Dodecahedragraph – Motus (2012) / Pharmakustik – Nuklearmedizin (2012)

Slovenska založba Pharmafabrik je lansko leto zaključila z izidom zbirke Fabriksampler V4, letošnje pa začela z dvema glasbenima brezplačnikoma. Motusa je podpisal slovenski ustvarjalec Dodecahedragraph, Nuklearmedizin pa Nemec Pharmakustik.

Motus je do vrha napolnjen z glasbo, vsebuje 26 pesmi, kar znese približno 105 minut glasbe. Je ambiciozen in velikopotezen, kar pa je v zadnjih nekaj letih v eksperimentalni elektronski glasbi kar pogost pojav; spomnimo se na Drukqs (30 pesmi), Onclements (71 pesmi), O (70 pesmi), Kesta (33 pesmi, 234 minut!) in seveda na Animo, ki nudi eno samcato 60-minutno pesem. Ali je te izvajalce okužil »progresivni« virus, ki je kosil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in vplival na nastanek nekaterih najbolj opulentnih (in napihnjenih) izdelkov v zgodovini popularne glasbe? Težko je reči, kaj je v zraku, a nekaj drži: omenjeni albumi, podobno kot filmi Tarkovskega ali Tara, zahtevajo celega človeka.

Poslušalci, ki so seznanjeni z dognanji založbe Pharmafabrik in npr. z izdelki Aphexa Twina in Autechre, se bodo ob prvih zvokih Motusa počutili kot ob snidenju s starim prijateljem. Album diha v treh med seboj povezanih ravninah. V prvi se raztezajo panoramske ambientalne plasti, mestoma kisle in radioaktivne, ki oddajajo občutke odtujenosti, a tudi lepote; poslušalec tako lahko opazuje auroro borealis, že v naslednjem trenutku pa je priča ugašanju zvezd in smrti Titanov. Teh ambientalnih plasti je sicer manj kot npr. na Soteragu, a še vedno dovolj, da zapise specifično obarvajo. Drugi gradnik je bolj nazoren; album pričvrstijo razni ritmi, eni bolj predvidljivi in linearni, drugi živčni in zapleteni. Poslušalcu pomagajo, da ga na ambientalnih plasteh ne odnese v vesolje. Tretjo plast sestavljajo hrupni madeži – noizična umazanija, ki daje albumu ostrino in ga opremi z raskavimi obeležji. Težko je reči, če so posnetki zloženi po logiki –  mogoče je ta znana le ustvarjalcu samemu – zato je ena izmed zanimivih možnosti poslušanja tudi vklop funkcije shuffle. Edini zapis, ki verjetno ni po naključju tam, kjer je – je zadnji; 11 minut klavstrofobičnega valovanja deluje očiščevalno, a vprašanje, če je izbris doživetij popoln. Podobe nedeljskega pohoda z geigerjevim števcem v roki ali sedenja z Royem Battyjem na vrhu nebotičnika bodo ostale s poslušalci še dolgo po končanem poslušanju. Motus kljub dolžini, razdrobljenosti in za prgišče slepih ulic predstavlja obvezno poslušanje za vse ljubitelje eksperimentalne elektronske glasbe.

Medtem, ko Motus poslušalca še pelje po raznih podobah in mu dovoli celo nekaj aktivnosti, ga Nuklearmedizin posadi na strogo zapovedano mesto in mu predoči bdeče temne zaplate, ki spominjajo na zgodnje Cluster in Tangerine Dream, na vesoljska pločevinasta prostranstva in ostala neobljudena področja tam nekje zunaj (ali znotraj). Nuklearmedizin zveni kot počasno umiranje prastarega nebesnega telesa v »ritmu« dark ambienta, posebneži pa bodo mogoče v njem celo našli učinkovito ozadje za kreativno delo, npr. za lažje načrtovanje hidroelektrarn ali sistema podzemnih železnic. Album zveni kot 50-minutno potovanje po temnem rovu na koncu katerega ni luči, ampak le nepredirno zaprta železna vrata in je pravi naslov za vse tiste, ki znajo poiskati lepoto tudi v navidez neglasbenih svetovih.

Motus in Nuklearmedizin predstavljata zajeten zalogaj eksperimentalne glasbe, a posvečenim v Pharmafabrikove skrivnosti ne bosta povzročala večjih težav – le-ti so namreč dobili dve novi Bibliji, ki ju bosta zaposlili vsaj do naslednjega založbinega izida.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s