Mesec: oktober 2012

Naj #1: Manuel Göttsching – E2-E4 (1984)

Končno sem se lotil velikega dela, dela, ki sem ga odlašal in odlašal. Saj se ne slepim, to je šele prvi korak – in mogoče obenem tudi zadnji – ampak zaenkrat premorem pravšnjo količino motivacije za pisanje o nekaterih svojih najljubših albumih – najljubših v smislu … ja, pač najljubših, za katere ne velja, da so najboljši, najpomembnejši ali pa da jih veliko poslušam, sem pa a) na njih nekako čustveno navezan b) imajo lastnosti, ki mi sedejo in jih v glasbi iščem ali c) oboje.

Za prvega (ne gre za prvo mesto, razvrščanje se mi zdi nemogoče!) mi je jasno, zakaj je na seznamu. Dve besedi: repeticija in minimalizem. Dve lastnosti, s katerimi lahko pravi mojster stke napete in izrazno močne simfonije, amater pa nas na smrt dolgočasi. Dve lastnosti, zaradi katerih rad poslušam Stevea Reicha, Ricarda Villalobosa ali Pan Sonic. Dve lastnosti, ki sta temelj techno glasbe, dve lastnosti, s katerimi ustvarjalci ustvarjajo napetost, dinamiko in dramo. Pesem se lomi, ustavlja, spet nabira moč, se zažene, izgori, izgine … in vse to s spretnim variiranjem in ponavljanjem številčno zelo omejenih elementov.

Manuel Göttsching je na začetku sedemdesetih ustanovil skupino Ash Ra Tempel, s katero je preigraval strupeno-psihadeličen krautrock, kasneje pa je z albumi kot sta Inventions for Electric Guitar (1974) in New Age of Earth (1976) začel raziskovati “kozmično” plat glasbe. V tem obdobju je bil njegov zvok podoben galaktičnim valovanjem bolj znanih Tangerine Dream, a je v njegovi glasbi vedno imela pomembno mesto tudi kitara, ki je albumom dala posebne melodične in atmosferične elemente.

E2-E4 (album je dobil ime po najpogostejši uvodni šahovski potezi) je izšel leta 1984, a je nastal že leta 1981. Zakaj je to pomembno, malce kasneje, zdaj pa k osnovam. Album v bistvu sestavlja ena enourna pesem, razdeljena na 9 delov. “Minimalističen” del albuma zajema dejstvo, da skozi celotno stvaritev poslušamo dve melodični sekvenci; najprej se pojavi ena, zatem druga, nato se obe križata, prva se pomakne v ozadje, druga v ospredje, nato se zamenjata, sledi poudarek prve sekvence, nato spet druge itd. Tisto o repeticiji pa je tudi jasno, obe sekvenci poslušamo skozi celo pesem, a v bistvu nikoli ne slišimo iste stvari dvakrat. Tisto o reki, v katero ne stopiš dvakrat, dobi s tem albumom čisto svoj pomen. Skratka, Göttsching z variiranjem teh dveh elementov ustvarja točke in pregibe, ki pesem ženejo naprej, ji vedno znova dajejo poriv in moč, da zadrži poslušalčevo pozornost. Je že res, da po prvih nekaj poslušanjih zveni vse “isto”, kot tudi, da tole ni za vsakogar. Kar imamo pred sabo je nekakšen pratechno, ki že vsebuje poglavitne elemente tistega, kar so čez nekaj let delali v Detroitu. Je že res, da je bilo tisto bolj izdelano in zaokroženo, ampak tole so idejne korenine iz leta 1981!

Prvi del, ki traja 13-minut; prva sekvenca se pojavi že na začetku, druga okoli 3:40.

Po dobrih 32-minutah se pojavi nov element, ki prevzame osrednjo vlogo v pesmi. Göttsching začne igrati, napol improvizirati na kitaro, ki okoli sebe zbere vse zvokce, jih najprej utiša, nato pa vpelje drugačno energijo. Pesem postane (še?) bolj organska in topla. Göttsching ga s kitaro sicer na trenutke preveč bogato “zađezira”, kar je v čistem nasprotju s prej omenjenim minimalizmom, a tudi on do konca le dodaja variacije in razširitve.

Rad imam ta album. Ko se na njega navadiš in “dojameš” mine ta ena ura kot nič. Lepo teče in piska ter razvije svoj “gruv”, a je verjetno bolj kot za norenje primeren za kakšen “coming down” po preplesani noči.

Advertisements