2018, prvič

Tom Rogerson with Brian Eno – Finding Shore / From the Mouth of the Sun – Hymn Binding

Dva iz ’17

Albumi, ki izidejo decembra gredo velikokrat mimo mene, saj se glasbene strani v tistem času ukvarjajo predvsem z obračunom leta, tekoče stvari pa pustijo ob strani. Finding Shore je prišel tako na vrsto šele letos, a ostal z mano večji del leta. Tom Rogerson je šolani pianist, ki je za tole kolaboracijo malce zimproviziral na klavirju in izdelke poslal Brianu Enu. Ta jih je po svoje preuredil in nastalo je 13 zapisov, ki si ne bi mogli biti bolj različni. V nekaterih je klavir v ospredju in skorajda brez dodanih efektov, spet drugje je do neprepoznavnosti spremenjen. Vzdušje je romantično in intimno, a idila ne traja dolgo, saj za ovinkom že čakajo Enovi bolj eksperimentalni vzgibi – in to so tudi najbolj zanimivi trenutki albuma. Hymn Binding sicer ni izšel decembra, a sem ga vzel za svojega šele letos. Prejšnji album Into the Well je bil veličasten in nabit z wanderlustom, za Hymn Binding pa je vsaj na začetku kazalo, da deluje na drugačni ravni. A sem se zmotil … Aaron Martin in Dag Rosenqvist sta le rahlo spremenila obliko, v glasbi izražena želja po notranjem/zunanjem potovanju pa je ostala enaka. Enostavno lepo.

Fire! – The Hands / The Body – I have fought against It, But I can’t any longer.

Sila

Težko je slediti produkciji obeh izvajalcev. Saksofonist Mats Gustafsson deluje, kot se pač za jazzerja spodobi, v neštetih projektih, duet The Body pa je od zadnjega albuma, ki sem ga bolj natančno poslušal (I Shall Die Here, 2014) izdal vsaj 10 zadev. In pri teh end-of-the-world metalcih ni nič pretresljivo novega. Še vedno so prežeti z nihilizmom in s tistim vsi-smo-na-poti-v-klavnico filingom. Ko udarijo po glavi, udarijo s topim predmetom, ko so potrebni dodatni demoni, angažirajo še pevko. Silno. Vsaj tako silno pa je tudi Gustafssonovo ekspresivno igranje saksofona brez katerega bi album The Hands lahko prodali tudi kot stonerski dogodek. Basovske linije namreč zvenijo, kot da so pobrane iz še neizdanih posnetkov skupine Black Sabbath. Album ima zaradi tega privlačno rockersko dušo in je najboljši takrat, ko se Fire! počasi vali in žge pri živem telesu.

DJ Koze – Knock Knock / SOPHIE – Oil of Every Pearl’s Un-Insides

Preteklost in sedanjost

Medtem ko Stefan Kozalla znotraj projekta Adolf Noise ustvarja prvovrstne odklopi, je s psevdonimom DJ Koze bolj na strani množic. Knock Knock je poklon plesišču in filtriran skozi prepoznavno avtorjevo produkcijo polno hecno spremenjenih glasov in žametnih godal. Lepo poravnan album, ki povzema zgodovino, da nam ni treba brskati na sto koncih. Edina beseda, ki mi pade na misel pri albumu Oil of Every Pearl’s Un-Insides je: skrajno.  SOPHIE je skrajna v ravnanju z zvokom in s svojim glasom. Njena glasba je prepredena z raznimi motilci, s šumi, rezi in kakofonijo, gnana z industrijskimi beati in urgentnimi sint sekvencami. Je izven okvirjev bezajoča, a domača, ko gre za kratke poklone soul/ R&B divam in pop kiču. In ko SOPHIE udari po glavi, bi lahko njen album priključili zgornjima dvema. Pop album leta.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s