Mesec: junij 2011

Moby – Destroyed (2011)

Predzgodba albuma Destroyed je obetala. Moby ima na svojih številnih turnejah težave s spanjem, zato je pogosto cele noči pokonci. V tem času ustvarja glasbo, raziskuje okolico in z objektivom lovi motive nočnega mestnega življenja. Njegova spletna stran, namenjena novemu albumu, je zasnovana prijetno minimalistično; na začetku nas Moby na kratko pozdravi, nato pa lahko obiskovalec ob poslušanju albuma pregleduje fotografije, ki jih je nespečnež Moby posnel širom sveta – med drugim tudi v krajih blizu nas (npr. v Rijeki in Gradcu). Delček obširne fotografske zbirke je natisnjen v knjižici albuma, za najbolj zveste fene pa je dostopna tudi posebna »knjiga«, ki vsebuje 55 fotografij.

Novi album je nastajal ponoči, v mirnem in tihem okolju velikih mest, sam Moby pa ga opisuje kot »soundtrack za prazna mesta ob drugi uri zjutraj«. Kot že rečeno, predzgodba je obetala, a to je bilo pred izkušnjo »zvočnega dela« projekta Destroyed – torej najpomembnejšega dela.

Moby kljub temu, da je v svoj novi album kanaliziral občutke osamljenosti in nespečnosti, zveni tako, kot pač zveni zadnjih deset let. Albumi Play (1999), 18 (2002) in Hotel (2005) so vzpostavili novega Mobyja, ki v primerjavi z Mobyjem iz devetdesetih deluje predvidljivo, ustrežljivo, banalno, a vrhunsko bankabilno. S svojimi izdelki, ki vedno vsebujejo dramatične teme, srce parajoče baladice, špehaste sintije, new age kič, vznesen patos in tisti sladkoben občutek osamljenosti in sakralnosti, je dosegel najširše množice in postal zvočna kulisa čajnic, veganskih restavracij in lounge cafejev širom sveta. Nič proti dostopnosti, priljubljenosti in komercialnosti – a za kakšno ceno in na kakšen način? S predvidljivostjo, prozornostjo in nesramnim samorecikliranjem, ki spravlja v zadrego še tako zvestega poslušalca.

Destroyed je en velik deja vu; Moby še vedno trebi ideje, vzpostavljene na albumu Everything is wrong (1995): klubsko – no, zdaj že radijsko prijazno – šopanje, ki se napaja iz Feeling so Real in Bring back my hapiness, vznesene himne, ki črpajo iz pesmi God moving over the face of the waters in sentimentalne baladice, ki tri četrt dolgujejo pesmima Into the Blue in When It’s Cold I’d Like to Die. Destroyed zveni znano in domače, a nekako ponošeno in obrabljeno. Novi album je poln deja vujev, tudi takšnih, ki prihajajo od drugod: Be the One sintetični kitarski drnec dolguje M83, refren prvega singla The day sumljivo spominja na Comfortably Numb od Pink Floydov, Lie Down in Darkness pa mestoma zveni kot izgubljena pesem francoskih nostalgikov Air. Album zaključi dramatičen trojček (Stella Maris, The Violent Bear It Away in Lacrimae), v katerem pridejo do izraza Mobyjeve aristične ambicije. Mezgast,20-minutni kolos igra na vse vzvode drame: vzneseni in sakralni sinitiji, bučni krešendi, simfonični koščki ter neskončna ponavljanja, da še zadnjemu bedaku postane jasno: gre za razklanost in (kičasto) osamljenost! Pompozno in napihnjeno. Wagner in Reich za preprostega človeka z ulice.

Destroyed je po Mobyjevih besedah primeren za polnočna sprehajanja po praznih in zapuščenih ulicah, a deluje bolj kot zvočna kulisa za torkove popoldanske kavice: nezapomnljivo in nevznemirljivo. Feni bodo verjetno zadovoljni, saj se Moby ne oddalji veliko od poti, začrtane na albumu Play, vsi ostali pa si za nočna blodenja po mestu raje priskrbite naslednje stvari: Consequences (Louie Austen), In the City (Chromatics), Ascenseur pour l’echafaud (Miles Davis) in vse od Bohren & Club of Gore ter tandema Badalamenti-Cruise. Pa na fotoaparat ne pozabite.

Moby – Destroyed

Advertisements

Štefan Kovač Marko banda – Rdeči (2011)

V času, ko se Slovenija deli na rdeče in bele, beltinška skupina Štefan Kovač Marko banda, ki se je poimenovala po lokalnem narodnoosvobodilnem heroju, s svojim imenom in naslovom novega albuma, deluje kot čista provokacija, a je ime potrebno razumeti kot izraz zavezanosti koreninam in pripadnosti regiji, ki nam zadnjih nekaj let v sklopu kolektiva Prekmurje Noise Conspiracy in založbe God Bless This Mess daje kopico vznemirljive glasbe. Podobno brezmejno kot Panonska nižina je tudi ustvarjanje tamkajšnjih skupin, ki pojem rock glasbe raztegujejo tako dolgo, dokler še zadnji »stari roker« ne zapusti prizorišča.

Rdeči je tretji album ŠKM bande. Na njem skupina nadaljuje svojo vizijo kitarske glasbe, zastavljene na Patentatu (2005) in Šamar janki (2008). Post-rock da igrajo, pravijo eni – ja, a ne v isti kategoriji kot skupine, ki na epskih dolžinah počasi gradijo, nato pa zgrajeno v izbruhu zanosa rušijo (npr. Explosions in the Sky), oziroma ne s tistimi, ki v juho vržejo vse od duba do »krauta« (npr. Tortoise). ŠKM banda so v naboru inštrumentov čisti minimalisti (kitara, bas kitara in bobni), v izvedbi pa neposredni in energični – dolga draženja pač puščajo drugim. Skupina je spontana, interakcija vseh inštrumentov ubrana, predvsem pa osredotočena – zato se člani znotraj pesmi z lahkoto večkrat presedejo ter tekoče menjavajo hitrost in motive. Posamezne pesmi tako vsebujejo več dejanj, več »zgodb«, ki jih veže občutek za »pripovedovanje«, vodi pa tehnična izpiljenost sodelujočih. V tem oziru torej nič posebno novega, mogoče le opazka, da je na novem albumu slišati manj tistih »meglenih panonskih ravnic« in melanholije. ŠKM banda so prišli v »mesto«, hiperaktivnost in hektičnost mestoma zamenjali s premišljenostjo in veseljem nad ponavljanjem (npr. Oranžen) ter s tem predstavili nekatere nove odtenke, ki predstavljajo zanimive zastavke za prihodnje albume. Skupina tudi še vedno »pade« v konkreten “šundr” in negovano prebira strune, predvsem pa tudi v tretje ne potrebuje vokalista, da stopi iz množice.