Kategorija: Best of 2012

Glasbeno 2012, epilog

41K+1Jzf5nL._SL500_AA280_

Silent Servant – Negative Fascination

Juan Mendez je član kolektiva Sandwell District, letos pa je kot Silent Servant izdal svoj prvenec Negative Fascination. Na njem Mendez sledi logiki trdega in klavstrofobičnega techna matične skupine, v nekaterih primerih pa se iz njegovih plesnih prostranstev razlezejo tudi darkerske sence. 6 odtenkov tehnoizirane črnine z velikim finalom!

41uu04I30DL._SL500_AA280_

Sigha – Living with Ghosts

Sigha je po srcu sicer dubsteper, a je v njegovih produkcijah moč zaznati simpatijo do kovinskega in čvrstega techna iz srede devetdesetih. Njegov minimalističen, repetativen in »industrijski« dubstep se tako velikokrat pretopi v neusmiljen techno, a je najbolj zanimiv takrat, ko je ravno na meji. Dubstep, ki diha kot techno: mehanično, pravilno in odtujeno ter daleč od “mesenosti”, ki ga obljublja naslovnica. Eden izmed tistih albumov, kjer so slušalke obvezna oprema!

61xWz-Dy3uL._SL500_AA300_

Voices from the Lake – Voices from the Lake

Voices from the Lake je sedativen in počasi utripajoč album ambient techna, v katerem prepoznamo koščke nekaterih izvajalcev iz zgodnjih devetdesetih (Biospher, The Orb). Album sestavlja en 71-minuten komad, razdeljen na 11 delov, ki monotono in nespektakularno valovi pred poslušalcem, a sčasoma razvije določen groove, toploto in “gostost” organske narave. Zveni kot daljši sprehod po rastlinjaku.

51LDm-AP-zL._SL500_AA300_

Tim Hecker & Daniel Lopatin – Instrumental Tourist

Prvenec Tima Heckerja in Daniela Lopatina (Oneohtrix Point Never) zveni točno tako, kot sem si predstavljal. Teksturno bogato in “prosto” v najboljšem pomenu besede. Tudi prispevek obeh je enostavno izsledljiv in jasno razmejen; Hecker je v celoto prinesel nekaj svojega bodičastega hrupa in distorzije, Lopatin pa svoje nostalgične sintije, ki so vedno nekje med new-agerskim kičem in meditativnimi prostranstvi. Tradicija, ki se oglaša iz onostranstva.

51ZwVaAO3lL._SL500_AA300_

Neurosis – Honour Found In Decay

Po 25 letih od glasbene skupine ni več pričakovati prelomnih trenutkov, kvečjemu suvereno kontinuiteto ustvarjanja, oziroma po domače: dostojno staranje. Neurosis so že tako dolgo na sceni, da jim v zvok padajo že lastni klišeji in spoznanja, ampak to, kar znajo, znajo odlično: delati metalske epe, ki sledijo logiki progresivnega rocka, počasi vihteti težke kitare in zaklinjati temačnejše kotičke sveta in duševnosti. Preračunljivo in “shematsko”? ali raje “uresničeno” in “prepoznavno”? Stvar perspektive, a tehtnico v “plus” nagne monolit Casting of the Ages. Presunljivo.

Advertisements

Glasbeno 2012, zadnjič

51hTYZQ2P6L._SL500_AA240_

Mac Demarco – Rock and Roll Nightclub

Outsider pop. Mac Demarco dokazuje, da lahko pomanjkljive glasovne zmožnosti nadoknadiš s pravim pristopom (in s pomočjo nekaterih glasovnih filtrov). Njegove pesmi so spevne, melodične in večinoma sestavljene iz istih sestavin: zibajočih se kitar, Demarcovega “nizkega” in “hotnega” glasu – oboje pa potopljeno v nostalgično šumenje in zavijanje, ki spominja na zvok desetkrat presnete kasete. Posrečene sestavine, ki glasbi dajejo določen thrashy in sleazy lesk, lesk ulične umazanije in hedonističnih nočnih klubov. Lo-fi in DIY v svoji najlepši luči.

51x5f+Sc04L._SL500_AA240_

Brian Eno – Lux

Brian Eno je v sedemdesetih izdal nekaj pot kazajočih art/eksperimentalnih rock albumov, velja za enega izmed očetov “ambienta”, pravtako pa je produciral veliko izvajalcev, ki dandanes v popularni glasbi nekaj pomenijo (no, dajmo izvzet Coldplay). Na “stara” leta se je nastanil pri založbi Warp, izdal dva kolaboracijska albuma, letos pa je po sedmih letih izšel njegov samostojni album Lux. Z novim albumom se je vrnil k ambientu, k svojim klasikom kot sta Discreet Music in Ambient 1: Music for Airports. Lux je podobno zasnovan kot njegova zgodnja dela, a vsebuje tudi nekaj tiste akademske samozadostnosti in popolnosti poznejših del (Thursday Afternoon in Neroli). Na albumu se na videz naključno pojavljajo koščki “živih” glasbil (npr. klavir, godala) in umetno generiranih zvokov, ki se po večkratnem poslušanju sestavijo v čudovito jesensko obarvano celoto. Lux deluje na večih nivojih: kot spremljava za vsakodnevne aktivnosti, kot snov, ki obarva prostor in se v ozadju nemoteče razvija, nagrajuje pa tudi pozorno poslušanje.

Plus:

Za internetni Radio Terminal sem naredil mixtape Najboljše iz 2012. Vsebuje 31 komadov iz 31 albumov. Gre torej za nekakšno razširjeno različico seznama na blogu. Nahaja se TUKAJ.

Glasbeno 2012, tretjič

410xw7k+BZL._SL500_AA280_

JK Flesh – Posthuman

Justin Broadrick je s projekti Godflesh, Jesu in Final posegel po metalu, ambientu in industrialu, z JK Flesh pa vse svoje glasbene osebnosti sintetizira. Mehanski ritmi, težke kitare, noizerska umazanija in do neprepoznavnosti spremenjen Broadrickov glas rišejo podobe kovinskih in apokaliptičnih svetov. V vseobsegajočem zvočnem uničenju se najde mesto tudi za sprevržene in v oster nojz potopljene beate, ki spominjajo na še en Broadrickov projekt – na hip-hoperski industrijski obrat Techno Animal. Opustošeno, hja, Posthuman.

41n8Ty9vcJL._SL500_AA280_

ERAAS – ERAAS

ERAAS je dvojec, ki se oglaša in giblje … kot se je pač oglašalo in gibalo v darkerskih osemdesetih, a vseeno niso že stokrat pogreta jed. Zanimivo je, da tale atmosferična temačnost najde pristan tako pri čistokrvnih pop hitih, kot tudi pri postrockerskih brenkanjih, plesnih post-punkerskih valovanjih in nekakšnih neo-darkerskih mahinacijah. Znano in prepoznavno, a vseeno dovolj drugačno. Eden izmed tistih geheimtippov leta.

51Q1IZVpHQL._SL500_AA280_

The Twilight Sad – No One Can Ever Know

The Twilight Sad je ena izmed tistih skupin, ki že nekaj let ustvarja v drugi, tretji vrsti izven dosega množične pozornosti. Tudi novi album je intimen in izpoveden, najbolj prepoznaven element njihove glasbe pa ostaja nezamenljiv (na)glas pevca Jamesa Alexandra Grahama. Na tretji album se je usedlo malce več črnine, kar (seveda) prikliče v spomin skupine-ki-jih-tu-ne-bomo-imenovali-so-pa-večinoma-iz-osemdesetih, a The Twilight Sad v tej zgodovini ne utonejo in se ne izgubijo, ampak le uporabijo specifično estetiko in vzdušje za svoje potrebe. Skupina tako ohrani lastno osebnost, iskrenost in nagnjenje do vznesenih lokov in izbruhov – uporablja pa tudi čudovite sintije, ki zvenijo, kot da gre za neuporabljene trakove – no, izrecimo to ime! – velikih Joy Divison.

41YqgdnQ62L._SL500_AA280_

Andy Stott – Luxury Problems

Stottova lanskoletna EP-ja sta povečala apetite, zato se ni za čuditi, da novi album Luxury Problems ne pušča tako močnega vtisa. K zadubiranemu technu so se zdaj priključili za odtenek bolj nazorni ženski glasovi, ki Stottovi glasbi dodajajo oh in sploh intimo; da smo zaradi tega korak ali dva bližje »ljubezenskemu« in popevkarskemu – pardon, intimnemu! – ne moti preveč, kajti: Stotta imamo še vedno radi predvsem zaradi zlobnih in zamočvirjenih beatov ter industrijske temačnosti. In naštetega je tudi na novem albumu dovolj.

Glasbeno 2012, drugič

41OsTE5PfFL._SL500_AA300_

Burial – Kindred

Kljub temu, da smo že zdavnaj ugotovili vse sestavine Burialove nalezljive glasbe, mu še vedno uspe, da na vsakem novem izdelku doda tisto »nekaj« in tako še naprej ostaja zanimiv. Tokrat je na svojem zadnjem EP-ju sestavil 3 urbane epe, od katerih dva presegata mejo desetih minut. Burialova glasba še vedno riše slike velemesta ob štirih zjutraj, kjer se beati lomijo in opotekajo, iz razpok pa se nad poslušalca zgrinjajo neprijetne sence. Urbano, prvič!

516w3wH1w8L._SL500_AA300_

Chromatics – Kill for Love

Še nekaj za potenciranje velemestnih občutij. Chromatics se estetsko napajajo pri Johnu Carpenterju, osemdesetih in italo disku, a jim vseeno pritiče letnica 2012. Kill for Love sestavljajo zasanjane napol plesne popevke in temnejši inštrumentali, ki poustvarjajo vzdušje pridušenih diskotek na obrobju mesta. Skupina lovi ravnotežje med zvočno monotonijo, ambicijo, konceptom in popevkarstvom – mogoče na trenutke preveč dolgovezno in zvočno uniformno, a recimo temu raje “doslednost” in “zaokroženost”. Za polnočne sprehode po rdečih četrteh ali brezciljne nočne vožnje po avtocesti. Urbano, drugič!

51XjXjvnVNL._SL500_AA300_

THEEsatisfaction – awE naturalE

A so prijatelji mojih prijatelji tudi MOJI prijatelji? V primeru ženskega dueta THEEsatisfaction, ki prijateljuje z lani čislanimi Shabazz Palaces, je ta sklep več kot na mestu. Podobno kot na Black Up, tudi na awE naturalE ni meja; iz vseh vetrov prinešeni zvoki so poslani preko temeljne hip-hoperske/neo-soul drže in tvorijo pisano in retrofuturistično celoto iz black powerja, afrocentrizma, jazza in elektronike. Plus Shabazz Palaces, ki – kot se za prijatelje spodobi – gostujejo na dveh komadih.

31seOTkQhAL._SL500_AA300_

Daughn Gibson – All Hell

Pozor, pozor! Imamo kandiata, ki se želi prilključiti klubu velikih pripovedovalcev zgodb, mladca, ki rovari po ameriških arhetipih in se s pomočjo efektov poskuša približati barvi in vzdušju veličin kot sta Cash in Hazlewood. Opravka imamo z nekom, ki spretno vleče niti preteklosti (petdeseta!, Elvis!, prostrane poljane countryja!, american gothic!), a obvlada tudi estetiko sedanjosti. Gibson uspe vse skupaj združiti v popoln koncept, ki bi z bolj agresivnim pristopom lahko bil naslednji hot shit. A je kdo omenil Lano del Rey? Izpiljeno, šminkersko in s hudičevo dobrim načrtom.

Glasbeno 2012, prvič

41BPUCsXKlL._SL500_AA300_

Actress – R.I.P

Actress je eden izmed tistih, ki v produkcijo elektronske glasbe poskuša vnesti malce nepredvidljivosti. Tudi novi album je ohlapno vezan na dubstep in techno, a se hitro razraste v vse smeri, saj Cunningham rad komplicira in vijuga. Izogiba se pretirani nazornosti, pravtako pa na novem albumu kaže ambicije in pretenzije za nečim »več«. R.I.P zaradi tega včasih zveni preveč samozadostno in ezoterično ter bolj kot na zaokrožen izdelek spominja na skupek osnutkov – a našteto ne moti preveč, kajti: tukaj je na delu nekdo, ki poskuša hoditi po manj prehojenih poteh. In včasih je to – ne glede na rezultat! – dovolj.

51-V3GkIJvL._SL500_AA300_

Raime – Quarter Turns Over A Living Line

Ali je to dubstep, upočasnjen in slečen na najosnovnejši sestavini, torej na beat in »ozadje« ali pa imamo na prvencu dvojca Raime celo opraviti z reinkarnacijo minimalističnega in nihilističnega post-punka anno 1979? Raime se podobno kot Demdike Stare gibljejo v okultnih in mračnih filmih, a dodajajo vonj zapuščenih industrijskih obratov. Brez upanja in svetlobe. Ostaja le samodejno gibanje zloveščega bitja, ki globoko v rovu škrablja in se trudi priti na površje. Slušalke so obvezna oprema!

41jU9jwQ45L._SL500_AA300_

Can – The Lost Tapes

Nemška skupina Can, ki je bila na vrhuncu ustvarjalnih moči pred dobrimi štiridesetimi leti noče in noče iz mode. Vsako leto se jo ohranja med »živimi« in omenja kot referenco iz ust vseh skupin, ki v rock glasbo pošiljajo eksperimentalne impulze. Zbirka The Lost Tapes vsebuje 30 še neizdanih pesmi, največ iz skupininega najbolj vznemilrjivega obdobja (1968 do 1972). Pri omenjeni zbirki najbolj fascinirata dve stvari:  a) to, da je v predalu ostalo toliko kvalitetnega materiala, ki za ničemer ne zaostaja za njihovimi najboljšimi albumi, kot tudi, b) da skupina tudi po desetletjih še vedno zveni vitalno in izzivalno. Für Immer!

61AU9kfDxfL._SL500_AA300_

Yakuza – Beyul

Yakuza je ena izmed tistih skupin, ki ji ne zamerim, da vedno zveni isto. Podobe opustošenja in propada rišejo tako dobro, da so tudi z novim albumom prišli na moj seznam. Sestavine so znane: zaklinjajoč glas, gromke kitare in usklajen saksofon. Svet je spet tik pred koncem, zidovi paradiža se že podirajo, in če bo letos res konec, bo Beyul več kot odlična spremljava! Omenjeni album sicer ni tako apokaliptičen kot prejšnji Of Seismic Consequence, a premore dovolj “hudirja” za prevetritev zvočnikov.