Mesec: maj 2012

The Chemical Brothers – Don’t Think (2012)

Dvojec The Chemical Brothers že dobrih dvajset let s sredstvi »angleškega poletja ljubezni« poustvarja hipijado in psihadelijo usodnih šestdesetih. Po drugem album Dig Your Own Hole (1997) sta Tom Rowlands in Ed Simons zapustila potapljajočo se ladjo »velikih beatov« in počasi postajala dostopnejša za množico, največ črnih pik pa sta si verjetno prislužila s pretiranim novačenjem raznih pevc in pevk, s katerimi sta poskušala pecati rokersko občinstvo (in pri tem pozabila, da sta »prave« rokerje pridobila že s prvima dvema albumoma). Posledično so njuni izdelki od konca devetdesetih naprej postajali čedalje bolj zvočno sumljivi in neizvirni, z več balasta in manj polnokrvnega plesnega hudirja. Leta 2010 sta »brata« izdala zadnji studijski album Further, ki v zaokroženi in optimizirani obliki predstavlja vse njune poglavitne ideje: od udarnega stadionskega rejva, do posodobljene mehke psihadelije šestdesetih.

Rowlands in Simons sta poleg rojakov in soborcev prve ure The Prodigy, francoskih Daft Punk in npr. staroste Jarrea trenutno verjetno edina izvajalca elektronske glasbe, ki lahko brez težav napolnita stadion. Po dobrih dvajsetih letih obstoja in sedmih studijskih albumih je čas za izdajo prvega nosilca na katerem je zabeležen duetov koncertni nastop – a z določenim obratom. Pred seboj imamo koncertni film, posnetek nastopa, ki se je zgodil 31. julija 2011 na japonskem festivalu Fuji Rock. Za snemanje je bila zadolžena 20-članska ekipa, ki je kamere postavila po celem prizorišču: na oder, med 50.000 glavo množico in tudi izven največjega drenja, v zaledje z gozdom obdanega prizorišča. Film se od februarja naprej predvaja po kinodvoranah širom sveta in ne zgodi se redko, da gledalci med predvajanjem vstanejo in zaplešejo. Don’t Think namreč sporoča eno stvar: koncert dueta The Chemical Brothers je dogodek, je avdio-vizualen spektakel, ki se ga mora doživeti.

Don’t Think je dinamičen dokument glasbenega nastopa, pri katerem gledalec ob dobri opremi dobi občutek, da je zraven. Režiser Adam Smith, ki z duetom sodeluje že od samih začetkov, spretno krmari med raznimi pogledi: gledalec je zraven na odru pri Rowlandsu in Simonsu in jima lahko gleda pod prste, nato se nahaja med množico, med ekstatično maso, ki jo oblivajo endorfini, potem spet v zaledju med stojnicami, privatnimi zabavami in izčrpanimi posamezniki. V prvem planu so pogosto obrazi obiskovalcev, njihova obrazna mimika, ki odslikuje dogajanje na odru. Poteze veselja in navdušenja se izmenjavajo z zamaknjenostjo in čudenjem. Enakovreden del nastopa predstavljajo projekcije, ki se napajajo iz psihadeličnih šestdesetih, a obenem kažejo moč današnje tehnologije. Dirjajoči konji, velikanske človeške silhuete in razni pisani liki so do potankosti uglašeni z zvokom in skupaj z njim predstavljajo nepremagljivo čutno izkušnjo. Animacije lebdijo nad množico in v čudenje spravljajo tudi obiskovalce v zaledju, ki na drevesih in na tleh opazujejo premikajoče se slike žuželk ali groteskne obraze klovna.

Glasbeno se »brata« tekom uro in dvajset minut trajajočega koncerta sprehodita skozi vse studijske albume. Slišimo stare pesmi, kot sta Leave Home in Chemical Beats, novejše Another World in Horse Power, ne manjkajo pa tudi klasike Setting Sun, Out of Control, Hey Boy Hey Girl in Block Rockin’ Beats. Kot že rečeno, sta zvok in slika do potankosti usklajena, kar seveda pomeni, da ni veliko prostora za improvizacijo. Pesmi se tekoče prelivajo in se večinoma ne razlikujejo od različic, ki jih poznamo z albumov. Dvojec nudi ples in pol, a obiskovalcem pusti tudi dihati. Mestoma za nekaj minut umiri tempo, a začne že v naslednjem trenutku spet graditi napetost do katarzičnih izbruhov in množične evforije.

Simons in Rowlands sta v dvajsetih letih ustvarjanja že zdavnaj zapustila rejverske luknje in trenutno nudita plesni spektakel, ki mu ni para. Don’t think vsebuje dva ploščka, na DVD se nahaja že omenjeni koncertni film, na CD pa še zvočni zapis istega koncerta. Nov izdelek potrjuje duetovo pomembnost, ki je v glasbeno zavest spravil nekaj nepozabnih klasikov, kaže na veličastne tehnološke dosežke današnjega časa in obenem odstira, da sta »brata« kljub kilometrini še vedno nepoboljšljiva hipija, ki ju ni sram koncert zaključiti s sporočilom »Love is All«.

Advertisements

BeatMyth – Questionable Image (2012)

Slovenski dvojec BeatMyth je uspešno prestal sindrom »drugega albuma«. Questionable Image je suvereno nadaljevanje energičnega in kratkočasnega prvenca Your Own Two Heads, ki je izšel leta 2009. Tudi tokrat je v miks skočil N’toko in celoto dopolnil s svojimi rimami. N’toko je eden izmed naših najzanimivejših reperjev, ustvarjalec s širino, ki odlično deluje v različnih zvočnih kontekstih. Moveknowledgement, razni samostojni projekti in že omenjeni Beatmyth kažejo, da gre za sodobnega ustvarjalca, ki presega toge okvirje naše hip-hoperske scene.

Kot že rečeno, trojka tudi na novem albumu ne zapleta stvari po nepotrebnem. Glasba je glasna, plesna in neposredna. Producenta v vsakem zapisu hitro zgradita osnove – z namenom, da lahko čimprej z verige spustita beate, no, brekbeate, ki se spotikajo in mlatijo kot ob hudi uri. N’tokov način podajanja je jasen in prepoznaven. Samozavestno daljša asociacijske verige in niza (prosto) pomenske drobce, ki se na koncu sinergično združijo z divjo spremljavo. Lovi spremljavo (ali ona njega) in repa, kot se ponavadi šprinta na 100 metrov ali bere knjigo po končanem tečaju hitrega branja. Nič proti hiperaktivnemu podajanju ali besedni solati – v kontekstu vedno premikajočega se BeatMythovega plesnega obrata sta ti dve stvari več kot na mestu. N’tokov glas je specifičen, zato je prevelika izpostavljenost lahko dvorezen meč. Dvojec zato zaporedje 14 točk prekinja s petimi inštrumentali in gostjo Katjo Šulc. Tkivo zapisov je elektronsko, sestavljeno iz razdrobljenih efektov in programiranih zaporedij, ki dišijo po osemdesetih. Na trenutke imamo tako opraviti z drobci nostalgije, a je album vseeno na enosmerni dovodnici v futuristično metropolo.

Questionable Image je sodoben in urban album, ki cilja predvsem na plesišča, na glasno predvajanje in močne zvočnike. Glasba gre na polno in pusti poslušalcu malo trenutkov oddiha – takšen neusmiljen tempo lahko zato hitro utrudi, povzroči rdeče oči ali občutek monotonije. Zanimivo bi bilo slišati, kako bi se koncept obnesel pri počasnem gorenju, pri bolj subtilnem tkanju drame, prav tako pa bi bilo zanimivo slišati še kakšne druge goste. Lok se torej nekaj časa še lahko nateguje, do takrat pa naj vse radijske valove zasedeta S!ck in Discoland.

ATN Mixtape 13

Blogerski kolega Zoran Pungerčar me je prosil, če lahko za njegovo stran naredim en mixtape. Seveda sem rekel ja.

13 pesmi za 13. mixtape. Naslov v glavi: “Med 4. in 5. uro zjutraj.”

“Za nočne sprehode po mestu ali dolge vožnje po avtocesti. Zamaknjeno in počasno. Svetlo in temno.”

In preden nas sence noči v celoti potegnejo v globino, nas Julee Cruise prime za roko in zaziblje v nov dan.

Poslušaj!