Mesec: maj 2011

LCD Soundsystem – The London Sessions (2010)

Jamesu Murphyju lahko očitamo marsikaj: npr. da je Pitchforkov »bitch« s povprečno oceno albumov 8.5 (od 10.0), šarlatan, ki le na novo pogreva dosežke polpretekle glasbene zgodovine, oziroma, da je še en v prve vrste porinjen nepomembnež iz valilnice »indieja«, ki je v zadnjih desetih letih zamašil vse kanale. Lahko mu očitamo vse to – in verjetno še veliko več, ne moremo pa mu očitati občutka za dober timing. Nesposobnost nehati ob pravem času, recimo ji npr. theU2syndrome ali therollingstonessyndrome, je resno stanje, ki nekdaj še tako potentnim in pomembnim skupinam jemlje tisto zadnje spoštovanje in verodostojnost. James Murphy je po desetih letih delovanja uvidel, da je s projektom LCD Soundsystem prišel do konca poti, zato je letos februarja sporočil, da dotično glasbeno ime upokojuje (zadnji koncert skupine je bil 2. aprila). V desetih letih se je nabralo nemalo snovi: štirje albumi, nekaj EP-jev in peščica priredb.

V albumski malhi najdemo štiri celinke, ki so nazoren primer »albumskih arhetipov«. LCD Soundsystem (2005) je »svež in neprečiščen prvenec«, s katerim je Murphy pritegnil pozornost, Sound of Silver (2007) »pomembni drugi album, zrel in izpiljen«, s katerim je prodrl v zavest širše množice in končal na vseh best of lestvicah leta, This is Happening (2010) » kreativno mirovanje na visoki ravni«, oziroma album, s katerim je še enkrat izpostavil močne točke projekta brez večjih posegov v celostno podobo. Aja, pa ne smemo pozabiti še na »ekscentričnega posebneža«, na album, ki ima v vsaki diskografiji vedno najmanj privržencev. V primeru LCD Soundsystem je to 45:33 (2006), malo čez 45-minut dolga dance/funk/disco/elektro »simfonija«, ki si deli ideološke korenine s »pratechno« albumom E2-E4 Manuela Göttschinga. V tej pisani diskografiji je manjkal samo še live album – ki pa smo ga dobili konec prejšnjega leta.

James Murphy, sicer zaprisežen glasbeni samotar, ki je skoraj vsa glasbila na svojih albumih odigral sam, je za nastope postavil polnokrvno skupino. S podobno postavo, ki vsebuje člane skupin Hot Chip in !!!, je posnel tudi pričujoči live album The London Sessions. No, v bistvu gre za »live-in-studio«, torej za nastop v studiu, s katerim se Murphy in kompanija v duhu poklonijo Johnu Peelu ter legendarnim »Peel Sessions«. Murphy je prišel na indie sceno skupaj s kopico imen, a se od njih razlikuje po nekaterih lastnostih. Že njegova pojava, neobritost, skuštranost in rahla debelušnost predstavljajo diametralno nasprotje vsem tistim poštirkanim in pridnim post-punkerskim dečkom, ki pozirajoč v črnini pozabljajo, da je bilo pred njimi že veliko drugih. Murphy je zmožen razdalje, določene mere samoironije, predvsem pa zavedanja, da si vsega kar dela, ni sam izmislil. Ne jemlje se preveč resno, njegova besedila so polna ironičnih izpovedi in pikrih newyorških impresij, njegova glasba močan poklon in izraz spoštovanja glasbeni zgodovini (včasih celo prevlada občutek, da se je glasbe lotil samo zaradi tega, da se je lahko poklonil glasbi, ki jo posluša). Reference so očitne (Kraftwerk, Brian Eno, David Bowie, Harmonia, Talking Heads, ESG, Liquid Liquid …) , a ne prevladajo. Še vedno ostane dovolj prostora za njega, za Murphyja, ki med poklone glasbeni zgodovini vplete dovolj lastne osebnosti.

Pesmi na The London Sessions se ne razlikujejo veliko od »studijskih različic«. Še vedno so minimalistično zastavljene, z monotonim plesnim ritmom in okrancljane s klaviaturami, kitarami in raznimi efekti. Imajo enak »gladek« produkcijski lesk, premišljen in dodelan. Kljub temu, da je na snemanjih sodelovalo sedem ljudi, LCD Soundsystem še vedno večinoma zvenijo kot one-man-band Jamesa Murphyja. Mogoče je pri kateri pesmi bolj poudarjen ta ali oni element, kakšna podrobnost bolj slišna in dovršena, a kot že rečeno, med različicami na pričujočem albumu in prejšnjimi ni pretresljivih razlik. Skupina je uigrana, izvedba perfekcionistično naravnana, brez ovinkov in stranpoti. Zanimivo bi bilo slišati bolj improvizirano in »umazano« različico skupine, manj predvidljivo in izpiljeno, z večimi robovi, a pri perfekcionistu Murphyju so to le pobožne želje. Murphyjev glas je bolj čist, manj obdelan, zato je bolj očitno, da nima ravno velikega razpona. A to pomanjkanje nadoknadi s samosvojo držo in nastopom ter pojavljanjem v primernih zvočnih kontekstih. Na Get Innocuous! še vedno zavija kot Brian Eno, All I Want zveni kot nekaj, kar bi lahko nastalo med snemanjem Bowiejevega albuma Heroes, All my Friends je krautrokersko naspidiran ter epski via Neu! ali Harmonia. Album zaključi pesem Yr City’s A Sucker, ki vsebuje nepozabni refren »Your city’s a sucker, my city’s a creep«.

Album The London Sessions vsebuje 9 pesmi. S prvenca slišimo le dve pesmi (Yr City’s a Sucker in prelomen singel Daft Punk is playing at my house), ostalih sedem pa je z zadnjih dveh albumov (Sound of Silver in This is Happening). Pričujoči album k skupinini zapuščini ne pridoda nič esencialnega, kvečjemu jo zaokroža in dopolnjuje. Večina poslušalcev bo verjetno ostala pri »studijskih albumih«, po The London Sessions pa bodo segali samo najzvestejši poslušalci, ki bodo potrebovali dodaten šus LCD-jev.

LCD Soundsystem so zaenkrat še s svežo barvo zapisani na tablo glasbene zgodovine. Koliko bo od imena ostalo čez dvajset ali trideset let, je težko napovedati, si pa težko predstavljam, da bo tako glasbeno razborit osebek kot je James Murphy dolgo sedel križem rok, zato je možno, da bo kmalu zagnal kakšen nov glasbeni projekt.

All my friends

Advertisements