We Love Ennio

Verjetno se večina ob omembi Ennia Morriconeja spomni na tole, tole in mogoče še na tole. Prištejmo še glasbo iz filmov kot sta Cinema Paradiso in Once Upon a Time in America, in dobimo prgišče njegovih najbolj znanih kompozicij – ampak hkrati tudi glasbo, ki je zaradi hiperizpostavljenosti in posledične »zgonjenosti« pri meni izgubila ves čar. Ne, teh njegovih »hitov« ne potrebujem več, oziroma se k njim zatečem le še redko. Po drugi strani pa ima Morricone vsaj še dva obraza, ki imata v mojem srcu prav posebno mesto. Ja, brez tega pa ne morem. Ob takšni glasbi našpičim ušesa in sem po dolgem in počez navdušen. Zaradi tega je Morricone pri meni v top 3. Za vedno.

1. Seksi Morricone. Ja, tudi takšen zna biti. Lahkoten, kul, stajliš in vsaj z eno nogo v bossa novi, sladkorju, muzaku in tisti nezamenljivi »italijanski melodrami«. Kot ozadje za italijanske trilerje (t.i. giallo filme) iz sedemdesetih in z vedno prisotno Eddo Dell’Orso, ki sladkim zvokom pridoda erotično noto.

Kaj: Mondo Morricone. Zbirka treh CD-jev z glasbo iz raznih bolj ali manj obskurnih italijanskih filmov iz sedemdesetih. Poslušati s koktejlom v roki.

La Lucertola (iz meni zelo ljubega gialla Una lucertola con la pelle di donna režiserja Lucia Fulcija)

Un Altro Mare

2. Morricone, eksperimentator. Tesnoben, psihadeličen in minimalističen. Z glasovi, ki tokrat ne brnijo erotično, ampak se prebijajo iz objema najhujših travm in prepadov. Kričanje, zavijanje, ječanje in stokanje v krčih strahu in groze.

Kaj: a) Crime and Dissonance. Dva CD-ja eksperimantalnih zapisov iz najtemnejših kotičkov. Izdano pri Pattonovem Ipecacu, ki je velik velik fen maestra. b) The Thriller Collection. Še dva CD-ja s podobnimi zvoki in valovanjem. Poslušati v osvetljenih prostorih.

Astratto III

1970 (iz Argentovega Il gatto a nove code)

Morricone je bil član glasbene impro skupine z naravnost čudovitim imenom Gruppo Di Improvvisazione Nuova Consonanza, ki je nastala leta 1964. Ponavadi zvenijo tako in so verjetno bili tudi za najbolj odprte ume težak zalogaj:

Kaj pa počnejo improvizatorji, ko se naveličajo tako minimalističnega udejstvovanja? Gredo dobro “zagruvat” in na trenutke zvenijo kot spremljevalna skupina “električnega” Milesa Davisa, sam Morricone pa rad potegne s svojo nabrito freejazzovsko trobento. Akademski žur. Albumi: zaenkrat Niente (1971) in Cold Eyes of Fear (1971), glasba iz istoimenskega filma.

Advertisements

One thought on “We Love Ennio

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s