Kategorija: Best of 2010

Matthew Dear (epilog glasbenega leta 2010)

Rad imam nemščino, njeno robatost in strogost. V njej najdem veliko čudovitih, a težko prevedljivih – ali pa sploh neprevedljivih – besednih zvez in dvojnih pomenov. Skupino Kraftwerk seveda najraje poslušam ravno v nemškem jeziku, njihovi albumi v angleščini zvenijo premehko in “presladko”, šele z nemščino pa njihova glasba dobi tisto privlačno “mehanskost” in (navidezno) hladnost.

V nemškem jeziku pa mi je všeč tudi to, da se posamezne besede združujejo, tako nastajajo zloženke, tudi prave “mega” besede, kot sta npr.: Donaudampfschiffahrtsgesellschaftskapitän (“kapitan parnika družbe Donava”) ali Rindfleischetikettierungsüberwachungsaufgabenübertragungsgesetz (ne bom se niti trudil s prevodom v slovenščino, naj podam raje angleški prevod: “Law on delegation of supervision duties for marking of cattle and labeling of beef”).

Obstajajo pa tudi krajše “združenke”, kot je npr. Schlussnummer – die Schlussnummer, če sem bolj natančen. V kontekstu glasbenega albuma gre za “pesem, ki zaključuje”, torej za “zadnjo pesem na albumu”.

Ob tem se seveda spomnim na veliko “zadnjih pesmi”, brez katerih nekateri albumi ne bi bili isti: The End, European Son in Rock ‘N’ Roll Suicide je le nekaj takih. Moja letošnja najljubša zaključna pesem se nahaja na albumu, ki ga sploh nisem uvrstil na seznam mojih najljubših – pa ne zato, ker bi bil slab, ampak predvsem zaradi “racionalizacije” seznama – Black City od ameriškega producenta Matthewa Deara.

Matthew Dear je na njem svoj negovan techno prenesel v imaginaren “Black City”, v kul in stilizirano urbano “pop” okolje. Že po naslovnici albuma lahko sklepamo, da imamo opravka s state of the art pristopom, s hiperproduciranim plesnim zvokom kovinske barve, ki ga obkrožajo hladne neonke in poslanci ter poslanke coolnessa, vodi pa Dearov z efekti prežet glas.

Black City ponuja nekaj eksotičnih pop komadov, kot tudi nekaj za plesišče krojenih “štanc”. Po devetih pesmih pa nas čaka majhno presenečenje, pesem Gem, ki se ne kiti z bleščečo jet set produkcijo, slick beati in distanciranim Dearom. Gem je balada z rahlo kičastimi klaviaturami in iskrenim sporočilom. Od nekoga, ki se je prej tako “afnal” in postavljal na plesišču, tega ne bi pričakoval. Po preplesani noči je (očitno) čas za (samo)refleksijo in resnične besede.

Gem, die Schlussnummer des Jahres. S četrtino Briana Ena.

Advertisements

Glasbeno 2010: 6.(zadnji) del – Ostali posebneži, drugič

Kammerflimmer Kollektief – Wilding

Skrivnostni Kammerflimmer Kollektief sedi na večih stolih hkrati. V osnovi so jazzerji, a jih rado odnese v elektroakustični ambient ali osredotočen drone. So jazzovski in komorno sramežljivi. Nekje nad gosto gmoto pa lebdi še skrivnosten ženski glas, ki poglablja zasanjanost njihove glasbe. Kljub prijetnemu zvoku pa ohranjajo ostrino in nekakšno neprijetnost, zaradi česar so enostavno preveč sinister, da bi jih označili za easy listening.

Under Byen – Alt Er Tabt

Under Byen niso »kul«, sploh pa ne “indie”. Ne opirajo se na nobeno sivo eminenco in bodo verjetno za večino poslušalcev neprivlačni in enostavno preveč way out. Na sceni so že od leta 1995 in skorajda ne uporabljajo kitar. V svoj edinstven zvok vključujejo godala (violine, čelo), klavir, razna tolkala in komaj zaznavna elektronska polnila. Posebno mesto zavzema pevka Henriette Sennenvaldt, ki s svojim predirljivim glasom prispeva avro eteričnosti, za vse, ki ne razumemo danščine, pa tudi občutek skrivnostnosti. Album odlikuje skrivenčena, težje sledljiva melodičnost in opran »komorni zvok«, ki s svojim grobim leskom posreduje občutek nečesa drugačnega in nenavadnega. Geheimtip leta.

Laura Gibson & Ethan Rose – Bridge Carols

Krhkost leta. Albumu Bridge Carols grozi, da bo vsak trenutek razpadel na nešteto nežnih zvočnih vlaken. Kot v spanju se mimo nas pomikajo oprane ambientalne plasti, tu in tam zazveni kakšen inštrument, nekje sredi (ali ob strani, zgoraj, spodaj?) pa se sprehaja Laurin glas, ki pripoveduje melanholične zgodbe. Iz elektronskega v akustično in nazaj.

The Books – The Way Out

Albumu na mojem seznamu niso razvrščeni po vrstnem redu, a če bi bili, bi bil The way out blizu vrha, verjetno med prvimi tremi. Ima vse, kar imam v glasbi rad: izziva me in vabi k poslušanju, na njem najdem kopico avantgardnih prijemov, eksperimentiranje z zvokom in ustvarjanjem vzdušja – vse skupaj pa je kanalizirano v strukturirano, ja, recimo temu “pop okolje”. The way out je vznemirljiv zvočni kolaž, sestavljen iz množice bizarnih semplov, stilsko raznovrsten, a obenem zelo koheziven. Pop z avatgardnimi potezami ali avantgarda s pop potezami?

Oneohtrix Point Never – Returnal

Onkraj new-agea. Oneohtrix Point Never alis Daniel Lopatin je ljubitelj arhaičnih sintijev iz osemdesetih let. Uporablja jih za eksperimentalne izlete v minimalizem, drone in psihadelijo, pri tem pa ohranja nostalgičnost in nekakšno jarrovsko kičastost. The Returnal je z izjemo uvodnega hrupa, umirjeno zvočno potovanje, rahlo corny, a vedno v službi “raziskovanja”. Pesem Returnal je bila po izidu albuma posneta še enkrat: glas je tokrat posodil Antony Hegarty.

Ratatat – Lp4

Duo Ratatat ne potrebuje veliko – samo strune in sempler. S pomočjo teh dve elementov obvladujeta tako konkretne plesne korake, kot tudi bolj ovinkaste in abstraktne poteke. Celoten album preveva šarmanten slickness in veselje do distorzije, kar jih postavlja blizu projektom kot je Justice in celotni Ed Banger sredini. Francoski šik po ameriško.

Walls – Walls

Še eni, ki podobno kot The Books (a veliko manj sofisticirano) v pop strukture vnašajo eksperimentalne elemente, tokrat hrup. Walls so poravnani, nenevarni in svetlobna leta od brahialnega Merzbowa ali neusmiljenih Throbbing Gristle. Nojz je tukaj le pripomoček za ustvarjanje melodij in vzdušja; Walls njegovo rušilno moč tokrat prepuščajo drugim.

Glasbeno 2010: 5.del – Ostali posebneži, prvič

Curren$y – Pilot Talk I & II

Ni potrebno ravno pozorno poslušati, o čem govori Shante Anthony Franklin alias Curren$y, reper iz New Orleansa, ki se je v preteklosti motal okoli Master P-ja in Lil’ Waynea; tematsko se namreč giblje po že shojenih poteh reperskega linga. Dobro pa se je predati njegovemu umirjenemu, tekočemu ter predvsem stoned flowu in odličnim, mehkim beatom, ki jih krasi skorajda že psihadelično kitarsko zategovanje in smooth pozibavanje trobil. Diptih Pilot Talk vsebuje dobra dva ducata neobremenjenih in nepretencioznih gobezdanj ter nekaj fantastičnih nonsense besedil.

The Roots – How I Got Over

Od zajebantov, k resnim in angažiranim, k reperskemu kolektivu The Roots, ki so za potrebe novega albuma v goste povabili tudi “indie” ikoni Monsters of Folk in Joanno Newsom. How I Got Over je tight as hell; pesmi so gnane s čvrstim beatom, tematsko pa je skupina kot … ja, kot življenje: se upira in se ne strinja, spet drugič pa samo stoji ob strani ter nemo opazuje. A kljub težkim trenutkom, skupina ostane pozitivna in filozofsko navdahnjena kot svoj čas veliki Marvin Gaye ter neposredna kot Gil Scott-Heron. Eni izmed zadnjih hip-hop junakov, ki vidijo preko hedonizma.

Locrian – The Crystal World

Prav predstavljam si; Locrian so bili svoj čas black metalci, nato pa so jih črne sile zaprle v klet, jim odvzele ves bombast, ves kič ter jih prepustile ustvarjanju. Nastali so klavstrofobični drone/noise rockerji z utripajočimi sekvencami, hrupnimi tokovi, hreščečimi kitarami, razsekanimi efekti in demonskimi kriki. The Crystal World predstavlja 45-minutno mantrično zaklinjanje, zvočno apokalipso. Črna že dolgo ni bila tako siva, tako brezizhodna. Le za najpogumnejše.

Oval – O

Devet let je minilo od zadnjega albuma Markusa Poppa, a nič zato – letos je izgubljena leta nadoknadil. Najprej je izdal EP Oh, nato dva kratka EP z zvokci za telefon (Ringtone I in II), nazadnje pa še album O, na katerem se na 2 CD razprostira celih 70 pesmi! Popp glasbeno ostaja na področju do obisti prefiltriranih, abstraktnih in do neprepoznavnosti spremenjenih zvokov, ki nemelodično brlijo v prostoru. Tekstura je magična beseda albuma, teksture, ki se toplo premikajo iz zvočnikov ter dajejo občutek skorajda že fizične prisotnosti. Te pisane gmote zvoka pokajo, podrsavajo in se lomijo kot nežni kristali; na prvem CD so pospremljeni z bobni, za meditacijo, branje ali sanjarjenje pa je bolj primeren drugi CD, ki vsebuje 50 kratkih, v povprečju 1-minutnih zvočnih haikujev.

Yakuza – Of Seismic Consequences

Yakuza grmi kot tisoč galopirajočih konjev. Težke kitare rušijo stavbe, pevčev zaklinjajoči in pridigarski glas napoveduje konec sveta, ob koncu dneva, ko pa je že vse porušeno, pa na ostanke udari še zavijajoč saksofon. Of Seismic Consequences gre v transcedentalo, v hudir Hawkwind ter prostrano psihadelijo.

Swans – My Father Will Guide Me Up a Rope to the Sky

Neumorni Michael Gira je po dobrih desetih letih spet zagnal svoj eksperimentalni/industrijski projekt Swans. Tudi po toliko letih še vedno zna z morbidnimi baladami in hrupnimi monoliti risati najbolj prepričljive slike apokalipse in teme. V komadu – s primernim naslovom –  You Fucking People Make Me Sick pa mu pomaga njegova 3 in pol letna hčerka Saoirse. In tako se krog zaključuje. Za novo generacijo “hudičevih semen” je poskrbljeno.

Anbb – Mimikry

Za projekt Anbb sta moči združila Blixa Bargeld, sicer pevec skupine Einstürzende Neubauten in konceptualni elektronski producent Alva Noto (Carsten Nicolai). Blixa je prispeval svoj samosvoj glas ter zagonetna in artistična besedila, Alva Noto pa razne elektronske zvene, šume, poke ter reze, s katerimi ustvarja napeto in abstraktno okolje za Blixine glasovne izlive. Eksperimentalen in z obema glasbenima osebnostma močno označen album. Gostuje Veruschka von Lehndorff – na naslovnici in v komadu Katze!

Glasbeno 2010 – 4.del: “Pop”

El Guincho – Pop Negro

Kot izgleda se je El Guincho na svojem glasbenem prvencu (Alegranza) dobro znorel, saj njegov drugi album Pop Negro zveni bolj zaokroženo in prečiščeno. Pablo Díaz-Reixa sicer še vedno pleni po zapuščini karibskih zvokov in eksotičnih kotanjah, a je v tem početju manj psihadeličen in bolj “trezen” – tako trezen, da je tokrat izpustil na prvencu vladajoče morilske repeticije in z LSD sprožene glasovne krče – a brez panike! – El Guincho je še vedno isti zajebantski in sejmarski Španec, ki pa se je za potrebe novega albuma prelevil v obmorskega one-man-bend-terasa zabavljača, nostalgika na upokojenskem plesu, čarodeja kič diska ter na dušo pihljajočega ljubiča. Exotic pop.


Janelle Monáe – The Archandroid

Takih skoraj ne delajo več v mainstreamu, mislim, takih, ki načrtno naredijo konceptualni album brez zvenečih singlov in s tem tvegajo izgubo cele “itunes populacije”, ki ne ve več, da smo včasih kupovali samo cele albume – ali pa pač nič. The Archandroid je opulentna in stilsko raznovrstna “zgodba” o androidinji, ki se v futurističnem urbanem okolju zaljubi v človeka. Trdna zgodba, ki jo dopoljnjujejo teme o iskanju samega sebe, svojega jaza, samouresničevanja in afrofuturizma. Pisan album, z nekaj odličnimi pop komadi, kot tudi z bolj “ohlapno” postavljenimi zadevami; še najbolj pa očara Janelleino samozavestno združevanje soula, funka, rocka, klasične glasbe, countryja, jazza, rapa in še česa v zaokroženo (in spevno) celoto. All inclusive pop.


Xiu Xiu – Dear God, I Hate Myself

Jamie Stewart, mastermind projekta Xiu Xiu tudi na novem albumu secira lastne sence, večinoma ljubezenske, in obenem pazi, da nam pri poslušanju ni prijetno. Še vedno je v ospredju njegov napol histeričen in zlomljen glas – in še vedno z raznimi sredstvi (beri: šumi, zveni, nenadnimi rezi) nasilno prekinja v osnovi na “pop” nastavljene komade – a vseeno malo manj kot na prejšnjih albumih. Dear God, I Hate Myself je njegov najbolj dostopen in strukturiran album, bi rekel, da skorajda že za radio – a se potem vedno spomnim, kaj tam vrtijo. Avant-pop.

PVT – Church with no Magic

PVT so z novim albumom zasidrani globoko v osemdesetih, recimo pri mehaniki Suicide, jeklenem industrialu, OMD ali darkerskih dramah, a vseeno pojejo z močnim lastnim glasom. Church with no Magic je impresivna zbirka desetih pesmi, iz kovine in jekla zvarjenih pop komadov z vznesenimi oboki in nostalgičnimi sintiji. PVT so ravno dovolj retro, da še vidijo pot pred sabo. Naslednji album bi lahko bil fantastičen. Retro-futuristic pop.

The Chemical Brothers – Further

No, kdo bolj cinične baže bi pikro pripomnil, da The Chemical Brothers že svojo celo kariero črpata iz dveh pesmi Beatlov (Taxman in Tomorrow Never Knows) in ju pač na razne načine reciklirata in prenavljata, bolj zmeren cinik pa dodal, da se je za dober šus “velikih beatov” in rejverskih himn potrebno zanašati na zgodnja dela (Exit Planet Dust in Dig Your Own Hole). Dovolj odprt poslušalec pa bo s prve ponudil Further ter še dodal, da gre za izjemno koheziven album, ki na enem mestu ponuja vse močne točke “kemičnih bratov”: elektro-hipijado, stadionski rejv in mehko psihadelijo šestdesetih. Dance psych-pop.

Glasbeno 2010: 3.del – (Neo)krautrockerji

Nice Nice – Extra Wov

Nice Nice so enostavno morali poslušati Popol Vuh in Klausa Dingerja. Prve zaradi očitne zapisanosti mistični psihadeliji, drugega pa zaradi monolitskih bobnov, ki tresejo membrane. Pri Warpu udomačen duo pa h konkretni porciji krauta, dodaja še hrupne izbruhe, garažno estetiko ter celo kratek izlet v afrobeat. Ni da ni, torej. Kraut faktor: 3/5.

Emeralds – Does It Look Like I’m Here?

Emeralds so enostavno morali poslušati … ne, še enkrat. Emeralds SO poslušali meditativen ambient Ashre, analogne kozmične vrtince Tangerine Dream, vesoljski rock Harmonie ter pastoralo Popol Vuh. Does It Look I’m Here? je močno nasičen in psihadeličen, včasih prijetno brbotajoč in lebdeč, spet drugič oster ter neprijeten. Vesoljsko. Kraut faktor: 4/5.

Arp – The Silent Wave

Alexis Georgopoulos alis Arp se naslanja na specifično podzvrst krautrocka, na zgodnje Kraftwerk (Ralf & Florian, deloma Autobahn) in Cluster (Sowiesoso in Grosses Wasser), ki so z elektroakustiko poustvarjali občutke nemškega podeželja. The Silent Wave je prežet s spokojnostjo in romantiko, s toplo pihajočimi analognimi sintiji, igrivimi zvokci in melodičnimi sekvencami, ki narekujejo navihan in brezskrben tok albuma. Na koncu se Arp pokloni tudi Brianu Enu (že sam naslov je “enovski” – From a Balcony Overlooking the Sea), mi pa ga lahko brez skrbi uvrstimo med tiste, ki “razumejo”, in ne “napiflano” povzemajo glasbeno zgodovino. Kraut faktor: 4,5/5.

Neu! – Neu! ’86

O tem albumu sem se obširno razpisal tukaj, zatorej na tem mestu le na kratko. Gre za ponovno (in prvo uradno) izdajo četrtega albuma nemške krautrock skupine Neu!, ki je v sedemdesetih letih izdala tri vplivne eksperimentalne albume. Neu! ’86 je bil posnet sredi osemdesetih, a takrat zaradi kreativnih in osebnostnih nesoglasij med članoma ni izšel. Osemdeseta so na albumu pustila svoj pečat. Beati zvenijo bolj plastično, skorajda že »sintpopično«, več pa je tudi sintijev. Nekaj pa je ostalo nespremenjeno: še vedno slišimo minimalistične, izredno osredotočene ter seveda z motorikom gnane pesmi. Tudi ta album poganja dialektika med Dingerjem in Rotherjem – umirjena, meditativna nota se izmenjuje z impulzivnim in neukrotljivim. Neu! ’86 morda ni tako prelomen kot prvi trije albumi, a še vedno “ein Muss!”


Glasbeno 2010: 2.del – The Beatz!

Flying Lotus – Cosmogramma


Flying Lotus se je že s prejšnjim albumom Los Angeles nagnil daleč skozi okno in ustvaril vznemirljive eklektične inštrumentale, ki so črpali iz jazza, soula, elektronike ter seveda hip-hopa. S Cosmogrammo je stopil še korak naprej, povečal razpon vplivov, zmanjšal število beatov in tako v duhu Sun-Raja in Alice Coltrane ustvaril brezmejen in transcendenten glasbeni svet, ki očara in navduši.

Lorn – Lorn


Lorn se na prvencu vrača k osnovam. V iskanju perfect beata se obrača na težke sekvence in minimalizem. Njegovi komadi so preprosti, a zelo izrazni. Pripovedujejo mračne zgodbe in ustvarjajo cinematoskospsko vzdušje. Filmsko!

Jules Chaz – Toppings


Dostopnost do glasbenega softvera je dvorezen meč. Po eni strani se lahko vsak glasbeno izraža in objavlja posnetke na internetu, po drugi strani pa to za poslušalca pomeni prebijanje skozi nepregledno množico povprečnih in podpovprečnih stvaritev, ki zastirajo pogled na “bisere”. Jules Chaz je eden izmed takih biserov; mladi mož se na prvencu suvereno sprehodi skozi različne svetove lomljenja beatov. Album Toppings vsebuje neobrušene in eklektične poskočnice, polnjene s sempli ter prelite s privlačnim DIY leskom.

Onra – Long Distance


Onra je francoski beatmaker in zanimiv tič. Za svoj prvi album Chinoiseries je odpotoval v Vietnam, si tam nabral starih vinilk ter iz njih naredil eksotične hip-hop inštrumentale. Za drugi album pa se je vrnil v osemdeseta. Long Distance sveti z modrimi neonkami, kičastimi sintiji in arhaičnimi sempli, a zveni vseeno zelo sveže. French chic.

TOKiMONSTA – Midnight Menu


Midnight Menu je podpisala Jennifer Lee, ena izmed maloštevilnih pripadnic ženskega spola v svetu lomljenih beatov. TOKiMONSTA je glasbeno odprta in kaže veselje do risanja z večimi barvami hkrati. To jo postavlja na kreativno področje blizu Flying Lotusa, a tam, kjer slednji ambiciozno reže in prestopa meje, Jennifer poležava, boža in se predaja plesišču. Subtilno.

Mount Kimbie – Crooks & Lovers


Okej, še malo pa bomo izgubili pregled nad čedalje bolj razvejanim dubstepom. Podzvrsti je veliko in verjetno bomo kmalu strašili s pojmi kot je post-dubstep. Mount Kimbie so daleč od mračnega Burialovega uličnega pohajkovanja, še najbolje pa sedejo v domači dnevni sobi. Poslušalcu prijazni, z občasnimi ostrimi robovi.

Glasbeno 2010: 1.del – The “Indies”

The Drums – The Drums


Je že res, da ko od skupine The Drums odštejemo vse vplive, torej The Smiths, The Cure, Joy Divison, The Beach Boys in – ter predvsem – čigumi petdeseta, od njih ne ostane veliko. V rokah nam ostane “le” skupinina zmožnost sintetiziranja prepoznavnih prvin prej naštetih velikanov v spevne in nalezljive celote – le-to se sicer z vidika originalnosti in individualnosti zdi malo, a vseeno, tako melodičnih komadov, ki tako prepričljivo brenkajo na strune glasbene zgodovine (in nostalgije) ne srečaš vsak dan!

Beach House – Teen Dream


V boljšem svetu bi skupina Beach House kraljevala na lestvicah in se vrtela po radijih širom sveta. Teen Dream je namreč melodičen in mladosten, rahlo vznesen, predvsem pa “radijsko priden”, neškodljiv, torej takšen, da ne bi motil ljudi med vsakodnevnimi opravki. Ja, Beach House so indie in hip, a tudi bankabilni in s svojo predvidljivostjo in neškodljivostjo le dve ulici stran od MOR sedemdesetih – torej od skupin kot so Fleetwood Mac. Grozljivo, vem, a zaenkrat so Beach House še na pravi strani kiča.

Vampire Weekend – Contra


Pozor, pozor, nevarnost cukra! Vampire Weekend znajo še vedno delati spevne in simpatične pesmice, a so tokrat tisti karibski pop feeling, ki je krasil prvenec, ovili v rožnato sladkorno peno. Z albumom Contra smo tako razkrili prave korenine skupine – ne David Byrne, Paul Simon je njihov bog!

LCD Soundsystem – This is Happening


Kako dolgo lahko post-punk vlačiš po plesišču? Ne dolgo, This is Happening je tretji (in baje zadnji) album projekta pod taktirko Jamesa Murphyja, ki tudi tokrat nabrito ropota in se sprehaja med introspektivnim ter ironičnim. Tokrat z albuma veje kovinsko modra, izpostaviti pa je potrebno dva Murphyjeva poklona “herojem” – All I Want je za Bowieja, Somebody’s Calling Me pa za Briana Ena. Berlin pozdravlja!

Lower Dens – Twin-Hand Movement


Zna se zgoditi, da bo letos prvenec skupine Lower Dens, zaradi močnejšega zaledja imen kot so Interpol, Arcade Fire in The National, ostal na “suhem”. Popravljam morebitno krivico in dodajam: Lower Dens so post-punkersko minimalistični, shoegazersko atmosferični in krautrokično obrobljeni. Upam, da bo to dovolj za spodbuditev radovednosti.

Future Islands – In Evening Air


Tudi Future Islands – podobno kot na tisoče ostalih skupin – rovarijo po zapuščini post-punka in new wavea, a se izognejo vsem čerem takšnega početja. Na daleč se namreč ognejo poskusov poustvarjanja črnine Joy Division ter registrov Iana Curtisa. Skupina sicer je post-punkersko minimalistična, a tudi – predvsem zaradi hrapavega in histeričnega vokala – nenavadno robustna, zvokovno “polna” in nagnjena k ustvarjanju “himničnih” občutkov.

The Walkmen – Lisbon


The Walkmen so eni izmed tistih, ki bi si zaslužili več pozornosti. Stojijo v drugi, ali celo tretji vrsti, in pač mimo velikih naslovov delajo svojo stvar. Dobri so, mogoče celo predobri za oznako “indie”. Imajo nekakšen retro prizvok, a so hkrati tukaj in zdaj. Glas pevca, njegova barva in mestoma tudi način petja spominjajo na mladega Dylana. The Walkmen so urbani in romantični obenem, v srednjem veku pa bi bili verjetno potujoči trubadorji.

Glasbeno 2010 – uvod

2010 je bilo v glasbenem smislu enostavno fantastično. Že dolgo ne pomnim leta, ki bi navrglo toliko dobrih in raznovrstnih albumov. Seznam se je tekom leta podaljševal in podaljševal in na koncu sem videl, da ga ne bo možno skrajšati na manj kot 40 enot. Sledi moj glasbeni obračun leta, ki bo potekal javno, tisti drugi, bolj osebni, pa se bo ob zvokih letošnje glasbe odvijal med n-timi stenami lastnega mikrokozmosa.

Za začetek pa nekaj komadov, ki so tako ali drugače ostali na rešetu.

Nas & Damian Marley – As We Enter

Tole je eden izmed najudarnejših uvodov letošnjega leta. As we enter odpira album Distant Relatives, poslušalca pa takoj zadane plesni beat in energična interakcija Nasa in Damiana Marleya. Silen začetek albuma, ki pa se kmalu sprevrže v nizanje reagge klišejev, tečnega “positive vibrations” in “heal the world” zaklinjanja ter nepotrebnega pridiganja. Škoda, verz “I got the gun, I got the ganja” je obljubljal raztur leta.

Nova Lima – Machete

Ta pesem je stara sicer že dobri dve leti, ampak verjetno jo je večina ljudi slišala letos prvič. Zahvala gre filmu Machete, posrečenemu poklonu B-produkciji in slabemu okusu, ki ga je režiral Robert Rodriguez. V njem Danny Trejo seka glave, mehča ženske in … mehča ženske – ob zvokih tega nalezljivega komadiča.

Salem – Redlights

Chillwave je bil lani, letos pa je po internetni skupnosti haral witch house, mikro gibanje/trend/zvrst, za katerega so značilni cheap zveneči efekti, razredčen gotski feeling, kvazi spooky vokali in smešna imena protagonistov (npr. oOoOO ). Letos so nehote za zabavo poskrbeli Salem, ki so izdali prenapihnjen album King Night, kmalu za tem pa so začeli krožiti posnetki (prvi, drugi), ki kažejo, da so droge in dostopnost do aparatur za delanje glasbe, slaba kombinacija. A dovolj negative, obstajajo tudi dobre stvari – vsaj ena: Redlights, eterična uspavanka za hladne noči.

Marko Preželj – Lan’ sem ji kupil

Letos je izšla Etnotronika, zbirka predelav slovenskih narodnih pesmi. Sodelovali so Lara Baruca, Katja Šulc, Pižama, Omar Naber, Neisha in še mnogi drugi. Gre za glasbeno zelo raznoliko zbirko, zmaga pa Prežljeva različica pesmi Lan’ sem ji kupil. Tako toži moderni moški – ob zvoku cefrajočih sintijev in Prežljevem preteranem vocal deliveryju. Več tukaj.

Röyksopp – The Drug

Röyksopp so nekje na poti od njihovega prvenca Melody A.M. zgrešili pot in zavili v ulico kičastega elektropopa in utrujajočega elektro-proga – a je prvi singel z zadnjega albuma Senior vseeno obetal. The Drug krasi minimalističen in repetativen funk, v zraven pripadajočem videospotu pa vidimo 80’s dekleta, ki se vračajo z aerobike in podoživljajo Stalkerja. Preostanek albuma pa (na žalost) (spet) ni omembe vreden.