The Chemical Brothers – Don’t Think (2012)

Dvojec The Chemical Brothers že dobrih dvajset let s sredstvi »angleškega poletja ljubezni« poustvarja hipijado in psihadelijo usodnih šestdesetih. Po drugem album Dig Your Own Hole (1997) sta Tom Rowlands in Ed Simons zapustila potapljajočo se ladjo »velikih beatov« in počasi postajala dostopnejša za množico, največ črnih pik pa sta si verjetno prislužila s pretiranim novačenjem raznih pevc in pevk, s katerimi sta poskušala pecati rokersko občinstvo (in pri tem pozabila, da sta »prave« rokerje pridobila že s prvima dvema albumoma). Posledično so njuni izdelki od konca devetdesetih naprej postajali čedalje bolj zvočno sumljivi in neizvirni, z več balasta in manj polnokrvnega plesnega hudirja. Leta 2010 sta »brata« izdala zadnji studijski album Further, ki v zaokroženi in optimizirani obliki predstavlja vse njune poglavitne ideje: od udarnega stadionskega rejva, do posodobljene mehke psihadelije šestdesetih.

Rowlands in Simons sta poleg rojakov in soborcev prve ure The Prodigy, francoskih Daft Punk in npr. staroste Jarrea trenutno verjetno edina izvajalca elektronske glasbe, ki lahko brez težav napolnita stadion. Po dobrih dvajsetih letih obstoja in sedmih studijskih albumih je čas za izdajo prvega nosilca na katerem je zabeležen duetov koncertni nastop – a z določenim obratom. Pred seboj imamo koncertni film, posnetek nastopa, ki se je zgodil 31. julija 2011 na japonskem festivalu Fuji Rock. Za snemanje je bila zadolžena 20-članska ekipa, ki je kamere postavila po celem prizorišču: na oder, med 50.000 glavo množico in tudi izven največjega drenja, v zaledje z gozdom obdanega prizorišča. Film se od februarja naprej predvaja po kinodvoranah širom sveta in ne zgodi se redko, da gledalci med predvajanjem vstanejo in zaplešejo. Don’t Think namreč sporoča eno stvar: koncert dueta The Chemical Brothers je dogodek, je avdio-vizualen spektakel, ki se ga mora doživeti.

Don’t Think je dinamičen dokument glasbenega nastopa, pri katerem gledalec ob dobri opremi dobi občutek, da je zraven. Režiser Adam Smith, ki z duetom sodeluje že od samih začetkov, spretno krmari med raznimi pogledi: gledalec je zraven na odru pri Rowlandsu in Simonsu in jima lahko gleda pod prste, nato se nahaja med množico, med ekstatično maso, ki jo oblivajo endorfini, potem spet v zaledju med stojnicami, privatnimi zabavami in izčrpanimi posamezniki. V prvem planu so pogosto obrazi obiskovalcev, njihova obrazna mimika, ki odslikuje dogajanje na odru. Poteze veselja in navdušenja se izmenjavajo z zamaknjenostjo in čudenjem. Enakovreden del nastopa predstavljajo projekcije, ki se napajajo iz psihadeličnih šestdesetih, a obenem kažejo moč današnje tehnologije. Dirjajoči konji, velikanske človeške silhuete in razni pisani liki so do potankosti uglašeni z zvokom in skupaj z njim predstavljajo nepremagljivo čutno izkušnjo. Animacije lebdijo nad množico in v čudenje spravljajo tudi obiskovalce v zaledju, ki na drevesih in na tleh opazujejo premikajoče se slike žuželk ali groteskne obraze klovna.

Glasbeno se »brata« tekom uro in dvajset minut trajajočega koncerta sprehodita skozi vse studijske albume. Slišimo stare pesmi, kot sta Leave Home in Chemical Beats, novejše Another World in Horse Power, ne manjkajo pa tudi klasike Setting Sun, Out of Control, Hey Boy Hey Girl in Block Rockin’ Beats. Kot že rečeno, sta zvok in slika do potankosti usklajena, kar seveda pomeni, da ni veliko prostora za improvizacijo. Pesmi se tekoče prelivajo in se večinoma ne razlikujejo od različic, ki jih poznamo z albumov. Dvojec nudi ples in pol, a obiskovalcem pusti tudi dihati. Mestoma za nekaj minut umiri tempo, a začne že v naslednjem trenutku spet graditi napetost do katarzičnih izbruhov in množične evforije.

Simons in Rowlands sta v dvajsetih letih ustvarjanja že zdavnaj zapustila rejverske luknje in trenutno nudita plesni spektakel, ki mu ni para. Don’t think vsebuje dva ploščka, na DVD se nahaja že omenjeni koncertni film, na CD pa še zvočni zapis istega koncerta. Nov izdelek potrjuje duetovo pomembnost, ki je v glasbeno zavest spravil nekaj nepozabnih klasikov, kaže na veličastne tehnološke dosežke današnjega časa in obenem odstira, da sta »brata« kljub kilometrini še vedno nepoboljšljiva hipija, ki ju ni sram koncert zaključiti s sporočilom »Love is All«.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s