Matt Elliott – The Broken Man (2012)

Malo je glasbenikov, ki bi tako iskreno in pristno izražali samega sebe preko glasbe, kot to počne Matt Elliott. Elliott je doma na melanholični strani življenja in to je bilo očitno že, ko je še izdajal glasbo pod imenom The Third Eye Foundation. Za zgled si še enkrat zavrtimo Little Lost Soul, album, ki vsebuje iz drum&bass vzorcev in žalobnih glasov stkane simfonije, predvsem pa bodimo pozorni na pesem Lost, kjer z vrstico »So you say, the world is lonely … You are lost«izstopita ustvarjalčeva melanholija in odtujenost. Na začetku dvatisočih se je Elliott iz Bristola preselil na francosko podeželje in začel izdajati albume pod svojim imenom. V njegovi glasbi je osrednje mesto dobil glas – njegov glas, ki je bil najprej še potopljen v efekte, a je sčasoma postal bolj čist in svoboden.

Že po naslovu novega albuma, petega po vrsti, lahko sklepamo, da se v ustvarjalčevem (glasbenem) svetu ni veliko spremenilo. In res se ni. V ospredju sedmih pesmi so spet osamljenost, potrtost, podtalna melanholija in neizrekljiva žalost. Glasbenikov svet je temen, še rdečo barvo na naslovnici vleče »k zemlji«. Vseeno pa ne moremo reči, da je Elliott mračnež ali celo depresivnež – kvečjemu tragičen in »zlomljen« kantavtor, ki ustvarja intimno glasbo onkraj žarometov.

Osrednje mesto na albumu The Broken Man zavzemajo tri pesmi s skupno dolžino 34-minut in z zmagovalnim naslovom ene izmed njih (If Anyone Tells Me “It’s Better to Have Loved and Lost Than to Never Have Loved at All” I Will Stab Them in the Face). Kot že na prejšnjih albumih, sta tudi na novem lik in ozadje v popolnem sozvočju. Zvok klavirja je težak in pomenljiv, brenkanje na kitaro zadržano, oba inštrumenta pa harmonično dopolnjujeta Elliottove intimne izpovedi. Tudi ko kitarski akordi tu pa tam gredo po poti flamenka, se glasbenik hitro zbere. Ne, tukaj ni prostora za ples in poskok. V nekaterih zapisih pridejo na plano spet zavijajoči žalobni glasovi, zborček trpečih duš, ki zvenijo, kot da so prišli s starih plošč iz nekega drugega časa. Ti glasovi iz onostranstva skupaj z elektronskimi efekti le še poudarijo dramo in kopico po albumu raztresenih vrhuncev; v takšnih trenutkih se spet prebudi »elektronski« Elliott in ustrezno dopolni »kantavtorskega«. Besedila so težje razumljiva, a tudi če ne razumemo vsega, enostavno »vemo«, o čem govorijo. Tudi ko postanejo bolj razumljiva in iz ozadja izstopi napev »This is how it feels to be alone«, ne postane patetično – mogoče zato, ker glasbenik te vrstice poje v temnem kotu francoske vukojebine in ne v dragem studiju iz udobnega naslonjača. Elliott tudi ve, da ni treba povedati veliko, zato v daljših pesmih mestoma utihne, se umakne v ozadje in pusti spremljavi, da prevzame vodilo. Te inštrumentalne pasaže poglobijo že povedano in izrazijo težje izrekljive stvari.

Elliott na novem albumu v svoj intimen svet ne spusti nobenega novega elementa. V vsebini, vzdušju in obliki pesmi ni ničesar, kar ne bi od njega že slišali v preteklosti. Za marsikoga bo tale uglasbena trpkost pretežak zalogaj. Elliott zveni, kot da ustvarja zase, z elementi, ki so jasni samo njemu, zato njegova glasba deluje nepredirno in zaprto. Tukaj je na delu nekdo, ki sledi lastnim vzgibom, neglede na to, kako bo vse skupaj izpadlo. The Broken Man ni njegov najboljši album, to mesto še vedno pripada prvima dvema albumoma, a vseeno nov izdelek potrjuje, da imamo opravka s konceptualno izjemno doslednim glasbenikom, ki že dobro desetletje razveseljuje – ja, razveseljuje! – s potlačenim kantavtorstvom na senčni strani življenja.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s