Mesec: februar 2011

Nicolas Jaar – Space is only noise (2011)

Letos, približno ob istem času, sta svoja prvenca izdala dva »glasbena mulca«, stara malce čez 20 let. Prvi je James Blake (letnik ’89), čigar s premori in tišino razširjen, introspektivno obarvan dubstep že pobira hvale širom sveta in ga bomo verjetno konec leta našli na vseh seznamih med prvimi desetimi. Drugi je Nicolas Jaar (letnik ’90), ki ima za sabo že nekaj EP-jev, lani pa je opozoril nase z remiksom/priredbo Jacksonovega Billieja Jeana. Zanimivo, ampak to, kar je Jaar naredil iz zimzelenega hita, je nekaj posebnega. Pop poskočnico je slekel do kosti ter jo spremenil v neprijetno in zadržano počasnost. Jackson še nikoli ni zvenel tako hladno in sterilno, tako osamljeno in detached – kot da bi nam pel iz onostranstva. Srhljivo, a zelo učinkovito.

Nicolas Jaar je nepredvidjiv ustvarjalec – kaj drugega pa lahko pričakuješ od nekoga, ki pod rubriko »vplivi« navede ethio-jazzera Astatketa, Erika Satieja in velikopoteznega techno minimalista Villalobosa? Poleg tega, da je nepredvidljiv, je tudi težko opredeljiv. Z njegovim imenom se pogosto pojavljajo oznake kot sta »minimal techno« in »microhouse«, a tisti, ki bo na njegovem prvencu iskal monotone plesne beate, bo razočaran. Jaar se v svoji glasbi ukvarja z vsem drugim, samo z beati ne. V ospredju je ljubezen do detajlov, brisanje mej med »elektronskim« in »živim« in ustvarjanje vzdušje. Beati so redko v prvem planu, tu pa tam vzniknejo, dopolnijo idejo, se prelomijo in spotaknejo ter velikorat delujejo le kot dodaten košček v mozaiku. Plesa na albumu je torej bolj malo, a to ne pomeni, da se ne dogaja veliko drugih stvari. Jaar tudi poje, sicer z izdatno pomočjo filtrov in raznih polnil, a dovolj dobro, predvsem pa kontekstu primerno. Njegov glas ni nikoli v ospredju, ampak se vedno giblje nekje v ozadju, potopljen v morje raznih zvokov. Space is only noise biva na več bregovih hkrati (ambient, techno, »field recordings« itd.), a vseeno zveni zaokroženo. Je kot mixtape, s katerim se predstaviš založbi. Kljub množici idej premore enoten lesk – lesk premišljenosti in sofisticiranosti. Slušalke so obvezna oprema, saj s pomočjo njih odkrijemo, da na videz monotone in ponavljajoče se ideje vsebujejo vrsto zvočnih odtenkov in minimalnih sprememb, v katerih korenini albumova privlačnost in subtilna zagruvanost.

Uvod vsebuje kratek pomenek v francoščini, morske valove, otroške glasove in spokojno sprehajanje po klavirskih tipkah. Too Many Kids Finding Rain In The Dust je s cigaretnim dimom prepojena laganica, ki zveni, kot da je priletela naravnost iz Lynchevega filma. Čista »organika«: nekje v ozadju se trese Jaarov glas ter prepletajoča godala, v ospredju brenka kitara, ovita v razne efekte, v zadnji tretjini pa svoje mesto najde še majav beat. Po podobnem scenariju se odvije tudi Keep me there, a nas tam poleg nenehno lomljenih ritmov preseneti še podivjano trobilo. Space Is Only Noise If You Can See je retro elektopop, ki diši po osemdesetih, I Got A Woman čistokrvni bluz-hop, Specters Of The Future pa kratka učna ura inštrumentalnega hip-hopa, ki vsebuje več udarnosti kot zadnji trije albumi Scotta Herrena skupaj. In tako naprej in naprej in naprej. Vsaka pesem je poglavje zase in vsebuje presenečenje ali dve. Pri Jaaru pač nič ne poteka po ustaljenih in že prehojenih poteh. Njegov glasbeni svet je večplasten, sestavljen sicer iz znanih in že slišanih elementov, a skrivnost je v tem, da jih Jaar postavi v zanimive, »nove« odnose. »Experimental« in »electronic« torej? Eh, presodite sami, upam pa, da na Jaara seznami ob koncu leta ne bodo pozabili.

Space is only noise if you can see

Keep me there

Advertisements

Teebs – Ardour (2010)

Ardour – feelings of great intensity and warmth.

Mtendere Mandowa alias Teebs ima smisel za humor. Na njegovi myspace strani sta pod rubriko »genre« navedeni dve oznaki: »other« in »visual«, torej oznaki, ki nam o naravi njegove glasbe ne povesta veliko. To zagonetnost in navidezno naključnost lahko razumemo kot posmeh glasbenemu predalčkanju, ki včasih navrže naravnost bizarne iznajdbe (moj favorit: underclass disco), po poslušanju njegovega prvenca pa se izkaže, da na videz naključno izbrani zvrsti vseeno nista tako naključni. Glasba se izmika jasnim mejam, črpa iz elektronskih prostranstev in hip-hopa, zato je oznaka »other« verjetno še najboljša, »visual« pa napeljuje k slikovitosti glasbe, ki izhaja iz Teebsove druge strasti – slikarstva.

Teebsova likovna dela označuje uporaba živih barv in zanimiv oblik, nekaj tega pa je prenesel tudi v svojo glasbo. Okoli leta 2008 je spoznal Flying Lotusa, eno izmed najbolj zanimivih pojav eksperimentalne glasbe zadnjih nekaj let, ki ga je takoj »preselil« k založbi Brainfeeder, zbirališču »čudakov«, ki delujejo onkraj hip-hopa in elektronske glasbe (npr. Tokimonsta, Samiyam, Ras G, The Gaslamp Killer, Lorn in the boss himself, Flying Lotus).

Teebs ustvarja na področju težje opredeljivega in opisljivega, a ima nekaj skupnega z ostalimi izvajalci pri Brainfeederu – ljubezen do hip-hop beatov. Že dolgo ni naslovnica albuma – ki je mimogrede, delo Teebsa – tako dobro napovedovala vsebino. Ardour je mehek in pisan kot kepa na naslovnici, ovit v razkošne teksture, ki sestojijo iz čudovitih »nazaj« predvajanih godal, v ozadju kapljajočih klaviatur, zmehčanih kitar in množice efektov, ki dopolnjujejo megleno zvočno sliko. Omenjene plasti zvoka imajo na albumu ključno vlogo – skoraj večjo, kot počasni in majavi hip-hop beati. Teksture so pisane, nasičene in žive kot Teebsove slike. Iz njih veje izjemna toplina in organskost, prav tako pa mehkost in neostrost, ki mejita že na zamaknjenost in psihadelijo. Verjetno postanejo pod vplivom halucinogenov ti gosti slapi godal taktilno oprijemljivi, dejansko »fizično prisotni« – skratka, tako »gostega toka« že dolgo ne, sinesteti, pripravite se na čutni trip!

Posamezne pesmi je težko, predvsem pa nesmiselno izpostavljati. Album deluje kot nedeljiva celota, ki poslušalca ovija v prijeten zvočni puh, ko pa v mehko tkivo udarijo še beati, je jasno: Ardour je eden izmed spregledanih albumov lanskega leta, album za vseh pet čutov, ki lebdi in se pred poslušalcem počasi razprostira. Teebs je našel svoj glas, svoj »kot«, v katerem suvereno stoji. Je abstrakten, tudi brez beatov , a ko je konkreten, bo kimanje z glavo prišlo samo od sebe.

Albumu ne morem veliko očitati, mogoče le to, da se nekatere ideje prevečkrat ponovijo, nekaj pesmi ne premakne nikamor, oziroma, da se »psihadelija« včasih sprevrže tudi v »monotonijo« – za odlično oceno bi moral biti za nekaj pesmi krajši. Kljub nekaterim zadržkom pa lahko mirno zaključim, da je Ardour še en dober izdelek iz hiše Brainfeeder, ob katerem bodo uživali ljubitelji zasanjanega in počasnega vzdušja, prekinjenega z občasnim klecanjem.

My Whole Life

Autumn Antique

Night Train Murders in The House on the Edge of the Park

“Are we gonna boogie tonight?”

Ja, lahko bi bilo grozno in tako mučno ter izčrpljujoče kot À l’intérieur, ampak hej, saj govorimo o italijanskem thrashu iz sedemdesetih in osemdesetih …

Night Train Murders (Aldo Lado, 1975) in The House on the Edge of the Park (Ruggero Deodato, 1980) se več kot očitno zgledujeta po eksplotacijskem klasiku The Last House on the Left (1972) – in težko rečem, kateri bolj dobesedno. Pri prvem lahko v dve-najstnici-na-podeželju-naletitia-na-skupino-psihotov besedno zvezo “na podeželju”, zamenjamo z “na vlaku”, pri drugem pa že sam naslov napeljuje na izvor, vzor pa dokončno potrdi pojav Davida Hessa, ki je spet ponovil vlogo terorizirajočega alfa samca, torej po Cravenu še pri Deodatu.

V Night Train Murders spremljamo dve najstnici, ki na božični večer z vlakom potujeta k staršem na večerjo, med vožnjo pa naletita na sprevrženo trojico, ki ima svoje ideje in predstave o zabavi na sveti večer. Film sledi doktrini žanra: najprej bolje spoznamo obe punci, ki sta simpatični, vihravi in polni življenja. Na tej točki naj bi stekla gledalčeva identifikacija z obema milima bitjema – ali pa vsaj simpatija – v vsakem primeru pa nekakšna čustvena navezanost. Sledi prijem, viden in uporabljen že velikokrat: predmetu (ali predmetoma, predmetom) čustvene navezave se začnejo dogajati hude in grozne stvari, zaradi že omenjene navezave pa začne trpeti in se mučiti tudi gledalec.

Punci v Night Train Murders gresta skozi razne oblike fizičnega in psihičnega nasilja; vidimo poniževanja, udarce, razne perverzne igrice in posilstva. Film se po osnovni filozofiji naslanja na “ameriški original” – tam se miren zakonski par, ko ugotovi, da ima pred sabo morilce svoje hčerke, prelevi v brutalna maščevalca, med vrsticami pa sporoča, da ekstremne situacije lahko spremenijo še tako zakoreninjene osebnostne poteze. Night Train Murders igra na isto karto, kot celota pa ne pretrese. Eksplotacijo namreč zasenči tipičen “B-feeling”, cheesy dialogi, smešna, neprepričljiva igra in še bolj smešna sinhronizacija. Težko ga priporočam, še Morriconejeva glasba je bleda in nezapomnljiva, a vseeno – najbolj zvesti feni žanra naj zagrabijo, oziroma so verjetno že.

The House on the Edge of the Park se odvrti v znamenju Davida Hessa. Osem let po The Last House on the Left in z nekaj kilogrami več se Hess vrača v vlogi psihopata in seksualnega manijaka, a najprej predvsem pretrese s strupeno rumenim suknjičem, napol dementnim zvijanjem in smešnimi enovrstičnicami (“I wanna boogie”, ampak to dobesedno, torej, da bi res šel v diskoteko in ne, da bi šel na morilski pohod!). Nato s slaboumnim prijateljem pristaneta na zabavi petičnih meščanov in se začneta zabavati po svoje. Težko rečem, da Hess blesti v vlogi psihopata, moram pa priznati, da mu je pisana na kožo.

Deodatu uspe ustvariti celo nekaj takega kot je suspenz, ostale moči pa porazdeli na soft-porno prizore, zabavna zeitgeist oblačila in make-up, nasilne izbruhe, nekaj fejk krvi ter hja, smešno in leseno igro. Identifikacija naj bi tokrat stekla s tlačenimi ter maltretiranimi, jeza pa se katarzično sprostila v končnem obračunu in obratu. Recimo. Spet za fene žanre, a bolj na mestu kot Night Train Murders.

Ruggero Deodato : Aldo Lado – 2:0

(druga točka gre na račun glasbe Riza Ortolanija, ki “preglasi” bledega Morriconeja).

Ja, lahko bi bilo grozno in tako mučno ter izčrpljujoče kot À l’intérieur, ampak hej, saj govorimo o italijanskem thrashu iz sedemdesetih in osemdesetih …, ki ga imam rad ravno zaradi vseh “napak”.

P.S. Zvočni zapisi so iz filma Amer, katerega DVD je že na poti. Stelvio Cipriani in Ennio Morricone.