2014, prvič

5163ryDbf3L

Actress – Ghettoville

Ghettoville naj bi bil zadnje dejanje glasbenega potovanja, ki se je začelo pred šestimi leti s prvencem Hazyville. Na prejšnjih albumih so bile skladbe še prekrite s prožno digitalno kožo, na novem pa jih načenjajo sile razkroja. Produkcijski lesk nizkokvalitetne glasbene datoteke riše opran digitalni svet, ki so mu šteti dnevi. Komadi se kot zombiji vlečejo k nedoločenemu cilju. Razpad.

prenos

Eno • Hyde – High Life

Veterana Brian Eno in Karl Hyde (Underworld) sta letos izdala dva album: Someday World in High Life. Medtem ko je prvi preveč rutiniran in brez večjih presenečenj, je drugi prijetno neobrušen in bolj pustolovski. Na njem Eno zasleduje svoje običajne ljubezni (afriški ritmi, repeticija), Hyda pa slišimo na kitari in vokalih. High Life je poenostavljen na najnujnejše elemente in v tem je njegov največji čar. Spontano in prosto.

51cy+XKk3OL

Andy Stott – Faith in Strangers

Večina glasbe na tem albumu zveni, kot da ni namenjena nam, poslušalcem. Veliko navznoter usmerjenega rotenja in šepetanja, ki sledita neznani osebni enačbi. Svet je siv in kovinski, tu pa tam odmevajo industrijski obrati in pokvečen drum & bass. V najsvetlejših trenutkih je Faith in Strangers optimiziran elektropop s temnimi obrobami. Naslednjič pa več komadov kot je Violence!

311SrplRLUL

Fatima Al Qadiri – Asiatisch

Vse na tem albumu je fejk, začenši s priredbo Nothing Compares 2 U, ki je odpeta v nesmiselnih zlogih, ki ustrezajo naši predstavi o kitajskem jeziku. Al Qadirijeva navrže še množico poceni zvenečih »azijskih«, um, takšnih zvokcev, ki jih ponavadi poslušamo pri kitajcu na vogalu ter jih podloži z modernimi beati iz hyperdubovega laboratorija. Stereotipi, predstave, evropska ignoranca. Dobro, da je glasba tako sveža kot je konceptualna malha polna.

61glH6Q+8fL._SX522_

Dean Blunt – Black Metal

Kdo bi si mislil … Dean Blunt čedalje manj skriva, a postaja čedalje bolj zanimiv in intriganten. V glasbenem smislu seveda, ker o Bluntu kot osebi seveda vemo še vedno malo oziroma skoraj nič. Jasno je, da obvlada, čeprav se trudi svoje skladbe premazati s poceni zvenečo patino. Kitare in godala na albumu so enostavno preveč dobro posnete …Njegovo petje, no govorjenje je še vedno učinkovito, ker ga Blunt uporablja v pravih kontekstih. Največje presenečenje pa je jasno izražena kompozicijska potenca, ki se odraža v dveh odličnih dolgometražnih skladbah: X in Forever. Še vedno outsider, a tokrat skoraj že P od popa.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s