Kategorija: Best of 2000-2009

Glasbeno 2000-2009, četrti del

Po nekajmesečnem premoru nadaljujem z brskanjem po albumih prejšnjega desetletja.

Tujiko Noriko – Make me Hard (2002)

Tujiko na svojem drugem albumu vse glasbene elemente upogiba v svojo korist, pa naj gre za zgoščene teksture ali počasne efekte. Vse je podrejeno viziji eksperimentalnega skladanja, v katerem igra poglavitno vlogo Tujiko oziroma njen nežen glas. Včasih je kristalno čist, spet drugič do neprepoznavnosti spremenjen in potopljen v morje efektov. Album poganja dinamično ravnovesje med glasom in spremljavo, napetost med likom in ozadjem ter dialektika čistih pop melodij in eksperimentalnih prijemov. Eksistencialno in idiosinkratično.

Nobukazu Takemura – Hoshi No Koe (2001)

Po Takemurinem subtilnem prvencu Scope je bil čas za bolj oprijemljiv glasbeni izdelek. Hoshi No Koe je lažje poslušljiv in bolj dostopen album. Nobukazu na njem razprostira tople teksture ter mehke beate, izrazi pa tudi svoj čut za nagajive otroške melodije. Iz svoje kože pa vseeno ne more. Drugo polovico albuma namreč zapolnjujejo bolj abstraktni in hrupni zapisi, ki še enkrat potrdijo čudaštvo tega edinstvenega producenta. Barvito in spomladansko sproščeno.

Različni izvajalci – Clicks & Cuts (2000)

Matrica za vse izvajalce t.i. novega elektronskega minimalizma, ki se je pojavil na začetku prejšnjega desetletja. Izvajalci na kompilaciji vlečejo teksture, jih prepogibajo in režejo, z mikro koščki ohranjajo stik z melodičnim in se mestoma tudi srečajo s subtilno plesnim.

Različni izvajalci – Electric Ladyland: The Clickhop version 1.0 (2001)

Glasbena revolucija, drugič. Po vzpostavitvi doktrine minimalizma ter subtilnih premikov je bil čas za korak naprej, za spojitev s hip-hop ritmi – elektronika se je začela lomiti, klecati in spotikati.

Autechre – Confield (2001)

Confield je nekakšen mejnik v diskografiji angleških Autechre. Pred njim smo v duetovih delih še lahko slišali tople zvočne plasti in oprijemljive tokove, ki so njuno mehansko glasbo utirjali in strukturirali. Na Confieldu pa se je zgodil rez; struktura je razpadla, premice pa dale mesto zvočnim krivuljam, ki se zvijajo po zagonetnih algoritmih. Ostali so le še mikro koščki, ki dajejo občutek rdeče niti in reda. Kako zveni Confield? Tako, kot izgledajo Pollockove slike.

Jamie Liddle – Muddlin’ Gear (2000)

Še preden je začel Jamie na svojih albumih preveč peti je izdal blaznost imenovano Muddlin’ Gear. Na njem seklja zmaličene ritme in efekte ter jih pošilja po sobanah hrapavega soula, zrnastega hrupa in minimalističnega bdenja. Muddlin’ Gear je ekstremen in kaotičen, poln akrobacij in nenadnih obratov, a vseskozi vznemirljiv in sapo jemajoč elektronski album.

Third Eye Foundation – Little Lost Soul (2000)

Ne vem natančno zakaj, ampak kljub temu, da Matt Elliott alis Third Eye Foundation uporablja prepoznavne ritmične vzorce, ki se naslanjajo na drum & bass, njegovi albumi zvenijo drugače. Matta bolj kot nizanje semplov, zanima odnos med teksturami in ritmom, odnos med starinskimi simfoničnimi izseki, makro efekti ter srhljivo zavijajočimi glasovi, ki zvenijo kot da bi prišli iz dežele nemirnih duhov. Njegova glasba bolj kot na plesišča, cilja na skrita hrepenenja, podtalno melanholijo ter neizrekljivo žalost. Glasba Third Eye Foundation je polna toplote, nekakšne “človeškosti” in ima določen art appeal, ki jo dviguje nad vse trende in zvrsti.

Advertisements

Glasbeno 2000-2009, tretji del

Moje glasbeno desetletje. Še vedno brez vrstnega reda, a z nekaj težjimi zvočnimi zalogaji.

Doctor Rockit – Indoor Fireworks (2000)

Multipla osebnost. Samo Matthew Herbert alias Doctor Rockit lahko na en album spravi elektronske poskočnice, navihano zborovsko petje, pijanske napeve, simfonične žalostinke in z artizmom gnane romantične baladice. Ognjemet stilov in občutkov!

Höst – The Damage Suite (2001)

Oda imaginarni pokrajini izpod izkušenih rok Chrisa Eckmana in Ala DeLonera. Težko oprijemljiva glasba, v kateri ambientalna prostranost objema “živi” inštrumentarij. Premočno za “ambient” in preohlapno za “song”.

Dntel – Life is Full of Possibilities (2001)

Laptop pop. Prijetno brbotajoča in ljubezensko utripajoča elektronska glasba, ovita v mehko sladkorno peno. Just sweet!

Biosphere – Cirque (2000)

Zvoki nordijskega okolja se stapljajo z ambientalnimi tokovi, posnetimi glasovi in globokimi, zelo globokimi basi. Težko dostopen in zgoščen zvočni zid skozi katerega pronicajo čudovite melodije ledenikov in magičnost neusmiljene narave. Arctic ambient.

Re: – mnant (2001)

Glasba z veliko površino: sivo in črno. Včasih se zavrti v taktu postpostpost brenkanja na kitaro, spet drugič melje kot najboljši industrijski obrat. Oster post-industrial s triki “elektronikov”. Baje.

Spaceheads and Max Eastley – Time of the Ancient Astronaut (2001)

Vesoljska improvizacija, kjer tolkala narekujejo tempo, predirljiva pihala pa poslušalca prijetno zibajo v spanje (ali obratno). Glasba, ki preseneča in drami. Free form music at it’s best!

Radian – Rec.Extern (2002)

Abstraktno elektroakustično čudo s težko opredeljivimi referencami. Napeta glasba, ki biva med kovinskim skeniranjem in ritmičnim drajvom ter kaže afiliacijo do kompaktnih zvočnih struktur. Tole ni post nekaj, ampak začetek nečesa čisto novega in izredno vznemirljivega.

Glasbeno 2000-2009, drugi del

Moje glasbeno desetletje. Brez vrstnega reda, a z veliko lepimi spomini. Drugi del.

Fridge – Happiness (2000)

Blag impresionistični rock, poln profi muziciranja, ki ga žene pristna otroška radovednost in veselje nad ekperimentiranjem. Ksilofon, trombon, zvončki in razni okoljski zvoki tvorijo prijetno zvočno kuliso, ki poslušalca vabi, čudi in pomirja. Glasba, polna pomenljivih podrobnosti, ki jo verjetno še najboljše opišemo z besedo “lepa”.

Labradford – Fixed:Context (2000)

Počasen, zelo počasen atmosferičen glasbeni dogodek, ki iz maloštevilnih elementov (brenkanja na kitaro in brbotajočih efektov) potegne maksimum. Velik zvočni kino sestavljen iz občutkov poslavljanja in hrepenenja. Introspektivno!

Godspeed you black emperor! – Lift Yr. Skinny Fists like Antennas to Heaven! (2000)

4 komadi, 2 CDja, 87 minut! Tole, kar izgleda kot progrock najhujše vrste (Tales from Topographic oceans, anyone?), je v bistvu himnično vznesena glasba, ki premika gore. Navdahnjen, larger than life glasbeni monolit, ki zna na sivini med epskim postrockom in komorno klasično glasbo nežno božati, kot tudi wagnerijansko grmeti.

Do make say think – &yet&yet (2002)

Skrbno strukturiran rokerski dogodek, ki niha med ubranim tipanjem in suverenim razturom. Melodičnost, senzibilnost in sijajen občutek za dramo so tri lastnosti, ki krasijo dotični album, fascinira pa tudi neverjetna lahkotnost vsega, kot da je vse skupaj rezultat trenutnega navdiha, pač naravnega stanja skupine. Ko ropotajo, galopirajo z močjo tisočerih konjev, ko so mirni, zasanjano lebdijo. So nekakšna sobna verzija zgoraj omenjenih Godspeed you black emperor!

Fog – Fog (2002)

Do it your self! – v dnevni sobi z gramofonom, semplerjem ter kitaro! Rezultat je idiosinkratičen 50 minutni sprehod po zadnjih 50 letih glasbene zgodovine. Za projektom stoji Andrew Broder, ki preko svoje osebnosti kanalizira razburljivo mešanico hip-hop ritmov, abstraktne elektronike, divjega folka in v najboljši maniri Thoma Yorka jamrajoč kitarski rock. One man band, kakršnih krvavo primanjkuje!

Deltron 3030 – Deltron 3030 (3030)

Konceptualni hip-hop album z antiutopično noto. Deltron Zero se potika po represivnem futurističnem svetu, njegov cilj pa je osvojiti naslov Galactic Rhyme Federation Champion-a. Sodelujejo: množica reperjev in bizarnih obstranskih oseb (Sean Lennon), v srži projekta pa stojijo Dan the Automator, Damon Albarn in Kid Koala – trojica, iz  katere so se kasneje razvili komercialno bolj uspešni Gorillaz.

El-P – Fantastic Damage (2002)

Če zgornji Deltron opisuje stanje v antiutopiji, se EL-Pjev (ne, to niso Emerson, Lake & Palmer!) filmski prvenec odvija pred, mogoče pa tudi po njej. Kakorkoli že, pomembno je stanje tukaj in zdaj in le-to  je porušeno in uničeno, kot izgleda pa so začeli padati tudi zadnji civilizacijski standardi. Filozofija Alle gegen Alle in stoletja zadržani bes sta poglavitni silnici, zaradi katerih El-P in kolegi, ob spremljavi nazobčano-mehanskih beatov, kar bruhajo agresivna ter neposredna besedila, ki odražajo apokalipso in pobirajo drobce lastne podobe. Radikalno in brezkompromisno, eden izmed najboljših hip-hop albumov tega desetletja!

Glasbeno 2000-2009, prvi del

Moji najljubši albumi tega desetletja. Kriterija: všečnost in/ali čustvena navezanost – objektivnost tokrat prepuščam drugim. (Seveda) brez vrstnega reda.

Air – The Virgin Suicides (2000)

Air se gresta Floyde, Sofia Coppola režira. Prehodni album med zasanjanostjo in nostalgijo Moon Safarija ter eklekticizmom in artizmom 10 000 Hz Legenda. Zmerno bombastično, progressive in melanholično – plus saksofon v uvodni (in najbolj znani) Playground Love.

Clouddead – Clouddead (2001)

Nadrealistični hip-hop, ki ga je podpisala trojka Why?, Doseone in Odd Nosdam. Sijajno potovanje po stranpoteh lomljenih ritmov, lo-fi prčkarij, večglasnega nazalnega petja ter radioaktivnega ambienta. Bizarno, psihotično, genialno.

The Avalanches – Since I left you (2001)

Crossover, kakršnega smo poslušali v devetdesetih. Glasba narejena iz 3500 semplov glasbene zgodovine – vključno z Madonno in Boney M! Zadnji veliki party album s plesnimi ritmi, lepljivim kičem in obilico humorja. Zimzelena hita: Since i left you in Frontier Psychiatrist.

Luomo – VocalCity (2000)

Zapeljivi glitch house epskih razsežnosti (6 komadov, 76 minut!) z dodatkom sladkorja – Tessio!

The Strokes – Is this It (2001)

Skupina, s katero se je v tem desetletju začelo intenzivno ropanje glasbene zapuščine šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih. Malo retra, malo Reeda, veliko poziranja, a hvala bogu tudi veliko dobrih melodij. “Album desetletja” so kritiki kričali ob izidu, zdaj, dobrih osem let po izidu, se lahko temu samo še pokroviteljsko nasmehnem.

Bizarnost tistega leta: kot izgleda je bila rita na naslovnici (ali pa rita v kombinaciji z usnjeno rokavico, kdove!) za ameriški trg predivja in preveč dekadentna, zato je album v ZDA izšel z drugo naslovnico (ja, to je tista zraven!)

Prefuse 73 – Extinguished: Outtakes (2003)

Hip-hop ritmi, aromatizirani z warpovsko estetiko klikanja ter rezanja. 23 kratkih in idejno izredno fokusiranih inštrumentalov, ki jih krasijo ropotajoči beati in ubijalski drajv.

Tortoise – Standards (2001)

Profiji na delu. 10 post-rock instalacij za akademske kroge: jazzy, arty, minimal in abstract ter “standard”, ki ga skupina zaenkrat še ni presegla.