Mesec: december 2013

2013, zadnjič

91n1JNMP5PL._SL1500_

Eluvium – Nightmare Ending (01:23:39)

Nad glasbo tega izvajalca bdi duh Briana Ena, natančneje, zvok Angleževih albumov iz osemdesetih. Tople plasti sintijev in nekaj klavirskih akordov. A razlika je. Če so Enove kompozicije vedno prežete z nekakšnim distanciranim akademskim leskom, nas Eluvium povabi čisto blizu. Popolna glasba, ko je potrebno obarvati prostor z nevsiljivo glasbo.

31r2tWqA31L

Autechre – Exai (02:00:36)

Zanimivo, ta dva staroborca angleške elektronske scene tudi na enajstem albumu ostajata zanimiva in zahtevna. Še več, imam občutek, da so funkcije višjega reda, po katerih teče njuna glasba, na trenutke postale še bolj kompleksne, poteki še bolj ovinkasti, a po drugi strani na nekaterih zapisih po dolgem dolgem času izkazujeta prav neverjetno – seveda za njune razmere – transparentnost in nazornost. Višji nivo.

51P63d4NboL

Minilogue – Blomma (02:25:46)

8 komadov, dobri dve uri in pol dolg album. Že to je fascinantno in omembe vredno. A švedski duet ponudi tudi vsebino, ne samo obliko. Blomma veliko dolguje legendarnemu albumu  The Orb’s Adventures Beyond The Ultraworld, torej albumu psihadeličnega ambient techna, ki je pomembno krojil prvo polovico devetdesetih. Ambiciozno. Minimalističen ambient techno, megleni jazzerski nastavki, kot da bi prileteli iz sedemdesetih in za povrh še 45-minutna ambientala, ki bi lahko bila kar samostojna izdaja. Odkritje leta!

51WClOWAo7L

Steve Hauschildt (02:28:33)

S/H je zbirka neizdanih komadov, ki so nastali med leti 2005 in 2012. Hauschildt (klaviaturist letos na žalost razpadlih Emeralds) z nežnimi sintijevskimi linijami plete rahle glasbene mikro svetove in pri tem vsaj tretjino dolguje krautrockerski struji (Ashra, Cluster, zgodnji Kraftwerk). V bistvu vsi komadi zvenijo enako, a me to ne moti preveč. V tem primeru to enakost razumem kot jasno ustvarjalno kontinuiteto in manj kot pomanjkanje idej. Dve in pol urni glasbeni tok, ki le redko predrami z bolj vsiljivimi zvoki. Spokojno. Kot ozadje za branje lahkotnih knjig, sestavljanje pohištva ali sortiranje perila.

Advertisements

2013, tretjič

91YAguiRiXL._SL1500_

Function – Incubation (58:01)

En techno album mora biti seznamu. Function izhaja iz matice Sandwell District in je seveda zvest njenemu značilnemu noirish technu z industrijskimi odmevi. Suvereno, hipnotično, na nivoju.

 

31mQWe1dwAL

Deafheaven – Sunbather (59:54)

Indiezacija metala. No, že lani je Bosse-de-Nage podobno norel, Deafheaven pa je kombinacijo konkretnega metalskega tepeža, vokalov, kot da so padli iz kakšnega črnometalskega albuma in postrockerske vznesenosti združil v lično zapakirano harmonično in melodično celoto. Hitro, surovo, himnično. Šminkersko? Stadionsko? Tudi, a zaenkrat je to še nemoteče.

41cXNRZjhFL

James Ferraro – NYC HELL, 3:00 AM (01:01:34)

Tale čudak se je na začetku ukvarjal predvsem z recikliranjem pogrošnih korporacijskih zvokcev in muzaka, na nekaj zadnjih izdajah pa se je lotil R&B-ja, oziroma njegove dekonstrukcije. Odstranil je vso visoko proračunskost in kao seksualnost ter iz te skurbane zvrsti ustvaril en velik wtf od glasbe brez oprijemljivih sidrišč. Distopično. Za noči, ko edino družbo predstavlja neonski napis na sosednji stavbi.

81SnxlCa76L._SL1500_

Zomby – With Love (01:20:23)

Zomby na novem albumu ostaja zvest svojemu pretencioznemu minimalizmu, vmes malce pogleda v devetdeseta in nas spomni na jungle in drum&bass, v splošnem pa ustvarja klinično čiste črne kristale na nikogaršnjem postpostpost glasbenem ozemlju. Album vsebuje 33 digitalnih miniatur: ezoteričnih, ambicioznih in vseskozi prežetih s hladnim retro kičem.

2013, drugič

91w5iXsrb+L._SL1500_

Fire! Orchestra – Exit! (44:23)

Rad imam velike jazzerske projekte (npr. Septober Energy ali Escalator Over The Hill), to mojstrsko zrežiranost vsega, do popolnosti izpiljene aranžmaje in občutek velikega prostora, ki ga vsi sodelujoči polnijo in praznijo. Fire! Orchestra vsebuje 28 glasbenikov švedske impro in jazz scene, ki v 45-minutah predelajo vznesenost in svobodo, vseskozi pa neobremenjeno, predvsem pa vrhunsko muzicirajo.

51OiyCOe1SL

Ritornell – Aquarium Eyes (47:39)

Tale avstrijski projekt se mi zdi prekleto podcenjen. Svoj delež pozornosti bi moral dobiti že s prvencem Golden Solitude, a je bilo glasbeno-zgodovinsko rešeto neusmiljeno. Zaenkrat kaže, da bo tudi novi album izvisel. Škoda, kajti tale spojitev elektronskega in jazzerskega ima kaj za pokazati. Malce moti edino vključitev vokalov, zaradi katerih na trenutke vse skupaj zveni malce preveč na izi in klišejsko, a pri inštrumentalih gre še vedno za vijugasto đeziranje na visokem nivoju.

419gZ2c4JYL

Locrian – Return to Annihilation (49:45)

Medtem ko imam občutek, da me med poslušanjem The Body nekdo po glavi mlati s topim predmetom, Locrian vseeno izkazuje malce več občutka za zvočni teror. Skupina vloži  veliko energije v strukturiranje napetosti in vzdušja, v tkanje zloveščega poteka, ki se zaključi s 15-minutnim Obsolete Elegies. Tale uvodni posnetek je še najbolj vznesen in, um, pozitiven. Nato pa gre pot samo še navzdol. V najgloblje brezno.

81cFyXsyXfL._SL1425_

Parquet Courts – Light Up Gold / Tally All The Things That You Broke EP (33:06 / 19:27)

Rad imam glasbenike, ki ne zapletajo stvari po nepotrebnem. Keep it simple, pravim. Formula teh newyorčanov: mladostna sila + nekaj zajebancije in brezbrižnosti, in to je to. Melodično in nalezljivo. Pa še na EP-ju se nahaja lep poklon Becku in Beastie Boysom (He’s seeing Paths).

2013, prvič

71JypKBGGWL._SL1000_

Broadcast – Berberian Sound Studio (37:26)

Gre za soundtrack istoimenskega filma, ki mi je ostal v lepem spominu. V njem se režiser Peter Strickland naslanja na filmsko zgodovino: na pogrošne, s krvjo in gravžem ozaljšane italijanske filme iz sedemdesetih. V kar 39 kratkih zapisih Broadcast pokrije italijansko filmsko glasbo tistega obdobja, najočitneje Morriconeja in progrockerje Goblin. Orgle, baročni čembalo, sintetizatorske plasti in iz onostranstva kanalizirani ženski glasovi tvorijo okultno in paranormalno celoto, ki je ostala z mano, pa čeprav je album izšel že letos januarja.

71VuvFZWnjL._SL1200_

Oneohtrix Point Never – R Plus Seven (42:46)

Daniel Lopatin že nekaj let dela s kičem preteklosti in iz njega ustvarja eksperimentalne in psihadelične kompozicije. Njegova glasba ima retro lesk, a v sebi skriva moderno ost. Na novem albumu v nekaterih komadih vneto vzorči glasovne koščke in tako spominja na Jarrov Zoolook iz davnega 1984. Plus točke za to. Skratka, Lopatin še vedno ostaja na, um, pravi strani slabega okusa.

71-pA4YIoxL._SL1200_

The Body – Christs, Redeemers (43:55)

S tema dvema fenoma skupine Magma, ki na fotografijah rada pozirata z orožjem, ni heca. Že njun prejšnji album je bil čisti urnebes, a me je zmotila malce neudarna produkcija, ampak tole … bobni in kitare kot iz granita. Pa še elektronski efekti, simfonični elementi in pevčev glas, ki le še poudarja zvočno morijo tega end-of-the-world metala. Z enim stavkom: vsi smo na poti v klavnico in ta album je naš soundtrack.

61FqydvoqnL._SL1500_

Dean Blunt – The Redeemer (43:58)

Všeč mi je ta amaterskost in cenenost Bluntove glasbe. Zveni, kot da je nastala doma na prenosniku –  čeprav, za novi album je pospravil svoje škatlice in v glasbo vključil med drugim harfo, trobento in kitaro. Zdaj je njegov šibak glas še bolj v ospredju, a ga uporablja v pravih kontekstih, zato album nekako deluje. The Redeemer je razdrobljen pop album in edina rdeča nit, ki veže vseh 19 zapisov je Bluntova zagonetna osebnost. Pesmi delujejo bolj kot skice, inštrumentali se izmenjujejo z odpetimi vinjetami in sporočili s telefonskega odzivnika. Kdor zna iz napol strukturiranih pesmi in omejenih virov potegniti tako veliko, ima mojo simpatijo. Odpadniški pop v svoji najlepši obliki.