Mesec: februar 2013

Broadcast – Berberian Sound Studio

berberian-sound-studio-soundtrack

Skupina Broadcast dela zanimivo in malce drugačno pop glasbo, a v svetu, kjer do najširših množic pridejo le izvajalci, ki so zdesetkani na ugajanje in banalnosti, nima šans. Tako že dobrih 15 let ostaja zunaj glavnega dogajanja, nekje na obrobju, a vseskozi z jasno oblikovano glasbeno osebnostjo. Zapeljive melodije, otroški in nedolžen glas Trishe Keenan ter izbrani aranžmaji, v katerih odseva ljubezen do čudaškega psihadeličnega popa šestdesetih, zasanjane pastorale, analognih sintijev in BBC-jeve radiofonične delavnice je le nekaj prepoznavnih lastnosti skupine, ki je do zdaj izdala tri albume, peščico EP-jev, kompilacij in bolj pustolovsko naravnan kolaboracijski album z The Focus Group.

Skupina je bila v osnovi sestavljena iz petih članov, a je trenutno edini član skupine – po tragični smrti pevke Trishe Keenan leta 2011 – James Cargill. Obsedenost z nostalgijo in futurizmom, z združevanjem starega in novega, ga/ju je združila z ustvarjalci filma Berberian Sound Studio, ki ga krasijo podobne lastnosti. V njem se režiser Peter Strickland naslanja na filmsko zgodovino, na pogrošne, s krvjo in gravžem ozaljšane italijanske filme iz sedemdesetih. Kljub tej nostalgični sredici pa ne gre samo za fenovski poklon – za to je film enostavno preveč hudomušen, obarvan s črnim humorjem in sodoben. Govori o priletnem možakarju, strokovnjaku za posebne učinke, ki pride v Italijo zvočno opremit The Equestrian Vortex, nizkoproračunsko grozljivko o inkviziciji in čarovništvu. Sreča se s čudaško ekipo ustvarjalcev, nasilno vsebino filma in nenavadnimi dogodki, zaradi katerih začenja težje razločevati med resničnostjo in domišljijo. Film je za vse tiste, ki imajo radi pogrošno kinematografijo sedemdesetih, izpostaviti pa velja odlično opravljeno delo na področju glasbe in zvočnih učinkov.

Na albumu Berberian Sound Studio se nahaja 39 zapisov iz filma, kar znese za dobrih 37 minut glasbe. Že hiter izračun nam pove, da gre pri večini zapisov za kratke, okoli pol minute do minuto dolge vinjete in impresije, ki so nastale kot spremljava gibljivim slikam. V zapisih slišimo mogočne orgle, baročni čembalo, sintetizatorska vrtinčenja in diskretna elektronska polnila. Pravtako pa se čez prostor podijo srhljivi ženski glasovi, potopljeni v razne elektronske učinke, tako da zvenijo, kot da jih je iz onostranstva kanaliziral kakšen medij. V glasbi še vedno slišimo skupinine najočitnejše vplive, a tokrat bolj prevladujejo zvoki italijanske filmske glasbe iz sedemdesetih. Otožni toni tako spominjajo na dela Ennija Morriconeja, sintetizatorska divjanja pa na skupino Goblin. Tekom albuma se ponovi le peščica tem v različnih variacijah, slišimo pa tudi odlomke dialogov iz filma. Celota se hitro premika naprej, zapisi prihajajo in odhajajo, a puščajo celostni vtis skrivnostnosti, sakralnosti in zamaknjenosti. Izmed vseh 39 zapisov sta le dva, ki sta daljša; oba trajata okoli treh minut, v njih pa Cargill združi nekatere prevladujoče ideje v zapomnljivi »paranormalni« in »okultni« celoti.

Sliši (in vidi se), da sta se v primeru filma Berberian Sound Studio srečali enako misleči strani. Glasba in razni učinki se namreč do potankosti prilegajo Stricklandovim slikam, kar pa ima tudi določene pomanjkljivosti. Za boljše in celostno razumevanje albuma je tako ogled filma skorajda obvezen, pravtako pa je zaželeno vsaj malo simpatije do italijanske filmske glasbe sedemdesetih. Berberian Sound Studio je s svojimi 39 zapisi razdrobljen in tako daleč od dramaturgije »običajnih« albumov. V tem oziru spominja na kolaboracijski album Broadcast and The Focus Group Investigate Witch Cults Of The Radio Age (2009), ki med ljubitelji skupine ne uživa velike priljubljenosti. Novi album verjetno čaka ista usoda – tudi zaradi tega, ker na njem (skoraj) ni slišati glasu preminule Trishe Keenan (izjema je Teresa, Lark of Ascension). Ostanejo torej le še feni filma in naključni mimoidoči, za vse ostale pa vsaj razveseljujoča novica, da namerava Cargill v prihodnosti izdati posnetke, ki sta jih s Trisho Keenan naredila tik pred njeno smrtjo.

Advertisements

Glasbeno 2012, epilog

41K+1Jzf5nL._SL500_AA280_

Silent Servant – Negative Fascination

Juan Mendez je član kolektiva Sandwell District, letos pa je kot Silent Servant izdal svoj prvenec Negative Fascination. Na njem Mendez sledi logiki trdega in klavstrofobičnega techna matične skupine, v nekaterih primerih pa se iz njegovih plesnih prostranstev razlezejo tudi darkerske sence. 6 odtenkov tehnoizirane črnine z velikim finalom!

41uu04I30DL._SL500_AA280_

Sigha – Living with Ghosts

Sigha je po srcu sicer dubsteper, a je v njegovih produkcijah moč zaznati simpatijo do kovinskega in čvrstega techna iz srede devetdesetih. Njegov minimalističen, repetativen in »industrijski« dubstep se tako velikokrat pretopi v neusmiljen techno, a je najbolj zanimiv takrat, ko je ravno na meji. Dubstep, ki diha kot techno: mehanično, pravilno in odtujeno ter daleč od “mesenosti”, ki ga obljublja naslovnica. Eden izmed tistih albumov, kjer so slušalke obvezna oprema!

61xWz-Dy3uL._SL500_AA300_

Voices from the Lake – Voices from the Lake

Voices from the Lake je sedativen in počasi utripajoč album ambient techna, v katerem prepoznamo koščke nekaterih izvajalcev iz zgodnjih devetdesetih (Biospher, The Orb). Album sestavlja en 71-minuten komad, razdeljen na 11 delov, ki monotono in nespektakularno valovi pred poslušalcem, a sčasoma razvije določen groove, toploto in “gostost” organske narave. Zveni kot daljši sprehod po rastlinjaku.

51LDm-AP-zL._SL500_AA300_

Tim Hecker & Daniel Lopatin – Instrumental Tourist

Prvenec Tima Heckerja in Daniela Lopatina (Oneohtrix Point Never) zveni točno tako, kot sem si predstavljal. Teksturno bogato in “prosto” v najboljšem pomenu besede. Tudi prispevek obeh je enostavno izsledljiv in jasno razmejen; Hecker je v celoto prinesel nekaj svojega bodičastega hrupa in distorzije, Lopatin pa svoje nostalgične sintije, ki so vedno nekje med new-agerskim kičem in meditativnimi prostranstvi. Tradicija, ki se oglaša iz onostranstva.

51ZwVaAO3lL._SL500_AA300_

Neurosis – Honour Found In Decay

Po 25 letih od glasbene skupine ni več pričakovati prelomnih trenutkov, kvečjemu suvereno kontinuiteto ustvarjanja, oziroma po domače: dostojno staranje. Neurosis so že tako dolgo na sceni, da jim v zvok padajo že lastni klišeji in spoznanja, ampak to, kar znajo, znajo odlično: delati metalske epe, ki sledijo logiki progresivnega rocka, počasi vihteti težke kitare in zaklinjati temačnejše kotičke sveta in duševnosti. Preračunljivo in “shematsko”? ali raje “uresničeno” in “prepoznavno”? Stvar perspektive, a tehtnico v “plus” nagne monolit Casting of the Ages. Presunljivo.