Glasbeno 2012, drugič

41OsTE5PfFL._SL500_AA300_

Burial – Kindred

Kljub temu, da smo že zdavnaj ugotovili vse sestavine Burialove nalezljive glasbe, mu še vedno uspe, da na vsakem novem izdelku doda tisto »nekaj« in tako še naprej ostaja zanimiv. Tokrat je na svojem zadnjem EP-ju sestavil 3 urbane epe, od katerih dva presegata mejo desetih minut. Burialova glasba še vedno riše slike velemesta ob štirih zjutraj, kjer se beati lomijo in opotekajo, iz razpok pa se nad poslušalca zgrinjajo neprijetne sence. Urbano, prvič!

516w3wH1w8L._SL500_AA300_

Chromatics – Kill for Love

Še nekaj za potenciranje velemestnih občutij. Chromatics se estetsko napajajo pri Johnu Carpenterju, osemdesetih in italo disku, a jim vseeno pritiče letnica 2012. Kill for Love sestavljajo zasanjane napol plesne popevke in temnejši inštrumentali, ki poustvarjajo vzdušje pridušenih diskotek na obrobju mesta. Skupina lovi ravnotežje med zvočno monotonijo, ambicijo, konceptom in popevkarstvom – mogoče na trenutke preveč dolgovezno in zvočno uniformno, a recimo temu raje “doslednost” in “zaokroženost”. Za polnočne sprehode po rdečih četrteh ali brezciljne nočne vožnje po avtocesti. Urbano, drugič!

51XjXjvnVNL._SL500_AA300_

THEEsatisfaction – awE naturalE

A so prijatelji mojih prijatelji tudi MOJI prijatelji? V primeru ženskega dueta THEEsatisfaction, ki prijateljuje z lani čislanimi Shabazz Palaces, je ta sklep več kot na mestu. Podobno kot na Black Up, tudi na awE naturalE ni meja; iz vseh vetrov prinešeni zvoki so poslani preko temeljne hip-hoperske/neo-soul drže in tvorijo pisano in retrofuturistično celoto iz black powerja, afrocentrizma, jazza in elektronike. Plus Shabazz Palaces, ki – kot se za prijatelje spodobi – gostujejo na dveh komadih.

31seOTkQhAL._SL500_AA300_

Daughn Gibson – All Hell

Pozor, pozor! Imamo kandiata, ki se želi prilključiti klubu velikih pripovedovalcev zgodb, mladca, ki rovari po ameriških arhetipih in se s pomočjo efektov poskuša približati barvi in vzdušju veličin kot sta Cash in Hazlewood. Opravka imamo z nekom, ki spretno vleče niti preteklosti (petdeseta!, Elvis!, prostrane poljane countryja!, american gothic!), a obvlada tudi estetiko sedanjosti. Gibson uspe vse skupaj združiti v popoln koncept, ki bi z bolj agresivnim pristopom lahko bil naslednji hot shit. A je kdo omenil Lano del Rey? Izpiljeno, šminkersko in s hudičevo dobrim načrtom.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s