Glasbeno 2012, tretjič

410xw7k+BZL._SL500_AA280_

JK Flesh – Posthuman

Justin Broadrick je s projekti Godflesh, Jesu in Final posegel po metalu, ambientu in industrialu, z JK Flesh pa vse svoje glasbene osebnosti sintetizira. Mehanski ritmi, težke kitare, noizerska umazanija in do neprepoznavnosti spremenjen Broadrickov glas rišejo podobe kovinskih in apokaliptičnih svetov. V vseobsegajočem zvočnem uničenju se najde mesto tudi za sprevržene in v oster nojz potopljene beate, ki spominjajo na še en Broadrickov projekt – na hip-hoperski industrijski obrat Techno Animal. Opustošeno, hja, Posthuman.

41n8Ty9vcJL._SL500_AA280_

ERAAS – ERAAS

ERAAS je dvojec, ki se oglaša in giblje … kot se je pač oglašalo in gibalo v darkerskih osemdesetih, a vseeno niso že stokrat pogreta jed. Zanimivo je, da tale atmosferična temačnost najde pristan tako pri čistokrvnih pop hitih, kot tudi pri postrockerskih brenkanjih, plesnih post-punkerskih valovanjih in nekakšnih neo-darkerskih mahinacijah. Znano in prepoznavno, a vseeno dovolj drugačno. Eden izmed tistih geheimtippov leta.

51Q1IZVpHQL._SL500_AA280_

The Twilight Sad – No One Can Ever Know

The Twilight Sad je ena izmed tistih skupin, ki že nekaj let ustvarja v drugi, tretji vrsti izven dosega množične pozornosti. Tudi novi album je intimen in izpoveden, najbolj prepoznaven element njihove glasbe pa ostaja nezamenljiv (na)glas pevca Jamesa Alexandra Grahama. Na tretji album se je usedlo malce več črnine, kar (seveda) prikliče v spomin skupine-ki-jih-tu-ne-bomo-imenovali-so-pa-večinoma-iz-osemdesetih, a The Twilight Sad v tej zgodovini ne utonejo in se ne izgubijo, ampak le uporabijo specifično estetiko in vzdušje za svoje potrebe. Skupina tako ohrani lastno osebnost, iskrenost in nagnjenje do vznesenih lokov in izbruhov – uporablja pa tudi čudovite sintije, ki zvenijo, kot da gre za neuporabljene trakove – no, izrecimo to ime! – velikih Joy Divison.

41YqgdnQ62L._SL500_AA280_

Andy Stott – Luxury Problems

Stottova lanskoletna EP-ja sta povečala apetite, zato se ni za čuditi, da novi album Luxury Problems ne pušča tako močnega vtisa. K zadubiranemu technu so se zdaj priključili za odtenek bolj nazorni ženski glasovi, ki Stottovi glasbi dodajajo oh in sploh intimo; da smo zaradi tega korak ali dva bližje »ljubezenskemu« in popevkarskemu – pardon, intimnemu! – ne moti preveč, kajti: Stotta imamo še vedno radi predvsem zaradi zlobnih in zamočvirjenih beatov ter industrijske temačnosti. In naštetega je tudi na novem albumu dovolj.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s