Mesec: marec 2011

Lupe Fiasco – Lasers (2011)

Lupe Fiasco je bil pred leti tik pred tem, da postane nova osrednjetočna reperska sila. Mentorstvo hip-hop poslovneža Jay-Zja ter gostovanje na Westovem albumu Late Registration sta bili le dve stopnički od mnogih, ki so ga pripeljale do reperskega Olimpa, a so vrata ostala zaprta.

Lupe, s pravim imenom Wasalu Muhammad Jaco, je prišel prehitro – ali prepozno, kakor se vzame. Je eden izmed tistih, ki po svetu hodijo z odprtimi očmi. Premleva o marsičem, še najraje o rasizmu, političnem stanju, glasbeni klimi, kot zaprisežen musliman pa tudi o veri. Kritičen pogled in neke vrste »socialna zavest« ga umeščata blizu pozitivcev Arrested Development, zgodnjega Mosa Defa in Marvina Gayea, v filmskem svetu pa bi mu lahko bil blizu Spike Lee. Lupetov nastop je umirjen in premišljen, sporočila pretehtana in podana z »glavo«. Ima prepoznaven in samozavesten flow ter odkrita in neposredna besedila. Pove kaj si misli, pokaže s prstom, a je daleč od vzvišenega pridiganja in cinizma.

S prvencem Food & Liqour (2006) je stopil na že zavoženo sceno. Hip-hoperski svet je postal cirkus. Nekdaj aktivistična zvrst se je spremenila v tovarno za štancanje pop hitičev in v poligon za izživljanje fantazij predmestnih proletarcev: denar, babe, lasten helikopter in bazen. Vrhunec? Priti na MTV Cribs, se obleči v prevelike cape in sinovom ulice, ki jim ni uspelo, pokazati svoje trofeje – recimo z marmorjem okrašeno kuhinjo, domači kino, ritasto hispanjol čistilko ali zbirko dvajsetih kabrioletov. V takem svetu bling-blinga, bedastih in do poslušalca podcenjujočih besedil ter do neskončnosti ponavljajočih se klišejev in bolanih for, za Lupeta ni bilo prostora.

Drugi album The Cool (2007) je bil skrbno načrtovan. Šlo je za konceptualno zaokroženo celoto, s katero se je Lupe lotil sredinske hip-hop klime, njenih vrednot in duševnih obeležij. Beati so ropotali, godala dramatično vrtela, Lupe pa se je snovi lotil s skorajda že eksistencialistično resnostjo in zavzetostjo. Komercialno gledano, album ni bil ravno uspešen, čeprav številke govorijo drugače: 700.000 prodanih primerkov, štiri nominacije za grammyje in en hit, Superstar. No, bil je premalo uspešen za Atlantic. Možje pri založbi so hoteli hit album, kar pomeni album z dvemi, tremi hiti … in to je to. Ostalo jih ni zanimalo. Sporočilo, ostrina in kritičnost? Ja ja, ampak ne pozabi na speven refren in beate, da se bo še malce mrdalo. V klimi, kjer se na album gleda kot na še en kanal promocije »performerja«, oziroma kot na »nosilca« peščice hitov – in ne več kot na zaokrožen in celostni izdelek, s katerim se izvajalec predstavi, The Cool res ni bil uspešen.

Po izidu albuma The Cool je Lupe napovedal izid novega, trojnega albuma. Ob tej novici je verjetno nekaj založbinih referentov doživelo blažji srčni zastoj, saj kot smo že prej rekli, albumi se ne prodajajo, trojni pa sploh ne. Lupetovi velikopotezni načrti so bili za založbo nesprejemljivi. Mora biti enojni album! S hiti! Nove posnetke je založba zavrnila – prvič, drugič, tretjič. Nato je Lupe zavrnil nekaj pesmi, Atlantic pa izid albuma prestavil za nedoločen čas. Lupetovi feni so se zganili, predložili peticijo, celo demonstrirali pred pisarnami založbe v New Yorku in tako zahtevali izid albuma. In album Lasers je končno izšel. Na žalost.

Tisti, ki so uživali ob Lupetovih prejšnjih albumih in npr. tudi ob odličnem mixtapeu Enemy of the State (2009), bodo za uživanje ob novem albumu morali na lobotomijo čelnega režnja, torej tistega dela, ki je odgovoren za razmišljanje in presojanje. Že prvi singl The show goes on razkriva vse grozote. Generičen elektronski beat, ki je trenutno tako priljubljen v hip-hopu in r&b-ju, smešno pompozen refren, sintetična godala in »ukraden« sempl – tokrat naj se križajo feni skupine Modest Mouse.

Atlantic je dobil svoj hit album – kako, ne vem, a ga je dobil. Lasers vsebuje vsaj tri ali štiri potencialne hite. Skoraj vsaka pesem ima z auto-tuneom zlorabljen refren, patetičen in omleden. Besedici corny in cheesy vsega skupaj niti približno ne opišeta. Minimalistično spremljavo prejšnjega albuma je zamenjala napihnjena, hiperproducirana mezga, sestavljena iz cheap zvenečih sintijev, “trensi” zvokcev, eurodance beatov in impotentnih kitar. I don’t wanna care tonight zveni celo kot nekaj, kar bi lahko končalo tudi na zadnjem albumu Black Eyed Peas. Neverjetno.

Lupetov glas je stisnjen, včasih ga komajda slišimo, saj se oglaša tam nekje zadaj za vsemi digitalnimi zavesami ter mrežami. Na albumu gostuje tudi Skylar Grey – kot izgleda, so se menedžerji vseh dežel odločili, da jo bodo porinili h koritu – letos zaenkrat gostuje še pri Dr. Dreju in Diddyju. »Založba« se je deloma vtaknila tudi v Lupetova besedila, na določenih delih odrezala in poravnala, ali pa mu neposredno, kot npr. pri prvem singlu The show goes on, »priporočala« naj ne gre »pregloboko«. Lupe se na albumu loteva rasizma, Obame, politike glasbenih programov in še marsičesa, a tudi še tako posrečene domislice izgubijo na ostrini zaradi obupne spremljave in perverzno bankabilnih sing-along refrenov. Edina svetla točka albuma je All black everything, pesem, ki diši po »starem« Lupetu: ropotajoč beat, čudovita godala v ozadju ter polna vreča modrosti in zabavnih opazk. Potrpljenja je konec najkasneje pri zadnjem komadu Never forget you, ki ima enega izmed najbolj radijsko ustrežljivih refrenov vseh časov. Amnezijo, prosim.

Nimam pojma kaj se je zgodilo, kdo je komu zabadal bucike pod nohte in kdo koga ščipal za jajca. Kaj je Lupe podpisal in koliko dobil, še manj. Vem le, da tukaj nekaj ni prav. Lasers zveni kot en velik kompromis. Vsebina je ostala bolj ali manj enaka, a embalaža smrdi na kilometer daleč. Eden izmed najbolj prisebnih reperjev zadnjih nekaj let, eden redkih, ki je še videl preko hip-hoperskega hedonizma, je končal v filmu, ki ga je na prejšnjem albumu še tako kritiziral. Osrednje hip-hopersko ognjišče potrebuje novega junaka.

P. S. Album se je v ZDA zavihtel na prvo mesto lestvice najbolj prodajanih abumov. V prvem tednu je bilo prodanih malo čez 200.000 primerkov. Oba singla (The show goes on in The words I never said) zaenkrat nista prebila top 50.

All black everything

Advertisements

Dubstep 2.0.12

Dva obraza. En tukaj in zdaj, razkošen in speven, drugi, mračen in onkraj vsega.

Sam Shackleton ima v svetu dubstepa prepoznaven glas. V svojo glasbeno vizijo vpleta temna prostranstva, eksotična tolkala, glasovne koščke raznih eksotičnih sredin in morilske nizkotonce, ob katerih posrani laptop zvočniki spustijo dušo. Okvirje svoje glasbe je opredelil na leta 2007 izdani kompilaciji Skull Disco, lani decembra pa je za znano serijo Fabric naredil miks. Za Fabric 55 je Shackleton zmiksal in preuredil lastne komade; nastal je izjemno dinamičen miks, v katerem slišimo vse njegove ključne elemente: elektronsko šumenje in kapljanje ter razne orientalske koščke (tolkala in glasovi), ki dajejo glasbi eksotično dimenzijo in ezoteričnost. Aja, in nizkotonce, ki jim je potrebno privoščiti dober vufer. Deeeeeep. Onkraj dubstepa, zelo onkraj.

Sepalcure je ameriški duet, ki ga sestavljata Travis Stewart in Praveen Sharma. Projekt domuje pri založbi Hotflush Recordings, specialistki za dubsteperske zvoke, ki je lani med drugim izdala prvenca Scube (Triangulation) in Mount Kimbieja (Crooks & Lovers). Sepalcure delata dubstep, a se njuno dete ne valja na umazanih ulicah londonskega predmestja, ampak se sveti s čisto produkcijo in vrti v lokalnem hip diskaču. Duet je ohranil prepoznavne beate, dodal bleščeče sintije, nežne kitarske semple in glasovne koščke, ki spominjajo na house himne iz začetka devetdesetih. Prijetno in sladko zazibano, s podaljškom v soul in techno. Lani je pri založbi izšel Love Pressure EP, letos Fleur EP, oba pa napovedujeta, da bi njun prvenec moral biti, ja, super.

D kot disko – New Wave Syria in Glass Candy v Kinu Šiška

Ljubljana / Kino Šiška / 06. 03. 2011

Število obiskovalcev: približno 150

Zadnje glasbeno desetletje je eno veliko vračanje, recikliranje, povzemanje, nanašanje, naslanjanje in oziranje na glasbene dosežke, zvoke, ideje, principe, koncepte in prijeme iz preteklosti. Skoraj ni zvrsti, ki ni bila ponovno obujena, uporabljena in najdena: post-punk, krautrock, new wave, no wave, industrial, EBM, progressive rock, synth-pop … in disko.

Poteze diska, zvrsti, ki je v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja pod svetlečo kroglo zbrala obrobne družbene skupine in posredovala sporočila ljubezni, enakosti in osebnega izražanja ne glede na barvo kože ali spolno usmerjenost, v zadnjem desetletju zasledimo v glasbi mnogih skupin: Hercules and Love Affair so na prvencu obudili ekstatičnost in hedonizem legendarnega Studia 54, Goldfrapp na zadnjem albumu odkrivajo Giorgia Moroderja in ABBA, švedska pevka Sally Shapiro pa na svojih albumih italo disco. Elemente disko glasbe sta prevzela tudi norveška producenta Lindstrøm in Prins Thomas ter razvila t.i. space disco, nu-disco ustvarja ameriška skupina Jessica 6, na disko ritme pa nista imuni niti pop zvezdi Kylie Minogue in Lady Gaga.

Feeling without touching

Okoli disko glasbe je svojo celotno estetiko in pojavo zgradila tudi ameriška založba Italians do it better. Založbo vodi skupina zanesenjakov, fenov in glasbenikov z ljubeznijo do čisto specifičnega produkcijskega odtenka, ki jemlje iz enostavnosti in primitivnosti Carpenterjeve filmske glasbe (npr. Assault on precinct 13 in The Fog), Moroderjevih epov (Midnight Express in Scarface), hladnosti nemških Kraftwerk in kičaste sinti glasbe iz osemdesetih izpod prstov Claudia Simonettija, Fabia Frizzija in skupine Goblin, ki so »ozvočili« grozljivke italijanskih režiserjev kot sta Dario Argento in Lucio Fulci.

Leta 2007 je založba izdala album After Dark, na katerem se je predstavilo šest njenih izvajalcev. Kompilacija je dobila pozitivne ocene, se istega leta pojavila na mnogih best of seznamih ter predstavlja tudi še dandanes dober uvod v založbino delovanje, saj vsebuje vse njene ključne in prepoznavne elemente: topel zvok analognih sintijev, počasne beate (okoli 110 udarcev na minuto ali manj), zaradi katerih glasba deluje zasanjano in narkotično ter eterične ženske glasove, ki indiferentno blodijo v temi, nekaj slepih ulic stran od Kate Bush in Debby Harry. Kolektiv založbe Italians do it better je dobro naštudiral baročne prijeme preteklosti in jih prenesel na področje rahlo mračnega postopanja. Recimo mu 5 a.m. disco, disko za tisti del dneva, ko se začne že počasi daniti, zabava zaključevati, svetloba pa objemati še tako temne kotičke. Na zbirki sta izstopali dve skupini: Chromatics in Glass Candy – slednji so se v nedeljo ustavili v Kinu Šiška.

Rolling down the hill

Še najprej pa sta oder »ta majhne dvorane« zavzela Urša in Rok, člana skupine New Wave Syria. S prej omenjeno druščino si delita ljubezen do analognih sinitjev, ustvarjanje v DIY ozračju in glasbeno načelo »manj je več«. Tudi glasba »sirijcev« je minimalistična, reducirana na najnujnejše elemente: na plastičen beat, klaviature, kakšen efekt ali dva in glas. So pa razlike v referencah – le-te se pri »ameriških Italijanih« nahajajo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pri duetu pa v hrupno-melodičnih konglomeratih založb kot sta Warp in Morr Music – in namenskosti. Skoraj vsi projekti založbe Italians do it better ciljajo na plesišče, na neposreden učinek glasbe, ki gre v noge in telo. New Wave Syria sta pogojno plesna, mogoče za trzljaj ali dva, za upogib trupa ali kimanje z glavo. Njune pesmi koreninijo v repeticijah, v sprožanju stanja transa in zamaknjenosti. Beat je le spremljevalec in ne v prvem planu.

New Wave Syria sta začela s trojčkom Random logic, Let it out in Audiorape, s programiranimi beati, prostranimi klaviaturami na meji prijetno kičastega, občasnim truščem in Uršinim glasom, ki je dopolnjeval prijetnost celostne zvočne slike. Nastop je bil suveren in korekten, izvedba zvesta izvirnikom z albuma. Med nastopom sta iz škatlic spustila tudi nekaj novih pesmi, ki se držijo že preverjenega zvočnega okvirja, torej rahlo distorziranega, a melodičnega elektropopa. Duo spretno vozi med umirjenim in hiperaktivnim ter truščem in melodijo. Prav spretno izkorišča tudi moč repeticije in dobro tempiranih vrhuncev, ki ponesejo pesmi v višave. Z repom in glavo, skladno z modernimi tokovi in zaokroženo. Lepo, da jih imamo. »Indie electropop«, bi verjetno rekla ena izmed hip internetnih strani ter jima prisolila solidno 7.7. Čakamo na izid novega material.

Geto boys

Nato je oder zavzela skupina Glass Candy. Pevka Ida No, ki v spotih in na plakatih vedno izgleda kot da je priletela iz leta 1984, je bila tokrat manj vpadljivo oblečena, a z obveznimi bleščicami na obrazu. Med nastopom je nenehno skakljala po odru, delala vaje, ki so spominjale na aerobiko, povedala kakšno simpatično, se čudila kako veliko ljudi je prišlo, predvsem pa kanalizirala hrepeneče in histerične disko dive. Pela je bolj zase, držala razdaljo, stik s publiko pa iskala med posameznimi komadi. Skupina je poglaviten cilj večera uresničila: ples, ples z veliko črko P.

Glass Candy v živo nadoknadita tisto, kar jima manjka na albumih. V živo zvenita bolj, hja … »živo«. Beati imajo več soka in udarnosti. Glasba skupine je bolj pisana in dinamična. Idin glas ima večjo izrazno moč in je bolj v prvem planu kot na albumih. Tisti »dark« iz prej omenjene kompilacije je izginil, nadomestile so ga prošnje za ljubezen, zabava in klubske himne za sobotno rajanje. Bleščeče, vzneseno in plesno na kvadrat.

Computer love (Kraftwerk cover)

Prvi del, ki je trajal 45-minut, se je odvrtel hitro in ekstatično. Prve vrste so norele, zadnje malo manj, vse pa sta spodbujala vedno hiperaktivna Ida in tekom nastopa vedno bolj razživeti Johnny Jewel, ki je manipuliral klaviature in sempler. Prvi del se je zaključil s himnično monotonijo Warm in the winter: z bleščečim motorikom in čedalje bolj histerično Ido. »I love you«. V bisu sta sledili še dve pesmi, »hita«: Rolling down the hill in Animal imagination.

Simpatičen disko večer, brez večjih presenečenj in pretresov … Pot nam je kazala svetleča disko krogla … Trije mogočni stebri v postjonskem stilu pa ograjevali svetišče zabave … Sunday night fever. Pa do naslednjič!