Mesec: marec 2013

The Prodigy – The Fat of the Land (ponovna izdaja)

51ucB9S0LnL._SL500_AA280_

Recenziranje ponovne izdaje albuma The Fat of the Land me prestavi nazaj v leto 1997, torej v leto prvega izida, spomni na brezskrbna srednješolska norenja, obenem pa predstavlja priložnost, da se skupino, ki ni glasbeno relevantna že od konca devetdesetih, še enkrat oceni in umesti na glasbeno premico.

The Prodigy so pritegnili različne profile poslušalcev. Ob njih so noreli tako punkerji, metalci in rokerji, pa tudi tisti, ki so tripali na elektronske zvoke. Skupina je na začetku devetdesetih izšla iz angleške plesne scene, kjer je nase opozorila z energičnimi nastopi in himnami kot sta Everybody in the Place in Charly. Če so na njihovem hiperaktivnem prvencu Experience (1992) še divjali breakbeati in se njihov zvok ni razlikoval od množice podobnih ustvarjalcev, so se z drugim albumom Music for the Jilted Generation (1995) priključili momentu, ko so v osrednji tok začeli prodirati žanrski skupki hip-hopa, elektronike, plesne glasbe in rocka. Skupinin drugi album je zadel utrip časa in jasno razkril vse njene adute: neposredne, v črevo udarjajoče beate, za prst ali dva rokerske umazanije in nekaj tiste punkerske sile in nevarnosti, zaradi katere se je stvar bolje prijela pri mladih (in mladih po srcu). The Prodigy so z Music for the Jilted Generation vstopili v mainstream, z naslednjim albumom pa ga tudi za nekaj časa osvojili.

Skupina je napetost pred izidom težko pričakovanega tretjega albuma izvrstno negovala. Z izdajo dveh singlov (Firestarter in Breathe), prvega na začetku, drugega na koncu leta 1996, so se obdržali v javnosti, konec junija 1997 pa končno izdali The Fat of the Land. V našem provincialnem mestecu je v nekaj dnevih zmanjkala celotna zaloga albumov, kar predstavlja delček prodajne norije, ki je tekom poletja 1997 rezultirala v prvih mestih po celotni Evropi (in ZDA) in se zaenkrat ustavila pri številki 10 milijonov.

Album je bil kompakten, sestavljen iz desetih komadov, od katerih sta dva bila že znana: Firestarter in Breathe. Oba sta skupinina klasika in ena izmed tistih »večnih« dosežkov, ki trdno stojita v kolektivni glasbeni zavesti. Ravno v obeh omenjenih komadih je v ospredje stopil Keith Flint, verjetno eden izmed tistih odločilnih dejavnikov, zakaj so The Prodigy v tistem obdobju bili za en lasni rožiček pred bolj sofisticiranimi rojaki The Chemical Brothers. Flint seveda ni bil pevec v klasičnem pomenu besede, niti idejni vodja skupine (to mesto je pripadalo Liamu Howlettu); bil je hujskač, torej tista vrsta pojave, ki na slabih žurih poziva k plesu in veselju. Kljub banalnim »besedilom« so njegova kratka bičanja v kontekstu skupinine glasbe vedno vžgala. Oba komada tudi po petnajstih letih še vedno nosita v sebi tisto privlačno silo, obenem pa tudi informacijo in spomin na določeno obdobje – res, če koga zanima, kako je zvenelo leto 1997, sta ta dva komada dober začetek.

Tretji singl z albuma je bil Smack my Bitch Up, ki je izšel konec leta 1997. Zloglasen je postal predvsem zaradi hedonističnega in nasilnega videospota švedskega režiserja Jonasa Åkerlunda, kar je imelo za posledico, da se je necenzurirana različica na MTV-ju vrtela le ob poznih urah. Dandanes se to mogoče zdi smešno, a po drugi strani, dandanes ne bi na sterilnem in k ugajanju naravnanemu MTV-ju zavrteli niti cenzurirane različice. Tudi Smack my Bitch Up se po petnajstih letih še vedno dobro drži. Pozornost pritegne že s postopnim nalaganjem semplov in prihodom morilskega beata, ki te takoj prestavi na plesišče. Od tu naprej pa postajajo stvari že malce bolj meglene … Diesel Power, na katerem gostuje Kool Keith, je bil že ob izidu eden izmed najšibkejših členov albuma. Nič proti udarnemu beatu in zavzetemu Keithu, ampak kot celota je vse skupaj preveč monotono in nevznemirljivo. Funky Shit in Serial Thrilla sta komada, narejena po tipičnem skupininem vzorcu: nekaj divijh semplov, nekaj rompompoma, pri prvem zapomnljiv glasovni košček, h kateremu te pritegne tudi po petnajstih letih, pri drugem dominatna kitara – pač, ugoditi je bilo treba tudi rokerjem! Preračunljivo in »shematsko«. Z Mindfields je lahko poslušalec malce zadihal. Komad sicer še vedno dodobra zaropota, a se je skupina zavedala, da mora malce ustaviti konje, če noče v poslušalca pošiljati preveč energijsko enakih koščkov. Narayan je najbolj ambiciozna stvaritev na albumu. Na njem gostuje Krispin Mills, pevec takrat v Angliji zelo čislanih retro rokerjev Kula Shaker, ki so nekaj svojega indijskega fetišizma prelili tudi v omenjeni komad. S svojimi devetimi minutami je Narayan pravcati ep, a je vedno bolj kot po psihadeličnih poglabljanjih, vel po sladkobni nirvani z razglednic. Kljub napakam ostaja zanimiv skupinin poskus, vsaj malce skreniti iz ustaljenih ustvarjalnih shem. Album se nadaljuje z inštrumentalom Climbatize, ki odpre vrata zadnjemu dejanju albuma, komadu Fuel my Fire, v katerem je Keith Flint izrazil svojega notranjega Johnnyja Rottna.

In to je to. Deset komadov, ki sem jih davnega poletja 1997 predvajal po dolgem in počez, a že kmalu začel nekatere preskakovati. Besedno sem lahko to početje izrazil šele nekaj let za tem, ampak saj ne gre za visoko matematiko. The Prodigy spadajo v tisto skupino ustvarjalcev, ki obvladajo točno en trik; ta trik je sicer dober in učinkovit, a še vedno gre samo za enega. Skupinin glavni (edini) adut je kombinacija sile in neposrednosti, s katerim poslušalce takoj ujame, a je manevrski prostor, ki temelji na takšnih načelih, zelo majhen. V idealnih in navdahnjenih trenutkih takšna zvočna enačba sprovede res vrhunske in zapomnljive stvaritve, v tistih manj posrečenih pa le povprečne in nezapomnljive. The Prodigy so z albumom The Fat of the Land svojo zmagovito formulo izčrpali. Pokazali so vse, kar znajo, in čeprav sta v novem tisočletju sledila še dva albuma, se, razen seveda sodobnejšega produkcijskega leska, ni veliko spremenilo. Skupina dela »raztur« še dandanes in je še daleč od t.i. rollingstones sindroma, a glasbeno ni več pomembna – kvečjemu le boleče staromodna.

Ob ponovnih izdajah albumov se vedno tudi pojavi vprašanje zakaj? Zakaj torej potrebujemo ponovno izdajo albuma The Fat of the Land? Kratek odgovor: ne potrebujemo je. Ponovna izdaja je zvočno enaka originalni različici – torej nobenega »prečiščenega in prevetrenega zvoka«, ker album tega niti ne potrebuje. Dodatna snov na drugem CD-ju je z eno besedo: porazna. Ponavadi s takšnimi izdajami dobimo osnutke, koncertne posnetke ali B-strani (hej, The Trick in Molotov Bitch sta dva resno podcenjena skupinina komada!), v tem primeru pa šest remiksov novejših izvajalcev. Kljub nezapomnljivosti teh remiksov pa ravno drugi CD odgovarja na vprašanje o motivu ponovne izdaje. Izvajalci, kot so Noisia, Alvin Risk in Zeds Dead, so doma v novejših zvokih plesnih glasbe, v dubsteperskih in vseh njegovih različicah, ampak tukaj govorimo o tistem »amerikaniziranem« enodimenzionalnem dubstepu, ki ga je populariziral Skrillex. Ta zategujoči in stroboskopski dubstep za generacijo ADHD mami s silo in vabi na plesišče. Zveni znano? Vsi ti izvajalci in remiksi namreč stavijo na iste atribute kot The Prodigy. Kot da bi industrija mlajši generaciji želela povedati: glejte, niste prvi, ki vabite na stadionsko »razmetavanje«, to so pred vami že počeli eni strici iz Anglije. Motiv je torej jasen, jasno pa je tudi, da bo večina teh remikserjev ustvarjalno hitro pregorela – njihov idejni manevrski prostor je namreč majhen.

The Prodigy so eno izmed največjih imen glasbene scene devetdesetih. Album The Fat of the Land je davnega 1997 zavzel prva mesta v 24 državah, med drugim tudi v ZDA, kjer elektronska glasba v osrednjem toku dolgo ni imela svojega mesta. 10 milijonov prodanih primerkov, trije veliki hiti in veliko spominov, spominov predvsem tistih, ki so se rodili okoli leta 1980 ter doživeli silovito, a kratkotrajno revolucijo big beata. The Prodigy so dandanes bolj ali manj le še zgodovinsko ime, saj se v primerjavi z rojaki The Chemical Brothers niso nikoli zares rešili ozkih ustvarjalnih konceptov. A The Fat of the Land ostaja pomemben pričevalec določenega glasbenega obdobja. Je kot kapsula, v katero je ujet specifičen glasbeni zeitgeist, zatorej kljub vsem pomanjkljivostim še vedno velja: če želite slišati, kako je zvenelo poletje leta 1997, je omenjeni album prava izbira.

Advertisements