Mesec: december 2019

2019, drugič

 

Croatian Amor – Isa / Varg – Nordic Flora Series Pt. 5: Crush

Spit Sugar Free Red Bull Into My Mouth / Placing My IPhone X Facing Up To See When U Answer My Texts

Letos je danska založba Posh Isolation praznovala 10. obletnico delovanja. Tekom let je postala zanesljiv naslov inovativne elektronske glasbe. Kompilacije I Could Go Anywhere But Again I Go With You (2018), Summer Storms (2019) in You & Me (2016) so dober primer neverjetne založbine širine. Njeni izvajalci sicer črpajo iz techna, ambienta, noisea, industriala, raznih darkizmov in retroizmov ter na svoj način obračajo trap, a vse to počnejo – in to si upam reči – na še neslišan način. V zadnjih letih je založba oblikovala privlačno in prepoznavno estetiko, ki zveni, kot da je nastala iz niča. Opravka imamo z generacijo izvajalcev, ki deluje izven bogate dediščine osemdesetih in devetdesetih. Croatian Amor in Varg sta dva izmed najbolj produktivnih izvajalcev, saj sodelujeta še v številnih drugih projektih (npr. Damien Dubrovnik, Flora). Prvi je letos izdal enega izmed najbolj nepredirnih albumov. Isa je zmuzljiv izdelek, ki mu težko prideš do konca. Deconstructed club?, postpost R&B? Album je razhraljan in preko ovinkov povezan v zaokroženo celoto. Tudi pri Vargu so stvari težko oprijemljive. Ponavadi je le nekaj ulic stran od techna, a vključuje določene sentimente – Social Network Musique Concrete & Blues? Smartphone ASMR? – ki njegovo glasbo zasučejo v nepredvidljive in čisto samosvoje smeri. Zvočno domiselno in – kot se spodobi – skoraj v celoti narejeno na mobilnih napravah.

 

Kankyō Ongaku: Japanese Ambient, Environmental & New Age Music 1980-1990

Jónsi & Alex Somers – Lost and Found

William Basinski – On Time Out of Time

Ambient

Spencer Doran je velik oboževalec japonske ambientalne glasbe iz osemdesetih letih prejšnjega stoletja. To svojo ljubezen je tekom let že izrazil z raznimi miksi in z glasbo, ki jo ustvarja v projektu Visible Cloaks. Kompilacija Kankyō Ongaku: Japanese Ambient, Environmental & New Age Music 1980-1990 je njegovo delo in ponuja pregled nad ključnimi izvajalci tistega obdobja. Eden izmed poglavitnih vzorov zbranih izvajalcev je seveda Brian Eno, a so ti v svojo glasbo vključili še elemente japonske tradicionalne glasbe, okoljske zvoke in rahel new agerski pridih. Spokojno in introvertirano. Za upočasnitev sveta. Skupina Sigur Ros zadnja leta ustvarja dolgovezne in v najboljšem primeru povprečne ambientale (npr. projekt Liminal). Pevec Jónsi je lani izdal skladbe, ki jih je na začetku dvatisočih naredil kot Frakkur, letos pa je s Somersom izdal album ambientalne glasbe, ki v primerjavi z izdelki matične skupine ne diši po institucionalnih smernicah. Spominja na kratke dneve in dolge noči, na domačnost, toplino, predvsem pa magijo tistih zgodnjih albumov Sigur Rosa, ko je skupina zvenela, kot da ni s tega sveta.

The sounds of On Time Out of Time date from 1.3 billion years ago, when two massive black holes merged and the resultant gravitational waves rippled across our universe. 

William Basinski se mi je zdel vedno malce precenjen, zato sem bil presenečen, da me je tale novi album tako pritegnil. Začetno temno brnenje se ob spremljavi nizkotoncev počasi pretoči v valovanje. Zvok se začne raztezati in zajedati v vse pore prostora. Mestoma tako spominja na najbolj out there skladbe Briana Ena z albuma Apollo: Atmospheres and Soundtracks – a večji del časa gre čisto svojo pot. Vesoljsko.

 

Antologia de Música Atípica Portuguesa Vol.2

Taxi Sampler 01 – Rhythms & Vibes from the Spirit of Young Africa

Various Artists

Antologia de Música Atípica Portuguesa je glasbena serija, kjer portugalski ustvarjalci elektronske glasbe reinterpretirajo državne tradicionalne pesmi. Na prvem delu, ki je izšel 2017, so se lotili delavskih pesmi. Na drugem izvajalci poskušajo zaobjeti čimveč regionalnih stilov in jih postaviti v nov zvočni kontekst. Ta je sestavljen iz procesiranih okoljskih zvokov in sodobne elektronske produkcije. Rezultat je abstrakten etno, kjer na izvorno snov spominjajo samo še koščki. Bolj konkretno je dogajanje na kompilaciji Taxi Sampler. Naslov zbirke pove vse: plesna glasba. Sodobna, izven evropskih vzorcev in načinov dela ter pripravljena za vrtenje v klubih širom sveta. Sveže.

2019, prvič

Hammock – Universalis / Kyle Bobby Dunn – From Here to Eternity

Drone, sveti drone.

Koliko takšnega ambientalnega kitarjenja sem v zadnjih dvajsetih letih že slišal? Res veliko, a vseeno: nekaj je na Hammockovi počasnosti in prostranosti, kljub temu, da močno pobira od izvajalcev kot sta Stars of the Lid in Labradford. Universalis je zaokrožen in kompakten album. Bdi nekaj metrov nad zemljo in je oddaljen od vseh tuzemskih skrbi. Nekje daleč stran je tudi Kyle Bobby Dunn, čigar novi album lebdi in se premika cele tri ure. Tri ure mogočne in vznesene glasbe, tri ure kontinuiranega toka, ki se razteza proti obzorju, no, večnosti. Čisti eskapizem, glasba, ki nima nič z vsakdanjim življenjem in vsebuje nekaj, kar še najboljše opišem kot: otroško čudenje nad svetom. Ker pa je Dunn tipičen predstavnik hiperproduktivnega ambient/drone miljeja, kjer se vse, kar se posname, tudi izda, lahko na njegovem Bandcampu najdemo še dodatne tri ure skic, ostankov, skratka vse, kar ni končalo na končnem izdelku.

 

 

Kid Koala – Music to draw to: Io / D. Rothon – Nightscapes

Noč.

Kid Koale se spomnim iz začetka dvatisočih po nerdovskem prvencu, kolažu obskurnih semplov in kot sodelavca na odličnem konceptualnem albumu Deltron 3030. Potem sem ga izgubil izpred oči (ušes) – vse do letošnjega leta, ko sem presenečeno ugotovil, da sicer na nastopih še vedno zganja virtuozne norčije z gramofoni, na studijskih albumih pa zveni čisto drugače. Leta 2017 je začel cikel albumov, kjer s pomočjo gostujočih pevk udejanja svoja besedila in ideje. Music to draw to:Io predstavlja drugo postajo novega načina dela. Prva asociacija: noč, nočna glasba. Kid Koala dojema noč predvsem kot čas za intimnost in samorefleksijo, kar pomeni, da celoten album (z redkimi izjemami) prežema določena mirnost in spokojnost. Ko se razlijejo prijetne ambientale, celo Brian Eno ni daleč. Če me je Kid Koala presenetil, me D. Rothon nikakor ni. Vse je bilo jasno že pred poslušanjem: naslov albuma in naslovnica povesta vse o glasbi. Nočna glasba, glasba za nočna vandranja in sanjarjenja. In These Quiet Streets. Straight On Till Morning. Lonesome Depot. Aja, pa Waldeinsamkeit! V bistvu bi lahko napisal samo naslove skladb. In ravno zaradi tega romantičnega dojemanja noči, kjer je neprijetnost in groza redek pojav, albuma spadata skupaj. Na drugem polu sta tako ali tako že dodobra usidrana Angelo Badalamenti in Bohren & Der Club of Gore.

Kevin Richard Martin – The Sirens / The Caretaker – Everywhere at the End of Time – Stage 6

Konceptualno.

Albuma, ki dobita smisel šele z dodatno razlago. Po rojstvu so se za Martinovega otroka stvari zapletle – tako zapletle, da je otrok potreboval dodatno skrb in nekaj urgentnih posegov. Sirens je zvočni dokument te negotovosti in ostalih čustev, ki so se porodila v tem obdobju. Mojstrsko, kako uspe Martinu s tako minimalističnim pristopom izraziti celo paleto razpoloženj in čustev: od obupa, šoka, strahu in vse do optimizma in upanja. Naslovi skladb so hkrati tudi resničnost: There is a Problem, Life Threatening Operation 2, The Surgeon, Mechanical Chatter in the I.C.U. in čisto na koncu: A Bright Future. Neprijetno, na trenutke zavestno klinično hladno in mehanično, a vseskozi neverjetno intimno. Zvočni zapis zaznamujoče izkušnje. Leyland Kirby deluje pod različnimi imeni, njegovo najbolj znano pa je verjetno The Caretaker. Skozi glasbo se že 20 let vijejo teme spomina in razkroja spominskih sledi zaradi vpliva demence. Leta 2016 je začel večdelni projekt Everywhere at the End of Time, ki se je letos s šestim delom zaključil. Šesti del dobi pretresljivo vrednost v kontekstu prejšnjih petih. Se spomnite glasbe, ki se vrti, ko Jack Nicholson v The Shining pride v plesno dvorano? Tisto plesno glasbo iz dvajsetih let prejšnjega stoletja? No, to je osnova za The Caretakerja. Prva stopnja vsebuje zaokrožene skladbe, polne nedolžnih melodij ter podložene s prijetnim šumenjem in prasketanjem vinilnih plošč. Tekom projekta postajajo melodije čedalje manj celovite, določeni koščki začenjajo izginjati, čez celotno izkušnjo pa se začenja zgrinjati plast neprijetnosti in tesnobe. Na tretji stopnji so skladbe in s tem melodije čedalje manj stabilne in zanesljive. Na četrti in peti stopnji kontinuiteta izgine. Slišimo samo še brezoblično gmoto in grobe reze. Tu pa tam še zazvenijo melodije z začetka, a so komajda prepoznavne, predstavljajo le košček nekdanje celote. V šestem delu piha samo še sibirski veter in oddaljen odmev nekdaj domačih tem. Zvočni zapis propada spominskih sledi. Kirbyjevo veliko delo, ki nas v šestih urah in pol spomni na lastno minljivost. Kako naprej od tukaj? Nemogoče, Kirby je že pred koncem projekta napovedal, da bo The Caretakerja ob koncu šestega dela za vedno upokojil. May the ballroom remain eternal.