Mesec: januar 2020

2019, zadnjič

Liturgy – H.A.Q.Q. / Earl Sweatshirt – Some Rap Songs

Posebneža

Hunter Hunt-Hendrix, idejni vodja skupine Liturgy,  je mož veliko, oziroma velikih besed. Na Youtubu objavlja dolga filozofska razglabljanja o življenju in umetnosti. Njegov miselni tok je počasen in ovinkast, tako da včasih ni čisto jasno, kam meri in gre. Včasih tudi ni jasno, če sam ve, kaj hoče povedati. Ta samooklicani teoretik black metala je napisal tudi manifest, v katerem je opredelil t.i. transcendentalni black metal. Afirmativnost in sprejemanje namesto nihilizma. Burst beat namesto blast beata. Prav tako ameriške skupine poziva, da prekinejo z evropsko tradicijo black metala. V svojem početju je tako zavzet in resen, da je že čisto pretenciozen in smešen. Da za takšne čudake ni prostora v metalu, kjer obstaja stroga meja med pravimi in nepravimi, je jasno. Da je tarča posmeha in obtožen hipsterizacije zvrsti, tudi. Ampak se ne pusti. Vztraja in vztraja in bo verjetno vztrajal še dolgo zatem, ko bo črnina marsikaterega pravoverca že zdavnaj zbledela. Novi album H.A.Q.Q. je vznesen urnebes na tretjo potenco. Krasi ga močno zgoščen zvok ter mehanična in klinično čista izvedba. Včasih vse skupaj zveni kot izdelek naprednega softverja in ne ljudi. Občutek tega se še poglobi z mestoma grobimi rezi, ki zvenijo kot zadnji znaki življenja umirjajočega trdega diska. Intenzivno. Stopnja intenzivnosti se sicer zmanjša med krajšimi prehodnimi skladbami, ne pa tudi čudaškost. Slišimo podivjan klavir, glasove iz onostranstva in nadvse bizaren glasbeni dialog med klavirjem in zvonom. Noro in posebno, ja,  transcendentno. Nekaj posebnega je tudi Earl Sweatshirt. Izstopal je že, ko je bil še član hiphoperskega kolektiva Odd Future. Monoton način podajanja in bolj eksperimentalna produkcija sta prepoznavna znaka njegovega ustvarjanja. Na Some Rap Songs se je poigral še z obliko. 15 skladb, 24 minut. Krasi ga samosvoja produkcija, kjer mestoma sploh ni več razlike med likom in ozadjem. Spremljava in glas se stopita v celoto, tako da ni več čisto jasno, o čem Earl sploh govori. V ospredje se pomakne posredovanje določenega razpoloženja, sporočilo pa postane drugotnega pomena. Ko je jasno, o čem govori, se razkrijejo besedila, ki se dotikajo očetove smrti, anksioznosti in depresije. Že sam naslov albuma Some Rap Songs je čisti understatement. To niso kr eni komadi, ampak zanimiv obrat, kako lahko zvrst zveni. Ali je to posledica konceptualnega premisleka ali specifičnega duševnega stanja izvajalca, je težko odgovoriti. Eno je jasno: na delu je nekdo, ki si je elemente hip-hopa uredil po svoji notranji enačbi.

Klein – Lifetime

Craig Leon – The Canon – Anthology Of Interplanetary Folk Music Vol. 2

James Ginzburg – Six Correlations

Fennesz – Agora

Eksperimentalno

Klein v svojo glasbo vključuje nenavadne, zelo obdelane zvoke in bizarne glasovne koščke. Rezultat je nekakšna sodobna musique concrete, močno eksperimentalna glasba z jasno notranjo logiko ustvarjanja, ki na videz nepovezane kolaže poveže v smiselno celoto. Višji nivo. Ime Craig Leon verjetno ni tako znano, a je imel kot producent pomembno vlogo pri oblikovanju zvoka skupin Suicide, The Ramones, Blondie idr. Dandanes dela predvsem z orkestri, vmes pa najde čas tudi za svoje produkcije. Lani je izšla kompilacija Anthology of Interplanetary Folk Music Vol. 1: Nommos / Visiting. Vsebuje prva dva albuma iz začetka osemdesetih, klasika minimalistične elektronske glasbe s tribalistično-industrijskom pridihom. The Canon – Anthology Of Interplanetary Folk Music Vol. 2 vsebuje nove skladbe in se stilno navezuje na prej omenjena dela. Tudi tokrat je elektronska glasba minimalistična in etnoizirana. Krasi jo privlačna primitivnost in urgentna repeticija, vse skupaj pa povezuje raziskovalna drža nekoga, ki ve, kaj dela. James Ginzburg, sicer ena polovica projekta Emptyset in ustanovitelj založbe Subtext, je lani izdal kratek album, kjer raziskuje možnosti elektroakustične in drone glasbe. Na Six Correlations so v osnovi ne lahko poslušljivi koncepti izraženi v lažje prebavljivih okoljih. Fennesz ima tisto, kar je v elektronski glasbi res pomembno: prepoznaven zvok. Hitro prepoznamo njegov zrnast kitarski tok, s katerim ustvarja čudovita, melanholično – romantična obeležja. Agora že po nekaj sekundah zveni domače, a tudi vznemirljivo. Nekaj je drugače kot ponavadi, mogoče dejstvo, da je bil Fennesz prisiljen posneti album z manjšimi sredstvi in manj opreme. Mogoče pa je tokrat tudi pomembna oblika: štirje zapisi, dolgi med 10 in 12 minut, kar je dovolj časa, da se zgoščen zvočni tok maksimalno razvije. Kakorkoli že, Agora je Fenneszov najboljši album v tem desetletju.

Robag Wruhme – Venq Tolep / Silent Servant – Shadows Of Death And Desire

Pop

Lani je DJ Koze izdal enega izmed najbolj čislanih albumov leta. Knock Knock je bil lep poklon plesišču in avtorjev prvi album po šestih letih. Njegov glasbeni kolega  Robag Wruhme si je za novi album vzel več časa – 8 let je minilo od prejšnjega. Oba izdajata pri nemški založbi Pampa Records, kjer so nagnjeni bolj h kvaliteti kot kvantiteti. Založba obstaja že 10 let, a je število izdanih enot komaj preseglo številko 30. Osrednja tema založbe je techno in vse njegove izpeljanke. Venq Tolep je album techno glasbe, a z vsemi elementi lahko poslušljive pop glasbe. Pritegne s privlačnimi zvoki ter šik in negovano produkcijo. Vsaka skladba nosi nekaj zapomnljivega: melodijo ali glasovni košček in je s svojimi tremi, štirimi minutami ravno dovolj dolga. Poravnano in zaokroženo. Tudi Silent Servant ne komplicira, njegov novi album traja malce manj kot pol ure. Vse, kar velja za Venq Tolep, velja tudi za Shadows Of Death And Desire. Razlika je le v estetiki. Če prvi povzema nemško negovano techno produkcijo, ki sega vse do vplivne založbe Kompakt, korenine drugega segajo v industrijo in darkizme osemdesetih. Album nosijo avtoritativni beati in zlobne linije, ki spominjajo na D.A.F. Vmes zadiši tudi po zatohlih industrijskih skladiščih. Robato.