (straho)spoštovanja in ljubezni do originalov, kot pa neizvirnosti in pomanjkanja poguma sodelujočih, a vseeno obstajajo izjeme, imena, ki so priredbam dale svoj pečat.

Med najbolj zveste priredbe lahko štejemo Nobody does it better (takrat še dokaj neznane) Aimee Mann, Moonraker Share Nelson (članice skupine Massive Attack, ki je zapela “klasik” Unfinished Sympathy), Thunderball Martina Frya (pevca skupine ABC, ki se trudi parirati originalu Toma Jonesa) in From Russia with love Natache Atlas (pevke skupine Transglobal Underground, ki je pesmi dodala nekaj eksotike). Našteti avtorji se niso preveč oddaljili od originalov, a dobro povzemajo vzdušje, čustva izvirnikov, še najbolj pa je pri teh pesmih posodobljena “podlaga”, no spremljava.

V skupino “zvestih” lahko uvrstimo še dve priredbi, ki sta jo prispevali že takrat ustaljeni glasbeni imeni, Chrissie Hynde (pevka skupine The Pretenders) in Iggy Pop. Prva se je lotila Live and let die, ki jo je v originalu odpel Paul McCartney. Ohranila je ležernost McCartneya, vmesni “simfonični drnec” pa dopolnila še z zvoki kitare. Iggy Pop se je lotil romantične We have all the time in the world in jo prijetno zabrundal, tako kot pred njim v izvirniku Louis Armstrong, in pokazal, da v njem tiči tudi čistokrvni crooner.

Sledi skupina bolj “pogumnih” izvajalcev, ki se sicer tudi niso ne vem kako oddaljili od izvirnikov, a so jim vtisnili nek bolj izrazit pečat. Angleški pevec David McAlmont je naredil priredbo pesmi Diamonds are forever, ki jo je v originalu odpela Shirley Bassey. McAlmont niti ne poskuša parirati doneči Basseyevi, ampak pesem prilagodi svojemu visokemu “ženskemu” glasu. Njegova priredba ohranja dramo izvirnika, ampak dramo, ki se počasi že prevesa v histerijo. Je kot diva pred živčnim zlomom, ki se ne more več dolgo tolažiti z “diamanti, ki so najboljši prijatelji”.

Jarvis Cocker, sicer pevec skupine Pulp, je naredil priredbo pesmi All time high, ki se je pojavila v filmu Octopussy. Zanimivo, gre za edino temo, v kateri se ne pojavi naslov filma, torej Octopussy. Cocker je s svojo priredbo odkril nezavedno Bondovih tem in pokazal, da se za bombastom in dramo skriva dober odmerek kiča in schmaltza. Potenciral je igro godal, s svojo skorajda že šepetajočo interpretacijo pa pesmi dodal še nekakšno napol erotično komponento s ščepcem ironične distance. Erotiko, kič in ironijo je verjetno potegnil iz svoje matične skupine.

Sledijo tri priredbe elektronskih izvajalcev, ki obenem služijo za prikaz stanja takratnega “elektronskega mainstreama“. V drugi polovici devetdesetih sta bili bomba predvsem dve struji: drum & bass in big beat. Starosta drum & bass scene LTJ Bukem si vzame čas, svojo različico Bondovo teme (ja, tiste, ki  se pojavi čisto čisto na začetku) gradi počasi. Počasi dodaja elemente, tople sintijevske tokove, lomljene ritme, nizke base in le tu pa tam v eter spusti prepoznavno temo. Subtilna, z občutkom narejena priredba in pravo nasprotje pompoznemu Mobyjevemu poskusu.

Na big beat sceni sta v drugi polovici devetdesetih vladali predvsem skupini The Prodigy in The Chemical Brothers, na zbirki Shaken and Stirred pa sta se predstavila projekta Leftfield in Propellerheads. Skupina Leftfield je že pred kompilacijo imela za sabo zelo čislan album Leftism (1995), za potrebe Arnoldovega projekta pa se je lotila “vesoljskega marša”, ene izmed najbolj markantnih Bondovih glasbenih tem. Temo so podkrepili s trdimi beati ter si – podobno kot LTJ Bukem – vzeli veliko časa za izvedbo.

Verjetno najbolj ambiciozno priredbo kompilacije pa je naredila big beat skupina Propellerheads. Iz Barryjeve teme za film V službi njenega veličanstva je nastala počasi razvijajoča se 9-minutna epopeja, ki z nenehnim vračanjem na prepoznavno temo in z vmesnim, “simfoničnim” delom, stopa na “majestetska” obeležja, ki jih je odkril že Barryjev original. Propellerheads so nato leto kasneje, torej leta 1998, izdali prvenec Decksandrumsandrockandroll na katerem je gostovala tudi Shirley Bassey. Skupaj so posneli TA klasik.

Pri projektu je sodelovala tudi islandska pevka Björk, odpela pesem You only live twice (verjetno eno izmed najlepših Bondovih tem), a je nato bila proti, da se jo uvrsti na kompilacijo. Zakaj? Zato: ” I learned the hard way that you should never cover your favorite tunes because they are good already. Cover bad tunes and make them good”. Ok.

Že ob izidu kompilacije Shaken and Stirred se je govorilo o drugem delu, ki bi pokril Bondove teme iz osemdesetih in devetdesetih let. Omenjalo se je že tudi nekaj imen, ki bodo sodelovala (npr. Skunk Anansie in Portishead), a do uresničitve (še) ni prišlo.

Kako je torej kompilacija Shaken and Stirred vplivala na nadaljnjo kariero Davida Arnolda?

John Barry je bil nad njegovim poklonom ganjen in počaščen ter predlagal Barbari Broccoli, producentki Bondovih filmov od Goldeneyea naprej (to mesto je prevzela od svojega očeta Alberta R. Broccolija), da ga vzame za avtorja glasbe naslednje bondiade Tomorrow never dies (1997). Davida Arnolda so tako sprejeli v Bondov svet, bil pa je tudi eden izmed ključnih likov pri posodobitvi franšize konec devetdesetih let. “Ozvočil”, no “oglasbil” je še preostale Bondove filme (The world is not enough, Die another day, Casino Royale in Quantum of solace), pomagal pa je tudi pri nastanku glavnih glasbenih tem za filma The world is not enough, ki jo je odpela skupina Garbage in Casino Royal, ki jo je odpel Chris Cornell.

Hvala David, pa še na mnoga leta!