Mesec: april 2011

Dodecahedragraph – Soterag (2011)

Pharmafabrik is back! – a s tem ne mislim tistih elektronskih onesnaževalcev, ki dnevno napadajo naše poštne predale ter nam ponujajo razne tablete po ugodnih cenah, ampak našo založbo Pharmafabrik, ki je v zadnjih nekaj letih v naše loge usmerila bolj eksperimentalno stoječe “elektronike”.

Vrli borci založbe, ki so se dobra tri leta skrivali pred burjo in po medmrežju iskali nove okrepitve, za letos napovedujejo plodno leto – med drugim tudi četrti del Fabriksamplerja. Prva dva dela (V1 in V2 – tretjega je kot izgleda pojedla recesija) sta vsebovala vse, kar se giblje in valovi znotraj trikotnika ambient-noise-drone. V tem oziru še vedno delujeta enciklopedično, kot prvi korak za vse tiste, ki želijo spoznati malce drugačno plat elektronske glasbe.

Za uvod v novo delovno leto nam Pharmafabrik podarja (to pomeni, da ga lahko snamemo čisto zastonj) album Soterag slovenskega elektronika Dodecahedragrapha, s katerim smo se že srečali na drugem delu Fabriksamplerja. Soterag vsebuje 15 pustolovskih zapisov, ki se gibljejo v čudnih in oddaljenih zvočnih prostranstvih, nekje med neprijetnim ambientom ter škrabljajočim in pokajočim podrsavanjem. O strukturi lahko govorimo le pogojno; komadi imajo sicer smer in cilj, a jim je težko pripisati predvidljivost in red. Gre za odprto in brezmejno glasbo, ki jo omejuje samo minutaža. Priča smo nenehni elaboraciji zvoka, ki se po zapletenih matematičnih enačbah premika in spreminja. Struktura na nek način torej obstaja, a je njeno vezivo subtilno. O melodijah ne bi, ker jih preprosto ni. Torej tisti, ki pričakujejo zvenečo zaporedje tonov kot pri Jarru ali Vangelisu, naj s Soteragom niti ne poskušajo. V ospredju je feeling, mood, ja, vzdušje, zvočni pasovi, ki pri poslušalcu vzbujajo čustva in predstave. Verjetno bi lahko z raziskavo ta občutja in slike natančno opredelili, a nekaj lahko povemo tudi brez nje: Soterag ne zveni optimistično in veselo, ampak se napaja iz občutkov odrezanosti. Piha neosebno kot sibirski veter ter ščemi kot svež radioaktivni oblak. Zrnast tok tu pa tam zmoti rahlo špikanje, ki ima svoje pradede v “IDM kotičku” založbe Warp, Soteragove ambientalne plasti pa veliko dolgujejo disonantni lepoti “ambientalnih del” Aphexa Twina. Začetek albuma je grd in raskav (atan3fftrack), a včasih tudi na tako neprijaznem območju posije (nezdravo in hladno) sonce – in ko se to zgodi, je pričujoči album za nekaj trenutkov najlepši kraj daleč naokoli.

Advertisements

Cornershop

Cornershop. Vedno znova pozabim na njih, pa čeprav je bil njihov album When I was born for the 7th time moja glasbena podlaga tistega lepega, a davnega poletja ’97. Seveda, vstopnico je predstavljala pesem Brimful of Asha, a se je kmalo izkazalo, da album skriva še veliko drugih dobrot. Ko je lesk hitiča zbledel in z remiksom Fatboy Slima zavzel plesišča širom sveta, je vzniknil ležeren Sleep on the left side, solzava Good to be on the road back home again, pri Beatlih sposojeni “norveški gozd” ter kopica bizarnih inštrumentalov, gruvajočih nekje med indijsko psihadelijo in elektronsko eksperimentalo. Tjinder Singh, sicer pevec, pisec in kitarist skupine je res obvladal; nekako mu je uspelo združiti indijsko glasbo z modernimi prijemi “indie rocka” tako, da je vse skupaj zvenelo prijetno tradicionalno in moderno hkrati. When I was born for the 7th time je eden izmed prevečkrat “založenih” albumov devetdesetih.

Naslednja dva albuma (Handcream for a generation, 2002 in Judy sucks a lemon for breakfast, 2009) sem zaznal le obrobno, najnovejši pa se je “prijel”. Cornershop and the Double ‘O’ Groove Of je skupina posnela z indijsko pevko Bubbley Kaur. Album je pisan in živahen ter privlačen kot dokumentarec na Travel Channelu. Potrjuje vse predstave ignorantskega Evropejca o Indiji kot o državi, v kateri se večinoma samo pleše in poje. V ozadju prijetno pokljajo table, zraven se nekdo sprehaja po eksotičnih strunah, poslušalca pa maže in objema sladki glasovni opoj. Modernega je tukaj le za ščepec, kakšen beat tu, elektronski efekt tam. Prijetno – mogoče celo že preveč. Tjinder Singh in kolegi se vseeno preveč utapljajo v tradiciji in klišejih, so preveč ustrežljivi in radijsko prijazni, a vseeno: album je za nekaj vrtljajev več kot primeren. “Poletni album” pa to.