Mesec: november 2011

Weinberg, Manson in Raudive.

Prvič. Na nosilce zvoka najde pot marsikaj. Seveda najprej vsi pomislimo na glasbo, a družbo ji delajo tudi besedila za samopomoč, gromki ameriški protikomunistični govori iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, apokaliptične pridige lokalnih duhovnikov, goreče fantazije sektaških fanatikov, igre, recitali, … in tudi takšne stvari kot je A Child’s Cry: A Clue to Diagnosis. Kot nam pove že sam naslov, gre za pripomoček v zdravniškem diagnostičnem postopku, ki ga je leta 1971 izdal južnoafriški zdravnik Eugene G. Weinberg. Na “albumu” se nahaja 24 posnetkov joka dojenčkov in malčkov. Vsak jok je obarvan s specifično boleznijo, okvaro ali stanjem, kar mu daje karakterističen zvok. Na začetku vsakega posnetka Weinberg najprej opiše oškodovanost, nato pa opiše značilnosti otrokovega joka – ampak dajmo uvodno besedo kar zdravniku samemu:

Sledi jok prezgodaj rojenega otroka, ki je v primerjavi z normalnim jokom bolj šibak, nato jok, ki je posledica lakote in bolečine, nato pa začenjajo stvari počasi postajati srhljive in divje. Naravnost bizarno in unreal je poslušati klinično suh zdravnikov glas in nemočen otroški jok, ki včasih spominja na mačje mijavkanje, drugič na galebje oglašanje, spet tretjič na zvoke, ki bi jih lahko proizvajal tudi nezemeljski stvor. Sledijo trije primeri:

Dovolj bo. A Child’s Cry: A Clue to Diagnosis je izdal Pfizer, največja farmacevtska družba na svetu, ki je npr. zadnjo stran LP-ja kar izkoristila za reklamiranje svojega takrat novega zdravila. Skrajno obskurna in bizarna zadeva, za katero je na ebayu potrebno odšteti tudi do 200 dolarjev, mene pa predvsem zanima, ali je kakšen primerek po čudnih poteh in stranpoteh končal tudi v slovenskih ordinacijah.

Drugič. Leta 1967 je bil Charles Manson star 32 let, a od sveta še ni veliko videl. Do takrat je namreč približno polovico svojega življenja preživel po zavodih in zaporih. Leta 1967, torej v letu opevanega »poletja ljubezni«, je dobil priložnost, da začne znova. V zaporu se je naučil igrati na nekaj inštrumentov, napisal približno 80 do 90 pesmi in se odpravil v obljubljeni San Francisco. Leti 1967 in 1968 sta minili v Mansonovem naprezanju najti založbo in posneti album. V tem času se je družil z “beach boyem” Dennisom Wilsonom, ki ga je seznanil z nekaterimi pomembnimi možmi glasbene industrije.

The Summer of Hate je pred nekaj leti izdana zbirka demo posnetkov, ki so nastali 11. septembra 1967 (a je tole kdo že povezal z napadi na WTC?). Manson na posnetkih poje in brenka na akustično kitaro, vmesne odmore pa izkoristi za svoje filozofske monologe in za pogovor s tehniki. Manson deluje na trenutke zelo vznemirjeno, med pogovorom pogosto pade v histerično krohotanje, a pokaže čisto drugačen obraz, ko začne razpredati svojo misel. Njegov govor postane naenkrat bolj gotov in samozavesten. Iz njegovega pripovedovanja veje »moč prepričanega in verujočega«, nekakšen magnetizem, s katerim si je kmalu pridobil sledilce. Monologi so sestavljeni iz raznih miselnih konceptov, ki so raztreseni na različnih bregovih; v njegovem sistemu si podajajo roke psihoanaliza, ezoterična psihologija, vzhodnjaške modrosti in razne radikalne družbene teorije. Manson na posnetku izpade načitan, s “vpogledom”, a hkrati tudi pove, da ni v življenju prebral nobene knjige.

Mansonov glas je rahlo raskav in ozkega razpona, a je zmožen določenega čustvenega naboja, ki nekatere pesmi dvignejo metre nad zemljo. Posnete pesmi so kasneje izšle pod imenom LIE: The Love and Terror Cult.

In tako se je vpisal v zavest (popularne) kulture, kot:

Pesem, ki je hkrati “lepa”, odpeta kot ob tabornem ognju, in srhljiva, pač v luči dogodkov, ki so se zgodili kasneje. Mansona pri tej pesmi spremlja “familija”, torej pripadniki njegove sekte.

Tretjič. Konstantin Raudive je bil psiholog latvijskega rodu, študent pri znanem psihoanalitiku Carlu Jungu, večji del svojega življenja pa je namenil raziskovanju paranormalnih pojavov, natančneje snemanju glasov mrtvih. Iz raznih virov (npr. radijski šumi, hrup) je posnel približno 60.000 glasov, za katere je trdil, da so sporočila iz onostranstva. Sporočila so večinoma kratka in v številnih tujih jezikih – glej EVP. V spodnjem videu je nekaj posnetkov, ki jih je posnel Raudive:

Advertisements