2015, zadnjič

1. Africa Express Presents: Terry Riley’s In C Mali

Nekaj je na teh ponavljajočih in prepletajočih se glasbenih frazah. Razvije se stalen utrip, razširja evforija, na ustih pa nastane nasmeh.  Obstaja ogromno različic tega Rileyevega klasika, eno izmed mojih najljubših pa so posneli malijski glasbeniki s pomočjo dveh meni ljubih nekolonialistov: Briana Ena in Damona Albarna. S tako predanostjo in ljubeznijo odigrane različice še nisem slišal. Repeticija, v kateri se skriva veselje do ustvarjanja, veselje do življenja. Življenje sámo. Za zjokat lepo.

2. Natural Snow Buildings – Terror’s Horns / The Ladder

Hm, kako sem lahko vse do letošnjega leta zgrešil tale francoski duet? V dobrih dvajsetih letih je namreč izdal že 20+ albumov. Obvlada dve stvari in to do potankosti: počasen in neprijeten doom folk in sončno, hja, najbolj transcendentalno ambientalo zadnjih nekaj let. Čista nirvana. Tudi za fene Popol Vuh. Florian Fricke od ginjenosti joče v onostranstvu.

Duet je malo za tem izdal še neke vrste dopolnilo: The Ladder, ki zvočno dopolnjuje prvoten album, celoten izdelek pa podaljša na spoštljivo uro in pol.

3. Voices from the Lake – Live at MAXXI

Koncertni izdelek italijanskega dueta, ki mi je padel v ušesa že s prvencem leta 2012. Še vedno slišim meni tako ljubi duh zgodnjega ambientalnega techna (The Orb, Biosphere). Beatov je sicer tokrat manj, a je zato več temnega lebdenja in filmskega vzdušja. Z zaključkom, ki maha proti legendarnima The Future Sound of London in Global Communication. Slikovita moč elektronske glasbe.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s