Mesec: marec 2012

Air – Le Voyage Dans La Lune (2012)

Le Voyage Dans La Lune (A Trip to the Moon) je kratek film iz leta 1902, ki ga je režiral francoski režiser Georges Méliès. Velja za prvi znanstveno-fantastičen film, v njem pa se zrcalijo vplivi Julesa Verna in H.G.Wellsa. Zaradi svojih inovativnih posebnih učinkov, prvih poskusov naracije in arhetipske zgodbe o odkrivanju novih svetov ima posebno mesto v filmski zgodovini. Lani je bila na canskem filmskem festivalu prikazana restavrirana barvna različica filma, za katero je glasbo napisal francoski dvojec Air. Vesolje, luna in Air. Prav nenavadno je, da to te povezave ni prišlo že prej! Glasba Jeana-Benoita Dunckela in Nicolasa Godina je namreč že od samega začetka prežeta s temami vesolja in (retro) futurizma.

Le Voyage Dans La Lune predstavlja rahel obrat v ustvarjanju. Po treh sedativnih in elegantnih, a nevznemirljivih albumih, je duetova glasba spet pridobila na ostrini. Nov album po ambicioznosti in formalnem pristopu spominja na njune zgodnje albume kot sta 10 000 Hz Legend in The Virgin Suicides. Dunckel in Godin sta s pomočjo širokega nabora inštrumentov stkala pravcato sodobno vesoljsko simfonijo z nostalgičnim jedrom, ki  kot ponavadi pri njiju, diši po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glasba je bila prvotno napisana za spremljavo prizorov v filmu, zato je narava nekaterih zapisov razdrobljena in »neizdelana«. Kratke pesmi zadihajo le enkrat ali dvakrat in že zapustijo prizorišče. Daljše pesmi dobijo več prostora in tako lahko razvijejo določeno dinamiko in izrazno moč v kalupih od vesoljskega rocka in funka do zamaknjenih uspavank. Z izjemo dveh pesmi (Seven Stars in Who Am I Now?) na katerih gostujeta Victoria Legrand (Beach House) ter skupina Au Revoir Simone, in ki zvenita, kot da sta nastali na temni strani Moon Safarija, je album v celoti inštrumentalen. Verjetno je, da bo to marsikaterega poslušalca odvrnilo – predvsem če upoštevamo, da so zadnji trije albumi kar pokali od melanholičnega petja – zadovoljni pa bodo tisti, ki se jim je petje v duetovi glasbi vedno zdelo malce odveč.

Kako pa se glasba obnese v kontekstu filma? Po pogledanem lahko zaključim, da ne preveč dobro. Zapisi so enostavno preveč sodobni, večplastni in dinamični, da bi lahko učinkovito spremljali preprosto dogajanje na platnu. Prav tako duetova ponovno odkrita formalna drža in »progresivna« ostrina ne sovpadata z igrivim in hudomušnim načinom, ki ga izžareva film. Obe plasti delujeta na čisto drugačnih ravneh, dihata z drugačnim tempom in mogoče bi se filmu vseeno bolje podale duetove nevsiljive uspavanke. Glasba ne pridobi ničesar s strani vizualne podobe in obratno, oba svetova skupaj ne tvorita harmonične celote – kvečjemu se med sabo celo motita.

Na Le Voyage Dans La Lune ne slišimo ničesar, kar v takšni ali drugačni obliki od Air že nismo slišali v preteklosti. Omenim naj edino, da sta Dunckel in Godin na pričujočem albumu ponovno izrazila svojo preveč zapostavljeno pustolovsko plat, kar pomeni, da je njuna glasba po dolgem času spet uporabna v okoliščinah, ki niso opredeljene le s sproščanjem in sanjarjenjem.

Advertisements

Steve Hauschildt – Tragedy & Geometry (2011) / Loops Of Your Heart – And Never Ending Nights (2012)

Nemški avtor Henning Dedekind v svoji knjigi Krautrock: Underground, LSD und kosmische Kuriere ponuja dve opredelitvi krautrocka: ožjo in širšo. V širšem smislu z njim ne pojmuje samo premike na glasbenem področju, ampak tudi tiste, ki so se zgodili v nemški družbi. Krautrock torej razume podobno kot punk, kot družbeno gibanje, ki pa je za razliko od slednjega izhajal iz vrst študentov in intelektualcev. Z njim opisuje »družbeno revolucijo«, ki se je v Nemčiji vršila konec šestdesetih let prejšnjega stoletja; mladi so začeli dvomiti v vrednote svojih staršev in začeli iskati alternativne oblike medsebojnega bivanja (začele so npr. nastajati komune). Začeli so eksperimentirati z življenjem, zavračati nekatere temelje starega reda (npr. poroko), odkrivati »prosto ljubezen«, mistiko vzhodnjaških filozofij in s pomočjo drog raziskovati tudi meje lastne duševnosti.

Kulturni vakuum, ki je v Nemčiji vladal po drugi svetovni vojni je imel velik vpliv na razvoj povojne generacije. Zaradi krhke oziroma neobstoječe identitete so nekateri mladi začeli iskati gradnike in navdih izven svoje kulture. Biti »Nemec« je bil tabu, zato je začela v nemškem prostoru na moči pridobivati anglo-ameriška kultura. A so nekateri mladi vseeno želeli iti svojo pot … Kal preporoda sta prispevali dve nemški umetniški eminenci tistega časa: Karlheinz Stockhausen in Joseph Beuys. Prvi je zaslužen za razne avantgardne zvočne trike, ki so jih krautrockerji (npr. Can) pridom vključili v svojo glasbo, drugi pa za teoretične koncepte, po katerih so nekatere skupine postavile svojo glasbo (npr. Kraftwerk, ki so v svojem konceptu izrecno poudarili, da so Nemci in da delajo »nemško« glasbo). Dedekind tako v ožjem smislu s krautrockom opredeljuje ravno to pestro glasbeno dogajanje, ki se je vršilo v Nemčiji od konca šestdesetih let naprej, z zlatim obdobjem med 1968 in 1974. Dotično »zvrst« krasi eksperimentalni in prosti pristop k ustvarjanju glasbe, ki je rodil vitalno in zvočno razvejano sceno z imeni kot so Neu!, Amon Düül II, Cluster, Harmonia, Can, Ash Ra Tempel, Popol Vuh, Tangerine Dream, Kraftwerk in Faust (več o tem vznemirljivem obdobju npr. tukaj).

V drugi polovici sedemdesetih let je bil krautrock že v zatonu, pojavil se je punk, nato pa post-punkerski nihilizem, ki se je izrazil v rušenju, v izrazu skupin kot so Einstürzende Neubauten in D.A.F. Vendar zvrst ni nikoli zares izginila; preko Briana Ena, Davida Bowieja, Garyja Numana in skupin kot so Public Image Lt., Ultravox, Primal Scream, Stereolab, Tortoise in Secret Machines se je krautrock prerinil v novo tisočletje, kjer so ga objele nove generacije glabenikov. V zadnjih letih se je pojavila kopica imen, ki se naslanjajo na »kozmična« utripanja t.i. berlinske šole (Tangerine Dream in Klaus Schulze). Krasi jih nagibanje k psihadeličnemu in »prostemu« ustvarjanju, k ustvarjanju zvočnih vrtincev s pomočjo »sintisajzerjev«. Forma, Mist, Dolphins in the Future in Emeralds je le nekaj skupin, ki posegajo po starih idejah (in zvokih) in jih prestavljajo v sedanjost.

Steve Hauschildt je klaviaturist prej omenjene skupine Emeralds, Tragedy & Geometry pa njegov nov album, ki je izšel pri založbi Kranky. Medtem, ko se v glasbi njegove matične skupine še najde mesto za električno kitaro, se Hauschildt pri samostojnem ustvarjanju opira le na sintetične zvoke iz »škatel«. Eden izmed njegovih virov navdiha je Manuel Göttsching, idejni vodja skupine Ash Ra Tempel, ki je na začetku sedemdesetih izdala nekaj strupeno psihadeličnih albumov, sredi sedemdesetih pa svojo glasbo »sintetizirala«. Inventions for Electric Guitar (1975), predvsem pa New Age of Earth (1976) predstavljata idejno podstat njegovega samostojnega albuma. Na Tragedy & Geometry nasproti poslušalcu nenehno snežijo in cvrčijo koščki zvoka ter programirana zaporedja, ki črpajo iz minimalizma Terryja Rileya, repeticije Stevea Reicha in »kozmičnega« sebstva Tangerine Dream in Klausa Schulzeja. Glasba je lahka in igriva, skorajda že lahkotna in prijetna za ušesa. Hauschildt je obrusil robove svojih vzornikov, brezkompromisnost in gledanje čez okvirje pa zamenjal s prijetnim in nevsiljivim. Škoda, da se redko spusti v »atmosferičnost« zgodnjih Tangerine Dream (Overnight Venusian) ali svoje zapise razpotegne v epsko dolžino (Music For A Moire Pattern); ni pa na žalost odporen na kič, Already Replaced in Peroxide sta šla čez sladkorni filter in bi bolj spadala v kakšno novodobno sintipop okolje. Produkcija je sicer sodobna in kristalno čista, struktura zapisov večinoma napeta in težje ulovljiva, a celotnemu albumu – da bi zares pustil trajen vtis – manjka tista ostrina in gon po preseganju, ki so ju imeli »staroselci«. Ampak premikanje mej verjetno niti ni bil Hauschildtov namen. Tragedy & Geometry je bolj poklon in izraz spoštovanja do preteklosti, je predvsem prenos določenega vzdušja in metodologije v sodobne okvirje. In v tem kontekstu je pričujoči album več kot uspešen.

Ljubezen in spoštovanje do svojih vzornikov je vezni člen, ki povezuje Stevea Hauschildta in Axela Wilnerja. Wilner, bolj znan po svojih delih kot The Field, je lani izdal album Looping State Of Mind in pozornemu ušesu ni ušla njegova nagnjenost do krauterskih dišav in valovanj. Ni torej nobeno presenečenje, da se je Wilner na novem albumu, a z drugim ustvarjalnim imenom, vrnil v Nemčijo sedemdesetih let, k virom svojega navdiha. Že leta 2010 je Wilner sodeloval pri enem krautrockerskem projekt; takrat je skupaj s še nekaterimi izvajalci (npr. Shackleton, Appleblim in Wolfgang Voigt) poustvaril album Tracks and Traces, ki ga je leta 1976 posnela skupina Harmonia v sodelovanju z Brianom Enom.

Wilner je nekaj pesmi svojega projekta Loops of Your Heart objavil na myspaceu že leta 2010. Tri od takrat šestih pesmi je obdržal na letošnji različici – na žalost je izpustil Sweat, s podeželsko romantiko prepojeno pesmico, ki spominja na zgodnje Kraftwerk (Ralf & Florian). Nova različica And Never Ending Nights vsebuje sedem pesmi, sedem spominov na drugačne čase. Tudi Wilnerjev namen – torej podobno kot Hauschildtov – ni odkrivanje novih poti in izrazov, ampak posnemanje toplega in organskega dihanja analognih inštrumentov iz sedemdesetih. Broken Bow združuje »motorično« čvrstost skupine Neu!, zlobno utripanje Tangerine Dream in tisto neskončno Wilnerjevo »zankanje« zvokov – prijem, s katerim je ustvaril že tri čislane albume. Ta pesem je edina, ki ima beat in bi lahko izšla tudi pod imenom The Field. Neukölln predstavlja nekaj minutno igračkanje z Moogom, v poslušalcu pa se prebudijo spomini na skupino Kraftwerk in njihovo pesem Kometenmelodie I. Na albumu ne manjka niti navezav na romantično plat dueta Cluster (End in At the Boards) niti povzemanja sintetičnih neviht Klausa Schulzeja (Lost In The Mirror). And Never Ending Nights ni tako vznemirljiv in »pot kazajoč« kot snov, ki jo je Wilner izdal pod imenom The Field; nov album deluje bolj kot učna ura iz zgodovine glasbe, ki bo verjetno zaradi avtorjevega pristnega pristopa marsikoga spodbudil k raziskovanju izvirnih virov. To pa je tudi nekaj in obenem zagotovilo, da krautrock iz zavesti poslušalcev in ustvarjalcev tako hitro še ne bo izginil.